Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7

Nekaj zgodovine

Teden za tednom v teh vrsticah komentirano politični razvoj v Argentini. Redno pa tudi navajamo potankosti gospodarskega in celo podjetniškega delovanja. Eno in drugo je zelo povezano in prihodnost političnih skupin in voditeljev je mnogokrat odvisna od uspehov ali porazov gospodarskih dejavnosti. Avtor ter člankov se večkrat sprašuje, kakšno bi bilo danes politično stanje, če bi v preteklosti kateri izmed vojaških režimov ali katera izmed civilnih vlad uspela na gospodarskem področju. Saj vemo, da skoraj povsod po svetu ljudje volijo z žepom, ne z glavo ali srcem.

Porazno stanje političnega vodstva. Drugo vprašanje, ki večkrat kroži med opazovalci argentinske stvarnosti je, kako da Argentina, ki ima neizmerna naravna bogastva in prebivalce, ki so vsak na svojem področju izredno uspešni, v preteklem stoletju ni mogla najti, vzgojiti, zgraditi političnega kadra, ki bi resno, pošteno in uspešno vodil to državo. In težava ni v eni sami stranki ali skupini. Pomanjkanje jasnih idej, strokovne sposobnosti in resnega nacionalnega duha je skupna celotni politični srenji.

Peronizem je eden glavnih dejavnikov razvoja argentinskega političnega življenja. Prav v peronizmu, ki je skrajno populistične narave, pa je težko najti stvarne in uspešne voditelje. Ideološko pada iz ene skrajnosti v drugo in vse opravičuje s praznimi frazami o ljudskem blagostanju. Poje o edinosti, a ni bolj sprte skupine kot so ravno peronisti. Dodatno pa voditelji radi zapadajo iskanju osebnih koristi in korupcija je mnogokrat prisotna.

Radikali so druga stranka, ki je po svoje zaznamovala preteklo stoletje. Ideološko so bolj stvarni kot peronizem, a kar zadeva stroke in uspešnosti, so v teku zgodovine skrajno zvodeneli. Prisotni so v nekaterih provincah, močni so v določenih okrajih, a na ravni celotne države so izgubili težo tako, da so danes eni komaj privesek vladne koalicije Cambiemos, drugi (bolj levi) pa rinejo pod peto kirchnerizma. Nobena njihovih vlad, po pojavi peronizma, ni dopolnila svojega ustavnega mandata.

Med peronisti in radikali je ljudstvo večkrat iskalo neko tretjo alternativo. A ta v preteklem stoletju ni uspela. Starejši bralci se gotovo spomnijo, kako je Manrique organiziral neko federalno povezavo naprednih demokratov in provincijskih strank. Vojaški udar ga je odplavil in politična struktura je razpadla. Pa UCeDe in njen ustanovitelj Alvaro Alsogaray? Mogočno se je pojavila na političnem odru, pa jo je sla po hitrem uspehu in oblasti ponesla v naročje Menema in peronizma. Kdo jih danes še pozna?

Pojava Macrija in koalicije Cambiemos je bila kot svež zrak za bolna pljuča usahle argentinske politike. Uspešno vodenje stranke Pro v prestolnem mestu in skok na državno raven je mnoge navdal z upanjem, da smo končno našli pot do lepše prihodnosti. Kako je potekal razvoj tega obdobja in kako še poteka pač vsi vemo. „Najboljša vladna ekipa” se je izkazala kot precej slaba. Dve leti sta potekli v senci mednarodnih posojil in hudega zadolževanja. Po volilnem uspehu oktobra 2017 se je začela pot navzdol. Danes je jasno, da vladni strokovnjaki niso imeli resnega in stvarnega gospodarskega načrta (in ga še vedno nimajo). Znova se je izkazalo, da je odpovedalo politično vodstvo. Po dolarski krizi lanskega aprila Macriju ni preostalo drugega, kot da se je zatekel pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada, ki pač skrbi za zdravje mednarodnih financ in ne za blagor argentinskega naroda.

Iz dežja pod kap? Sredi vročega južnega poletja vlada brezupno išče nekaj sence, da bi mirno zasnovala volilno kampanjo letošnjega leta. Položaj vsekakor ni enostaven. Gospodarski dejavniki nevarno kažejo, da je kriza še vedno prisotna in grobo odmeva v vsakdanjem življenju. Brezposelnost in revščina nenehno rasteta, proizvodnja pa pada iz meseca v mesec - že zaporednih devet mesecev. Gospodarske dejavnosti, ki so do pred kratkim poganjale ekonomijo (gradnja in avtomobilska industrija), se nahajajo v hudi krizi. Kdo bo v takem položaju volil stranko, ki ni izpolnila svojih obljub in se izkazala za popolnoma neuspešno?

