Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 18

Ura teče …

Posebnost argentinske politike je popolna nejasnost. Dobre tri tedne manjka do trenutka, ko bodo morale stranke in povezave predstaviti sezname volilnih kandidatov, pa so dvomi večji  kot kdajkoli doslej. Do 22. junija je obvezno, da bodo vsa imena določena in overovljena. Še pred tem pa 12. junija zapade rok, ko morajo politične skupnosti pred volilnim sodiščem vpisati stranke in povezave. Slaba dva tedna, pa še nihče ne ve, kdo gre s kom in kako se bo predstavil. Težko je pisati v takem položaju. Opravičujem se, če bodo v spisu pomanjkljivosti in spodrsljaji.

Ko voda teče v grlo. Ta ponedeljek je imela radikalna stranka (UCR) svojo konvencijo. Na pragu volilnih rokov so morali odločiti, kaj bodo sploh naredili. Ni bilo enotnosti, saj je že dolga leta ni. Ključno vprašanje je bilo, ali ostanejo v vladni koaliciji (Cambiemos), ali poiščejo prijaznejši kraj pod soncem. Ponudb od zunaj jim ne manjka, predlogov od znotraj tudi ne.

Treba jih je razumeti. Radikali so tradicionalna stranka. Njih ustanovitelj Hipólito Yrigoyen je bil dvakrat predsednik države (vmes je bil predsednik tudi radikal Alvear). V drugem mandatu ga je strmoglavil vojaški udar leta 1930, s katerim se je začela vrsta vojaških vlad, ki se je (z vmesnimi demokratičnimi vladami in pojavo peronizma) raztegnila do leta 1983. Imeli so še dva predsednika: Illia in Alfonsín; noben ni dokončal svojega mandata. Radikalna stranka (in njena politična struktura) je bila bistvena za obstoj in zmago nove povezave Cambiemos, s katero je Macri zasedel predsedniški stolček. A potem je bil njihov delež na vladnih položajih neznaten. Predvsem pa niso imeli nobenega vpliva pri načrtovanju vladne politike. Ne samo da so se čutili; bili so tiho odrinjeni od vladnega korita.

Sedaj, ko voda teče v grlo in je vladna zmaga izredno dvomljiva, je njihova prisotnost odločilna. Če radikali zapustijo Cambiemos je te povezave konec. Zato so vsi napeto čakali, kaj bo konvencija odločila. To pot se je izteklo tako, kot so predvidevali: povezava se ohrani, a radikali stavijo kot pogoj več besede pri načrtovanju kampanje in pri končni sestavi kandidatnih seznamov, pa zlasti več vpliva pri odločanju vladne politike. Vlada sprejme njihove zahteve, a eno je nedotakljivo: Macri ostane predsedniški kandidat. Morda bo za podpredsednika na listi kak radikal. Morda jih bo več med kandidati za poslance. Lahko je obljubljati, a kako bo potem, bo treba še videti. Radikali pa tudi (modro) zahtevajo, naj se povezava razširi, naj pritegne še druge manjše stranke in skupine. V sami vladi so o tem že debatirali. Mnogi v Macrijevem krogu zahtevajo, da se pritegne tudi koga izmed peronististov. A se ne odločijo. Nočejo ali ne znajo?

Zgubljeni kot Turek v megli. To je tipičen izraz argentinskega podeželja. Gavči so dobro poznali svoje kraje in so našli pot domov tudi v najhujši megli. „Turki‟ (tako so imenovali vse priseljence iz arabskega sveta; kot so bili vsi Španci „Gallegos‟, vsi Slovani „Polacos‟ in vsi Judje „Rusos‟) pa so se v megli zgubili in niso našli poti domov. V takem stanju je danes Federalna Alternativa. Ta skupina upornih peronistov, ki (domnevno) nočejo imeti nobenega stika s kirchnerizmom in Cristino, je popolnoma zgubljena. Zašla je v blodnjak (labirint, meglo) lastnega samoljubja, tako tipičnega za argentinsko politično skupnost. Poglejmo.

To „široko srednjo pot‟ (most čez razpoko ki loči macriste in cristiniste) je iznašel Sergio Massa, pa nikdar ni imel kaj večjih uspehov. Ostal je pri svojih 10 odstotkih. A letos je kazalo bolje. Približali so se mu uporni guvernerji, predvsem Urtubey iz Salte in Bordet iz Entre Riosa; potem pa tudi Manzur iz Tucumana in Rosana Bertone z Ognjene zemlje. Ko je Schiaretti prodorno zmagal v provinci Cordoba in se postavil na čelo te povezave, je prišlo do razmaha. Tedaj se je pojavil bivši gospodarski minister Roberto Lavagna. Politične osebnosti in ljudske simpatije so kar drvele pod dežnik te povezave, ki naj nas reši v povodnji krize. Tako v vladi kot okoli Cristine so se začeli bati.

