Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 9

Razni kandidati

Prejšnji teden smo omenili, da je predsednik 1. marca otvoril novo delovno leto parlamenta. Priprava, debate in pogajanja o novih zakonih bi torej morale biti že v polnem teku. A v kongresni palači je videti kaj malo tega. Vsi vemo, da je na področju novih (prepotrebnih) zakonov leto v veliki meri že zamujeno. Vlada se sicer trudi da bi dosegla določena zakonska besedila, a sadov tega napora bo malo. Razumljivo: nahajamo se v volilnem letu in poslanci ter senatorji so bolj aktivni v strankarskih poslih kot pa v zakonodajnih. Ti posli v prvi vrsti pomenijo organiziranje nastopa in določanje kandidatov.

Čez dva meseca in dva tedna bodo namreč morale stranke in povezave predstaviti sezname kandidatov za državne volitve. Na vladni strani ne bo težav. Problemi so se sicer pojavili a na nivoju provincijskih funkcij; to je druga zgodba. Za predsednika ni dvoma, za senatorje in poslance tudi ne bo večjih težav. Zapleta se v opoziciji, kjer najdemo popoln kaos. Dvom ni le glede dejstva, ali bo peronizem nastopil združeno ali ločeno, temveč, kdo bo zavzel različna kandidatna mesta v enem in/ali drugem primeru.

Vedno ista zgodba. Pravzaprav je za državo katastrofa, da najmočnejša politična skupnost ne najde sama sebe. Peronizem absolutno obvlada politični oder, a ne more obvladati svoje stvarnosti. Ni tu mesto, da bi iskali razlogov in filozofirali o smislu in usodi peronizma. Povejmo le, da se drama ponavlja odkar je „Osvobodilna revolucija” leta 1955 strmoglavila „kaudiža”, ga izgnala in s tem sprožila boj za nasledstvo. Še za časa njegovega izgnanstva in tudi ob povratku in v tretji predsedniški dobi ni bilo mogoče govoriti o edinosti. Združeni so bili samo ob petju njihove himne, v vsem ostalem so bili ločeni. Potem je prišlo obdobje prevlade Menema in nato zakoncev Kirchner. A prava stabilnost se ni nikdar vrnila v stranko. To postaja še bolj vidno sedaj, ko so vsi proti Macriju, pa se ne morejo zediniti.

Naši bralci vedo, da je dandanes kamen spotike bivša predsednica. Če bi dobo vladanja njenega pokojnega moža še lahko označili vsaj delno za demokratično, sta bila oba mandata gospe Cristine „demokratična diktatura” populizma. V tem svojstvu ohranja priljubljenost dobre tretjine volivcev. To izhlapeva v notranjosti, a se ojači v buenosaireškem predmestju, kjer se njeni glasovi povzpnejo nad polovico. To je tudi osrčje njene moči, ker jo župani ogromnih predmestnih občin (samo Matanza ima toliko prebivalcev kot Slovenija) podpirajo, ker jim zagotavlja, da ohranijo svoje položaje.

Spričo potovanja bivše predsednice na Kubo, zaradi bolezni (?) njene hčerke, se je sprožilo vprašanje, če se bo ona sploh podala v boj za novo obdobje ob krmilu države. Ob tem je bilo mnogo ugibanja a kaj malo stvarnih dejstev. Nekateri politologi celo menijo, da je vse skupaj le igra: gospe Cristini so všeč skrivalnice. Ima pa tudi že ustaljeno navado, da glede kandidatur odloči vse v zadnjem hipu. A to dejstvo je nevarno, ker spodkopava nastop celo med najbolj zvestimi.

Ta torek, na dan svetega Jožefa, so se v La Plati zbrali domala vsi peronistični veljaki ključne province Buenos Aires, ki zvesto stojijo na strani gospe Cristine. A niti najbolj navdušeni se niso mogli rešiti vtisa, da ne morejo ničesar odločiti dokler gospa ne potrdi, kaj bo storila. Čas in trud so torej vložili v kritiziranje tistih, ki „nihajo in se ne odločijo”. To so Massa, Urtubey, Pichetto in njihova Federalna Alternativa. Ob tem seveda nihče ni pomislil, da bivša predsednica tudi niha in se ne odloči.

