Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 17

Basen: Lisica in kameleon

Ko sem prejšnji teden omenjal naglico, s katero se v argentinski politiki pojavljajo vedno novi dejavniki, kar presega našo domišljijo, predvsem pa našo sposobnost, da razvoju sledimo vestno in vredno, si nisem predstavljal, da je bila ideja skoraj preroška. Če je kdaj prej tak pojav buril javnost, je to pot presegel vse meje in podrl vse rekorde. Toliko in tako važnih dogodkov, ki bistveno spreminjajo prihajajoči razvoj, ne pomnim ne v zadnjih, ne v prejšnjih obdobjih.

                            

Osumljena sodna ustanova. Le na hitro opišimo dejstva, da ne zaidejo v pozabo. Začelo se je pretekli torek 15. maja, ko so štirje od petih sodnikov Vrhovnega sodišča zahtevali od sodne zbornice, ki naj bi ta torek (21. marca) začela prvo izmed sodb proti bivši predsednici, da mu preda celoten  skupek sodnih spisov zadevne sodbe. S tem je postavilo pod vprašaj sam začetek sodnega dejanja. Lahko si predstavljamo presenečenje, predvsem pa ogorčenje.

Reakcija javnosti je bila hitrejša kot odziv vlade. Mediji so množično (z izjemo skupnosti K) opozarjali, da s tem lahko zavlečejo začetek sodbe za daljšo dobo. Razni strokovnjaki so razlagali, da ta poseg presega ustavne določbe glede Vrhovnega sodišča in prekinja tradicijo posegov sodnega telesa, od leta 1942 pa do danes. Začeli so se pocestni protesti. Že naslednji dan je Vrhovno sodišče, prav tako presenetljivo, objavilo, da naj se sodba normalno začne, kot je bilo predvideno. Sodne spise pa, da bodo takoj vrnili. Razni izgovori in končno sporočilo niso pojasnili tega čudnega koraka in postavili v slabo luč sodno ustanovo.

Sum, da je bil dogodek posledica pritiska peronizma na člane sodišča, so le še potrdile izjave bivšega šefa kabineta Cristine Fernández Kirchner. Ta je Alberto Fernández. V Argentini je šef kabineta neke vrste ministrski predsednik. On ima že od nekdaj najlepše stike z raznimi sodniki in se je zadnje dni sukal okoli sodne palače. Sedaj je dejal, da bodo v prihodnje (seveda, če bodo zmagali na volitvah), pregledali delovanje in razsodbe sodnikov in tožilcev. Nato je po imenu navedel vse, ki vodijo postopke proti bivši predsednici. Te izjave so povzročile oster odgovor združenja sodnikov, ki so poudarjali neodvisnost sodstva od politične oblasti.

Poteza se je izjalovila in ta torek je Cristina sedla na zatožno klop. Seveda, sodba bo dolgotrajna. Zasedanja sodne zbornice bodo javna in bodo potekalo vsak ponedeljek. Začelo se je z branjem obtožbe in že samo ta postopek (branje) bo trajal štiri ponedeljke; torej štiri tedne. Nato pričevanja, ugovori, prizivi, odločitve ... Volitve bodo mimo preden bo sodišče odločilo v tem prvem sojenju. Bo prišlo do obsodbe? Bodo izpeljane vse naslednje sodbe (še deset jih je), v katerih je zaradi korupcije obtožena bivša predsednica? Quo vadis, Argentina?

Ta pa zna! Naslednji udarec je prišel s strani same Cristine. Z video posnetkom je po družbenem omrežju objavila, da se odpoveduje predsedniški kandidaturi. Ona bo „samo‟ podpredsednica. Za predsedniškega kandidata pa je imenovala prej omenjenega Alberta Fernándeza. Že samo dejstvo napovedi prozorno priča, kako čudna je Argentina. Je še kje na svetu država, kjer kandidat za podpredsednika napove, kdo ga bo „spremljal kot predsednik‟?

Komentarji, ki so sledili tej odločitvi so bili tako številni, pestri in raznoliki, da je težko povzeti celo najbolj izstopajoče. Napovedana predsedniška formula, ki jo že splošno imenujejo „Fernández-Fernández‟ je postala središče argentinske politične debate. Vsi opazovalci in strokovnjaki so pred tem prisegali, da bo Cristina ponovno kandidirala za predsednico. Sedaj morajo pojasniti, zakaj so se zmotili. Seveda, najprej se je pojavila zgodovinska razlaga, ko je leta 1973 v Španiji izseljeni Perón imenoval peronističnega predsedniškega kandidata: ta je bil Héctor Cámpora. Geslo je bilo tedaj „Cámpora na vlado, Perón  na oblast‟. Tudi sedaj bo tako. Ali komu sploh lahko pade v glavo, da bo Alberto Fernández kaj odločal?

