Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 22

Prva postaja

Današnji začetek članka bo nekoliko poseben. Rad bi pojasnil svoje ideološko stališče, ker so odzivi bralcev sicer pohvalni, a mnogi tudi v politični presoji raznoliki. Klical me je prijatelj in skoraj kregal, da premalo poudarjam, da „je treba voliti Macrija‟. Bralec iz Slovenije (kar nekaj jih je; vpliv interneta) pravi da „z zanimanjem prebiram vaše analize, (tudi tedaj, kadar imam vtis, da ste trdno na strani Macrija)‟. Prijatelj iz Buenos Airesa pa tarna, da napadam Cristino zaradi korupcije, ko je korupcija tudi v sedanji vladi, celo med predsednikovimi sorodniki; vladna ekonomska politika pa da predstavlja krvavitev finančnih sredstev, ki je hujša kot kirchneristična kraja. Vsako od teh idej bi bilo treba posebej analizirati, a ni prostora. Se mi pa zdi, da je treba razložiti temeljne postavke, ki jih imam pred očmi, ko pišem „Iz življenja …‟

Za demokracijo. Bistveno vprašanje, ki ga vidim v sedanjem argentinskem položaju, je usoda ustanov, ki so temelj demokratičnega sistema. Kot trdi sicer polemična Elisa Carrió: „V nevarnosti je republika‟, republikanski sistem, kot ga poznamo. V demokraciji morajo biti zakonodajna, izvršilna in sodna oblast ločene in neodvisne. V nasprotnem primeru se vrnemo v srednjeveški fevdalni sistem ali v absolutistično monarhijo. In to je nevarnost za Argentino.

Po mojem mnenju je kirchnerizem bistveno nevaren za demokratični sistem (morda sem v zmoti, a prosim naj me kdo prepriča). Dokazal je to v treh predsedniških mandatih, ko je parlament spremenil v „notarsko pisarno‟, da je samo potrjeval zakonske osnutke, ki so jih pošiljali iz predsednikovega tajništva. Spomnimo se besed pokojnega Nestorja Kirchnerja, ob predlogu peronističnega poslanca, da bi spremenili formulacijo nekega zakona: „Niti ene vejice mi ne spremenite!‟, je vzkipel. Jasno, v obeh zbornicah je imel lastno večino, ki ga je pokorno ubogala. Mnogi so verjetno tudi že pozabili poizkuse, da bi kirchnerizem obvladal sodni sistem. Načrt je predstavljal  pravo „kolonizacijo‟ sodišč s strani izvršilne oblasti. Da jim ni uspelo je bila zasluga ljudske reakcije, medijev, zadržanja Vrhovnega sodišča (ki je v Argentini istočasno Ustavno sodišče), in pa dejstva, da v parlamentu niso imeli dvotretjinske večine, da bi izvedli potrebno ustavno spremembo po sovjetskem vzorcu. Napovedi možne ustavne spremembe, če ponovno pridejo na oblast, so na dnevnem redu. Tudi sprememba sodnega sistema.

Glede korupcije pa dvoje. Res je korupcija povsod, pri enih in drugih. Tudi ni argentinska iznajdba. Korupcija je vesoljna. Razlika je v tem, kako se postopek zaključi. Na japonskem, ko funkcionarja odkrijejo pri kraji državnega denarja, ta naredi harakiri. V Braziliji in v Peruju sta bivša predsednika v ječi. V Argentini imamo dva bivša predsednika: eden (Menem) ima dokončno veljavno obsodbo; druga (Cristina) ima v teku kar sedemnajst (da, 17) sodnih postopkov zaradi korupcije. Oba mirno sedita v senatu. Poleg tega,  glede denarnih sredstev, ne pozabimo, da kirchnerizem ni samo kradel; uničil je domači energetski sistem, da smo morali plin uvažati (prej smo ga izvažali) in plačevati zanj drage milijone dolarjev - del teh milijonov je potem našel mesto v žepih vladnih funkcionarjev. Te dni je iz pristanišča v mestu Bahía Blanca odpeljala prva ladja, s katero Argentina ponovno začenja izvoz utekočinjenega plina. Po letih smo tudi zopet izpolnili kvoto Hilton, posebnega izvoza mesa v Anglijo. In to sta le dva primera.

V demokraciji je vedno pri roki možnost spremembe; iz diktature je pot dolga, težka, in polna trpljenja in obupa. Nisem „za Macrija‟, sem za demokracijo, čeprav smo v Argentini vedno prisiljeni, da izbiramo manjše zlo.

