Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 10

Vsakdanje skrbi

Skrajno nasprotujoča čustva obdajajo normalnega Argentinca, ko nemoč, iz dneva v dan, gleda razvoj dogodkov. Saj se podobno dogaja tudi drugod po svetu, a na nek način je ta dežela postala (ali pa je vedno bila?) žrtev skrajnosti. Z viška optimizma padamo v hud pesimizem, ki nas onemogoča. To je opazno predvsem na političnem področju, ko vsako spremembo vlade, ali pa tudi vladnega delovanja, zaznamo kot dokončni izhod iz večne krize, pa se kaj hitro vidimo na robu prepada in mislimo le, kakšne bodo posledice usodnega padca. Stalno nihamo med nebesi in peklom.

Je pa tudi res da nas kruta vsakodnevna realnost razočara, mnogokrat preko meje zdrave presoje. Govorimo o predsedniku Macriju in njegovi vladi povezave Cambiemos. Upanje, ki ga je vzbudila zmaga leta 2015 in potrditev smeri na nadomestnih volitvah leta 2017 se je hitro razblinilo. Padec priljubljenosti je bil tako strahoten, da se danes narod resno (in mnogi zaskrbljeno) sprašuje, če predsednik resno misli, da bo zmagal na prihodnjih volitvah; in še, kaj bi v tem primeru storil. „Kdaj bo tega konec”, ali pa: „Tako ne moremo več”, slišimo vsakič, ko cene javnih storitev znova poskočijo. S 1. aprilom bomo namreč utrpeli nov sunek. Ponovno se bo povišal transport, bencin bo poskočil za 3%; a najhujši je primer plina. Na pragu zime bo cena za družinsko uporabo poskočila za 35 odstotkov!

Samo slabe novice? Primer plina je še posebej razburljiv. Pred šestimi meseci se je cena dvignila za 50%; sedaj za dodatnih 35%, kar pomeni, da v pol leta skok predstavlja skoraj 90%. To je v vseh pogledih neznosno, a dejstvo je, da je to realna cena. Podobno je glede transporta. A zanimivo je, da ni enko po vsej državi. Večkrat smo že omenili, da je veliki Buenos Aires (mesto in ogromno predmestje - skoraj 40% volilne sile), užival vse mogoče vrste podpor in je n.pr. cena vodne storitve skozi dolga leta ostala nespremenjena - dva evra na mesec! V notranjosti so bile cene drugačne in so zato podražitve bolj omiljene. V tem je vzrok, da kirchnerizem v notranjosti nima močnega zaledja. Na prvih volitvah, v provinci Neuquén, je bil združeni peronizem daleč drugi. Na skorajšnjih volitvah v Cordobi pa je direktno umaknil svoje kandidate: poraz bi bil prehud.

Če je vlada res namenjena, da izvede načrt „deficita 0”, mora kruto izvajati te povišice. Nobenih subvencij več! A prav tako kruto je, da cene rastejo v sorazmerju dolarja, plače pa v soglasju pesa. Zato je, po ugotovitvah inštituta Katoliške univerze, revščina dosegla 33,6% prebivalstva in prizadeva 25,6% družin. Brezposelnost je enako neukrotljiva in številka presega 1.750.000 delavcev, ki nimajo zaposlitve.

Poglejmo vprašanje plina, saj je poseben in zanimiv primer, ki jasno kaže razvoj sedanjih težav naše države. V samem začetku kirchneristične vlade je Argentina proizvajala velike količine plina, tako da ga je izvažala v Čile. Potem je nenadoma Nestor Kirchner odločil pridržke na izvoz goriv: na ceno izvoza je nabil 45% davka (mimogrede: dekret je podpisal tedanji gospodarski minister Roberto Lavagna!). To je bilo usodno: proizvodnja je padla; namesto izvoza smo začeli plin in petrolej uvažati in ga plačevati v dolarjih. Nihče pa ni nadziral kupovanja in cen - to je bilo dodatno področje korupcije, ki jo sedaj vsi plačujemo. A ljudi to malo zanima - kriv je Macri. Zakaj vlada tega jasno in glasno ne pove?

Vsakdanje težave nam meglijo pogled, da ne vidimo, da so tudi nekatere pozitivne novice. Že šesti mesec zaporedoma je bilanca zunanje trgovine pozitivna. Več izvažamo kot pa uvažamo, kar je v Argentini zadnjih let skoraj neverjetno. In ne govorimo samo o poljskih pridelkih; tudi industrija ima svoje zasluge. In kljub padcu proizvodnje in potrošnje, kaže, da smo dno dosegli meseca novembra. Bomo res sedaj začeli rasti?