A zgodilo se je, kar je odločila usoda. Na prvo mesto je stopil egocentrizem. Lavagna je zahteval mesto predsedniškega kandidata (brez primarnih volitev), Massa pa je vztrajal, da je treba kandidata določiti na notranjih volitvah. Oba (in še kdo drugi) sta hotela biti predsednika. Nihče ni popustil. In ker je Massa imel legalno prav, je Lavagna enostavno zapustil Alternativo in napovedal, da bo ustanovil lastno stranko. Da je to komaj mesec pred vpisom kandidatov dejansko nemogoče, ga ni brigalo. A s svojim korakom je oslabil Federalno Alternativo.

Potem je Cristina oklicala svojega predsedniškega kandidata (Alberto Fernández) in pritegnila vrsto dvomljivih guvernerjev (Bordet, Bertone, Manzur, Casas). Schiaretti in Pichetto sta se trudila (se še trudita), da bi rešila povezavo. Massa pa je postal cilj kirchneristične ofenzive, ki ga vabi z raznimi skušnjavami. Tudi tukaj je še vse v megli: on je računal na predsedniško kandidaturo, pa mu ne ponujajo niti mesta za guvernerja province Buenos Aires. Bo vseeno preskočil? V Alternativi nekateri sanjajo, da bi se jim pridružil radikal Lousteau in celo dvomljivi Scioli. Danes se v Cordobi srečajo vsi veljaki Alternative. V četrtek bo imela svojo konvencijo Massova stranka Frente Renovador. Strokovnjaki naštevajo kar šest različnih možnosti, ki jih ima ta skupina. Med temi so, da ostane v Federalni Alternativi in celo, da se pridruži kirchnerizmu. Katero bodo izbrali? Se bo potem megla razblinila?

Na juriš, na juriš … Kirchnerizem odločno koraka po poti do volitev (do zmage?). Bivša predsednica z železno roko vodi svoje brigade. A tudi tukaj se opazovalci sprašujejo, če bo vse tako, kot napovedujejo. Mnogi celo dvomijo, da bo bil Alberto Fernández res predsedniški kandidat; dvomijo pa tudi, da bi Cristina res kandidirala za podpredsednico.

Težav peronizem K ne vidi toliko v notranjosti države, kjer se vrstijo zmage. Skrbi jih provinca Buenos Aires, ki jo hočejo ponovno osvojiti; in zlasti prestolno mesto, ki je trdno v rokah Macrijeve stranke PRO. V provinci so znane zahteve županov (predvsem mogotcev iz predmestnih občin), da bi kandidiral za guvernerja nekdo iz njihovih vrst. A bivša predsednica ima svojega ljubljenca: nekdanji gospodarski minister Axel Kicillof . Na prvem predvolilnem shodu kandidatne dvojice, ki je potekal v Merlu, je Cristina organizirala fotografski posnetek: ona, Alberto Fernández, Kicillof in županja La Matanze Verónica Magario. Kateri od teh dveh bo na prvem mestu in kateri bo ostal za podguvernerja?

V prestolnici pa sam Alberto organizira široko fronto, ki naj bi nastopila proti sedanjemu županu (Horacio Rodríguez Larreta). V tej povezavi naj bi bili „vsi‟: peronisti K in ne K, socialisti, massisti, uporni radikali, stranka Somos (Victoria Donda), in še nešteti drugi. A Cristina ima tudi tu svojega ljubljenca: Mariano Recalde iz skupine La Cámpora, ki jo vodi njen sin Máximo Kirchner. Tu bo predsedniški kandidat pred prvo preizkušnjo, koliko je v svojih odločitvah resnično neodvisen.

Volilna kampanja, celo še brez mnogih znanih kandidatov, je v polnem teku. To pot bo teža politične propagande na internetu in sporočilih (WhatsApp) po prenosnih telefonih. Zakaj? Ker skoraj osebno dosežejo milijone volivcev in lahko lažejo po mili volji. Ni zaprek ne kazni za laži in pretvarjanja. Ni etike, ne vesti. Razni mediji v medmrežju posredujejo vse mogoče lažne novice. Pazimo! Ura teče in odločitev se bliža. Ne bodimo naivni!