Imamo imena! To sicer zveni nekako kot „habemus papam‟, vendar ima kaj malo opraviti s svetim Duhom. A nekaj več luči je na političnem odru sedaj, ko so povezave na volilnem sodišču predstavile sezname in so dokončno znana imena kandidatov. Preden nadaljujem: ste opazili, da sem napisal „povezave‟ in ne „stranke‟? V tem čudnem razvoju argentinske politike so stranke izginile. Ni več peronistične stranke. V vseh treh glavnih formacijah so peronisti. Člani (bivše?) radikalne stranke so v vladi in v opoziciji. Tudi zmerna levica se je pridružila kirchnerizmu. Bolj ostra levica, ki je vedno slovela po majhnih, a trdno ločenih strančicah, se je strnila v dvoje povezav. Torej: stranke so umrle; živele povezave!

Devet političnih skupin je predstavilo svoje predsedniške kandidate. Poleg tega so znani seznami kandidatov za poslanska in senatorska mesta. V okrožjih, kjer še niso izvedli domačih volitev (predvsem provinca Buenos Aires in prestolno mesto), tudi zanimajo imena kandidatov za guvernerje in župane, pa še občinske svetnike. Od teh devetih formacij imata seveda samo dve resnično možnost, da uspeta na volitvah. A vseeno navedimo vsaj glavne štiri. Vladni kandidat je Macri in za podpredsednika peronist Pichetto. V opoziciji kandidirata Alberto Fernández in Cristina. Od Federalne Alternative je ostal Lavagna in guverner province Salta Manuel Urtubey. Levičarski povezavi pa načeluje Nicolas del Caño v spremstvu Romine Del Plá. Vse ostalo je za pozabo, čeprav je vsaka politična ideja in vsaka iniciativa, da jo izpeljemo, vredna spoštovanja.

Nekaj pa je postalo jasno v tistih nevrotičnih zadnjih trenutkih sestave volilnih seznamov. Alberto Fernández je le lutka. Vsa imen je določila Cristina v soglasju s sinom (Máximo Kirchner). Liste je preplavila s člani sinove formacije La Cámpora (neke vrste mladi Turki), tudi v občinskih svetih ogromnih občin buenosaireškega predmestja. Če je kdo verjel (sanjal), da se je Cristina spremenil, demokratizirala, je ob tem lahko spoznal, da volk dlako menja, navade pa nikoli. Nejevolja med župani je izredna, a nihče javno ne odpre ust. Položaj je popolnoma enak, kot je bil za časa njenega vladanja. Kak strokovnjak celo govori o Stockholmskem sindromu, ko se ugrabljenec sentimentalno popolnoma naveže na ugrabitelja. Vsi predlogi Alberta Fernándeza so padli v vodo. Massa je le prvi kandidat za poslanca, a Cristina mu ni privoščila niti občine Tigre. Maščevanje je sladko …

V vladnem taboru je nekaj podobnega. Za vsak glas je treba plačati ceno in Macri je žrtvoval kar nekaj zvestih, da so bili zadovoljni Pichetto, Carrió in Vidal. Le Rodríguez Larreta je v prestolnici izvedel široko fronto, da bi si zagotovil morda celo zmago v prvem krogu.

Lavagna je zbral, kar je mogel v svoji revščini. Le Združena levica je bila dosledna in razdelila mesta po ideoloških zaslugah.

S tem je zaključena prva postaja postopka volitev.

Smisel in nesmisel. Naslednja postaja tega volilnega križevega pota bo 11. avgusta, ko bomo imeli primarne volitve, ali PASO. Kratica pomeni „Primarias Abiertas, Simultaneas y Obligatorias‟ (po slovensko POIO: Primarne, odprte, istočasne in obvezne). Po zakonu jih je uvedel Nestor Kirchner leta 2009, da bi preprečil mešetarjenje opozicije, ki mu je bila nevarna. Določa, da morajo stranke (sedaj povezave) na predhodnih volitvah določiti svoje kandidate, da se demokratizira njihovo imenovanje.

A volitve PASO so popolnoma izgubile svoj smisel. Vseh devet formacij ima že določene kandidate, in vsaka od njih ima smo eno predsedniško formulo. Kaj bomo torej izbirali? Le potrdili bomo, kar je že vsemogočni prst političnih mogotcev določil. Kakšen smisel ima da volimo, če ni izbire? Poleg tega bo celoten postopek PASO državo stal 4.300 milijonov pesov (kakih 100 milijonov dolarjev). Ne bi bilo bolj smiselno socialno uporabiti ta denar?

Radikali so v parlamentu vložili zakonski osnutek, da ukinemo ta volilni postopek. Prepozno. Ni časa ne volje, ne v vladi ne v peronizmu. Tako bomo drago plačali potrditev nečesa, kar ne moremo spremeniti. Da, da, vse je mogoče v tej deželi.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 21

Kam plujemo?