Zeleni poganjki ali jesenski odpad? V vladi so dolgo časa govorili o „zelenih poganjkih”. S tem so hoteli potrditi, da se kljub težavam, pojavljajo znaki „prihajajoče pomladi”. Te dni je priznan ekonomist zatrdil, da je po njegovem slika jesenska, ko vse listje leži po tleh in nas čaka zima. O kakem zelenju, da ni govora. Tudi glede pozitivne trgovske bilance je trdil, da je posledica padca uvoza, bolj kot rasti izvoza. Vsak gleda sliko iz svojega zornega kota. Industrija je res na psu. Proizvodnja avtomobilov, ki je bila  nekoč lokomotiva gospodarstva, je med februarjem 2018 in 2019 padla za 16%; prodaja pa kar za 59%.

Dejstvo je, da se nahajamo v prelomnem trenutku. Inflacije doslej vlada ni mogla ukrotiti. Za marec napovedujejo porast cen v bližini štirih odstotkov. Aprila ne bo veliko boljše. Šele maja da bo inflacija začela padati. V tem ima svoj vpliv tudi dolar, ki ga gospodarska ekipa ne more ustaliti. Slabe novice najdemo tudi na finančnem področju. Po poročilu Centralne banke je zunanji dolg v letu 2018 narastel kar za 43.372 milijonov dolarjev (v glavnem posojila Mednarodnega denarnega sklada - FMI). Torej je v celoti Argentina danes dolžna svetu kar 277.000 milijonov dolarjev. Grozno! Se bomo sploh kdaj lahko rešili tega bremena, ki nas tlači in ne pusti, da bi živeli normalno življenje?

Zopet dolar. Kot stalno ponavljamo, je nemir na tem področju sad nezaupanja. Pa ne samo gospodarske narave, tudi politične. Svet ne zaupa Argentini tudi, ker ne ve, kam se bo obrnila. Da si zagotovi volilno zmago, je predsednik izbral „ločitev duhov”: spopad z bivšo predsednico. Kljub padcu njegove priljubljenosti je odpor proti Cristini Kirchner še vedno izreden. Doslej se je izid jasno nagibal na Macrijevo stran, sedaj se oglašajo alarmni zvonci, ki trdijo, da zmaga ni zagotovljena. Kakšna bo gospodarska politika neke domnevne vlade v rokah kirchnerizma?  Izjave funkcionarjev prejšnje vlade niso pomirljive.

Iz dneva v dan. Obisk španskega kralja je za nekaj ur usmeril pozornost na ljubše zadeve. Vsekakor je v svetu Mauricio Macri pridobil ugled, ki ga doma nima. A ti trenutki zunanje slave so kratki. Doma odmevajo novice kot zadnja razsodba Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da naj neka upokojenka ne plačuje davka na dobiček. Ta razsodba se lahko razširi na druge upokojence in dodatno prizadene vladne načrte davčne nabirke in „deficita 0”. Sodni postopki pa vedno bolj prizadevajo tudi stanje družine Kirchner. Tako bivša predsednica kot njen sin Máximo imata parlamentarno nedotakljivost. A hčerka Florencia je izpostavljena in na pragu aretacije in ječe.

Florencia je potovala na Kubo in tam zbolela. Mati Cristina jo je obiskala in se tudi sestala s kubanskim predsednikom (Migel Diaz Canel) in vodjem KP (Raul Castro). Vrnila pa se je s potrdilom o hčerkini bolezni in zdravniškim navodilom, da naj ta ostane na Kubi dodatnih 45 dni. Sodišče pa zahteva, da se vrne v roku 15 dni in tudi odda podrobno poročilo o zdravstvenem stanju. Kuba namreč nima z Argentino pogodbe o izročitvi krivcev. Vse zveni kot komedija zapletov. A je vedno bolj jasno, da se okoli te družine zapira krog, saj je nemogoče zanikati in zakriti prilastitve ogromnih državnih sredstev v lastno korist. K temu dodatno pomaga bivši računovodja zakoncev Kirchner (Alejandro Manzanares), ki kot skesanec osvetljuje to temno argentinsko obdobje. Bo kdaj vsa resnica prišla na dan?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 9

Razni kandidati

Prejšnji teden smo omenili, da je predsednik 1. marca otvoril novo delovno leto parlamenta. Priprava, debate in pogajanja o novih zakonih bi torej morale biti že v polnem teku. A v kongresni palači je videti kaj malo tega. Vsi vemo, da je na področju novih (prepotrebnih) zakonov leto v veliki meri že zamujeno. Vlada se sicer trudi da bi dosegla določena zakonska besedila, a sadov tega napora bo malo. Razumljivo: nahajamo se v volilnem letu in poslanci ter senatorji so bolj aktivni v strankarskih poslih kot pa v zakonodajnih. Ti posli v prvi vrsti pomenijo organiziranje nastopa in določanje kandidatov.

