Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 16

Zanimivo postaja

O argentinski politiki lahko rečemo marsikaj, samo ne, da je dolgočasna. Vedno novi dejavniki se pojavljajo s tako naglico, da včasih presega našo domišljijo, predvsem pa našo sposobnost, da razvoju sledimo vestno in vredno. A te dni smo dosegli višek dinamike. Dogodki so se vrstili na vseh področjih, kot že dolgo ne.

Mimo romskega napada na poslanca (Olivares) in njegovega svetovalca (Yadón), ki še ni pojasnjen, čeprav so aretirani že vsi zapleteni v dvojnem umoru (če bo kdaj pojasnjen je še vprašanje), so politični premiki pritegnili pozornost javnosti in razburili že tako aktivno delovanje celotne skupnosti političnih strank.

Nemirna Cordoba. Provinca leži v sami sredini argentinske države. Delno zaseda zadnje predele argentinske pampe, delno se vzpenja v tipično gričevje, ki ji daje posebno privlačnost. V teku zgodovine je dobila razne pridevke: „docta‟ (učena; tam je nastala prva univerza na argentinskem ozemlju); junaška (tam se je začela vstaja, ki je leta 1955 strmoglavila Perona); uporna (ljudska vstaja „cordobazo‟ maja 1969 je pomenila konec tedanje vojaške vlade); a vedno nemirna. Po številu prebivalstva je drugo volilno okrožje (za provinco Buenos Aires in pred Santa Fe in prestolnim mestom). Politične važnosti pa nihče ne zanika. Tradicionalno so se tam menjale radikalne in peronistične vlade. Leta 2015 je v drugem krogu predsedniških volitev prav ta provinca nagnila tehtnico v prid Macriju.

Preteklo nedeljo so imeli okrajne volitve. Za guvernerja je bil ponovno izvoljen Juan Schiaretti (to bo že  njegov tretji mandat), peronist iz vrst Federalne Alternative. Ni presenetila zmaga temveč razlika: prejel je 53% glasov in nadkrilil drugo uvrščenega (Mario Negri) za 35%. Negri je imel vso podporo državne vlade in udarec za Macrija je bil hud. Poleg tega je vladna politična skupnost nastopila ločena, razbita. To je bilo usodno tudi, ker je peronizem zmagal v provincijskem prestolnem mestu (Cordoba Capital - drugo največje mesto v državi), kar mu v sedanjem demokratične obdobju ni nikdar uspelo. Ločen nastop v Cordobi je le nov dokaz, da vladna koalicija Cambiemos še daleč ne obvlada politične spretnosti, ki je potrebna v državi, kot je Argentina. Peronizem pa jo ima v (pre)veliki meri.

Povedali smo, da je Schiaretti zavezan v tako imenovanem Federalnem peronizmu. Večkrat smo že razložili, da ga sestavljajo predvsem guvernerji, ki se nočejo vrniti pod okrilje bivše predsednice. Devet jih je; nekateri bolj odločni (Urtubey, Schiaretti, Bordet), drugi nekoliko mlačni (Peppo, Casas, Mansur). Njim je treba prišteti še dve osebnosti: Sergio Massa, eden vodij alternative in senator Miguel Pichetto. Po prepričljivi zmagi je cordobski guverner kritiziral (ne da bi ju imenoval), tako Macrija kot Cristino.

Njegova zmaga, bolj kot pri vladi, je odjeknila v peronizmu. Pokazala je možnost, da prodre alternativa, ki je daleč od kirchnerističnih položajev. Spomnimo, da je kirchnerizem v Cordobi umaknil svojo kandidatno listo, ker se je bal prehudega poraza. Tako lahko uživa del peronistične zmage, pri kateri nima kakšne večje zasluge. A Pichetto je jasno pokazal, kje je njegovo mesto: „Smo del federalnega peronizma, republikanskega in demokratičnega. Prepričani smo, da ne bo republike brez peronizma. In tudi, da ne bo prihodnosti za peronizem, če ne bo republikanski.‟

Demokratični peronizem in Cristina. Ta izraz (rabi se tudi „republikanski peronizem‟) buri duhove neperonistične politične skupnosti. Mnogi menijo, da je ta pojav „oksimoron‟. Verbinčev slovar tujk pove, da je oksimoron „bistroumen nesmisel; slogovni okras, ki veže navidezno protislovne pojme‟. Je peronizem sploh lahko demokratičen? Kot ga pojmuje Schiaretti lahko mirno rečemo, da ima republikansko podlago. Kot ga pojmuje Cristina, bi težko trdili isto.