Položaj se zapleta. Prihodnjo soboto 22., ko bo zapadel rok za vpis kandidatov, bo sicer malo bolj jasno, kako se stvari razpletajo. A končna beseda bo izrečena šele oktobra, ko se bodo državljani izrekli na voliščih. Medtem je vse ena sama velika neznanka, z bistro strategijo na obeh straneh in taktičnimi udarci, ki mnogokrat še bolj meglijo politično obzorje.

Govorimo o strategiji dveh strani. Sta res samo dve možnosti? Imata samo dve povezavi verjetnost zmage? Tako in nič drugače. Pred nekaj tedni so se v vladni palači (in tudi okoli Cristine) celo bali, da bi Federalna Alternativa lahko predstavljala vredno opcijo in odločilno posegla v volilni boj. Kot toliko drugih pojavov v Argentini, je bila ta politična zgradba res muha enodnevnica.

Zaton te peronistične variante pa ima isti razlog kot nešteto drugih projektov v tej državi: samoljubje in egocentrizem. Višek upanja je predstavljala prepričljiva zmaga Schiarettija v Cordobi. Ko je k povezavi pristopil še bivši minister Lavagna, je bila slika dopolnjena. Skupaj z njim so bili še Massa, tudi zmagoviti Urtubey in Pichetto kot strateg. Podpirala jih je vrsta peronističnih guvernerjev. Ankete so jim napovedovale uspeh. Skoraj kot enakovredni tekmec so se vrinili med Macrija in Cristino.

Lavagna in njegov zaton. Izven območja peronizma so k Federalni Alternativi pristopili še GEN Margarite Stolbizer in socialisti, ki jih vodi sedanji (sedaj poraženi) guverner province Santa Fe Lifschitz. In ker so mnogi državljani že naveličani „razpoke‟, jezni na Cristino in njeno korupcijo, pa razočarani nad Macrijem in njegovo ekonomijo, so upi Alternative nenadoma dosegli oblake. A vsa evforija ni trajala več kot dober teden.

Bistvena težava je bila v dejstvu, da so se za isti stolček potegovali skoraj vsi. Vsak je pohitel in objavil svoj namen, da kandidira za predsedniško mesto. To je sicer običajno v vseh strankah in povezavah. Težava tukaj je bila, da sta končno ostala dva, in noben ni hotel popustiti. Massa, ki se je smatral za očeta te družine, in pa Lavagna, ki je bil prepričan, da je najbolj usposobljen za vodstvo države. Massa je zahteval, da se usoda kandidatur odloči na primarnih volitvah. Lavagna pa je temu nasprotoval in zahteval, naj ga brezpogojno in soglasno proglasijo za kandidata. Ker tega Massa ni sprejel, se je minister enostavno umaknil.

Lavagna je bil gospodarski minister v dobi (2002), ko je bil Eduardo Duhalde začasni predsednik. Uspešno je izpeljal državo iz največje krize in gospodarstvo vodil še dve leti potem, ko je Nestor Kirchner že postal predsednik. Odstopil je zaradi nesoglasja v vladi. Sam ni nikdar povedal pravega razloga za umik, a mnogi časnikarji soglašajo, da je opazil začetne pojave korupcije kirchnerističnega režima. Ni hotel biti soudeležen.

Leta 2007 je Lavagna kandidiral za predsednika, a dosegel tretje mesto. Zmagala je Cristina, na drugem mestu je pristala Elisa Carrió. V politično tekmo se je vrnil šele za sedanje volitve. Baje ga je prepričal bivši predsednik Duhalde. Sedaj je predsedniški kandidat „preostale‟ Federalne Alternative, kjer je za podpredsednika Urtubey. Nima nobene možnosti za uspeh, a v vladi se bojijo, da bo Macriju pobral kar nekaj razočaranih glasov; ne pa Cristini. Seveda, v možnem drugem krogu se bodo ti volivci vrnili k sedanjemu predsedniku, zato kirchnerizem napenja vse sile, da bi zmagal že v prvem krogu.