Čez dva meseca in dva tedna bodo namreč morale stranke in povezave predstaviti sezname kandidatov za državne volitve. Na vladni strani ne bo težav. Problemi so se sicer pojavili a na nivoju provincijskih funkcij; to je druga zgodba. Za predsednika ni dvoma, za senatorje in poslance tudi ne bo večjih težav. Zapleta se v opoziciji, kjer najdemo popoln kaos. Dvom ni le glede dejstva, ali bo peronizem nastopil združeno ali ločeno, temveč, kdo bo zavzel različna kandidatna mesta v enem in/ali drugem primeru.

Vedno ista zgodba. Pravzaprav je za državo katastrofa, da najmočnejša politična skupnost ne najde sama sebe. Peronizem absolutno obvlada politični oder, a ne more obvladati svoje stvarnosti. Ni tu mesto, da bi iskali razlogov in filozofirali o smislu in usodi peronizma. Povejmo le, da se drama ponavlja odkar je „Osvobodilna revolucija” leta 1955 strmoglavila „kaudiža”, ga izgnala in s tem sprožila boj za nasledstvo. Še za časa njegovega izgnanstva in tudi ob povratku in v tretji predsedniški dobi ni bilo mogoče govoriti o edinosti. Združeni so bili samo ob petju njihove himne, v vsem ostalem so bili ločeni. Potem je prišlo obdobje prevlade Menema in nato zakoncev Kirchner. A prava stabilnost se ni nikdar vrnila v stranko. To postaja še bolj vidno sedaj, ko so vsi proti Macriju, pa se ne morejo zediniti.

Naši bralci vedo, da je dandanes kamen spotike bivša predsednica. Če bi dobo vladanja njenega pokojnega moža še lahko označili vsaj delno za demokratično, sta bila oba mandata gospe Cristine „demokratična diktatura” populizma. V tem svojstvu ohranja priljubljenost dobre tretjine volivcev. To izhlapeva v notranjosti, a se ojači v buenosaireškem predmestju, kjer se njeni glasovi povzpnejo nad polovico. To je tudi osrčje njene moči, ker jo župani ogromnih predmestnih občin (samo Matanza ima toliko prebivalcev kot Slovenija) podpirajo, ker jim zagotavlja, da ohranijo svoje položaje.

Spričo potovanja bivše predsednice na Kubo, zaradi bolezni (?) njene hčerke, se je sprožilo vprašanje, če se bo ona sploh podala v boj za novo obdobje ob krmilu države. Ob tem je bilo mnogo ugibanja a kaj malo stvarnih dejstev. Nekateri politologi celo menijo, da je vse skupaj le igra: gospe Cristini so všeč skrivalnice. Ima pa tudi že ustaljeno navado, da glede kandidatur odloči vse v zadnjem hipu. A to dejstvo je nevarno, ker spodkopava nastop celo med najbolj zvestimi.

Ta torek, na dan svetega Jožefa, so se v La Plati zbrali domala vsi peronistični veljaki ključne province Buenos Aires, ki zvesto stojijo na strani gospe Cristine. A niti najbolj navdušeni se niso mogli rešiti vtisa, da ne morejo ničesar odločiti dokler gospa ne potrdi, kaj bo storila. Čas in trud so torej vložili v kritiziranje tistih, ki „nihajo in se ne odločijo”. To so Massa, Urtubey, Pichetto in njihova Federalna Alternativa. Ob tem seveda nihče ni pomislil, da bivša predsednica tudi niha in se ne odloči.

