Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 10

Vsakdanje skrbi

Skrajno nasprotujoča čustva obdajajo normalnega Argentinca, ko nemoč, iz dneva v dan, gleda razvoj dogodkov. Saj se podobno dogaja tudi drugod po svetu, a na nek način je ta dežela postala (ali pa je vedno bila?) žrtev skrajnosti. Z viška optimizma padamo v hud pesimizem, ki nas onemogoča. To je opazno predvsem na političnem področju, ko vsako spremembo vlade, ali pa tudi vladnega delovanja, zaznamo kot dokončni izhod iz večne krize, pa se kaj hitro vidimo na robu prepada in mislimo le, kakšne bodo posledice usodnega padca. Stalno nihamo med nebesi in peklom.

Je pa tudi res da nas kruta vsakodnevna realnost razočara, mnogokrat preko meje zdrave presoje. Govorimo o predsedniku Macriju in njegovi vladi povezave Cambiemos. Upanje, ki ga je vzbudila zmaga leta 2015 in potrditev smeri na nadomestnih volitvah leta 2017 se je hitro razblinilo. Padec priljubljenosti je bil tako strahoten, da se danes narod resno (in mnogi zaskrbljeno) sprašuje, če predsednik resno misli, da bo zmagal na prihodnjih volitvah; in še, kaj bi v tem primeru storil. „Kdaj bo tega konec”, ali pa: „Tako ne moremo več”, slišimo vsakič, ko cene javnih storitev znova poskočijo. S 1. aprilom bomo namreč utrpeli nov sunek. Ponovno se bo povišal transport, bencin bo poskočil za 3%; a najhujši je primer plina. Na pragu zime bo cena za družinsko uporabo poskočila za 35 odstotkov!

Samo slabe novice? Primer plina je še posebej razburljiv. Pred šestimi meseci se je cena dvignila za 50%; sedaj za dodatnih 35%, kar pomeni, da v pol leta skok predstavlja skoraj 90%. To je v vseh pogledih neznosno, a dejstvo je, da je to realna cena. Podobno je glede transporta. A zanimivo je, da ni enko po vsej državi. Večkrat smo že omenili, da je veliki Buenos Aires (mesto in ogromno predmestje - skoraj 40% volilne sile), užival vse mogoče vrste podpor in je n.pr. cena vodne storitve skozi dolga leta ostala nespremenjena - dva evra na mesec! V notranjosti so bile cene drugačne in so zato podražitve bolj omiljene. V tem je vzrok, da kirchnerizem v notranjosti nima močnega zaledja. Na prvih volitvah, v provinci Neuquén, je bil združeni peronizem daleč drugi. Na skorajšnjih volitvah v Cordobi pa je direktno umaknil svoje kandidate: poraz bi bil prehud.

Če je vlada res namenjena, da izvede načrt „deficita 0”, mora kruto izvajati te povišice. Nobenih subvencij več! A prav tako kruto je, da cene rastejo v sorazmerju dolarja, plače pa v soglasju pesa. Zato je, po ugotovitvah inštituta Katoliške univerze, revščina dosegla 33,6% prebivalstva in prizadeva 25,6% družin. Brezposelnost je enako neukrotljiva in številka presega 1.750.000 delavcev, ki nimajo zaposlitve.

Poglejmo vprašanje plina, saj je poseben in zanimiv primer, ki jasno kaže razvoj sedanjih težav naše države. V samem začetku kirchneristične vlade je Argentina proizvajala velike količine plina, tako da ga je izvažala v Čile. Potem je nenadoma Nestor Kirchner odločil pridržke na izvoz goriv: na ceno izvoza je nabil 45% davka (mimogrede: dekret je podpisal tedanji gospodarski minister Roberto Lavagna!). To je bilo usodno: proizvodnja je padla; namesto izvoza smo začeli plin in petrolej uvažati in ga plačevati v dolarjih. Nihče pa ni nadziral kupovanja in cen - to je bilo dodatno področje korupcije, ki jo sedaj vsi plačujemo. A ljudi to malo zanima - kriv je Macri. Zakaj vlada tega jasno in glasno ne pove?

Vsakdanje težave nam meglijo pogled, da ne vidimo, da so tudi nekatere pozitivne novice. Že šesti mesec zaporedoma je bilanca zunanje trgovine pozitivna. Več izvažamo kot pa uvažamo, kar je v Argentini zadnjih let skoraj neverjetno. In ne govorimo samo o poljskih pridelkih; tudi industrija ima svoje zasluge. In kljub padcu proizvodnje in potrošnje, kaže, da smo dno dosegli meseca novembra. Bomo res sedaj začeli rasti?

