Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7c          

Rakova pot

Težko je teden za tednom opisovati argentinski politični oder, ker včasih človek zapade občutku neke more. Res naj bi bil politični opazovalec nepristranski, presojati enako na levo in na desno. A pisec živi v tej deželi, je njegova druga domovina. Argentina je našim ljudem-beguncem nudila zatočišče, ko so jih vsi odrivali. Boleče je torej, ko vidimo, kašne težave ima dežela in kako se položaj razvija. Malo prostora je za optimizem, malo upanja za hitro (in celo za počasno) izboljšanje.

Skušajmo razmišljanje deliti na tri različna področja: gospodarsko, politično (strankarsko) in družbeno. Kar se gospodarstva tiče vemo, da visimo na nitki. Vsak, še tako rahel vetrič, ima lahko posledice krutega viharja. Ekonomsko vodstvo pa bolj gleda na finančne številke kot na gospodarski razvoj in socialne posledice. Politično je popoln kaos. Vlada ima težave v svoji koaliciji. Kirchnerizem prodira, a razen zagona bivše predsednice nima jasnih stališč. Alternativni federalni peronizem pa je izgubil kompas in pluje v nevarnih vodah.

Kaj pa družba? Odmislimo tukaj vprašanje varnosti in tudi revščine, saj je položaj  izredno težak in oblasti storijo kar morejo, pa rezultati niso prijazni. Poglejmo na področje, za katerega vsi trdijo, da je bistveno, in od katerega je odvisna usoda naroda: vzgoja. „Samo vzgoja nas bo rešila” radi poudarjajo razni voditelji in ljudje s tem soglašajo. A prav na vzgojnem področju je Argentina že pred časom nastopila rakovo pot.

Globok padec. V letih 60 preteklega stoletja je naša država prednjačila na vzgojnem področju. V latinski Ameriki je zasedala prva mesta kar zadeva šolanja in izobrazbe. Število otrok v vzgojnih ustanovah, pismenost, uspešnost argentinskih abiturientov in diplomirancev, vse je deželo napolnjevalo s ponosom in upanjem. Država se je nahajala na čelu in bil vodilna tudi v kulturi. A nekje smo se spotaknili in začelo se je počasno, a nevzdržno drsanje po klancu navzdol.

Zakaj omenjam to točko? Te dni se je začelo (bi se moramo začeti) novo šolsko obdobje. A, kot je zadnja leta že navada, se pouk ni začel. Učiteljska stavka je dosegla, da 57% argentinskih učencev in dijakov ni moglo v šolo. Samo šest provinc je začelo pouk. Pa seveda privatne šole, v katerih se veča število učencev, ki zapuščajo državne ustanove. To se ponavlja iz leta v leto, na začetku šolskega obdobja, med leto in včasih tudi ob koncu. Izgovor je vedno isti: učiteljske in profesorske plače. Te so res nizke, celo porazne v primerjavi z drugimi področji. A vse to je posledica neresnih in nesposobnih vlad in dejstva, da se narod in voditelji ne zedinijo, kam naj gremo in kaj hočemo.

Poleg tega je na vzgojnem področju politika zapletena do korenin. Voditelji raznih učiteljskih sindikatov (teh je nešteto) se včasih bolj zanimajo za strankarske zadeve kot za vzgojne; bolj za lastne privilegije kot pa za resnično blagostanje učiteljstva. Statut, ki ureja učiteljsko delovanje, dopušča razna izkoriščanja in v sindikalnem vodstvu ni volje, da bi to pregledali in uredili. Tako se prepotrebna denarna sredstva, ki jih ni veliko, izgubljajo v preveč številnih in premalo zavzetih in odgovornih učiteljskih kadrih. Ure pouka se krčijo, znanje otrok nenehno pada.

V omenjenih letih 60  in 70 prejšnjega stoletja je bila Argentina prva na vseh vzgojnih področjih. Po zadnjih ocenah PISA (kratice po angleški oznaki Programme for International Student)  pa med sedmimi državami (poleg naše še Brazilija, Mehika, Kolumbija, Čile, Peru in Urugvaj), zaseda od tretjega do petega mesta v področjih, kot na primer število učnih ur, razumevanje besedil, pismenost in drugo. Poleg tega so učni uspehi porazni. Samo polovica tistih, ki začnejo osnovno šolo, dokonča tudi srednjo šolo. Sedanja vlada skuša uvesti nekaj reda, a v denarni krizi in sindikalnih manevrih to zveni kot utopija.