Pojasnilo: izšli smo v torek, ne v sredo. Splošna stavka ima tudi na naš list svoj vpliv.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 17

Basen: Lisica in kameleon

Ko sem prejšnji teden omenjal naglico, s katero se v argentinski politiki pojavljajo vedno novi dejavniki, kar presega našo domišljijo, predvsem pa našo sposobnost, da razvoju sledimo vestno in vredno, si nisem predstavljal, da je bila ideja skoraj preroška. Če je kdaj prej tak pojav buril javnost, je to pot presegel vse meje in podrl vse rekorde. Toliko in tako važnih dogodkov, ki bistveno spreminjajo prihajajoči razvoj, ne pomnim ne v zadnjih, ne v prejšnjih obdobjih.

                            

Osumljena sodna ustanova. Le na hitro opišimo dejstva, da ne zaidejo v pozabo. Začelo se je pretekli torek 15. maja, ko so štirje od petih sodnikov Vrhovnega sodišča zahtevali od sodne zbornice, ki naj bi ta torek (21. marca) začela prvo izmed sodb proti bivši predsednici, da mu preda celoten  skupek sodnih spisov zadevne sodbe. S tem je postavilo pod vprašaj sam začetek sodnega dejanja. Lahko si predstavljamo presenečenje, predvsem pa ogorčenje.

Reakcija javnosti je bila hitrejša kot odziv vlade. Mediji so množično (z izjemo skupnosti K) opozarjali, da s tem lahko zavlečejo začetek sodbe za daljšo dobo. Razni strokovnjaki so razlagali, da ta poseg presega ustavne določbe glede Vrhovnega sodišča in prekinja tradicijo posegov sodnega telesa, od leta 1942 pa do danes. Začeli so se pocestni protesti. Že naslednji dan je Vrhovno sodišče, prav tako presenetljivo, objavilo, da naj se sodba normalno začne, kot je bilo predvideno. Sodne spise pa, da bodo takoj vrnili. Razni izgovori in končno sporočilo niso pojasnili tega čudnega koraka in postavili v slabo luč sodno ustanovo.

Sum, da je bil dogodek posledica pritiska peronizma na člane sodišča, so le še potrdile izjave bivšega šefa kabineta Cristine Fernández Kirchner. Ta je Alberto Fernández. V Argentini je šef kabineta neke vrste ministrski predsednik. On ima že od nekdaj najlepše stike z raznimi sodniki in se je zadnje dni sukal okoli sodne palače. Sedaj je dejal, da bodo v prihodnje (seveda, če bodo zmagali na volitvah), pregledali delovanje in razsodbe sodnikov in tožilcev. Nato je po imenu navedel vse, ki vodijo postopke proti bivši predsednici. Te izjave so povzročile oster odgovor združenja sodnikov, ki so poudarjali neodvisnost sodstva od politične oblasti.

Poteza se je izjalovila in ta torek je Cristina sedla na zatožno klop. Seveda, sodba bo dolgotrajna. Zasedanja sodne zbornice bodo javna in bodo potekalo vsak ponedeljek. Začelo se je z branjem obtožbe in že samo ta postopek (branje) bo trajal štiri ponedeljke; torej štiri tedne. Nato pričevanja, ugovori, prizivi, odločitve ... Volitve bodo mimo preden bo sodišče odločilo v tem prvem sojenju. Bo prišlo do obsodbe? Bodo izpeljane vse naslednje sodbe (še deset jih je), v katerih je zaradi korupcije obtožena bivša predsednica? Quo vadis, Argentina?

Ta pa zna! Naslednji udarec je prišel s strani same Cristine. Z video posnetkom je po družbenem omrežju objavila, da se odpoveduje predsedniški kandidaturi. Ona bo „samo‟ podpredsednica. Za predsedniškega kandidata pa je imenovala prej omenjenega Alberta Fernándeza. Že samo dejstvo napovedi prozorno priča, kako čudna je Argentina. Je še kje na svetu država, kjer kandidat za podpredsednika napove, kdo ga bo „spremljal kot predsednik‟?

Komentarji, ki so sledili tej odločitvi so bili tako številni, pestri in raznoliki, da je težko povzeti celo najbolj izstopajoče. Napovedana predsedniška formula, ki jo že splošno imenujejo „Fernández-Fernández‟ je postala središče argentinske politične debate. Vsi opazovalci in strokovnjaki so pred tem prisegali, da bo Cristina ponovno kandidirala za predsednico. Sedaj morajo pojasniti, zakaj so se zmotili. Seveda, najprej se je pojavila zgodovinska razlaga, ko je leta 1973 v Španiji izseljeni Perón imenoval peronističnega predsedniškega kandidata: ta je bil Héctor Cámpora. Geslo je bilo tedaj „Cámpora na vlado, Perón  na oblast‟. Tudi sedaj bo tako. Ali komu sploh lahko pade v glavo, da bo Alberto Fernández kaj odločal?

