Iz življenja v Argentini                            

Leto II - Št. 8

Počasi, prepočasi

Politično leto se je pravzaprav začelo 1. marca, ko je predsednik otvoril novo redno zasedanje argentinskega parlamenta, že 137. po vrsti. Kot pravila zahtevajo, je imel začetni govor, kjer običajno pregleda opravljeno delovanje in napove potek dela tekočega leta. Govor je nekoliko razočaral. Kot so strokovnjaki zapisali, je bil neke vrste prvi govor nove volilne kampanje. Macri je opozoril na stanje v katerem se je nahajala država ob njegovem nastopu, potrdil pričakovanje skorajšnjega izboljšanja gospodarskega in socialnega stanja, napovedal napredek na področju varnosti in boja proti prekupčevanju mamil, bolj popolno delovanje institucij in modernizacijo državnega ustroja. Torej: kup dobrih želja, za uresničenje katerih se vlada resnično trudi, a ji doslej ni uspelo izvesti. Edina konkretna napoved je bilo povišanje družinskih doklad. Premalo, da bi vzbudil potrebno navdušenje.

Navdušenje pa je nujno, če ima vladajoča povezava resen namen, da zmaga na prihodnjih volitvah. Priljubljenost predsednika se nahaja na najnižji točki vsega njegovega mandata. Če je srečanje svetovnih veljakov v Buenos Airesu nekoliko dvignilo njegov ugled, so ga hude povišice tarif javnih storitev v prvih mesecih zbile v podzemlje. Njegovi strategi sicer upajo, da se bo to sprevrglo do volitev, a vemo, da upanje samo ne zadostuje. Težko leto je pred njim in stanje ni najboljše.

                                        

Začelo se je. Med številnimi težavami ima vlada eno, ki je nerešljiva. Zapisali smo že, da hočejo na vsak način in za vsako ceno izpeljati načrt deficita 0. Za to je nujno potrebno, da postopoma ukinejo vladne podpore podjetjem javnih storitev. Plin, elektrika, transport, voda … Ni pametno, da so cene smešno nizke, če država nima sredstev, da bi to krila. Poleg tega je celoten sistem vodil v hudo korupcijo. Dodatno so bile te blazno nizke cene v veljavi le na področju Velikega Buenos Airesa (kjer živi odločilno število volivcev), v ostali državi pa je cena dvojna, ali trojna. Red je bilo treba uvesti. A vsako (logično in potrebno) povišanje tarif pomeni padec priljubljenosti predsednika. In to se bo še nadaljevalo.

Začelo pa se je tudi konkretno volilno leto. Ne tistih nekaj primarnih volitev kot doslej; sedaj gre zares. Preteklo nedeljo so volili guvernerja v patagonski (in petrolejski) provinci Neuquén. Tri stranke so prednjačile med mnogimi: doslej vodilno Nequensko ljudsko gibanje (MPN), peronizem in vladna Cambiemos. Za Macrija je bil izid bistvene važnosti. Vlada polaga mnogo upanja na petrolejska ležišča v tej provinci (med drugimi ključna Vaca Muerta), in se dogovarja za tuje investicije v začetni višini 7.000 milijonov dolarjev. Če bi tam zmagali kirchneristi, bi to pomenilo konec sanj o investicijah. In tak izid so napovedovale vse ustanove raziskav javnega mnenja.

Da malo razumemo položaj. Čeprav so opazovalci govorili o„trojnem izenačenju”, so v vladi vedeli, da njihov kandidat nima možnosti uspeha. Zato so na skrivnem podpirali dosedanjega guvernerja. Krajevni MPN vodi provinco nepretrgano od leta 1962. Nikdar ni zmagala druga stranka. Guverner Gutiérrez je ponovno kandidiral. A nasproti mu je stal Rioseco, kirchnerist trdega kova, ki pa je imel podporo celotnega peronizma. „Prva provinca kjer smo se združili in bomo zadali poraz liberalizmu”, so napovedovali. Na parlamentarnih volitvah 2017 so peronisti nastopili ločeno in dosegli 19 in 18 odstotkov. Združeni so imeli vse možnosti za zmago. Podpirala jih je gospa Cristina in njeni najbolj predstavni možje so pohiteli, da so podprli kampanjo. Trdijo celo, da je bivša predsednica že imela letalsko vozovnico, da pohiti na slavje zmage.