Na soncu ali v senci? Kot smo omenili, je zadržanje gospe Cristine verjetno taktika, ki drži v šahu njene privržence, pa tudi njene nasprotnike. A ta igra ji končno lahko škodi. Omenili smo že, da se na strani Federalne Alternative kot kandidat ponuja bivši gospodarski minister Roberto Lavagna. Te dni pa je vse presenetil guverner province San Juan, Sergio Uñac. Dejal je, da če govorimo o združenju in edinosti, ne bi bilo napačno, če bi bil Lavagna kandidat „združenega peronizma”. V tem primeru bi bil on pripravljen, da ga „spremlja”, torej, da kandidira za podpredsednika. Glede bivše predsednice pa, da bi ji svetoval, „naj se ne predstavi” v predsedniški tekmi. V trenutku, ko pišem te vrstice, še ni znana njena reakcija niti reakcija stranke na te izjave.

Da bomo ovrednotili ta položaj, pomislimo, kdo je Sergio Uñac. Spada v srednjo generacijo peronističnih voditeljev. Devetinštiridesetletni guverner vodi provinco San Juan od decembra 2015. Obenem je predsednik tamkajšnje peronistične stranke. Njegov predhodnik, José Luis Gioja, pa je sedaj predsednik peronizma na državni ravni. Izjava pomeni prvi „uradni” upor proti kandidaturi bivše predsednice. A obenem pomeni mejnik, ki lahko prisili gospo Cristino, da se končno odloči kje bo delovala: na soncu kandidature ali v senci vpliva iz ozadja. Je pripravljena na tako žrtev za blagor peronizma, ki ga dejansko prezira?

Med političnimi opazovalci jih je malo takih, ki bi verjeli, da se bo Kirchnerjeva vdova umaknila. Še manj, da bi pristala, da Lavagna postane kandidat združenega peronizma. On je bil gospodarski minister prvi dve leti predsedniške dobe njenega moža. Umaknil se je, ker ni soglašal z novo gospodarsko usmeritvijo, predvsem pa zaradi suma, da je za javnimi deli kal korupcije. Lavagna na noben način ne bi bil pokoren navodilom (ukazom) bivše predsednice. Bi ona mirno sprejela to stanje?

Da je mera polna. Ko že govorimo (fantaziramo?) o kandidatih, povejmo, da tudi v Federalni Alternativi ni vse posejano z rožicami. Lavagna zahteva, kot pogoj da kandidira pri njih, da ne bo primarnih volitev, oziroma, da ne bo drugega kandidata, s katerim bi se moral potegovati za to mesto. To pa je izredno težko, ker so vsaj trije veljaki, ki bi tudi radi tekmovali: Massa, Urtubey in Pichetto. Se bo kdo od njih odpovedal? Bo Lavagna do konca vzdržal s svojo zahtevo, ali pa se umaknil? Kot vidimo, je vse še v oblakih. Kdaj bodo ti rosili končnega peronističnega kandidata je neznanka.

V vladi tudi opažamo kaos, a drugačne narave. Menda je dolar pod kontrolo, a inflacija se je izkazala za neukrotljivo. Bolezni, ki močno skrbi tudi vodstvo Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ne najdejo zdravila. Vse napovedi in načrti so padli v vodo. Od prvotnih računov, ki so govorili o 20 do 25% porasti cen, so prešli na 30 in sedaj že na 40%. To so sicer privatni računi, morda celo ugibanja. A če pride do tega, bo vladna koalicija stala na robu prepada. Gospodarsko vodstvo sicer namerava dovoliti povišanje plač v višini ali celo nad inflacijo. A vprašanje je, koliko se bo to poznalo v priljubljenosti in volji volivcev.

Presenetljiv pa je optimizem nekaterih vladnih funkcionarjev. Menijo, da bo končno prevladal politični dejavnik. V političnem svetu je bila pravi mejnik fraza „Gre za ekonomijo, tepec!”, na podlagi katere je Clinton premagal Busha in postal predsednik ZDA. Optimisti v Rožnati palači pa trdijo, da „gre za politiko, tepec”. Le če imajo ti mojstri prav, lahko Macri upa na zmago. Če pa ne …

Tone Mizerit

Bog povrni!

V tiskovni sklad »Iz življenja v Argentini« je N.N. (Olivos) daroval 7.000.- pesov. Bog povrni dobrotniku in vsem, ki nam pomagajo, da nadaljujemo s tiskanjem teh člankov!