Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 6

Igra se začenja

Volitve, ki so že pred vrati, ponovno dokazujejo kaos, v katerem se nahaja država. Vstopili smo v mesec februar. „Pol sveta” je še na počitnicah, volilna tekma pa se je že začela. Formalna kampanja je sicer omejena na provinco La Pampa, kjer bodo imeli v nedeljo 17. (torej čez 10 dni) primarne volitve. A že marca se nadaljuje: 10. bodo splošne volitve za guvernerja v provinci Neuquén; 31. pa primarne v provinci San Juan. To volilno pustovanje se bo raztegnilo do novembra, ko je za nedeljo 24. potrjen drugi krog predsedniških volitev.

Deset provinc je že uradno potrdilo, da bodo ločeno in predhodno opravile okrajne volitve. Tudi o tem smo že pisali in omenjali, kako so ti datumi odvisni od koristi strank in guvernerjev, ki v ločitvi datumov vidijo večje možnosti za volilno zmago. Večina tistih pa, v katerih krajevni datumi sovpadajo z vsedržavnimi volitvami, se je za to odločila pod pritiskom ali sedanjega predsednika, ali bivše predsednice. Najbolj tipičen primer je provinca Buenos Aires, kjer je guvernerka Vidal sklenila, da bodo okrajne volitve skupaj z državnimi.

Primer province Buenos Aires je poseben.  S svojimi več kot 16 milijoni prebivalcev vsebuje več kot tretjino volilnih upravičencev vse države, s čimer usodno odloči izid predsedniških volitev. Odkar se je v Argentini pojavil peronizem, je vedno zmagal v tej provinci. Prav tako po povratku demokracije leta 1983. Tako je María Eugenia Vidal postala prva neperonistična voditeljica te največje argentinske province, ki je po površini nekoliko večja kot bivša Jugoslavija. Vidal je tudi najbolj upoštevana in najbolj spoštovana med argentinskimi politiki, celo po več kot treh letih težkega vladanja. Gotovo bo tudi letos za sabo potegnila milijone glasov v provinci, in tem glasovom se Macri noče odpovedati. Guvernerka pa je do njega izredno (preveč?) poslušna.

Igra se ponavlja. Zanimivo je, kako se je v skoraj štirih letih položaj malo spremenil. Slavna razpoka (grieta), ki je bila odločilna na volitvah leta 2015, je ostala vsa ta leta zdrava in močna. Razkola v narodu, ki ga je zasejala bivša predsednica, ni odpravil Macri; še več, izredno se je trudil, da ga ohrani, ker v spopadu z gospo Cristino vidi edino možnost zmage.

Tukaj pa zaznamo pojav, ki ga v teh člankih večkrat omenjamo: razprtost peronistov. Neverjetno in nerazumljivo, kako se je peronizem zakoreninil v duši argentinskih volivcev. Pri vsakih volitvah je peronizem večina. Lahko zmaga katera izmed drugih strank ali povezav le, ko skregani peronisti nastopajo ločeno. Kadar so enotni, so nepremagljivi. Saj pojejo v svoji himni: „Vsi združeni bomo zmagali”. A za njih je najtežja prav enotnost. Mesto vodje (kaudiža), ki ga je zapustil Perón, doslej ni mogel nihče trajno zasesti.

Z leti pa je razvoj nekoliko spremenil vsaj del peronizma. Zato se v tem gibanju, ki niha med skrajno levico in skrajno desnico in ima vidne diktatorske primesi, pojavljajo demokratični elementi. In zato se zadnje čase vedno bolj pogosto govori o „demokratičnem” peronizmu. Seveda je nemogoče odpraviti vse napake in slabe lastnosti argentinskih politikov. A jasno je, da smo prišli v stanje, kjer ni le težko, ampak je skoraj nemogoče misliti o enotnem nastopu. Živčno se govori o edinosti, vsi poudarjajo, da lahko le povezani premagajo Macrija. A nihče med njimi nima zdravila za bolezen razprtosti. Lahko bi celo rekli, da je razpoka v peronizmu hujša in bolj usodna kot razpoka v narodu.

Kaj danes loči peroniste? Bivša predsednica gospa Cristina Fernández Kirchner. Njena sla po oblasti bojkotira vsak poizkus skupnega nastopa. Lahko pa tudi govorimo o ločitvi duhov v gibanju. Peronizem končno išče svoje mesto na političnem (in ideološkem?) odru in upa, da bo nekoč nehal padati iz desničarskega liberalizma (Menem) v levičarski populizem (Kirchner). In argentinski rek trdi, da je upanje zadnje kar izgubimo.

