Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 22

Prva postaja

Današnji začetek članka bo nekoliko poseben. Rad bi pojasnil svoje ideološko stališče, ker so odzivi bralcev sicer pohvalni, a mnogi tudi v politični presoji raznoliki. Klical me je prijatelj in skoraj kregal, da premalo poudarjam, da „je treba voliti Macrija‟. Bralec iz Slovenije (kar nekaj jih je; vpliv interneta) pravi da „z zanimanjem prebiram vaše analize, (tudi tedaj, kadar imam vtis, da ste trdno na strani Macrija)‟. Prijatelj iz Buenos Airesa pa tarna, da napadam Cristino zaradi korupcije, ko je korupcija tudi v sedanji vladi, celo med predsednikovimi sorodniki; vladna ekonomska politika pa da predstavlja krvavitev finančnih sredstev, ki je hujša kot kirchneristična kraja. Vsako od teh idej bi bilo treba posebej analizirati, a ni prostora. Se mi pa zdi, da je treba razložiti temeljne postavke, ki jih imam pred očmi, ko pišem „Iz življenja …‟

Za demokracijo. Bistveno vprašanje, ki ga vidim v sedanjem argentinskem položaju, je usoda ustanov, ki so temelj demokratičnega sistema. Kot trdi sicer polemična Elisa Carrió: „V nevarnosti je republika‟, republikanski sistem, kot ga poznamo. V demokraciji morajo biti zakonodajna, izvršilna in sodna oblast ločene in neodvisne. V nasprotnem primeru se vrnemo v srednjeveški fevdalni sistem ali v absolutistično monarhijo. In to je nevarnost za Argentino.

Po mojem mnenju je kirchnerizem bistveno nevaren za demokratični sistem (morda sem v zmoti, a prosim naj me kdo prepriča). Dokazal je to v treh predsedniških mandatih, ko je parlament spremenil v „notarsko pisarno‟, da je samo potrjeval zakonske osnutke, ki so jih pošiljali iz predsednikovega tajništva. Spomnimo se besed pokojnega Nestorja Kirchnerja, ob predlogu peronističnega poslanca, da bi spremenili formulacijo nekega zakona: „Niti ene vejice mi ne spremenite!‟, je vzkipel. Jasno, v obeh zbornicah je imel lastno večino, ki ga je pokorno ubogala. Mnogi so verjetno tudi že pozabili poizkuse, da bi kirchnerizem obvladal sodni sistem. Načrt je predstavljal  pravo „kolonizacijo‟ sodišč s strani izvršilne oblasti. Da jim ni uspelo je bila zasluga ljudske reakcije, medijev, zadržanja Vrhovnega sodišča (ki je v Argentini istočasno Ustavno sodišče), in pa dejstva, da v parlamentu niso imeli dvotretjinske večine, da bi izvedli potrebno ustavno spremembo po sovjetskem vzorcu. Napovedi možne ustavne spremembe, če ponovno pridejo na oblast, so na dnevnem redu. Tudi sprememba sodnega sistema.

Glede korupcije pa dvoje. Res je korupcija povsod, pri enih in drugih. Tudi ni argentinska iznajdba. Korupcija je vesoljna. Razlika je v tem, kako se postopek zaključi. Na japonskem, ko funkcionarja odkrijejo pri kraji državnega denarja, ta naredi harakiri. V Braziliji in v Peruju sta bivša predsednika v ječi. V Argentini imamo dva bivša predsednika: eden (Menem) ima dokončno veljavno obsodbo; druga (Cristina) ima v teku kar sedemnajst (da, 17) sodnih postopkov zaradi korupcije. Oba mirno sedita v senatu. Poleg tega,  glede denarnih sredstev, ne pozabimo, da kirchnerizem ni samo kradel; uničil je domači energetski sistem, da smo morali plin uvažati (prej smo ga izvažali) in plačevati zanj drage milijone dolarjev - del teh milijonov je potem našel mesto v žepih vladnih funkcionarjev. Te dni je iz pristanišča v mestu Bahía Blanca odpeljala prva ladja, s katero Argentina ponovno začenja izvoz utekočinjenega plina. Po letih smo tudi zopet izpolnili kvoto Hilton, posebnega izvoza mesa v Anglijo. In to sta le dva primera.

V demokraciji je vedno pri roki možnost spremembe; iz diktature je pot dolga, težka, in polna trpljenja in obupa. Nisem „za Macrija‟, sem za demokracijo, čeprav smo v Argentini vedno prisiljeni, da izbiramo manjše zlo.