Na soncu ali v senci? Kot smo omenili, je zadržanje gospe Cristine verjetno taktika, ki drži v šahu njene privržence, pa tudi njene nasprotnike. A ta igra ji končno lahko škodi. Omenili smo že, da se na strani Federalne Alternative kot kandidat ponuja bivši gospodarski minister Roberto Lavagna. Te dni pa je vse presenetil guverner province San Juan, Sergio Uñac. Dejal je, da če govorimo o združenju in edinosti, ne bi bilo napačno, če bi bil Lavagna kandidat „združenega peronizma”. V tem primeru bi bil on pripravljen, da ga „spremlja”, torej, da kandidira za podpredsednika. Glede bivše predsednice pa, da bi ji svetoval, „naj se ne predstavi” v predsedniški tekmi. V trenutku, ko pišem te vrstice, še ni znana njena reakcija niti reakcija stranke na te izjave.

Da bomo ovrednotili ta položaj, pomislimo, kdo je Sergio Uñac. Spada v srednjo generacijo peronističnih voditeljev. Devetinštiridesetletni guverner vodi provinco San Juan od decembra 2015. Obenem je predsednik tamkajšnje peronistične stranke. Njegov predhodnik, José Luis Gioja, pa je sedaj predsednik peronizma na državni ravni. Izjava pomeni prvi „uradni” upor proti kandidaturi bivše predsednice. A obenem pomeni mejnik, ki lahko prisili gospo Cristino, da se končno odloči kje bo delovala: na soncu kandidature ali v senci vpliva iz ozadja. Je pripravljena na tako žrtev za blagor peronizma, ki ga dejansko prezira?

Med političnimi opazovalci jih je malo takih, ki bi verjeli, da se bo Kirchnerjeva vdova umaknila. Še manj, da bi pristala, da Lavagna postane kandidat združenega peronizma. On je bil gospodarski minister prvi dve leti predsedniške dobe njenega moža. Umaknil se je, ker ni soglašal z novo gospodarsko usmeritvijo, predvsem pa zaradi suma, da je za javnimi deli kal korupcije. Lavagna na noben način ne bi bil pokoren navodilom (ukazom) bivše predsednice. Bi ona mirno sprejela to stanje?

Da je mera polna. Ko že govorimo (fantaziramo?) o kandidatih, povejmo, da tudi v Federalni Alternativi ni vse posejano z rožicami. Lavagna zahteva, kot pogoj da kandidira pri njih, da ne bo primarnih volitev, oziroma, da ne bo drugega kandidata, s katerim bi se moral potegovati za to mesto. To pa je izredno težko, ker so vsaj trije veljaki, ki bi tudi radi tekmovali: Massa, Urtubey in Pichetto. Se bo kdo od njih odpovedal? Bo Lavagna do konca vzdržal s svojo zahtevo, ali pa se umaknil? Kot vidimo, je vse še v oblakih. Kdaj bodo ti rosili končnega peronističnega kandidata je neznanka.

V vladi tudi opažamo kaos, a drugačne narave. Menda je dolar pod kontrolo, a inflacija se je izkazala za neukrotljivo. Bolezni, ki močno skrbi tudi vodstvo Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ne najdejo zdravila. Vse napovedi in načrti so padli v vodo. Od prvotnih računov, ki so govorili o 20 do 25% porasti cen, so prešli na 30 in sedaj že na 40%. To so sicer privatni računi, morda celo ugibanja. A če pride do tega, bo vladna koalicija stala na robu prepada. Gospodarsko vodstvo sicer namerava dovoliti povišanje plač v višini ali celo nad inflacijo. A vprašanje je, koliko se bo to poznalo v priljubljenosti in volji volivcev.

Presenetljiv pa je optimizem nekaterih vladnih funkcionarjev. Menijo, da bo končno prevladal politični dejavnik. V političnem svetu je bila pravi mejnik fraza „Gre za ekonomijo, tepec!”, na podlagi katere je Clinton premagal Busha in postal predsednik ZDA. Optimisti v Rožnati palači pa trdijo, da „gre za politiko, tepec”. Le če imajo ti mojstri prav, lahko Macri upa na zmago. Če pa ne …

Tone Mizerit

Bog povrni!

V tiskovni sklad »Iz življenja v Argentini« je N.N. (Olivos) daroval 7.000.- pesov. Bog povrni dobrotniku in vsem, ki nam pomagajo, da nadaljujemo s tiskanjem teh člankov!