Zmaga v Cordobi je pri bivši predsednici povzročila pravo mrzlico. Poznejše srečanje med zmagovitim guvernerjem in bivšim gospodarskim ministrom (Roberto Lavagna) je razburil duhove v kirchnerističnem taboru. S to zmago raste ugled (in moč) Federalne  Alternative. Če pristopijo socialisti iz Santa Fe in uporni radikali, se lahko vse zaplete. Seveda bodo morali urediti, kako izbrati svojega kandidata, ker hočejo biti vsi predsedniki, Lavagna pa noče tekmovati na primarnih volitvah. V tem pogledu ima lahko ravno Schiaretti odločilo besedo, da posreduje in naredi red, ker on se je sam izključil iz predsedniške tekme.

Možnost volilnega uspeha Alternative je storila čudež. Ta torek se je Cristina udeležila zasedanja vodstva peronistične stranke (PJ). Petnajst let je poteklo od njene zadnje prisotnosti na tem zborovanju. Niti pokojni Nestor, niti bivša predsednica nista hotela nič vedeti s stranko. Prezirala sta jo. PJ je bil zanju teža in kamen spotike. Nestor je sanjal o „transverzali‟ (Verbinc: „prečnica, ki seče dve ali več površin‟), ki bi mimo peronizma zbrala glasove vseh mogočih skupin, a ne bi bila odvisna od kake strukture, ki je tipična za politične stranke. Zato je nastala „Fronta za zmago‟ (Frente para la Victoria), da niti ime ne bi spominjalo na peronizem. Cristina je pri zadnjih volitvah ustanovila stranko Unidad Ciudadana (Državljanska enotnost), da ji ni bilo treba tekmovati na primarnih volitvah znotraj PJ.

In sedaj se je nenadoma pokazala in se postavila na čelo tako osovražene stranke. Nevarnost jo je streznila, zamamila pa je ves peronizem K (K=Kirchner). Pozdravljali so jo in slavili. Zbrani so bili skoraj vsi; celo nekateri guvernerji iz Federalne Alternative. Ona pa je uživala in izjavila, da je bila „vedno in ponosno peronistka‟. Pozvala je na „široko povezavo‟, ki naj premaga sedanjo vlado in državo reši pred porušenjem. Ona da bo sodelovala „na mestu, kjer bo potrebno‟. Lisica menja dlako, a ohrani zvijače, pravi španski pregovor.

Brez cilja? Vlada se medtem sooča z rastočimi težavami. Dolar je bil zadnje čase bolj miren, a nikdar se ne ve, kdaj lahko uide iz vajeti. Zaradi svetovnih okoliščin je padla cena soji, ki predstavlja glavni argentinski izvoz. Škodo računajo v višini 3.500 milijonov dolarjev. Grozno. Ljudska nejevolja raste tudi zaradi številnih groženj, da so na glavnih železniških postajah podstavili bombo. Ljudje, utrujeni od dnevnega dela, morajo iskati alternativne prevoze za povratek na dom. Kdo je kriv? Seveda vlada. Čisto po italijanskem izreku: „Piove? Governo ladro.‟ Potem se izkaže, da bombe ni. So za temi grožnjami politični nameni? Verjetno. Spomnimo se „doktrine Brieva‟: Čim slabše tem bolje.

Čeprav ankete kažejo nekoliko izboljšan položaj predsednikove priljubljenosti, so alarmni zvonci zabrneli v vladni palači. Pričelo se je govoriti o možnosti, da bi vsaj v provinci Buenos Aires ves peronizem nastopil enotno. Massa bi se pridružil kirchnerizmu z enotnim kandidatom. Je to res? Maria Eugenia Vidal bi bila v hudi nevarnosti, da jo poderejo.

Vrhovno sodišče pa je zahtevalo, daj ji sodna zbornica predloži celotno gradivo sodnega postopka proti Cristini in njeni skupini (sin in hčerka, Baez, bivši funkcionarji) zaradi korupcije v cestni gradnji province Santa Cruz. Sodba bi se morala začeti 21. maja. S tem korakom pa se bo zavlekla v nedogled. Kaj je za to presenetljivo in nerazumljivo  potezo? Je imela Elisa Carrió prav, ko je obtoževala korupcije Lorenzettija, bivšega predsednika (in še vedno člana) Vrhovnega sodišča? Da, da. Položaj je vedno bolj zanimiv.

Tone Mizerit