Se Massa tudi utaplja? Njegova zvezda res izgublja blišč. A kaže, da ga to preveč ne skrbi. Preživel je že mnoge viharje, pa se je vedno znova dvignil, kot mitološki ptič Feniks. Svojo pot je začel kot vladni funkcionar, predvsem na področju socialnega skrbstva. V politiki so znane njegove zmage v občini Tigre (leta 2011 s skoraj 74%). A višek politične kariere je dosegel leta 2013, ko je načeloval svoji listi na nadomestnih parlamentarnih volitvah v provinci Buenos Aires in za 10% nadkrili kirchneristične kandidate. Ta njegova zmaga je pomenila konec sanj in načrtov o „večni Cristini‟. Se spomnite? „Cristina eterna.‟ Namen je bil doseči parlamentarno večino dveh tretjin in z ustavno reformo omogočiti (kot Evo Morales v Boliviji) neomejena predsedniška obdobja. Odtlej ga je Cristina sovražila - do pred tednom dni.

Za tem je njegova priljubljenost upadla. A kljub temu je na predsedniških volitvah leta 2015 prispel tretji v prvem krogu s kar 21.39%. Ni zadostovalo za prestop v drugi krog. Še slabše je bilo leta 2017. Na nadomestnih parlamentarnih volitvah je njegova „srednja pot‟ dosegla komaj 11,21% a vseeno je presegel milijon glasov. Letos je, v bolestni mrzlici, da mora biti predsedniški kandidat, razbil opcijo Federalne Alternative in se končno vrnil v stari kirchneristični hlev, kjer je ena čreda in ena pastirica.

Mnogi opazovalci menijo, da je s tem korakom izvedel svoj politični samomor. Ni jasno ne dokončno. Dejansko se je vrnil z namenom, da na primarnih volitvah tekmuje s Cristino (pravzaprav, kandidat je Alberto Fernández, a vsi vemo kdo suka niti), čeprav se je zavedal, da bi ga povozila. Hotel je pokazati tisti milijon glasov in ga drago prodati. V dogovoru soglasja je bila sklenjena primarna tekma, a potem se je zapletlo. Kirchnerizem je požrl dano besedo (kolikokrat je Massa to storil?), a pristal, da bo prvi kandidat na poslanski listi v provinci Buenos Aires. Kaj bo z občino Tigre in župansko kandidaturo njegove žene, še ni jasno. Tisti milijon glasov je zelo poceni prodal. Massa je tudi izgubil svojo parlamentarno težo. Večina članov njegove skupine v poslanski zbornici se je enostavno priključila kirchnerizmu. Kaže, da se tudi on utaplja.

Kako stojijo stvari? Preteklo nedeljo so bile volitve v štirih provincah. Gildo Insfran bo že sedmič guverner v Formosi. Alberto Rodríguez Saá je zmagal v San Luisu. Presenečenje so doživeli v Santa Fe, kjer je združeni peronizem izrinil socialiste, ki so vladali provinco dvanajst let. Guverner bo Perotti. Na Ognjeni zemlji pa je kirchnerist Gustavo Melella (bivši salezijanski duhovnik) premagal tudi kirchneristko Rosano Bertone.

Vlada ima sedaj dvojno skrb. Prva je, da Cristina (oprostite, Alberto Fernández) ne bi zmagala v prvem krogu. Ta možnost izhaja iz svojevrstnih pogojev argentinske ustave. Povsod po svetu zmaga v prvem krogu tisti kandidat, ki preseže 50% oddanih glasov. A v Argentini ne. Dovolj je, da preseže 45%. Pa tudi če preseže (čeprav za en glas) samo 40% in nadkrili drugega za več kot 10% - tombola! Tudi zmaga. Zahvalimo se Menemu, ki je to izumil, pa Alfonsinu, ki je na to pristal. Da prepreči ta položaj, bo sedaj podpredsedniški kandidat Pichetto potoval po vsej državi in nabiral raztresene peronistične glasove, da prepreči poraz v prvem krogu in obudi upanje zmage v drugem.

Druga skrb pa je provinca Buenos Aires. Macriju je gotovo že žal, da ni ugodil želji Marie Eugenie Vidal. Volili bi lahko predno je Massa preskočil h Cristini. Sedaj se bo tisti njegov milijon poznal in grobo ogroža zmago guvernerke. Tudi tukaj deluje Pichetto, a ne smemo pričakovati čudežev. In v tem primeru tudi Lavagna vleče vladne glasove, čeprav še ni odločen njihov kandidat za guvernerja.  