Razni igralci. Glede ločitve okoli oseb je te dni senator Pichetto, eden vodij Federalne alternative, spričo naporov tistih, ki želijo, da bi peronizem res enotno nastopil, jasno povedal: „Če se bo Federalni peronizem približal Cristini, ga bom jaz zapustil”. Če upoštevamo, da je on dejansko začetnik in ideolog te skupine, ni treba kaj dodati. Glede ideoloških položajev pa se je razpoka jasno pokazala v primeru Venezuele. Vodje kirchnerizma z vso silo podpirajo režim, ki mu načeluje diktator Nicolás Maduro. Ves ostali peronizem pa podpira „začasnega predsednika”, vodjo parlamenta in opozicije (Juan Guaidó). Zanimivo pa je, da je neka anketa pokazala, da se celo med kirchneristi velik del loči od vodstva in v venezuelskem primeru zavzema bolj demokratične položaje.

Vrnimo se k igralcem-kandidatom. Macri je že jasno povedal, da se bo potegoval za drugi mandat. Cristina še vedno igra skrivalnice, a vsi opazovalci soglašajo, da bo gotovo kandidirala. Vendar imata oba senčne strani, ki jima valijo kamne na pot do zmage. Sedanji predsednik ni uspel v svojih namenih in obljubah: gospodarski in predvsem socialni položaj je kritičen. Cristino preganja korupcija in nasilno diktatorsko nastopanje. Slabosti Macrija in meje Cristine kažejo na možnost plodnega polja za gradnjo tretje alternative. Tukaj najdejo mesto uporni peronistični guvernerji, ki iščejo povezan nastop. Njihovo smer kažeta predvsem senator Miguel Angel Pichetto in Sergio Massa. A ta skupina mora premostiti vsaj tri težave: pomanjkanje močnega vodstva (in privlačnega kandidata); opredelitev identitete, ki jo včasih razredčijo, ko se bližajo kirchnerizmu; zvestobo volivcev, ki se jim bližajo le zaradi odpora tako do Macrija kot do Cristine, kar pa ni dovolj za vredno volilno zmago.

Kdo prednjači? Mnogi se resno bojijo, da bo decembra gospa Cristina znova zasedla predsedniški stolček. Naravnost trepetajo ob misli, da se bomo vrnili v tiransko dobo kilometrskih govorov in kratkotrajnih parlamentarnih debat, ko je bilo vse narekovano iz vladne palače in poslanci niso smeli spremeniti „niti vejice” v vladnih osnutkih zakonskih besedil. Del naroda pa upa na federalno alternativo, čeprav ta še nima kandidata.

A nekaj je te dni pritegnilo pozornost opazovalcev, čeprav ni množično prodrlo v javnost. Juan Grabois, samozvani papežev predstavnik in vodja socialnega gibanja CTEP, je javno opozarjal na „nevarnost”, da lahko zmaga Macri. „Nimamo enotne strategije; ne vemo, kaj storiti”, je tarnal in ugotavljal, da bodo mnogi volili sedanjega predsednika, čeprav jim gre slabše kot prej. Tako meni eden najbolj gorečih zagovornikov gospe Cristine.

Kaj torej manjka, da bi Macri prednjačil? Da se vsaj nekoliko uredi gospodarski položaj in da državljani zaznajo možnost, da se to izboljšanje lahko prenese tudi na socialno področje. Kdaj je Macri izgubil največ ugleda? Ob aprilski dolarski krizi, ki je vodila v eksplozijo inflacije? Kako danes stoji dolar? Miren in potlačen. Poleg tega je zelo padlo deželno tveganje (z 830 na 625 in še pada). Centralna banka kupuje po 75 milijonov dolarjev dnevno in zagotavlja razpoložljivost za primer nove krize. Veča se proizvodnja petroleja in plina. Drugi zaporedni mesec smo imeli presežek v zunanji trgovini z Brazilijo; od leta 2014 se to ni zgodilo. Obresti padajo, in ko bodo nekoliko bolj „človeške”, bodo podjetja lahko segla po kreditih. Nekaj optimizma se vrača v javno življenje, čeprav povišice cen javnih storitev tolčejo po žepih in razpoloženju državljanov. Pa inflacija se tudi še ni unesla.

Res je: vlada nima stvarnega gospodarskega načrta. A že samo dejstvo, da se je v finančno delovanje vrnil red, je izboljšalo položaj in navdalo vlado z optimizmom. Uspeh s tem seveda ni zagotovljen. Vemo, da to še daleč ni dovolj, a vsaj nekoliko izenači možnosti v tekmi, kjer trije glavni igralci skušajo doseči lovorjev venec zmage.

Tone Mizerit