Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 18

Ura teče …

Posebnost argentinske politike je popolna nejasnost. Dobre tri tedne manjka do trenutka, ko bodo morale stranke in povezave predstaviti sezname volilnih kandidatov, pa so dvomi večji  kot kdajkoli doslej. Do 22. junija je obvezno, da bodo vsa imena določena in overovljena. Še pred tem pa 12. junija zapade rok, ko morajo politične skupnosti pred volilnim sodiščem vpisati stranke in povezave. Slaba dva tedna, pa še nihče ne ve, kdo gre s kom in kako se bo predstavil. Težko je pisati v takem položaju. Opravičujem se, če bodo v spisu pomanjkljivosti in spodrsljaji.

Ko voda teče v grlo. Ta ponedeljek je imela radikalna stranka (UCR) svojo konvencijo. Na pragu volilnih rokov so morali odločiti, kaj bodo sploh naredili. Ni bilo enotnosti, saj je že dolga leta ni. Ključno vprašanje je bilo, ali ostanejo v vladni koaliciji (Cambiemos), ali poiščejo prijaznejši kraj pod soncem. Ponudb od zunaj jim ne manjka, predlogov od znotraj tudi ne.

Treba jih je razumeti. Radikali so tradicionalna stranka. Njih ustanovitelj Hipólito Yrigoyen je bil dvakrat predsednik države (vmes je bil predsednik tudi radikal Alvear). V drugem mandatu ga je strmoglavil vojaški udar leta 1930, s katerim se je začela vrsta vojaških vlad, ki se je (z vmesnimi demokratičnimi vladami in pojavo peronizma) raztegnila do leta 1983. Imeli so še dva predsednika: Illia in Alfonsín; noben ni dokončal svojega mandata. Radikalna stranka (in njena politična struktura) je bila bistvena za obstoj in zmago nove povezave Cambiemos, s katero je Macri zasedel predsedniški stolček. A potem je bil njihov delež na vladnih položajih neznaten. Predvsem pa niso imeli nobenega vpliva pri načrtovanju vladne politike. Ne samo da so se čutili; bili so tiho odrinjeni od vladnega korita.

Sedaj, ko voda teče v grlo in je vladna zmaga izredno dvomljiva, je njihova prisotnost odločilna. Če radikali zapustijo Cambiemos je te povezave konec. Zato so vsi napeto čakali, kaj bo konvencija odločila. To pot se je izteklo tako, kot so predvidevali: povezava se ohrani, a radikali stavijo kot pogoj več besede pri načrtovanju kampanje in pri končni sestavi kandidatnih seznamov, pa zlasti več vpliva pri odločanju vladne politike. Vlada sprejme njihove zahteve, a eno je nedotakljivo: Macri ostane predsedniški kandidat. Morda bo za podpredsednika na listi kak radikal. Morda jih bo več med kandidati za poslance. Lahko je obljubljati, a kako bo potem, bo treba še videti. Radikali pa tudi (modro) zahtevajo, naj se povezava razširi, naj pritegne še druge manjše stranke in skupine. V sami vladi so o tem že debatirali. Mnogi v Macrijevem krogu zahtevajo, da se pritegne tudi koga izmed peronististov. A se ne odločijo. Nočejo ali ne znajo?

Zgubljeni kot Turek v megli. To je tipičen izraz argentinskega podeželja. Gavči so dobro poznali svoje kraje in so našli pot domov tudi v najhujši megli. „Turki‟ (tako so imenovali vse priseljence iz arabskega sveta; kot so bili vsi Španci „Gallegos‟, vsi Slovani „Polacos‟ in vsi Judje „Rusos‟) pa so se v megli zgubili in niso našli poti domov. V takem stanju je danes Federalna Alternativa. Ta skupina upornih peronistov, ki (domnevno) nočejo imeti nobenega stika s kirchnerizmom in Cristino, je popolnoma zgubljena. Zašla je v blodnjak (labirint, meglo) lastnega samoljubja, tako tipičnega za argentinsko politično skupnost. Poglejmo.

To „široko srednjo pot‟ (most čez razpoko ki loči macriste in cristiniste) je iznašel Sergio Massa, pa nikdar ni imel kaj večjih uspehov. Ostal je pri svojih 10 odstotkih. A letos je kazalo bolje. Približali so se mu uporni guvernerji, predvsem Urtubey iz Salte in Bordet iz Entre Riosa; potem pa tudi Manzur iz Tucumana in Rosana Bertone z Ognjene zemlje. Ko je Schiaretti prodorno zmagal v provinci Cordoba in se postavil na čelo te povezave, je prišlo do razmaha. Tedaj se je pojavil bivši gospodarski minister Roberto Lavagna. Politične osebnosti in ljudske simpatije so kar drvele pod dežnik te povezave, ki naj nas reši v povodnji krize. Tako v vladi kot okoli Cristine so se začeli bati.