Tukaj zaključimo. Za prihodnji teden bodo ostale razne točke, kot je kirchneristični namen sprememb v sodstvu; vprašanje pomilostitve vseh obtoženih korupcije; in načrti za ustavno spremembo. Kar je bila utopija, ki jo je preprečil Massa, kaže, da jo bo sedaj prav on pomagal uresničiti. Seveda, prej morajo zmagati, kar pa je še vedno, kljub vsemu, dvomljivo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 20

Dogodki nas prehitevajo

To pot je nepričakovano presenečenje prišlo s strani vlade. Odločitev Cristine, da bo njen predsedniški kandidat Alberto Fernández (ona pa „samo‟ podpredsednica), je povzročila pravi potres na tukajšnjem političnem odru. A sedaj jo je Macri nadkrilil. Ta torek, 11. junija, je napovedal ime politika, ki ga bo spremljal kot podpredsedniški kandidat. Začudenje je bilo toliko večje, ker je za to mesto v preteklih dneh krožilo kar nekaj imen iz radikalne stranke. V tem skrajnem položaju, ko je ofenziva kirchnerizma bila videti nevzdržna, so radikali zahtevali višjo ceno za svojo zvestobo, začenši z drugim mestom v predsedniški formuli.

A ne, to pot ne. To pot je predsednik na šahovnici izvedel potezo, ki je presenetila prijatelje in nasprotnike. Za novega tovariša si je izbral peronista. Kandidat bo Miguel Angel Pichetto, doslej senator in vodja skupine Federalnega peronizma v višjem domu argentinskega parlamenta. Macri se je izkazal za spretnega politika. „Bombo‟ je vrgel v trenutku, ko se je ustanovitelj „tretje poti‟, Sergio Massa, dogovarjal o pogojih za njegov povratek v enotno peronistično čredo. Ta povratek je buril duhove, ker so mnogi (zlasti guvernerka Vidal) računali na njegovo podporo vladni povezavi. Vodstvo kirchnerizma si je pogajanja predstavljalo kot blestečo potezo, a ta ledeni mejnik se je stopil na soncu Macrijevega koraka.

Kdo je Miguel Angel Pichetto? Pri svojih 68. letih je mož bolj znan v političnih krogih kot pa med ljudmi. Vse svoje javno življenje je preživel v parlamentarnih prostorih. Rojen v provinci Buenos Aires se je kot mlad pravnik naselil v Rio Negro, kjer se je hitro vpletel v politiko. Dvakrat (leta 2007 in 2011) je skušal postati guverner svoje province, pa mu je obakrat spodletelo. Bolj uspešen je bil kot provincijski poslanec in nato senator v državnem parlamentu. Tu je bil vodja peronistične skupine od leta 2003 pa do danes - nepretrganih 16 let. To mesto je ohranil celotno dobo kirchnerizma, a se z bivšo predsednico dokončno sprl po porazu leta 2015.

Po Macrijevi zmagi in premikih na političnem odru in v senatu, se je približal skupini federalnega peronizma in navezal dobre stike z vrsto guvernerjev. S svojega mesta vodje opozicije v senatu je izredno pozitivno sodeloval s sedanjo vlado. Kadar se je zataknilo, večkrat ni bilo jasno, če je bila težava na njegovi ali na vladni strani. Na svojem mestu je dosegel več ugodnosti za guvernerje in finančni položaj provinc. Le enega mu nasprotniki peronizma niso mogli odpustiti: da je odločno zaustavil postopek, ko naj bi senat odvzel parlamentarno nedotakljivost bivši predsednici in ji odprl vrata ječe. „Ne, dokler ne bo katera izmed obsodb dokončno pravnomočna,‟ je prekinil vsako debato. Mu bo sedaj odpuščeno?

Kirchnerizem je zasnubil Masso, ker potrebuje tistih 10% glasov, ki jih baje ta poseduje. Koliko procentov glasov pa ima Pichetto? Dejansko nima glasov. A ima velik vpliv med peronističnimi guvernerji, ki so mu tudi dolžni marsikatero uslugo. Ko se je Massa približal Cristini, smo isto smer opazili pri mnogih guvernerjih. Sedaj se ta smer obrača. In s tem računa vlada. Ne samo s Cordobo, kjer se bo Schiaretti ob možnem drugem krogu postavil na Macrijevo stran. Tudi od ostalih provinc si mnogo obeta. Cristina je v obeh predsedniških dobah kruto postopala z guvernerji. Če ni bilo stroge poslušnosti in zvestobe, ni bilo denarja. Macri pa je ves položaj obrnil in večina provinc, ki so bile hudo zadolžene, ima danes urejene račune. V mnogih so guvernerji že obnovili svoje mandate in ne potrebujejo več glasov bivše predsednice. Dalo bi se jih prepričati, da jim bolj prija predsednik z odprto denarnico kot pa „podpredsednica‟ z bičem v roki. Tukaj lahko Pichetto odigra odločilno vlogo, ko gre za vsak glas.

