Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7b

Nerazumljiva dežela

Včasih mi prijatelj omenja, da tudi v Sloveniji berejo te članke. Ob tem se vprašam, kako „doma” gledajo na argentinski politični položaj. Sploh, kako gleda svet na dogodke, ki jih opisujemo teden za tednom. Mi sami, ki dolga desetletja živimo v tem svetu, včasih ne moremo razumeti (verjeti), da se res dogaja, kar se dogaja. Naj omenim eno samo dejstvo: trdijo, da je naša država v stanju, da pridela hrano za 600 milijonov ljudi. Argentina ima nekaj nad 40 milijonov prebivalcev in več kot 30 odstotkov tega prebivalstva trpi revščino, skoraj 7 % pa skrajno bedo (indigencia), kar predpostavlja tudi lakoto. Kako je to mogoče?

Razne teorije. Dodatno lahko omenimo ogromna ležišča petroleja in plina, pa rude, pa vodovje. In še patagonski veter … Ko smo že pri tem: te dni smo zvedeli, da provinca Chubut pripravlja zakon o „davku na veter”. Res; podjetja, ki pridelujejo elektriko na podlagi vetrovnih turbin, bodo morala plačati ta poseben davek. Ko bomo imeli sončno energijo, bomo plačevali kak davek na sonce?

Ne bi rad zapadal teoriji skrajnega argentinskega nacionalizma (desnica, ki večkrat zavzema položaje skrajne levice), o zaroti svetovnega kapitala (seveda s sodelovanjem domačih izdajalcev), ki naj prepreči, da bi Argentina dvignila glavo. A včasih človek ne najde drugega razloga. Mnogi trdijo, da je tako, ker kljub vsemu naravnemu bogastvu, kljub vsej inteligenci posameznikov, že dolgo nimamo poštenih in sposobnih voditeljev. Ali pa, morda še bolje, če so sposobni niso pošteni, če pa so pošteni, niso sposobni.

Že pred leti mi je prišla v roke knjiga, ki jo je spisal argentinski mislec judovskih korenin Victor Massuh. Levica ga sovraži, ker je bil funkcionar (diplomat) pri vojaških vladah. A njegova opazovanja so izredno zanimiva in mnogokrat točna.  Naslov knjige, izdane leta 1982, je bil »La Argentina como sentimiento« (Argentina kot čustvo). Tam lahko najdemo odgovore na marsikatero vprašanje in nam pojasni mnoge sicer nerazumljive stvari argentinskega človeka, ki je zmes narodnosti, ras in mišljenj. In kot tak, mnogokrat nepredvidljiv. In taka je tudi država.

Zopet panika. Verbinčev slovar tujk razloži besedo „panika” kot „nenaden, nalezljiv strah, brez pravega vzroka”. Zelo zanimiva in točna oznaka. Taka panika prizadene vladne funkcionarje vsakokrat, ko se cena dolarja malo premika. Prejšnji teden je ameriška valuta nekoliko poskočila. Živčnost v vladni palači je bila tako vidna, da je bilo skoraj smešno. Vemo, da dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) omejuje vladne posege na dolarski trg. Centralna banka lahko kupuje dolarje le, če padejo pod prag dogovorjene vrednosti; in prodaja le, če preseže določen strop. Trenutno ni problem sklad, saj ima banka kar 67.000 milijonov dolarjev. Aprila pričakujejo kakih 30.000 dodatnih milijonov, kot sad poljedelskih izvozov.

Najbolj zanimivo ob tem je, da je razlika med pragom in stropom zelo široka. Spremeni se vsake tri mesece in številke narekuje sorazmerje inflacije. Za sedanje tromesečje je prag 38,61 pesov, strop pa 49,97 argentinske valute. V vladi so ponoreli že, ko je dolar dosegel 41 pesov, kar je bilo astronomsko daleč od stropa. Zakaj? Ker so prepričani, da le stabilen dolar zagotavlja Macrijevo zmago oktobra in novembra. Vsak nepredviden skok lahko pomeni nevarnost poraza.

Dolar lahko v Argentini istovetimo z inflacijo. Vsaka, še tako majhna porast cene dolarja predstavlja dodaten skok inflacije. Ta pa je neukrotljiva, saj je lansko leto dosegla 47,6%, kar nas postavi na četrto mesto na svetu. Januarja je dosegla 2,9% (več kot letna inflacija v normalni državi), februarja pa se bo sukala okoli 3,4%, kar je znatno več kot je pričakovala vlada.