In zakaj ta poteza? Vse je navezano na sodne postopke. Opazovalci sumijo (pišejo, govorijo), da bi v primeru obsodbe prihodnji predsednik lahko uporabil pravico pomilostitve. Nič bolj enostavnega. Predsednik ne more pomilostiti samega sebe. Lahko pa pomilosti podpredsednika. S tem bi bilo konec vseh njenih težav.

Je pa še druga razlaga. Na nek način je poteza izraz šibkosti. V tem obdobju je Cristina vodila v raznih anketah, ker je Macri, zaradi gospodarskega in socialnega položaja, izgubljal na priljubljenosti. A zadnje čase je predsednik začel pridobivati del izgubljene priljubljenosti. Zmaga kirchnerizma torej ni bila zagotovljena. Vsi pozivi na „združenje peronizma‟ so padali v prazno. Osebnost bivše predsednice še vedno odbija velik del peronizma. Kaj boljše, kot da se pokaže razumevajočo in prepusti kandidatno mesto drugemu?

In še en podatek. Komaj je bil „imenovan‟ za kandidata, je Alberto Fernández začel široko akcijo združevanja peronizma. Klical je (in še kliče) vse guvernerje, ki niso absolutno in s srcem predani kirchnerizmu. Zagotavlja si njihovo podporo. Vodi pogajanja, prigovarja, ponuja, kupčuje. Želi (potrebuje) preprečiti, da bi peronizem nastopil ločeno. Cilj je zmaga v prvem krogu. Na vsak način hočejo preprečiti drugi krog. Bivša predsednica se zaveda, da je odpor proti njej še vedno izreden. Noče se izpostaviti novemu porazu, ki bi pomenil konec njene politične kariere. Če pa zmaga v prvem krogu in pride na oblast, bo vse lažje.

Kaj bo storil peronizem? Zmeda je popolna. Večina političnih igralcev (vlada, ostala opozicija) si še ni opomogla. Izjave vladnih funkcionarjev so celo protislovne. Na nek način hočejo omalovaževati potezo, a to ni lahko. Kar zadeva ostalega peronizma, pa (vsaj javno), odločno zavrača vsako sodelovanje s kirchnerizmom. Mnogi tudi oponašajo verodostojnost novega kandidata. Samo enkrat se je pojavil na kaki volilni listi. Bilo je v prestolnem mestu.  Takrat je bil njegov vodja Domingo Cavallo; torej prepričan liberalec. Potem je bil šef kabineta Cristine v njenem prvem mandatu, a odstopil po porazu v boju s kmeti. Od tedaj je ostro napadal predsednico in njeno vlado. Pridružil se je Randazzu, ko se je ta uprl Cristini. Podpiral je Massa in njegovo „pot po sredini‟. Pred dvema letoma se je ponovno približal Cristini. A nekoč je izjavil: „Cristina bo kandidirala za predsednico, ali pa bo šla domov.‟ In še: „Nesmisel bi bil, da bi oblast bila na Juncal in Urugvaj (kjer stanuje bivša predsednica), v vladni palači pa bi sedela lutka‟. Pač, pravi kameleon, ki zna obračati plašč po vetru.

Čeprav je Schiaretti potrdil, da bo Federalna Alternativa nastopila ločeno, in je Lavagna izjavil, da bo kandidat za predsednika, je vse ena sama velika neznanka. Kaj išče kirchnerizem? Pod pritiskom je Massa. Njega hočejo prepričati, da se jim pridruži. Z njegovimi 10 procenti glasov bi dosegli 45% in zmago v prvem krogu. Jim bo uspelo?

Medtem so imeli volitve v provinci La Pampa. Združeni peronizem je zmagal in zadal vladni koaliciji že sedmi poraz.

Radikali rovarijo, ker hočejo, da se vladna koalicija razširi. Želijo, da pritegne tudi  peronistične in neodvisne skupine. Macri in njegovi se temu upirajo.