A zgodilo se je, kar je odločila usoda. Na prvo mesto je stopil egocentrizem. Lavagna je zahteval mesto predsedniškega kandidata (brez primarnih volitev), Massa pa je vztrajal, da je treba kandidata določiti na notranjih volitvah. Oba (in še kdo drugi) sta hotela biti predsednika. Nihče ni popustil. In ker je Massa imel legalno prav, je Lavagna enostavno zapustil Alternativo in napovedal, da bo ustanovil lastno stranko. Da je to komaj mesec pred vpisom kandidatov dejansko nemogoče, ga ni brigalo. A s svojim korakom je oslabil Federalno Alternativo.

Potem je Cristina oklicala svojega predsedniškega kandidata (Alberto Fernández) in pritegnila vrsto dvomljivih guvernerjev (Bordet, Bertone, Manzur, Casas). Schiaretti in Pichetto sta se trudila (se še trudita), da bi rešila povezavo. Massa pa je postal cilj kirchneristične ofenzive, ki ga vabi z raznimi skušnjavami. Tudi tukaj je še vse v megli: on je računal na predsedniško kandidaturo, pa mu ne ponujajo niti mesta za guvernerja province Buenos Aires. Bo vseeno preskočil? V Alternativi nekateri sanjajo, da bi se jim pridružil radikal Lousteau in celo dvomljivi Scioli. Danes se v Cordobi srečajo vsi veljaki Alternative. V četrtek bo imela svojo konvencijo Massova stranka Frente Renovador. Strokovnjaki naštevajo kar šest različnih možnosti, ki jih ima ta skupina. Med temi so, da ostane v Federalni Alternativi in celo, da se pridruži kirchnerizmu. Katero bodo izbrali? Se bo potem megla razblinila?

Na juriš, na juriš … Kirchnerizem odločno koraka po poti do volitev (do zmage?). Bivša predsednica z železno roko vodi svoje brigade. A tudi tukaj se opazovalci sprašujejo, če bo vse tako, kot napovedujejo. Mnogi celo dvomijo, da bo bil Alberto Fernández res predsedniški kandidat; dvomijo pa tudi, da bi Cristina res kandidirala za podpredsednico.

Težav peronizem K ne vidi toliko v notranjosti države, kjer se vrstijo zmage. Skrbi jih provinca Buenos Aires, ki jo hočejo ponovno osvojiti; in zlasti prestolno mesto, ki je trdno v rokah Macrijeve stranke PRO. V provinci so znane zahteve županov (predvsem mogotcev iz predmestnih občin), da bi kandidiral za guvernerja nekdo iz njihovih vrst. A bivša predsednica ima svojega ljubljenca: nekdanji gospodarski minister Axel Kicillof . Na prvem predvolilnem shodu kandidatne dvojice, ki je potekal v Merlu, je Cristina organizirala fotografski posnetek: ona, Alberto Fernández, Kicillof in županja La Matanze Verónica Magario. Kateri od teh dveh bo na prvem mestu in kateri bo ostal za podguvernerja?

V prestolnici pa sam Alberto organizira široko fronto, ki naj bi nastopila proti sedanjemu županu (Horacio Rodríguez Larreta). V tej povezavi naj bi bili „vsi‟: peronisti K in ne K, socialisti, massisti, uporni radikali, stranka Somos (Victoria Donda), in še nešteti drugi. A Cristina ima tudi tu svojega ljubljenca: Mariano Recalde iz skupine La Cámpora, ki jo vodi njen sin Máximo Kirchner. Tu bo predsedniški kandidat pred prvo preizkušnjo, koliko je v svojih odločitvah resnično neodvisen.

Volilna kampanja, celo še brez mnogih znanih kandidatov, je v polnem teku. To pot bo teža politične propagande na internetu in sporočilih (WhatsApp) po prenosnih telefonih. Zakaj? Ker skoraj osebno dosežejo milijone volivcev in lahko lažejo po mili volji. Ni zaprek ne kazni za laži in pretvarjanja. Ni etike, ne vesti. Razni mediji v medmrežju posredujejo vse mogoče lažne novice. Pazimo! Ura teče in odločitev se bliža. Ne bodimo naivni!

Pojasnilo: izšli smo v torek, ne v sredo. Splošna stavka ima tudi na naš list svoj vpliv.

Tone Mizerit