Izid pa je bil zanje porazen. Gutiérrez je prejel 39 odstotkov, združeni peronizem le 26%, vladni kandidat 15. Udarec za bivšo predsednico je bil hud: združeni peronizem je prejel 10% manj kot, ko so nastopili ločeno. V vladni palači so si oddahnili. Vsi načrti s petrolejem še stojijo in te dni je minister Dujovne pohitel v ZDA, da nadaljuje pogajanja o investicijah.

Zeleni strahovi. Naj nam bralci odpustijo, da moram znova pisati o dolarju. A zavedajmo se, da je ameriška valuta neke vrste vsemogočni malik na oltarju argentinskega gospodarstva. In če govorimo o gospodarstvu vemo, da je to podlaga za vsak politični projekt. Opazovalci ugotavljajo, da je v Argentini propadla vsaka vlada, ki ni mogla obvladati dolarja. Vladna mrzlica na tem področju je torej razumljiva.

Gospodarska ekipa je doslej, spričo nemirnosti dolarja, segla po enostavnem sredstvu: grobo je povišala obresti na vloge. Jasno je bilo, da se bolj splača posojati denar Centralni banki, kot pa hraniti dolarje. Tako visoke obresti pa so smrt za gospodarsko dejavnost, ki že devet mesecev zaporedno pada. Zato je Centralna banka postopoma nižala obresti. Pa  je dolar znova poskočil in banka znova začela višati obresti. A kaže, da se je organizem navadil in zdravilo nima več istega učinka. Skoraj za 10% so dvignili obresti, dolar pa ne najde miru.

Vse skupaj je nekam začarano in zato nerazumljivo. Centralna banka ni revna. Trenutno devizni sklad dosega 68.500 milijonov dolarjev. Iz Mednarodnega denarnega sklada prihaja dodatnih 10.000 milijonov in med aprilom in junijem računajo na več kot 27.000 milijonov kot sad izvoza izredne letine (predvsem soja: 17.200 milijonov, koruza: 4.900 milijonov in pšenica: 3.200 milijonov). Poleg tega mora dolar rasti vzporedno z inflacijo, da gospodarsko stanje ostane uravnovešeno. A strah ima velike oči: vsak skok v ceni dolarja povzroča paniko, ki grozi, da postavi na glavo vse vladne načrte. Pred rahlo sapico bežimo kot pred hudim viharjem. Razumljivo: letos je volilno leto.

Ni vse zlato, a tudi ni vse blato. Statistike so včasih pozitivne, a moramo paziti, kako jih gledamo. Prvo tromesečje lanskega leta je bilo izredno; vsaka primerjava torej pomeni padec. A če primerjamo številke od meseca do meseca, lahko vidimo, da se stanje boljša.  Februarja je prodaja cementa narasla 16,6% v primerjavi z januarjem; marca se porast nadaljuje. To pomeni, da narašča gradbena dejavnost, ki je bistvena tudi, ker zaposluje največ delavne sile. Znaki so pozitivni tudi šena drugih področjih. Na gospodarskem ministrstvu trdijo, da smo novembra utrpeli višek padca, od tam naprej pa postopoma rastemo. Bo ta rast bila dovolj močna in prišla pravočasno, da bo vplivala na volilni rezultat? Ni jasno. Stanje se boljša, a počasi. Morda prepočasi.

V vladi vse upanje postavljajo na to izboljšanje. Kot je dejal predsednik v otvoritvenem govoru v parlamentu: vzpostavili smo red; postavljeni so temelji za nadaljnjo rast. Vedo, da ljudje čutijo z žepom; vprašanje korupcije kirchneristične vlade, ki je bilo pri prejšnjih volitvah bistveno, je sedaj padlo na četrto ali peto mesto v splošnem zanimanju.  Najprej jih skrbi socialno stanje, revščina, brezposelnost, varnost …

Je pa res, da če Macri ne uživa priljubljenosti, je gospa Cristina še na slabšem. Izid volitev v provinci Neuquén, kjer je združen peronizem prejel mnogo manj glasov kot ločen, zgovorno kaže na to. Podatek navdaja z upanjem vlado in tudi peronistično Federalno Alternativo. A da lahko upajo na kak uspeh morajo najti pravega kandidata. Vsi se bojijo bivše predsednice. Ob tem je zanimiv članek, ki ga je te dni objavil Julio Bárbaro, eden najbolj tradicionalnih in vestnih peronistov. Naslov je bil: „Hudo bi bilo, če bi Macri vladal še eno dobo, a veliko hujše bi bilo, če bi se vrnila Cristina.”

Tone Mizerit