Ne ljubezen, druži jih bojazen. To idejo je zapisal genialni pisatelj Jorge Luis Borges in lepo opisuje današnje stanje v argentinski politiki. Po zadnjih premikih večina opazovalcev meni, da bomo imeli drugi krog. Namen kirchnerizma, da bi zmagal že v prvem krogu (zato so tako pritiskali na Masso), se počasi krha. To pa nas ponovno privede do nesrečnega pojava razpoke. Besedo je prvikrat omenil časnikar Jorge Lanata. Pojav pa je povzročila Cristina, ko je vsakogar, ki ni soglašal z njo, označila za sovražnika in narodnega izdajalca. Vam zveni?

Odtlej je skoraj nemogoče dojemati argentinsko politiko brez dodatka strahu in sovražnosti. Spor se je globoko zarezal v tukajšnjo družbo. Sodelavci, sosedje, prijatelji in celo sorodniki so zašli v nesoglasje, spor, in prepir, kar ni bilo običajno za argentinsko dušo. Ta strah in to sovraštvo pogojujeta večino glasov na volitvah. Saj bivša predsednica nima toliko podpore; resno jih računajo kakih 30% celotnega volilnega telesa. Pa Macri? Tudi tam nekje. Vse ostalo se odloča v strahu pred  nevarnostjo, „da zaidemo na pot Venezuele‟, ali grožnjo, da nas bo zasužnjil liberalizem, ker „Macri vlada za bogate‟ in nas je „prodal tujemu kapitalu‟.

Tako daleč segata ta bojazen in to sovraštvo, da obe strani iščeta za svoje povezave novo ime, ker prejšnje že samo po sebi vzbuja odpor. Ne Frente para la Victoria, ne Unidad Ciudadana ne prepričata več kirchnerističnega tabora. Na vladni strani pa so trdno namenjeni, da ime Cambiemos bolj odbija kot privlači. Tukaj pa se pisec znova znajde v precepu. Danes, sreda 12. junija ob polnoči zapade rok za vpis povezav. V teku dneva bodo skupine morale potrditi skupne (ali ločene) nastope in jim določiti imena. Bralci teh vrstic jih bodo torej poznali preden bodo imeli v rokah „Iz življenja …‟. Pač, usoda.

Edini, ki ima določeno ime in jasno sestavo, je bivši gospodarski minister Lavagna. Njegova povezava se imenuje „Consenso 19‟. Konsenz sedaj nekateri hudomušno razlagajo kot „soglasje‟, da bo on predsedniški kandidat brez predhodnih volitev. Podpira ga majhen del Federalne Alternative, GEN Margarite Stolbizer in Socialistična stranka, ki ima svoje zaledje v provinci Santa Fe. S tem, da ni hotel na primarne volitve, je razbil mnogo obetajočo Federalno Alternativo. Mnogi mu tega ne odpustijo.

In Massa? Tudi v tem primeru bodo rojaki izvedeli za razplet, preden bodo brali ta članek. Usoda. Da, da, dogodki nas prehitevajo. A nekaj je jasno. S svojim ljubimkanjem tu in tam, in s svojo neodločnostjo, je zapravil velik del političnega kapitala. Zamudil je lepe priložnosti in v tem trenutku ni jasno, kaj bo dosegel. Hotel je, v okviru kirchnerizma, na primarne volitve proti Albertu in Cristini. Nesmisel. Potem je želel prvo mesto no seznamu kandidatov za poslance v provinci Buenos Aires. Morda, a težko. Biša predsednic je to mesto namenila svojemu sinu Máximu. Predvsem pa je zahteval „občino Tigre‟. Kaj to pomeni?

Massa je opravljal razne javne funkcije. Ko mu je Cristina ponudila mesto šefa kabineta svoje vlade, je bil župan občine Tigre. Potem se je oddaljil od kirchnerizma in s svojo stranko (Frente Renovador) zadal odločilen poraz želji bivše predsednice po ustavni reformi. Na občini pa je pustil naslednika (Julio Zamora), ki je nenadoma preskočil v kirchnerizem. Doslej ga ni mogel odstraniti. Sedaj od bivše predsednice zahteva, naj Zamoro prepriča, da se umakne. Na tem mestu namreč hoče svojo ženo Maleno Galmarini. Medtem pa je prelomil kup danih besed. Opazovalci menijo, da tudi če v tem uspe, je kot vodja neke stranke zamudil vlak zgodovine.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 19

Zarečenega kruha …

… se pojè več kot zapečenega. Tako trdi star slovenski pregovor, ki pa ima v argentinski politiki skoraj domovinsko pravico. To mi je prišlo na misel ta teden, ko so vsi mediji, ki jih nima pod vplivom kirchnerizem, na dolgo in široko objavljali izjave, ki jih je v preteklosti podajal sedanji predsedniški kandidat kirchnerizma Alberto Fernández o svoji podpredsednici. To bi sicer spadalo bolj v kak komični program kot pa v politične analize. A običajno je, da se v Argentini smejemo ob takih pojavih. Smejemo se, da se nam ni treba jokati. Oseba, ki danes pljuva na svoja prepričanja, ki jih je še včeraj viteško branila ima možnost, da postane prihodnji predsednik države. Ob tem nam ne preostane drugega, kot da se obupano razjokamo.