Glavna delavska konfederacija CGT pa je za sredo 29. napovedala splošno stavko. Ta bo že šesta v dobi sedanjega predsednika. Navada je že, da stavke bolj ogrožajo neperonistične vlade. Poglejmo: Alfonsín je v šestih letih utrpel 13 splošnih stavk; Menem (10 let) 8 stavk; De la Rúa (2 leti) 8 stavk; Duhalde (1 leto in 4 mesece) 2 stavki; Néstor Kirchner (4 leta) 1 stavko; Cristina (8 let) 5 stavk; Macri (3 leta in pol) 6 stavk. Suhe a vsekakor zgovorne številke te uboge argentinske stvarnosti.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 16

Zanimivo postaja

O argentinski politiki lahko rečemo marsikaj, samo ne, da je dolgočasna. Vedno novi dejavniki se pojavljajo s tako naglico, da včasih presega našo domišljijo, predvsem pa našo sposobnost, da razvoju sledimo vestno in vredno. A te dni smo dosegli višek dinamike. Dogodki so se vrstili na vseh področjih, kot že dolgo ne.

Mimo romskega napada na poslanca (Olivares) in njegovega svetovalca (Yadón), ki še ni pojasnjen, čeprav so aretirani že vsi zapleteni v dvojnem umoru (če bo kdaj pojasnjen je še vprašanje), so politični premiki pritegnili pozornost javnosti in razburili že tako aktivno delovanje celotne skupnosti političnih strank.

Nemirna Cordoba. Provinca leži v sami sredini argentinske države. Delno zaseda zadnje predele argentinske pampe, delno se vzpenja v tipično gričevje, ki ji daje posebno privlačnost. V teku zgodovine je dobila razne pridevke: „docta‟ (učena; tam je nastala prva univerza na argentinskem ozemlju); junaška (tam se je začela vstaja, ki je leta 1955 strmoglavila Perona); uporna (ljudska vstaja „cordobazo‟ maja 1969 je pomenila konec tedanje vojaške vlade); a vedno nemirna. Po številu prebivalstva je drugo volilno okrožje (za provinco Buenos Aires in pred Santa Fe in prestolnim mestom). Politične važnosti pa nihče ne zanika. Tradicionalno so se tam menjale radikalne in peronistične vlade. Leta 2015 je v drugem krogu predsedniških volitev prav ta provinca nagnila tehtnico v prid Macriju.

Preteklo nedeljo so imeli okrajne volitve. Za guvernerja je bil ponovno izvoljen Juan Schiaretti (to bo že  njegov tretji mandat), peronist iz vrst Federalne Alternative. Ni presenetila zmaga temveč razlika: prejel je 53% glasov in nadkrilil drugo uvrščenega (Mario Negri) za 35%. Negri je imel vso podporo državne vlade in udarec za Macrija je bil hud. Poleg tega je vladna politična skupnost nastopila ločena, razbita. To je bilo usodno tudi, ker je peronizem zmagal v provincijskem prestolnem mestu (Cordoba Capital - drugo največje mesto v državi), kar mu v sedanjem demokratične obdobju ni nikdar uspelo. Ločen nastop v Cordobi je le nov dokaz, da vladna koalicija Cambiemos še daleč ne obvlada politične spretnosti, ki je potrebna v državi, kot je Argentina. Peronizem pa jo ima v (pre)veliki meri.

Povedali smo, da je Schiaretti zavezan v tako imenovanem Federalnem peronizmu. Večkrat smo že razložili, da ga sestavljajo predvsem guvernerji, ki se nočejo vrniti pod okrilje bivše predsednice. Devet jih je; nekateri bolj odločni (Urtubey, Schiaretti, Bordet), drugi nekoliko mlačni (Peppo, Casas, Mansur). Njim je treba prišteti še dve osebnosti: Sergio Massa, eden vodij alternative in senator Miguel Pichetto. Po prepričljivi zmagi je cordobski guverner kritiziral (ne da bi ju imenoval), tako Macrija kot Cristino.

Njegova zmaga, bolj kot pri vladi, je odjeknila v peronizmu. Pokazala je možnost, da prodre alternativa, ki je daleč od kirchnerističnih položajev. Spomnimo, da je kirchnerizem v Cordobi umaknil svojo kandidatno listo, ker se je bal prehudega poraza. Tako lahko uživa del peronistične zmage, pri kateri nima kakšne večje zasluge. A Pichetto je jasno pokazal, kje je njegovo mesto: „Smo del federalnega peronizma, republikanskega in demokratičnega. Prepričani smo, da ne bo republike brez peronizma. In tudi, da ne bo prihodnosti za peronizem, če ne bo republikanski.‟

Demokratični peronizem in Cristina. Ta izraz (rabi se tudi „republikanski peronizem‟) buri duhove neperonistične politične skupnosti. Mnogi menijo, da je ta pojav „oksimoron‟. Verbinčev slovar tujk pove, da je oksimoron „bistroumen nesmisel; slogovni okras, ki veže navidezno protislovne pojme‟. Je peronizem sploh lahko demokratičen? Kot ga pojmuje Schiaretti lahko mirno rečemo, da ima republikansko podlago. Kot ga pojmuje Cristina, bi težko trdili isto.