Iz življenja v Argentini                            

Leto II - Št. 8

Počasi, prepočasi

Politično leto se je pravzaprav začelo 1. marca, ko je predsednik otvoril novo redno zasedanje argentinskega parlamenta, že 137. po vrsti. Kot pravila zahtevajo, je imel začetni govor, kjer običajno pregleda opravljeno delovanje in napove potek dela tekočega leta. Govor je nekoliko razočaral. Kot so strokovnjaki zapisali, je bil neke vrste prvi govor nove volilne kampanje. Macri je opozoril na stanje v katerem se je nahajala država ob njegovem nastopu, potrdil pričakovanje skorajšnjega izboljšanja gospodarskega in socialnega stanja, napovedal napredek na področju varnosti in boja proti prekupčevanju mamil, bolj popolno delovanje institucij in modernizacijo državnega ustroja. Torej: kup dobrih želja, za uresničenje katerih se vlada resnično trudi, a ji doslej ni uspelo izvesti. Edina konkretna napoved je bilo povišanje družinskih doklad. Premalo, da bi vzbudil potrebno navdušenje.

Navdušenje pa je nujno, če ima vladajoča povezava resen namen, da zmaga na prihodnjih volitvah. Priljubljenost predsednika se nahaja na najnižji točki vsega njegovega mandata. Če je srečanje svetovnih veljakov v Buenos Airesu nekoliko dvignilo njegov ugled, so ga hude povišice tarif javnih storitev v prvih mesecih zbile v podzemlje. Njegovi strategi sicer upajo, da se bo to sprevrglo do volitev, a vemo, da upanje samo ne zadostuje. Težko leto je pred njim in stanje ni najboljše.

                                        

Začelo se je. Med številnimi težavami ima vlada eno, ki je nerešljiva. Zapisali smo že, da hočejo na vsak način in za vsako ceno izpeljati načrt deficita 0. Za to je nujno potrebno, da postopoma ukinejo vladne podpore podjetjem javnih storitev. Plin, elektrika, transport, voda … Ni pametno, da so cene smešno nizke, če država nima sredstev, da bi to krila. Poleg tega je celoten sistem vodil v hudo korupcijo. Dodatno so bile te blazno nizke cene v veljavi le na področju Velikega Buenos Airesa (kjer živi odločilno število volivcev), v ostali državi pa je cena dvojna, ali trojna. Red je bilo treba uvesti. A vsako (logično in potrebno) povišanje tarif pomeni padec priljubljenosti predsednika. In to se bo še nadaljevalo.

Začelo pa se je tudi konkretno volilno leto. Ne tistih nekaj primarnih volitev kot doslej; sedaj gre zares. Preteklo nedeljo so volili guvernerja v patagonski (in petrolejski) provinci Neuquén. Tri stranke so prednjačile med mnogimi: doslej vodilno Nequensko ljudsko gibanje (MPN), peronizem in vladna Cambiemos. Za Macrija je bil izid bistvene važnosti. Vlada polaga mnogo upanja na petrolejska ležišča v tej provinci (med drugimi ključna Vaca Muerta), in se dogovarja za tuje investicije v začetni višini 7.000 milijonov dolarjev. Če bi tam zmagali kirchneristi, bi to pomenilo konec sanj o investicijah. In tak izid so napovedovale vse ustanove raziskav javnega mnenja.

Da malo razumemo položaj. Čeprav so opazovalci govorili o„trojnem izenačenju”, so v vladi vedeli, da njihov kandidat nima možnosti uspeha. Zato so na skrivnem podpirali dosedanjega guvernerja. Krajevni MPN vodi provinco nepretrgano od leta 1962. Nikdar ni zmagala druga stranka. Guverner Gutiérrez je ponovno kandidiral. A nasproti mu je stal Rioseco, kirchnerist trdega kova, ki pa je imel podporo celotnega peronizma. „Prva provinca kjer smo se združili in bomo zadali poraz liberalizmu”, so napovedovali. Na parlamentarnih volitvah 2017 so peronisti nastopili ločeno in dosegli 19 in 18 odstotkov. Združeni so imeli vse možnosti za zmago. Podpirala jih je gospa Cristina in njeni najbolj predstavni možje so pohiteli, da so podprli kampanjo. Trdijo celo, da je bivša predsednica že imela letalsko vozovnico, da pohiti na slavje zmage.

Izid pa je bil zanje porazen. Gutiérrez je prejel 39 odstotkov, združeni peronizem le 26%, vladni kandidat 15. Udarec za bivšo predsednico je bil hud: združeni peronizem je prejel 10% manj kot, ko so nastopili ločeno. V vladni palači so si oddahnili. Vsi načrti s petrolejem še stojijo in te dni je minister Dujovne pohitel v ZDA, da nadaljuje pogajanja o investicijah.

