Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 15

Zvonimo po toči?

„Po toči je prepozno zvoniti‟ trdi star slovenski pregovor. Na misel mi je prišel ob vsem tem vrvenju, brnenju in grmenju, ki ga je povzročilo vladno povabilo opoziciji, da bi prišli do nekega soglasja o glavnih točkah argentinske stvarnosti. V sedanjem obupnem položaju, ko inflacija prodira brez ovire, ko se revščina in brezposelnost nenehno večata, je logičen zaključek, da moramo skupno napeti vse sile, pustiti ob strani osebne interese in poiskati pot, ki naj nas popelje iz tega močvirja. Do tega zaključka je (baje) prišla vlada. Predsednik Macri je objavil deset točk, ki naj bi jih soglasno sprejeli. Odgovor je bil seveda zelo različen in danes, namesto da bi politična skupnost iskala tisto rešilno pot, debatira o tem, kdo, kdaj, kako in zakaj naj do soglasja sploh pride. Torej: zmagalo je nesoglasje.

Da bomo bolje razumeli sedanji položaj in okoliščine, je treba nekoliko pogledati v ozadje. Kot pri vseh latinskih narodih je tudi v Argentini izredno težko priti do soglasja. Prav tako je prepričanje, da ima oseba (in samo ona) prav, izredno zakoreninjeno. Že ob nastopu predsednika Macrija so razni glasovi opozarjali, da bi bilo treba sklicati široko skupščino političnih in gospodarskih predstavnikov, ki naj bi se pogovorili o glavnih težavah države in skupnosti in jim začrtali pot do rešitve. Ta sklic je seveda odgovornost vlade. Macri in njegovi pa so bili prepričani, da oni (in samo oni?) vedo kaj storiti. Vse omembe na španski dogovor iz leta 1977 (Pacto de la Moncloa) so bile zaman. Vladna ušesa so bila gluha. Je sedanji sklic pozen (prepozen) odgovor na tiste glasove?

Moncloa da ali ne?  Poglejmo malo na španski položaj v tisti dobi. Država je prehajala iz Francove diktature v demokracijo (mi prehajamo iz kirchnerizma v demokracijo). V Španiji je vladal kaos, gospodarstvo se je treslo, proizvodnja ni našla poti, stranke so bile sprte, sindikati so rovarili, inflacija je dosegla „grozno‟ številko 26, 39% (mi se sučemo okoli 50%). Predsednik vlade Adolfo Suárez se je zavedel kritičnega trenutka in sklical vso skupnost (stranke zastopane v parlamentu, podjetnike, sindikate), da so se zavezali v politično stabilnost in gospodarski načrt. Pakt, ki so ga potem potrdili tako poslanci kot v senatu, je uspešno postavil temelje španske obnove in modernizacije.

Je v Argentini kaj takega mogoče? Nekateri sedaj govorijo o soglasju med Menemom in Alfonsinom leta 1993 (Pacto de Olivos). A primerjava s španskim dogovorom je skoraj nemogoča. Menemu ni šlo za kako obnovo. Zanimalo ga je le, da bi si zagotovil novo predsedniško obdobje. Tedanja predsedniška doba je trajala šest let, brez možnosti ponovnega obdobja. Radikali (Alfonsín) so bili skoraj primorani v soglasje. Uspelo jim je le, da je ustavodajna skupščina iz leta 1994, ki je bila sad tega dogovora, delno posodobila ustavo. A o kakem temeljnem kamnu za moderno in uspešno Argentino ni govora. Še več; dolgo Menemovo vladanje je državo zapeljalo v novo past. Privatizacije ogromnih državnih podjetij so bile izvedene nestrokovno in v senci hude korupcije.

Danes, skoraj štiri leta po tistih prvih pozivih k dogovoru, je Macri končno sklical politično skupnost, da se zedini v nekih temeljnih točkah. Deset jih je. Podpisniki naj bi se obvezali, da bi v prihodnje (v primeru, da bi prišli na vlado) ohranili fiskalno ravnovesje (poslovanje brez deficita), se borili proti inflaciji, modernizirali delavsko zakonodajo, ohranili modro sodelovanje s svetom, zagotovili pravno varnost, zmanjšali davčni pritisk, utrdili samozadostni pokojninski sistem, spoštovali ustavni federalizem, zagotovili verodostojne državne statistike in se zavezali v izpolnjevanje zunanjih obveznosti (plačevanje dolgov). Vlada smatra, da bi soglasje in sprejem teh točk prepričalo zunanje upnike in lastnike argentinskih bonov in delnic, da bo država izpolnjevala svoje obveznosti in bila v stanju postopne normalizacije. To bi preprečilo nove sunke gospodarske krize.