Zmaga v Cordobi je pri bivši predsednici povzročila pravo mrzlico. Poznejše srečanje med zmagovitim guvernerjem in bivšim gospodarskim ministrom (Roberto Lavagna) je razburil duhove v kirchnerističnem taboru. S to zmago raste ugled (in moč) Federalne  Alternative. Če pristopijo socialisti iz Santa Fe in uporni radikali, se lahko vse zaplete. Seveda bodo morali urediti, kako izbrati svojega kandidata, ker hočejo biti vsi predsedniki, Lavagna pa noče tekmovati na primarnih volitvah. V tem pogledu ima lahko ravno Schiaretti odločilo besedo, da posreduje in naredi red, ker on se je sam izključil iz predsedniške tekme.

Možnost volilnega uspeha Alternative je storila čudež. Ta torek se je Cristina udeležila zasedanja vodstva peronistične stranke (PJ). Petnajst let je poteklo od njene zadnje prisotnosti na tem zborovanju. Niti pokojni Nestor, niti bivša predsednica nista hotela nič vedeti s stranko. Prezirala sta jo. PJ je bil zanju teža in kamen spotike. Nestor je sanjal o „transverzali‟ (Verbinc: „prečnica, ki seče dve ali več površin‟), ki bi mimo peronizma zbrala glasove vseh mogočih skupin, a ne bi bila odvisna od kake strukture, ki je tipična za politične stranke. Zato je nastala „Fronta za zmago‟ (Frente para la Victoria), da niti ime ne bi spominjalo na peronizem. Cristina je pri zadnjih volitvah ustanovila stranko Unidad Ciudadana (Državljanska enotnost), da ji ni bilo treba tekmovati na primarnih volitvah znotraj PJ.

In sedaj se je nenadoma pokazala in se postavila na čelo tako osovražene stranke. Nevarnost jo je streznila, zamamila pa je ves peronizem K (K=Kirchner). Pozdravljali so jo in slavili. Zbrani so bili skoraj vsi; celo nekateri guvernerji iz Federalne Alternative. Ona pa je uživala in izjavila, da je bila „vedno in ponosno peronistka‟. Pozvala je na „široko povezavo‟, ki naj premaga sedanjo vlado in državo reši pred porušenjem. Ona da bo sodelovala „na mestu, kjer bo potrebno‟. Lisica menja dlako, a ohrani zvijače, pravi španski pregovor.

Brez cilja? Vlada se medtem sooča z rastočimi težavami. Dolar je bil zadnje čase bolj miren, a nikdar se ne ve, kdaj lahko uide iz vajeti. Zaradi svetovnih okoliščin je padla cena soji, ki predstavlja glavni argentinski izvoz. Škodo računajo v višini 3.500 milijonov dolarjev. Grozno. Ljudska nejevolja raste tudi zaradi številnih groženj, da so na glavnih železniških postajah podstavili bombo. Ljudje, utrujeni od dnevnega dela, morajo iskati alternativne prevoze za povratek na dom. Kdo je kriv? Seveda vlada. Čisto po italijanskem izreku: „Piove? Governo ladro.‟ Potem se izkaže, da bombe ni. So za temi grožnjami politični nameni? Verjetno. Spomnimo se „doktrine Brieva‟: Čim slabše tem bolje.

Čeprav ankete kažejo nekoliko izboljšan položaj predsednikove priljubljenosti, so alarmni zvonci zabrneli v vladni palači. Pričelo se je govoriti o možnosti, da bi vsaj v provinci Buenos Aires ves peronizem nastopil enotno. Massa bi se pridružil kirchnerizmu z enotnim kandidatom. Je to res? Maria Eugenia Vidal bi bila v hudi nevarnosti, da jo poderejo.

Vrhovno sodišče pa je zahtevalo, daj ji sodna zbornica predloži celotno gradivo sodnega postopka proti Cristini in njeni skupini (sin in hčerka, Baez, bivši funkcionarji) zaradi korupcije v cestni gradnji province Santa Cruz. Sodba bi se morala začeti 21. maja. S tem korakom pa se bo zavlekla v nedogled. Kaj je za to presenetljivo in nerazumljivo  potezo? Je imela Elisa Carrió prav, ko je obtoževala korupcije Lorenzettija, bivšega predsednika (in še vedno člana) Vrhovnega sodišča? Da, da. Položaj je vedno bolj zanimiv.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 15

Zvonimo po toči?