Zeleni strahovi. Naj nam bralci odpustijo, da moram znova pisati o dolarju. A zavedajmo se, da je ameriška valuta neke vrste vsemogočni malik na oltarju argentinskega gospodarstva. In če govorimo o gospodarstvu vemo, da je to podlaga za vsak politični projekt. Opazovalci ugotavljajo, da je v Argentini propadla vsaka vlada, ki ni mogla obvladati dolarja. Vladna mrzlica na tem področju je torej razumljiva.

Gospodarska ekipa je doslej, spričo nemirnosti dolarja, segla po enostavnem sredstvu: grobo je povišala obresti na vloge. Jasno je bilo, da se bolj splača posojati denar Centralni banki, kot pa hraniti dolarje. Tako visoke obresti pa so smrt za gospodarsko dejavnost, ki že devet mesecev zaporedno pada. Zato je Centralna banka postopoma nižala obresti. Pa  je dolar znova poskočil in banka znova začela višati obresti. A kaže, da se je organizem navadil in zdravilo nima več istega učinka. Skoraj za 10% so dvignili obresti, dolar pa ne najde miru.

Vse skupaj je nekam začarano in zato nerazumljivo. Centralna banka ni revna. Trenutno devizni sklad dosega 68.500 milijonov dolarjev. Iz Mednarodnega denarnega sklada prihaja dodatnih 10.000 milijonov in med aprilom in junijem računajo na več kot 27.000 milijonov kot sad izvoza izredne letine (predvsem soja: 17.200 milijonov, koruza: 4.900 milijonov in pšenica: 3.200 milijonov). Poleg tega mora dolar rasti vzporedno z inflacijo, da gospodarsko stanje ostane uravnovešeno. A strah ima velike oči: vsak skok v ceni dolarja povzroča paniko, ki grozi, da postavi na glavo vse vladne načrte. Pred rahlo sapico bežimo kot pred hudim viharjem. Razumljivo: letos je volilno leto.

Ni vse zlato, a tudi ni vse blato. Statistike so včasih pozitivne, a moramo paziti, kako jih gledamo. Prvo tromesečje lanskega leta je bilo izredno; vsaka primerjava torej pomeni padec. A če primerjamo številke od meseca do meseca, lahko vidimo, da se stanje boljša.  Februarja je prodaja cementa narasla 16,6% v primerjavi z januarjem; marca se porast nadaljuje. To pomeni, da narašča gradbena dejavnost, ki je bistvena tudi, ker zaposluje največ delavne sile. Znaki so pozitivni tudi šena drugih področjih. Na gospodarskem ministrstvu trdijo, da smo novembra utrpeli višek padca, od tam naprej pa postopoma rastemo. Bo ta rast bila dovolj močna in prišla pravočasno, da bo vplivala na volilni rezultat? Ni jasno. Stanje se boljša, a počasi. Morda prepočasi.

V vladi vse upanje postavljajo na to izboljšanje. Kot je dejal predsednik v otvoritvenem govoru v parlamentu: vzpostavili smo red; postavljeni so temelji za nadaljnjo rast. Vedo, da ljudje čutijo z žepom; vprašanje korupcije kirchneristične vlade, ki je bilo pri prejšnjih volitvah bistveno, je sedaj padlo na četrto ali peto mesto v splošnem zanimanju.  Najprej jih skrbi socialno stanje, revščina, brezposelnost, varnost …

Je pa res, da če Macri ne uživa priljubljenosti, je gospa Cristina še na slabšem. Izid volitev v provinci Neuquén, kjer je združen peronizem prejel mnogo manj glasov kot ločen, zgovorno kaže na to. Podatek navdaja z upanjem vlado in tudi peronistično Federalno Alternativo. A da lahko upajo na kak uspeh morajo najti pravega kandidata. Vsi se bojijo bivše predsednice. Ob tem je zanimiv članek, ki ga je te dni objavil Julio Bárbaro, eden najbolj tradicionalnih in vestnih peronistov. Naslov je bil: „Hudo bi bilo, če bi Macri vladal še eno dobo, a veliko hujše bi bilo, če bi se vrnila Cristina.”

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7c          

Rakova pot

Težko je teden za tednom opisovati argentinski politični oder, ker včasih človek zapade občutku neke more. Res naj bi bil politični opazovalec nepristranski, presojati enako na levo in na desno. A pisec živi v tej deželi, je njegova druga domovina. Argentina je našim ljudem-beguncem nudila zatočišče, ko so jih vsi odrivali. Boleče je torej, ko vidimo, kašne težave ima dežela in kako se položaj razvija. Malo prostora je za optimizem, malo upanja za hitro (in celo za počasno) izboljšanje.