Ni bilo težko Centralni banki zbiti ceno dolarja in ga ukrotiti. Nekoliko je dvignila obresti novih bonov (Leliq), pa se je vrnil mir na devizni trg. A cena tega miru je kruta. Zagotavlja nov padec proizvodnje in potrošnje. Celo FMI je že napovedal, da bo argentinsko gospodarstvo letošnje leto nazadovalo za 1,7% in se bo rahla rast poznala šele leta 2020. Za letos v latinski Ameriki napoveduje rast proizvodnje v višini 1,1%. Torej bomo zopet med zadnjimi, celo na domačem kontinentu. To pa predstavlja rast brezposelnosti in seveda revščine.

Sodna fronta. A vlada nima težav samo z gospodarstvom. Nepričakovana fronta težav se je pojavila na sodnem področju. Pa ne gre le za malenkostne zadeve. Samo Vrhovno sodišče se je postavilo v središče dogajanja. Tradicionalno so argentinske vlade skušale imeti nadzorstvo nad sodišči. Menem je imel svojo „avtomatično večino”. Kirchnerizem je hotel kolonizirati celotno sodno ustanovo, s čimer bi si zagotovil neke vrste „demokratično diktaturo”. Ni prazno, kar je pred časom izjavila poslanka Graciela Ocaña, ki je bila celo ministrica v dobi kirchnerizma, dokler ni spoznala njihove gnilobe: „Če bi zmagal Scioli, bi bili danes kot je Venezuela”.

Sedanja zakonodaja predvideva, da Vrhovno sodišče (ki je v Argentini tudi Ustavno sodišče), tvori pet sodnikov. Od teh je senat na Macrijev predlog imenoval dva: Rosatti in Rozenkrantz. Ta zadnji je kmalu postal predsednik sodnega telesa. A Rosatti se je približal bivšemu predsedniku (Lorenzetti). Onadva in pa Maqueda tvorijo novo večino, ki ni poslušna vladi. Imenujejo jo „peronistična večina”, čeprav njihovo stališče ni strankarske narave. Zadnje razsodbe pa so Macrija zelo prizadele. Sem spada odločba o posodobljenju pokojnin in pa tožba province San Luis. Ta provinca namreč ni podpisala federalnega dogovora glede prenosa pokojninskega sklada. Zato ji bo morala vlada plačati napačno odvzetih 15.000 milijonov pesov.

Sedaj je Vrhovno sodišče objavilo seznam prihodnjih obravnav. Nekatere so nevšečne za vlado, vendar položaj bi lahko bil še slabši. Med kritične točke spada tudi razsodba, če upokojenci plačajo ali ne polemični davek na dobiček. Razsodbo čaka tudi tožba province Santa Fe, podobna kot San Luis, le da je vsota mnogo večja: 60.000 milijonov. V času, ko se vlada trudi, da bi dosegla „deficit 0”, so te številke hud udarec. Na vrsti je še eno vprašanje povezano s pokojninami. V vladi se prav tresejo.

Na pragu volitev. Če je kdo pričakoval, da se bo obzorje hitro zjasnilo, se je krepko zmotil.  Razen gotovosti, da bo Macri ponovno predsedniški kandidat (čeprav se najde kdo, ki dvomi tudi o tem), je vse ostalo še v megli. Bistveno vprašanje je, če bo peronizem nastopil povezan na eni sami volilni listini. Drugo pa je, v tem primeru, kdo bo kandidat enotne liste.

Te dni sta se po dolgih letih srečala bivša predsednica Cristina Fernández Kirchner in bivši guverner province Buenos Aires, Felipe Solá. Ta je do pred kratkim deloval v okviru peronizma, ki ga vodi Sergio Massa. Nato se je približal Federalni alternativi (Pichetto & Cia), sedaj pa gradi mostove, ki naj bi združili peronizem okoli gospe Cristine. Seveda zadeva ni enostavna. Res je, da je bivša predsednica potisnila nekoliko v ozadje skupino La Cámpora (vodi jo njen sin Máximo), ki je najbolj skrajna in levičarska. A ves federalni peronizem dvomi v te geste in sumi, da je le videz, za katerim se skriva njena diktatorska narava.

Zanimivo je tudi, da se na njen poziv v vseh provincah odpirajo podružnice stranke Unidad Ciudadana, s katero se je predstavila na zadnjih parlamentarnih volitvah v provinci Buenos Aires, da ji ni bilo treba nastopiti na primarnih volitvah v okviru peronizma. Drug znak kam pes taco moli je, da v Mendozi podpira levi peronizem. Tam prodira La Cámpora in kandidatinja skupine je Anabel Fernáandez Sagasti. Kot trdi argentinski pregovor: lisica lahko menja dlako, a ostane lisica.

Tone Mizerit