„Po toči je prepozno zvoniti‟ trdi star slovenski pregovor. Na misel mi je prišel ob vsem tem vrvenju, brnenju in grmenju, ki ga je povzročilo vladno povabilo opoziciji, da bi prišli do nekega soglasja o glavnih točkah argentinske stvarnosti. V sedanjem obupnem položaju, ko inflacija prodira brez ovire, ko se revščina in brezposelnost nenehno večata, je logičen zaključek, da moramo skupno napeti vse sile, pustiti ob strani osebne interese in poiskati pot, ki naj nas popelje iz tega močvirja. Do tega zaključka je (baje) prišla vlada. Predsednik Macri je objavil deset točk, ki naj bi jih soglasno sprejeli. Odgovor je bil seveda zelo različen in danes, namesto da bi politična skupnost iskala tisto rešilno pot, debatira o tem, kdo, kdaj, kako in zakaj naj do soglasja sploh pride. Torej: zmagalo je nesoglasje.

Da bomo bolje razumeli sedanji položaj in okoliščine, je treba nekoliko pogledati v ozadje. Kot pri vseh latinskih narodih je tudi v Argentini izredno težko priti do soglasja. Prav tako je prepričanje, da ima oseba (in samo ona) prav, izredno zakoreninjeno. Že ob nastopu predsednika Macrija so razni glasovi opozarjali, da bi bilo treba sklicati široko skupščino političnih in gospodarskih predstavnikov, ki naj bi se pogovorili o glavnih težavah države in skupnosti in jim začrtali pot do rešitve. Ta sklic je seveda odgovornost vlade. Macri in njegovi pa so bili prepričani, da oni (in samo oni?) vedo kaj storiti. Vse omembe na španski dogovor iz leta 1977 (Pacto de la Moncloa) so bile zaman. Vladna ušesa so bila gluha. Je sedanji sklic pozen (prepozen) odgovor na tiste glasove?

Moncloa da ali ne?  Poglejmo malo na španski položaj v tisti dobi. Država je prehajala iz Francove diktature v demokracijo (mi prehajamo iz kirchnerizma v demokracijo). V Španiji je vladal kaos, gospodarstvo se je treslo, proizvodnja ni našla poti, stranke so bile sprte, sindikati so rovarili, inflacija je dosegla „grozno‟ številko 26, 39% (mi se sučemo okoli 50%). Predsednik vlade Adolfo Suárez se je zavedel kritičnega trenutka in sklical vso skupnost (stranke zastopane v parlamentu, podjetnike, sindikate), da so se zavezali v politično stabilnost in gospodarski načrt. Pakt, ki so ga potem potrdili tako poslanci kot v senatu, je uspešno postavil temelje španske obnove in modernizacije.

Je v Argentini kaj takega mogoče? Nekateri sedaj govorijo o soglasju med Menemom in Alfonsinom leta 1993 (Pacto de Olivos). A primerjava s španskim dogovorom je skoraj nemogoča. Menemu ni šlo za kako obnovo. Zanimalo ga je le, da bi si zagotovil novo predsedniško obdobje. Tedanja predsedniška doba je trajala šest let, brez možnosti ponovnega obdobja. Radikali (Alfonsín) so bili skoraj primorani v soglasje. Uspelo jim je le, da je ustavodajna skupščina iz leta 1994, ki je bila sad tega dogovora, delno posodobila ustavo. A o kakem temeljnem kamnu za moderno in uspešno Argentino ni govora. Še več; dolgo Menemovo vladanje je državo zapeljalo v novo past. Privatizacije ogromnih državnih podjetij so bile izvedene nestrokovno in v senci hude korupcije.

Danes, skoraj štiri leta po tistih prvih pozivih k dogovoru, je Macri končno sklical politično skupnost, da se zedini v nekih temeljnih točkah. Deset jih je. Podpisniki naj bi se obvezali, da bi v prihodnje (v primeru, da bi prišli na vlado) ohranili fiskalno ravnovesje (poslovanje brez deficita), se borili proti inflaciji, modernizirali delavsko zakonodajo, ohranili modro sodelovanje s svetom, zagotovili pravno varnost, zmanjšali davčni pritisk, utrdili samozadostni pokojninski sistem, spoštovali ustavni federalizem, zagotovili verodostojne državne statistike in se zavezali v izpolnjevanje zunanjih obveznosti (plačevanje dolgov). Vlada smatra, da bi soglasje in sprejem teh točk prepričalo zunanje upnike in lastnike argentinskih bonov in delnic, da bo država izpolnjevala svoje obveznosti in bila v stanju postopne normalizacije. To bi preprečilo nove sunke gospodarske krize.