Skušajmo razmišljanje deliti na tri različna področja: gospodarsko, politično (strankarsko) in družbeno. Kar se gospodarstva tiče vemo, da visimo na nitki. Vsak, še tako rahel vetrič, ima lahko posledice krutega viharja. Ekonomsko vodstvo pa bolj gleda na finančne številke kot na gospodarski razvoj in socialne posledice. Politično je popoln kaos. Vlada ima težave v svoji koaliciji. Kirchnerizem prodira, a razen zagona bivše predsednice nima jasnih stališč. Alternativni federalni peronizem pa je izgubil kompas in pluje v nevarnih vodah.

Kaj pa družba? Odmislimo tukaj vprašanje varnosti in tudi revščine, saj je položaj  izredno težak in oblasti storijo kar morejo, pa rezultati niso prijazni. Poglejmo na področje, za katerega vsi trdijo, da je bistveno, in od katerega je odvisna usoda naroda: vzgoja. „Samo vzgoja nas bo rešila” radi poudarjajo razni voditelji in ljudje s tem soglašajo. A prav na vzgojnem področju je Argentina že pred časom nastopila rakovo pot.

Globok padec. V letih 60 preteklega stoletja je naša država prednjačila na vzgojnem področju. V latinski Ameriki je zasedala prva mesta kar zadeva šolanja in izobrazbe. Število otrok v vzgojnih ustanovah, pismenost, uspešnost argentinskih abiturientov in diplomirancev, vse je deželo napolnjevalo s ponosom in upanjem. Država se je nahajala na čelu in bil vodilna tudi v kulturi. A nekje smo se spotaknili in začelo se je počasno, a nevzdržno drsanje po klancu navzdol.

Zakaj omenjam to točko? Te dni se je začelo (bi se moramo začeti) novo šolsko obdobje. A, kot je zadnja leta že navada, se pouk ni začel. Učiteljska stavka je dosegla, da 57% argentinskih učencev in dijakov ni moglo v šolo. Samo šest provinc je začelo pouk. Pa seveda privatne šole, v katerih se veča število učencev, ki zapuščajo državne ustanove. To se ponavlja iz leta v leto, na začetku šolskega obdobja, med leto in včasih tudi ob koncu. Izgovor je vedno isti: učiteljske in profesorske plače. Te so res nizke, celo porazne v primerjavi z drugimi področji. A vse to je posledica neresnih in nesposobnih vlad in dejstva, da se narod in voditelji ne zedinijo, kam naj gremo in kaj hočemo.

Poleg tega je na vzgojnem področju politika zapletena do korenin. Voditelji raznih učiteljskih sindikatov (teh je nešteto) se včasih bolj zanimajo za strankarske zadeve kot za vzgojne; bolj za lastne privilegije kot pa za resnično blagostanje učiteljstva. Statut, ki ureja učiteljsko delovanje, dopušča razna izkoriščanja in v sindikalnem vodstvu ni volje, da bi to pregledali in uredili. Tako se prepotrebna denarna sredstva, ki jih ni veliko, izgubljajo v preveč številnih in premalo zavzetih in odgovornih učiteljskih kadrih. Ure pouka se krčijo, znanje otrok nenehno pada.

V omenjenih letih 60  in 70 prejšnjega stoletja je bila Argentina prva na vseh vzgojnih področjih. Po zadnjih ocenah PISA (kratice po angleški oznaki Programme for International Student)  pa med sedmimi državami (poleg naše še Brazilija, Mehika, Kolumbija, Čile, Peru in Urugvaj), zaseda od tretjega do petega mesta v področjih, kot na primer število učnih ur, razumevanje besedil, pismenost in drugo. Poleg tega so učni uspehi porazni. Samo polovica tistih, ki začnejo osnovno šolo, dokonča tudi srednjo šolo. Sedanja vlada skuša uvesti nekaj reda, a v denarni krizi in sindikalnih manevrih to zveni kot utopija.

Vladne težave. Ne mislimo tukaj na gospodarstvo ne na druge vsakdanje poteze. Težave v vladni povezavi Cambiemos so to pot strankarske narave. Trinožna miza (PRO, radikali in Državljanska koalicija Elise Carrió) šepa s svojo drugo nogo. Omenili smo že položaj radikalov. Pred časom so bili s peronisti del argentinskega dvostrankarstva, potem pa so nenehno izgubljali svojo politično težo. Ostaja jim struktura, ki je prisotna v vsej državi, pa vodstvo v nekaterih provincah, kjer ohranjajo svoje guvernerje. V Cambiemos so vstopili na pobudo Elise Carrió; tedaj jih je vodil Ernesto Sanz.