Zeleni poganjki ali jesenski odpad? V vladi so dolgo časa govorili o „zelenih poganjkih”. S tem so hoteli potrditi, da se kljub težavam, pojavljajo znaki „prihajajoče pomladi”. Te dni je priznan ekonomist zatrdil, da je po njegovem slika jesenska, ko vse listje leži po tleh in nas čaka zima. O kakem zelenju, da ni govora. Tudi glede pozitivne trgovske bilance je trdil, da je posledica padca uvoza, bolj kot rasti izvoza. Vsak gleda sliko iz svojega zornega kota. Industrija je res na psu. Proizvodnja avtomobilov, ki je bila  nekoč lokomotiva gospodarstva, je med februarjem 2018 in 2019 padla za 16%; prodaja pa kar za 59%.

Dejstvo je, da se nahajamo v prelomnem trenutku. Inflacije doslej vlada ni mogla ukrotiti. Za marec napovedujejo porast cen v bližini štirih odstotkov. Aprila ne bo veliko boljše. Šele maja da bo inflacija začela padati. V tem ima svoj vpliv tudi dolar, ki ga gospodarska ekipa ne more ustaliti. Slabe novice najdemo tudi na finančnem področju. Po poročilu Centralne banke je zunanji dolg v letu 2018 narastel kar za 43.372 milijonov dolarjev (v glavnem posojila Mednarodnega denarnega sklada - FMI). Torej je v celoti Argentina danes dolžna svetu kar 277.000 milijonov dolarjev. Grozno! Se bomo sploh kdaj lahko rešili tega bremena, ki nas tlači in ne pusti, da bi živeli normalno življenje?

Zopet dolar. Kot stalno ponavljamo, je nemir na tem področju sad nezaupanja. Pa ne samo gospodarske narave, tudi politične. Svet ne zaupa Argentini tudi, ker ne ve, kam se bo obrnila. Da si zagotovi volilno zmago, je predsednik izbral „ločitev duhov”: spopad z bivšo predsednico. Kljub padcu njegove priljubljenosti je odpor proti Cristini Kirchner še vedno izreden. Doslej se je izid jasno nagibal na Macrijevo stran, sedaj se oglašajo alarmni zvonci, ki trdijo, da zmaga ni zagotovljena. Kakšna bo gospodarska politika neke domnevne vlade v rokah kirchnerizma?  Izjave funkcionarjev prejšnje vlade niso pomirljive.

Iz dneva v dan. Obisk španskega kralja je za nekaj ur usmeril pozornost na ljubše zadeve. Vsekakor je v svetu Mauricio Macri pridobil ugled, ki ga doma nima. A ti trenutki zunanje slave so kratki. Doma odmevajo novice kot zadnja razsodba Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da naj neka upokojenka ne plačuje davka na dobiček. Ta razsodba se lahko razširi na druge upokojence in dodatno prizadene vladne načrte davčne nabirke in „deficita 0”. Sodni postopki pa vedno bolj prizadevajo tudi stanje družine Kirchner. Tako bivša predsednica kot njen sin Máximo imata parlamentarno nedotakljivost. A hčerka Florencia je izpostavljena in na pragu aretacije in ječe.

Florencia je potovala na Kubo in tam zbolela. Mati Cristina jo je obiskala in se tudi sestala s kubanskim predsednikom (Migel Diaz Canel) in vodjem KP (Raul Castro). Vrnila pa se je s potrdilom o hčerkini bolezni in zdravniškim navodilom, da naj ta ostane na Kubi dodatnih 45 dni. Sodišče pa zahteva, da se vrne v roku 15 dni in tudi odda podrobno poročilo o zdravstvenem stanju. Kuba namreč nima z Argentino pogodbe o izročitvi krivcev. Vse zveni kot komedija zapletov. A je vedno bolj jasno, da se okoli te družine zapira krog, saj je nemogoče zanikati in zakriti prilastitve ogromnih državnih sredstev v lastno korist. K temu dodatno pomaga bivši računovodja zakoncev Kirchner (Alejandro Manzanares), ki kot skesanec osvetljuje to temno argentinsko obdobje. Bo kdaj vsa resnica prišla na dan?

Tone Mizerit