Dialog gluhih. Ta tipičen argentinski izraz jasno oriše stanje, ki ga je sprožil vladni poziv. Najprej se je pojavil sum, da gre le za propagandni korak. Ker ankete kažejo nazadovanje vladnih kandidatov, opozicija meni, da predlog ni resen in je le past, da vlada prevzame iniciativo, ki bi ji povrnila prednost v javnem upoštevanju. Macri je tudi nerodno izpeljal zadevo. Pisna povabila, brez predhodnega dogovora; povabilo samo nekaterim, vladi prijaznim voditeljem; poznejša razširitev vabila na vso politično skupnost; končno tudi vabilo podjetnikom, sindikatom, Cerkvi … Vse je zvenelo kot improvizacija, ki se je rodila v brezupju negativnih številk in socialnega kaosa. Odgovor je bil temu primeren.

Priznajmo pa, da tudi opozicija ni bila na mestu. Pichetto je bil edini, ki je izrazil soglasje in ga obdržal. Urtubey se je najprej navdušil, potem pa oddaljil. Massa je bil takoj proti, zvest sedanjemu stališču, da je sovražnik Macri in ne Cristina. Mimogrede; zahteval je, naj bodo v povabilo vključeni vsi, tudi bivša predsednica. Kaj pa Lavagna? On je osebnost, ki enako moti vlado kot kirchneriste. Lavagna (o njem bomo kdaj prihodnjič kaj več poročali) se je najprej odzval negativno. Potem pa je predstavil svojih deset točk, kamor je vključil tudi tematiko vzgoje in varnosti, dve zadevi, na katere je vlada (nerazumljivo) pozabila. In Cristina? Njen osebni tajnik (Parrilli) je namignil, da bo verjetno sodelovala („Kdaj ni hotela govoriti?‟). Ona pa je odšla na jug in bo odgovorila pismeno. Kirchnerizem trdi, da bo zavrnila povabilo na debato. In ostali? Vsa levica je zavrnila sodelovanje na dialogu in zahtevala, da prekinemo vse stike z FMI. Razne vplivne osebnosti so menile, da sklic nima smisla komaj štiri mesece pred volitvami. Cerkev pa je pozdravila dialog pod pogojem, da so vključene vse socialne skupnosti in se obravnavajo vse problematike.

Nevihta ne pojenja. Macrijeva iniciativa je imela eno praktično posledico: pozornost javnosti je za hip zanemarila gospodarske težave, dolar in deželno tveganje in se osredotočila v debato okoli političnega dialoga. Za vlado je bilo to pozitivno, ker so se ponovno pojavile težave. Ko je kazalo, da je obvladala dolar in so na borzi rastli argentinski boni in delnice, je mednarodni trg pretresla grožnja ameriškega predsednika v boju s kitajskim gospodarstvom. Donald Trump je napovedal hudo obdavčenja kitajskemu uvozu, kar je povzročilo težave po vsem svetu. To pa je za Argentino še bolj usodno kot za ostale države.

Slabe novice imamo tudi na področju proizvodnje. V zadnjih dvanajstih mesecih je industrija nazadovala kar za 13,4 odstotke. Eden najbolj prizadetih je avtomobilski sektor: padec je dosegel 33,6%. Vzrok je porast dolarja (veliko avtomobilskih delov je uvoženih) in pomanjkanje ugodnih kreditov, kar zelo omejuje prodajo.

Kaj pa politični premiki? Nič novega. Vsaka skupina, stranka in strančica ima svoje cilje, bistveno povezane na bližnje volitve. V tem pogledu trenutno igrajo važno vlogo province. Prihodnjo nedeljo volijo novega guvernerja v Cordobi. Peronisti in vlada se izredno trudijo, da bi jim bila sreča mila. A medtem, ko politiki polagajo vse energije v volilne uspehe, država (in skupnost) trpi na posledicah teh nenehnih kampanj. Parlament je dejansko zapadel jesenskemu (in zimskemu) spanju. Ni zasedanj, ni debat, ni premikov. Težko je, da bi bilo kaj resnega delovanja pred nastopom nove vlade. Ključni zakoni pa čakajo, ker nikogar ne briga javni blagor. Nov kazenski zakonik, krvavo potreben spričo groznega pomanjkanja varnosti, čaka na junaka, ki naj bi zbudil to sramotno „Matjaževo vojsko‟ iz neskončnega spanja.

Tone Mizerit