Vladne težave. Ne mislimo tukaj na gospodarstvo ne na druge vsakdanje poteze. Težave v vladni povezavi Cambiemos so to pot strankarske narave. Trinožna miza (PRO, radikali in Državljanska koalicija Elise Carrió) šepa s svojo drugo nogo. Omenili smo že položaj radikalov. Pred časom so bili s peronisti del argentinskega dvostrankarstva, potem pa so nenehno izgubljali svojo politično težo. Ostaja jim struktura, ki je prisotna v vsej državi, pa vodstvo v nekaterih provincah, kjer ohranjajo svoje guvernerje. V Cambiemos so vstopili na pobudo Elise Carrió; tedaj jih je vodil Ernesto Sanz.

Zaradi odločilnega vodstva, ki ga ima v koaliciji predsednik Macri, nimajo v vladi močne prisotnosti ne kakega odločanja. V stranki, katere del ni popolnoma prepričan o vodenju države in reševanju krize, narašča nezadovoljstvo, ki škodi vladnim volilnim možnostim. Pretekli teden so imeli svojo zborovanje v provinci Corrientes, eno izmed njihovih okrožij. Ob koncu so na vlado naslovili vrsto zahtev, med katerimi je tudi, naj gospodarsko ministrstvo odpravi huda povišanja tarif javnih storitev.

Cena javnih storitev je vladni gordijski vozel. Če jih ne poviša mora ohraniti visoke subvencije, kar grozi izvedbi deficita 0. Če jih poviša (kar dela), podžiga inflacijo, ki naj bi v prvem tromesečju dosegla kar 10%, mnogo več kot so predvidevali. Februarja se je elektrika podražila za 26% in se bo še višala. Aprila bo na vrsti plin in računajo na 30% povišice. Maja bo mesec vode in predvidevajo skok 27%. Mesečne so tudi povišice transporta, ki prizadenejo zlasti delavce in nižje stoječe prebivalstvo

Kaj bo storila vlada?  Ekonomsko vodstvo vztraja glede potrebe, da se cene „uravnovesijo”. Ne več subvencij, je njihovo geslo. A prav te povišice spodkopavajo enotnost povezave in njene volilne možnosti. Končno bo odločil predsednik. Bo presekal ta vozel?

Seveda, to ni edina težava v koaliciji. Kandidati za guvernerja v provincah, pa tudi zahteva notranjih volitev za predsedniško kandidaturo jih globoko loči. Bivši peronistični gospodarski minister Martin Lousteau je sedaj pri radikalih in bi se tudi rad potegoval za toliko zaželeno mesto.

Na drugem bregu. Vlada ima svoje težave, ki se večajo s pogledom na oktobrske volitve. A na drugem bregu, med peronisti, tudi ni vse rožnato. Vedno bolj jasno postaja, de ne bo mogoče doseči skupnega nastopa vseh struj in skupin. Bivša predsednica je tisti dejavnik, ki globoko loči duhove. Kljub njenim naporom, da se kaže umirjena in razumevajoča, je vrsta voditeljev in skupin popolnoma prepričana, da gospa Cristina ne more iz svoje diktatorske kože in bo skušala, kot vedno, uvesti svojo voljo in svoje načrte.

A med Federalno Alternativo, kot ti uporni peronisti imenujejo sami sebe, ni enotnosti glede predsedniške kandidature. Preveč je vodij, ki hlepijo po tem častnem mestu, in niso pripravljeni odstopiti od svojih želja. Še največ možnosti, da vzpostavi svoje ime in ostale potegne za sabo, je bivši ekonomski minister Roberto Lavagna. A vse je še eno samo veliko vprašanje.

Med kirchneristi pa tudi ni vse enostavno. Mogočni in vplivni župani, ki vodijo buenosaireško okolje, so mirno sprejeli, da bo kandidirala bivša predsednica. Pristali so celo na zahtevo, da bi bil njen sin Máximo prvi na seznamu kandidatov za narodne poslance (preselil bi se iz Santa Cruz v provinco Buenos Aires, kjer je bil rojen). Zelo pa nasprotujejo želji, da bi za guvernerja kandidiral bivši gospodarski minister Axel Kicillof. Ne morejo prebaviti volilne listine, ki jo že imenujejo „trojna K”. Vztrajajo, da bi moral tekmovati za guvernerja nekdo izmed njih. Izid te polemike bo pokazal, koliko resnične oblasti ohranja gospa Cristina in koliko se ji župani upajo nasprotovati.

Za konec: pretekle dni je umrl Franco Macri, oče sedanjega predsednika. Mož, rojen v Italiji, ki je začel v Argentini kot zidar in postal eden najbolj vplivnih podjetnikov. Znani so bili razhodi v pogledih med očetom in sinom. Franco je sinu celo svetoval, naj se nikar ne vtika v politiko. Je morda danes Mavriciju žal, da ni poslušal očeta?

Tone Mizerit