Da nekaj trdimo skoraj kot versko dogmo, potem pa storimo ravno nasprotno, ni lastnost samo kirchnerizma. Sergio Massa, graditelj „široke srednje poti‟, tudi bivši šef kabineta vlade Cristine Fernández, ima kar nekaj podobnih spodrsljajev. Prav te dni je zanikal pogajanja s kirchneristi, potem, ko se je večkrat sestal z njihovo delegacijo. Prav tako pa je ostro zanikal stike z guvernerko Vidal, ko vsi vemo, da potekajo pogovori za neke vrste možen skupen nastop. Za njim še je dolga vrsta peronistov in radikalov, ki sovražijo video-arhive, ker jasno kažejo, kaj so trdili pred časom, kar je bistveno nasprotno temu, kar trdijo ali delajo danes.

„Colectora‟, nesrečna beseda. Ta tipičen argentinski pojav je te dni prizadel tudi predsednika države. Da prepreči motne povezave, ki so tako običajne med peronisti, je s posebnim dekretom (295/17, objavljen v Uradnem listu 12. aprila) prepovedal tako imenovane „listas colectoras‟ (kolektora = zbiralna volilna lista), s katerimi različne stranke podprejo istega kandidata za določeno mesto, a za druge vladne funkcije ohranijo svoje kandidate. To ni isto kot „ley de lemas‟  (zakon o geslih), ki je tudi v modi med peronisti, in s katerim je Alicia Kirchner (svakinja bivše predsednice) postala guvernerka province Santa Cruz, čeprav je pri volitvah zasedla drugo mesto. A poglejmo „nesrečno besedo‟. Saj ni tako zapleteno.

Kolektora (slovenski slovar tujk pozna besedo „kolektor‟ v tehničnem a ne v političnem smislu) ali zbiralnica je v Argentini pot, ki teče vzporedno z avtocesto. Po njej krožijo vozila, ki se prej ali slej priključijo glavnemu toku prometa. V političnem smislu pa je isto: obrobni glasovi se formalno prej ali slej, za določen čas in razdaljo, priključijo glasovom „avtoceste‟.

Da bomo razumeli položaj, vzroke in učinke. Vsa vladna koalicija se trese, ker ankete ne kažejo dobro. To je že nekaj časa vidno. A zadnje čase je opazno, da tudi uspeh guvernerke province Buenos Aires (María Eugenia Vidal je najbolj upoštevana in spoštovana politična osebnost v državi) ni zagotovljen. Zakaj? Massa se približuje Cristini in obstaja možnost, da vsaj v provinci Buenos Aires nastopijo skupno kirchneristi in njegov Frente Renovador. A dejstvo je, da sta vsa štiri leta vladanja Vidal in Massa v provinci zelo pozitivno sodelovala (obratno kot Massa in Macri na državni ravni).

„Mariú‟ (tako jo kličejo prijatelji) je pomislila, da je škoda zavreči prijateljsko razmerje (in možnost ponovnega guvernerskega stolčka). Zato je v tajnih pogovorih ponudila Massi sodelovanje v obliki „kolektore‟. Zadeva bi se rešila takole: Vidal bi bila kandidatinja za guvernerko pri dveh različnih povezavah. Na listi Cambiemos, kjer bi bil za predsednika Macri; in tudi na oni (Federalni peronizem?), kjer bi se za predsednika ponujal Massa. Za mesto guvernerja pa bi sešteli glasove obeh list. Njena zmaga bi bila zagotovljena.

Massa je sedaj v dvomih. V njegovi stranki se nekateri nagibajo k povratku h Cristini, a drugi nočejo o tem nič slišati. Če se vrne v kirchnerizem obstoja nevarnost, da zapravi svojo politično strukturo. Vsi vemo, da bo Cristina določala vse kandidate, od senatorjev, poslancev, provincijskih parlamentarcev pa do občinskih svetnikov. Že sedaj je jasno, da bo levji delež tam imela La Cámpora. Odločeno je že, da bo njen sin Máximo prvi kandidat za poslanca v provinci Buenos Aires. Bodo Massa in njegovi mirni na listi, ki ji načeluje on? Kaj bo ostalo od „široke srednje poti‟? Vidal pa mu ponuja, da ohrani svojo parlamentarno strukturo, in da podpre njegove župane, ki so številni predvsem v notranjosti okrožja. Bo kaj kruha iz te moke?