Zaradi odločilnega vodstva, ki ga ima v koaliciji predsednik Macri, nimajo v vladi močne prisotnosti ne kakega odločanja. V stranki, katere del ni popolnoma prepričan o vodenju države in reševanju krize, narašča nezadovoljstvo, ki škodi vladnim volilnim možnostim. Pretekli teden so imeli svojo zborovanje v provinci Corrientes, eno izmed njihovih okrožij. Ob koncu so na vlado naslovili vrsto zahtev, med katerimi je tudi, naj gospodarsko ministrstvo odpravi huda povišanja tarif javnih storitev.

Cena javnih storitev je vladni gordijski vozel. Če jih ne poviša mora ohraniti visoke subvencije, kar grozi izvedbi deficita 0. Če jih poviša (kar dela), podžiga inflacijo, ki naj bi v prvem tromesečju dosegla kar 10%, mnogo več kot so predvidevali. Februarja se je elektrika podražila za 26% in se bo še višala. Aprila bo na vrsti plin in računajo na 30% povišice. Maja bo mesec vode in predvidevajo skok 27%. Mesečne so tudi povišice transporta, ki prizadenejo zlasti delavce in nižje stoječe prebivalstvo

Kaj bo storila vlada?  Ekonomsko vodstvo vztraja glede potrebe, da se cene „uravnovesijo”. Ne več subvencij, je njihovo geslo. A prav te povišice spodkopavajo enotnost povezave in njene volilne možnosti. Končno bo odločil predsednik. Bo presekal ta vozel?

Seveda, to ni edina težava v koaliciji. Kandidati za guvernerja v provincah, pa tudi zahteva notranjih volitev za predsedniško kandidaturo jih globoko loči. Bivši peronistični gospodarski minister Martin Lousteau je sedaj pri radikalih in bi se tudi rad potegoval za toliko zaželeno mesto.

Na drugem bregu. Vlada ima svoje težave, ki se večajo s pogledom na oktobrske volitve. A na drugem bregu, med peronisti, tudi ni vse rožnato. Vedno bolj jasno postaja, de ne bo mogoče doseči skupnega nastopa vseh struj in skupin. Bivša predsednica je tisti dejavnik, ki globoko loči duhove. Kljub njenim naporom, da se kaže umirjena in razumevajoča, je vrsta voditeljev in skupin popolnoma prepričana, da gospa Cristina ne more iz svoje diktatorske kože in bo skušala, kot vedno, uvesti svojo voljo in svoje načrte.

A med Federalno Alternativo, kot ti uporni peronisti imenujejo sami sebe, ni enotnosti glede predsedniške kandidature. Preveč je vodij, ki hlepijo po tem častnem mestu, in niso pripravljeni odstopiti od svojih želja. Še največ možnosti, da vzpostavi svoje ime in ostale potegne za sabo, je bivši ekonomski minister Roberto Lavagna. A vse je še eno samo veliko vprašanje.

Med kirchneristi pa tudi ni vse enostavno. Mogočni in vplivni župani, ki vodijo buenosaireško okolje, so mirno sprejeli, da bo kandidirala bivša predsednica. Pristali so celo na zahtevo, da bi bil njen sin Máximo prvi na seznamu kandidatov za narodne poslance (preselil bi se iz Santa Cruz v provinco Buenos Aires, kjer je bil rojen). Zelo pa nasprotujejo želji, da bi za guvernerja kandidiral bivši gospodarski minister Axel Kicillof. Ne morejo prebaviti volilne listine, ki jo že imenujejo „trojna K”. Vztrajajo, da bi moral tekmovati za guvernerja nekdo izmed njih. Izid te polemike bo pokazal, koliko resnične oblasti ohranja gospa Cristina in koliko se ji župani upajo nasprotovati.

Za konec: pretekle dni je umrl Franco Macri, oče sedanjega predsednika. Mož, rojen v Italiji, ki je začel v Argentini kot zidar in postal eden najbolj vplivnih podjetnikov. Znani so bili razhodi v pogledih med očetom in sinom. Franco je sinu celo svetoval, naj se nikar ne vtika v politiko. Je morda danes Mavriciju žal, da ni poslušal očeta?

Tone Mizerit