V nobeni normalni državi vlada ne bi imela upanja na zmago. A to je Argentina. Odpor, ki ga mnogi državljani čutijo do Macrija, tudi tisti, ki so ga pred skoraj štirimi leti volili, premaga samo strah, da bi se gospa Cristina vrnila na oblast. Zato je za vlado nujno, da oktobra gospa tekmuje za predsedniško mesto. Vse ankete kažejo, da Macri samo v tem primeru lahko uspe. Običajno se v nevihti ljudje bojijo, da bi prišli iz dežja pod kap.

Položaj je res zapleten. Kot smo že nekajkrat zapisali, bivša predsednica ohranja kakih 30% zvestih glasov. Tam nekje se tudi suče sedanji predsednik. Dobrih 10% se razprši med raznimi bolj ali manj poznanimi strankami in kandidati. Ostalih 30% pa niha med raznimi peronističnimi alternativami, ki niso jasne, ker nihče ne ve, kdo bo končno alternativni kandidat. Jasno je le, da bo sedanji predsednik kandidiral. Vse ostalo so ugibanja, ki se bodo raztegnila do trenutka, ko bo junija zapadel rok za vpis volilnih seznamov.

Zakaj je večina opazovalcev prepričana, da se bo gospa Cristina predstavila? Ker je edini način, da z zmago prepreči nadaljnjo sodno zasledovanje. Zadnja leta so preiskovalni sodniki zbrali toliko močnih dokazov korupcije, da ji resno preti sodba in obsodba. Doslej jo varuje parlamentarna nedotakljivost. A to se lahko spremeni, če bi alternativni peronizem (Pichetto, Massa in družba) spoznal, da jim gospa bolj koristi v ječi kot na svobodi. Edini način, da ustavi poplavo je, da zmaga in ponovno zasede predsedniško mesto. Predvsem še, ker ne gre samo zanjo, temveč tudi za člane njene družine in zveste pajdaše, ki so že v ječi.

Nekaj se premika. Gospodarski položaj je res težak. Vendar vlada upa, da se bo izboljšanje vsaj počasi poznalo. Nahajamo se v stanju, ko se skoraj tragično mešajo dobre in slabe novice. Pretresljivo je odmevala ugotovitev, da je v Buenos Airesu v zadnjem času zaprlo kar 2500 trgovskih lokalov. Strokovnjaki trdijo, da bo brezposelnost rastla še v letošnjem letu; torej se revščina tudi ne bo ukrotila. A dolar je stabilen in deželno tveganje je umirjeno in ne raste. Dejavnosti, ki so povezane z izvozom, kažejo pozitivno težnjo. Vlada računa, da bo sredi leta, kot posledica izvoza dobre letine, prišlo v državo dodatnih 30.000 milijonov dolarjev. To je seveda pozitivno, a ni izhod iz krize. Poljedelstvo bistveno pomaga, a daleč so ostali časi, ko so Argentinci trdili, da „nas bodo rešili dve dobri letini”.

Politično tudi vidimo nekaj premikov. Niso vsi pozitivni za vlado. Federalni ali  alternativni peronizem počasi a vztrajno napreduje.  Pretekli ponedeljek sta se Sergio Massa in cordobski guverner Juan Schiaretti dogovorila, da bo njihova struja na volitvah v vseh provincah nastopila z enotno listo v poslancev v državni parlament. Možni predsedniški kandidat te skupine, Roberto Lavagna pa je povedal, da ga je delegacija FMI, ki je prišla nadzorovat potek gospodarstva, povabila na razgovor. Tudi oni vidijo možnosti alternative?

Vlado pa bistveno skrbi, da ne bi izgubila preveč lastnih volivcev. Ti bi se lahko preselili v Federalno alternativo. Tudi če se gospodarski položaj malenkostno izboljša, se mnogi sprašujejo po možnosti, da bi bil v drugem obdobju Macri bolj uspešen kot v prvem. Če je že enkrat propadel, zakaj bi mu sedaj verjeli?

Tone Mizerit