Mož beseda? Prej smo omenili, da je predsednik z dekretom prepovedal „kolektore‟. S tem je formalno preprečil tudi, da bi Vidal izpeljala tak načrt. Sedaj je spoznal, da bi ta poteza bila lahko tudi zanj pozitivna. Razbila bi široko fronto bivše predsednice. Peronisti so proti dekretu vložili vrsto sodnih pritožb. Prav zanimivo je sedaj videti, kako vladni možje prižigajo sveče in molijo vsem svetnikom, da bi kak sodnik proglasil neustavnost dekreta. Tako bi Vidal lahko izpeljala svoj načrt (seveda, če Massa pristane nanj), ne da bi bilo Macriju treba požreti besede in z novim dekretom ukiniti prejšnjega. Da, da, tisto o zarečenem kruhu drži.

A časa je malo. Zakon predvideva, da 12. junija zapade rok za vpis volilnih povezav, v soboto 22. junija pa predstavitev imen vseh kandidatov. To je zelo malo; a v Argentini in v sedanjem položaju je lahko cela večnost. Prav zato doslej nihče ne ve, kam se bo obrnila volilna sreča. Vsaka stranka, vsaka povezava ima svojo strategijo, ki je včasih jasna, mnogokrat pa zakrita. Vseeno vsi soglašajo, da imajo samo vlada in kirchneristi možnost prehoda v drugi krog.

Prsti so me kar sami zapeljali, da sem zgoraj zapisal „samo Macri in Cristina‟. Pa sem moral popraviti, ker bivša predsednica sedaj kandidira na drugem mestu. Za ta izredno zanimiv korak imajo opazovalci različne teorije, ki pa vsebujejo vsaka vsaj nekaj resnice. Med drugim poudarjajo, da je njen umik žrtev na oltarju enotnega nastopa peronizma. Res, kar nekaj guvernerjev se ji je približalo potem, ko se je umaknila s prvega mesta. Namen pa je, da bi skupni nastop zagotovil zmago v prvem krogu. Ustavno je namreč določeno, da zmaga v prvem krogu kandidat, ki preseže 45% oddanih glasov. Zmaga pa tudi, če preseže 40% in nadkrili za več kot 10% drugo uvrščenega. Je še kje na svetu taka zakonodaja? Povsod se zmaga s 50% + 1 glas. Da da, v Argentini smo vedno nekaj posebnega. Cristina pa se boji, da v drugem krogu ne bi uspela. Kljub anketam, ki ji napovedujejo možnost zmage, se noče izpostaviti.

V tem položaju je  odločitev Masse ključna. Macri potrebuje, da Vidal uspe s svojim načrtom „zbiralnice‟. Slovenski pregovor trdi, da „v sili še hudič muhe žre‟. In, če bi bilo potrebno, je možno, da z novim dekretom predsednik požre dano besedo in ukine prepoved.

Ledene rože. V tem vrvežu političnih napadov in umikov, zased in jurišev, je skoraj neopazno šla mimo odločitev Vrhovnega sodišča, da je zakon o ledenikih ustaven. Meni se to zdi važno. Soglašalo je vseh pet članov vrhovnega sodnega telesa. S tem se je zaključila dolga sodna pot. Zakon o ledenikih namreč prepoveduje rudarsko izkoriščanje na področjih ledenikov. Izglasovan je bil leta 2008 in že 10 novembra tistega leta (v Argentini dan tradicije - kakšna ironija), je tedanja predsednica Cristina Kirchner vložila svoj veto. Veto je bil v parlamentu zavrnjen, ker je javna reakcija zakonu dokončno odprla pot. A leta 2011 se je v vprašanju ustavnosti na sodišče zateklo kanadsko rudarsko podjetje Barrick Gold.

Zakon ima ekološko važnost. Zavaruje vodna sredstva v državi. Ista Barrick je imela v rudniku zlata v Veladero, v San Juanu, številne nesreče. Najhujša je septembra 2015 povzročila izpust med 1 in 3 milijonov litrov vode, okužene s cianidom (cianuro), kar smatrajo kot največjo rudarsko nezgodo v Argentini. Odločitev sodišča trdno zavaruje naravo, a pomeni tudi udarec za vlado, ki si je od rudarstva obetala velike investicije na ledeniških področjih. Še eden izmed obetov tujega kapitala, ki je splaval po (to pot okuženi) vodi.

Tone Mizerit