Imamo imena! To sicer zveni nekako kot „habemus papam‟, vendar ima kaj malo opraviti s svetim Duhom. A nekaj več luči je na političnem odru sedaj, ko so povezave na volilnem sodišču predstavile sezname in so dokončno znana imena kandidatov. Preden nadaljujem: ste opazili, da sem napisal „povezave‟ in ne „stranke‟? V tem čudnem razvoju argentinske politike so stranke izginile. Ni več peronistične stranke. V vseh treh glavnih formacijah so peronisti. Člani (bivše?) radikalne stranke so v vladi in v opoziciji. Tudi zmerna levica se je pridružila kirchnerizmu. Bolj ostra levica, ki je vedno slovela po majhnih, a trdno ločenih strančicah, se je strnila v dvoje povezav. Torej: stranke so umrle; živele povezave!

Devet političnih skupin je predstavilo svoje predsedniške kandidate. Poleg tega so znani seznami kandidatov za poslanska in senatorska mesta. V okrožjih, kjer še niso izvedli domačih volitev (predvsem provinca Buenos Aires in prestolno mesto), tudi zanimajo imena kandidatov za guvernerje in župane, pa še občinske svetnike. Od teh devetih formacij imata seveda samo dve resnično možnost, da uspeta na volitvah. A vseeno navedimo vsaj glavne štiri. Vladni kandidat je Macri in za podpredsednika peronist Pichetto. V opoziciji kandidirata Alberto Fernández in Cristina. Od Federalne Alternative je ostal Lavagna in guverner province Salta Manuel Urtubey. Levičarski povezavi pa načeluje Nicolas del Caño v spremstvu Romine Del Plá. Vse ostalo je za pozabo, čeprav je vsaka politična ideja in vsaka iniciativa, da jo izpeljemo, vredna spoštovanja.

Nekaj pa je postalo jasno v tistih nevrotičnih zadnjih trenutkih sestave volilnih seznamov. Alberto Fernández je le lutka. Vsa imen je določila Cristina v soglasju s sinom (Máximo Kirchner). Liste je preplavila s člani sinove formacije La Cámpora (neke vrste mladi Turki), tudi v občinskih svetih ogromnih občin buenosaireškega predmestja. Če je kdo verjel (sanjal), da se je Cristina spremenil, demokratizirala, je ob tem lahko spoznal, da volk dlako menja, navade pa nikoli. Nejevolja med župani je izredna, a nihče javno ne odpre ust. Položaj je popolnoma enak, kot je bil za časa njenega vladanja. Kak strokovnjak celo govori o Stockholmskem sindromu, ko se ugrabljenec sentimentalno popolnoma naveže na ugrabitelja. Vsi predlogi Alberta Fernándeza so padli v vodo. Massa je le prvi kandidat za poslanca, a Cristina mu ni privoščila niti občine Tigre. Maščevanje je sladko …

V vladnem taboru je nekaj podobnega. Za vsak glas je treba plačati ceno in Macri je žrtvoval kar nekaj zvestih, da so bili zadovoljni Pichetto, Carrió in Vidal. Le Rodríguez Larreta je v prestolnici izvedel široko fronto, da bi si zagotovil morda celo zmago v prvem krogu.

Lavagna je zbral, kar je mogel v svoji revščini. Le Združena levica je bila dosledna in razdelila mesta po ideoloških zaslugah.

S tem je zaključena prva postaja postopka volitev.

Smisel in nesmisel. Naslednja postaja tega volilnega križevega pota bo 11. avgusta, ko bomo imeli primarne volitve, ali PASO. Kratica pomeni „Primarias Abiertas, Simultaneas y Obligatorias‟ (po slovensko POIO: Primarne, odprte, istočasne in obvezne). Po zakonu jih je uvedel Nestor Kirchner leta 2009, da bi preprečil mešetarjenje opozicije, ki mu je bila nevarna. Določa, da morajo stranke (sedaj povezave) na predhodnih volitvah določiti svoje kandidate, da se demokratizira njihovo imenovanje.

A volitve PASO so popolnoma izgubile svoj smisel. Vseh devet formacij ima že določene kandidate, in vsaka od njih ima smo eno predsedniško formulo. Kaj bomo torej izbirali? Le potrdili bomo, kar je že vsemogočni prst političnih mogotcev določil. Kakšen smisel ima da volimo, če ni izbire? Poleg tega bo celoten postopek PASO državo stal 4.300 milijonov pesov (kakih 100 milijonov dolarjev). Ne bi bilo bolj smiselno socialno uporabiti ta denar?

Radikali so v parlamentu vložili zakonski osnutek, da ukinemo ta volilni postopek. Prepozno. Ni časa ne volje, ne v vladi ne v peronizmu. Tako bomo drago plačali potrditev nečesa, kar ne moremo spremeniti. Da, da, vse je mogoče v tej deželi.

Tone Mizerit