In zakaj ta poteza? Vse je navezano na sodne postopke. Opazovalci sumijo (pišejo, govorijo), da bi v primeru obsodbe prihodnji predsednik lahko uporabil pravico pomilostitve. Nič bolj enostavnega. Predsednik ne more pomilostiti samega sebe. Lahko pa pomilosti podpredsednika. S tem bi bilo konec vseh njenih težav.

Je pa še druga razlaga. Na nek način je poteza izraz šibkosti. V tem obdobju je Cristina vodila v raznih anketah, ker je Macri, zaradi gospodarskega in socialnega položaja, izgubljal na priljubljenosti. A zadnje čase je predsednik začel pridobivati del izgubljene priljubljenosti. Zmaga kirchnerizma torej ni bila zagotovljena. Vsi pozivi na „združenje peronizma‟ so padali v prazno. Osebnost bivše predsednice še vedno odbija velik del peronizma. Kaj boljše, kot da se pokaže razumevajočo in prepusti kandidatno mesto drugemu?

In še en podatek. Komaj je bil „imenovan‟ za kandidata, je Alberto Fernández začel široko akcijo združevanja peronizma. Klical je (in še kliče) vse guvernerje, ki niso absolutno in s srcem predani kirchnerizmu. Zagotavlja si njihovo podporo. Vodi pogajanja, prigovarja, ponuja, kupčuje. Želi (potrebuje) preprečiti, da bi peronizem nastopil ločeno. Cilj je zmaga v prvem krogu. Na vsak način hočejo preprečiti drugi krog. Bivša predsednica se zaveda, da je odpor proti njej še vedno izreden. Noče se izpostaviti novemu porazu, ki bi pomenil konec njene politične kariere. Če pa zmaga v prvem krogu in pride na oblast, bo vse lažje.

Kaj bo storil peronizem? Zmeda je popolna. Večina političnih igralcev (vlada, ostala opozicija) si še ni opomogla. Izjave vladnih funkcionarjev so celo protislovne. Na nek način hočejo omalovaževati potezo, a to ni lahko. Kar zadeva ostalega peronizma, pa (vsaj javno), odločno zavrača vsako sodelovanje s kirchnerizmom. Mnogi tudi oponašajo verodostojnost novega kandidata. Samo enkrat se je pojavil na kaki volilni listi. Bilo je v prestolnem mestu.  Takrat je bil njegov vodja Domingo Cavallo; torej prepričan liberalec. Potem je bil šef kabineta Cristine v njenem prvem mandatu, a odstopil po porazu v boju s kmeti. Od tedaj je ostro napadal predsednico in njeno vlado. Pridružil se je Randazzu, ko se je ta uprl Cristini. Podpiral je Massa in njegovo „pot po sredini‟. Pred dvema letoma se je ponovno približal Cristini. A nekoč je izjavil: „Cristina bo kandidirala za predsednico, ali pa bo šla domov.‟ In še: „Nesmisel bi bil, da bi oblast bila na Juncal in Urugvaj (kjer stanuje bivša predsednica), v vladni palači pa bi sedela lutka‟. Pač, pravi kameleon, ki zna obračati plašč po vetru.

Čeprav je Schiaretti potrdil, da bo Federalna Alternativa nastopila ločeno, in je Lavagna izjavil, da bo kandidat za predsednika, je vse ena sama velika neznanka. Kaj išče kirchnerizem? Pod pritiskom je Massa. Njega hočejo prepričati, da se jim pridruži. Z njegovimi 10 procenti glasov bi dosegli 45% in zmago v prvem krogu. Jim bo uspelo?

Medtem so imeli volitve v provinci La Pampa. Združeni peronizem je zmagal in zadal vladni koaliciji že sedmi poraz.

Radikali rovarijo, ker hočejo, da se vladna koalicija razširi. Želijo, da pritegne tudi  peronistične in neodvisne skupine. Macri in njegovi se temu upirajo.

Glavna delavska konfederacija CGT pa je za sredo 29. napovedala splošno stavko. Ta bo že šesta v dobi sedanjega predsednika. Navada je že, da stavke bolj ogrožajo neperonistične vlade. Poglejmo: Alfonsín je v šestih letih utrpel 13 splošnih stavk; Menem (10 let) 8 stavk; De la Rúa (2 leti) 8 stavk; Duhalde (1 leto in 4 mesece) 2 stavki; Néstor Kirchner (4 leta) 1 stavko; Cristina (8 let) 5 stavk; Macri (3 leta in pol) 6 stavk. Suhe a vsekakor zgovorne številke te uboge argentinske stvarnosti.

Tone Mizerit