Dialog gluhih. Ta tipičen argentinski izraz jasno oriše stanje, ki ga je sprožil vladni poziv. Najprej se je pojavil sum, da gre le za propagandni korak. Ker ankete kažejo nazadovanje vladnih kandidatov, opozicija meni, da predlog ni resen in je le past, da vlada prevzame iniciativo, ki bi ji povrnila prednost v javnem upoštevanju. Macri je tudi nerodno izpeljal zadevo. Pisna povabila, brez predhodnega dogovora; povabilo samo nekaterim, vladi prijaznim voditeljem; poznejša razširitev vabila na vso politično skupnost; končno tudi vabilo podjetnikom, sindikatom, Cerkvi … Vse je zvenelo kot improvizacija, ki se je rodila v brezupju negativnih številk in socialnega kaosa. Odgovor je bil temu primeren.

Priznajmo pa, da tudi opozicija ni bila na mestu. Pichetto je bil edini, ki je izrazil soglasje in ga obdržal. Urtubey se je najprej navdušil, potem pa oddaljil. Massa je bil takoj proti, zvest sedanjemu stališču, da je sovražnik Macri in ne Cristina. Mimogrede; zahteval je, naj bodo v povabilo vključeni vsi, tudi bivša predsednica. Kaj pa Lavagna? On je osebnost, ki enako moti vlado kot kirchneriste. Lavagna (o njem bomo kdaj prihodnjič kaj več poročali) se je najprej odzval negativno. Potem pa je predstavil svojih deset točk, kamor je vključil tudi tematiko vzgoje in varnosti, dve zadevi, na katere je vlada (nerazumljivo) pozabila. In Cristina? Njen osebni tajnik (Parrilli) je namignil, da bo verjetno sodelovala („Kdaj ni hotela govoriti?‟). Ona pa je odšla na jug in bo odgovorila pismeno. Kirchnerizem trdi, da bo zavrnila povabilo na debato. In ostali? Vsa levica je zavrnila sodelovanje na dialogu in zahtevala, da prekinemo vse stike z FMI. Razne vplivne osebnosti so menile, da sklic nima smisla komaj štiri mesece pred volitvami. Cerkev pa je pozdravila dialog pod pogojem, da so vključene vse socialne skupnosti in se obravnavajo vse problematike.

Nevihta ne pojenja. Macrijeva iniciativa je imela eno praktično posledico: pozornost javnosti je za hip zanemarila gospodarske težave, dolar in deželno tveganje in se osredotočila v debato okoli političnega dialoga. Za vlado je bilo to pozitivno, ker so se ponovno pojavile težave. Ko je kazalo, da je obvladala dolar in so na borzi rastli argentinski boni in delnice, je mednarodni trg pretresla grožnja ameriškega predsednika v boju s kitajskim gospodarstvom. Donald Trump je napovedal hudo obdavčenja kitajskemu uvozu, kar je povzročilo težave po vsem svetu. To pa je za Argentino še bolj usodno kot za ostale države.

Slabe novice imamo tudi na področju proizvodnje. V zadnjih dvanajstih mesecih je industrija nazadovala kar za 13,4 odstotke. Eden najbolj prizadetih je avtomobilski sektor: padec je dosegel 33,6%. Vzrok je porast dolarja (veliko avtomobilskih delov je uvoženih) in pomanjkanje ugodnih kreditov, kar zelo omejuje prodajo.

Kaj pa politični premiki? Nič novega. Vsaka skupina, stranka in strančica ima svoje cilje, bistveno povezane na bližnje volitve. V tem pogledu trenutno igrajo važno vlogo province. Prihodnjo nedeljo volijo novega guvernerja v Cordobi. Peronisti in vlada se izredno trudijo, da bi jim bila sreča mila. A medtem, ko politiki polagajo vse energije v volilne uspehe, država (in skupnost) trpi na posledicah teh nenehnih kampanj. Parlament je dejansko zapadel jesenskemu (in zimskemu) spanju. Ni zasedanj, ni debat, ni premikov. Težko je, da bi bilo kaj resnega delovanja pred nastopom nove vlade. Ključni zakoni pa čakajo, ker nikogar ne briga javni blagor. Nov kazenski zakonik, krvavo potreben spričo groznega pomanjkanja varnosti, čaka na junaka, ki naj bi zbudil to sramotno „Matjaževo vojsko‟ iz neskončnega spanja.

Tone Mizerit