Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 19

Zarečenega kruha …

… se pojè več kot zapečenega. Tako trdi star slovenski pregovor, ki pa ima v argentinski politiki skoraj domovinsko pravico. To mi je prišlo na misel ta teden, ko so vsi mediji, ki jih nima pod vplivom kirchnerizem, na dolgo in široko objavljali izjave, ki jih je v preteklosti podajal sedanji predsedniški kandidat kirchnerizma Alberto Fernández o svoji podpredsednici. To bi sicer spadalo bolj v kak komični program kot pa v politične analize. A običajno je, da se v Argentini smejemo ob takih pojavih. Smejemo se, da se nam ni treba jokati. Oseba, ki danes pljuva na svoja prepričanja, ki jih je še včeraj viteško branila ima možnost, da postane prihodnji predsednik države. Ob tem nam ne preostane drugega, kot da se obupano razjokamo.

Da nekaj trdimo skoraj kot versko dogmo, potem pa storimo ravno nasprotno, ni lastnost samo kirchnerizma. Sergio Massa, graditelj „široke srednje poti‟, tudi bivši šef kabineta vlade Cristine Fernández, ima kar nekaj podobnih spodrsljajev. Prav te dni je zanikal pogajanja s kirchneristi, potem, ko se je večkrat sestal z njihovo delegacijo. Prav tako pa je ostro zanikal stike z guvernerko Vidal, ko vsi vemo, da potekajo pogovori za neke vrste možen skupen nastop. Za njim še je dolga vrsta peronistov in radikalov, ki sovražijo video-arhive, ker jasno kažejo, kaj so trdili pred časom, kar je bistveno nasprotno temu, kar trdijo ali delajo danes.

„Colectora‟, nesrečna beseda. Ta tipičen argentinski pojav je te dni prizadel tudi predsednika države. Da prepreči motne povezave, ki so tako običajne med peronisti, je s posebnim dekretom (295/17, objavljen v Uradnem listu 12. aprila) prepovedal tako imenovane „listas colectoras‟ (kolektora = zbiralna volilna lista), s katerimi različne stranke podprejo istega kandidata za določeno mesto, a za druge vladne funkcije ohranijo svoje kandidate. To ni isto kot „ley de lemas‟  (zakon o geslih), ki je tudi v modi med peronisti, in s katerim je Alicia Kirchner (svakinja bivše predsednice) postala guvernerka province Santa Cruz, čeprav je pri volitvah zasedla drugo mesto. A poglejmo „nesrečno besedo‟. Saj ni tako zapleteno.

Kolektora (slovenski slovar tujk pozna besedo „kolektor‟ v tehničnem a ne v političnem smislu) ali zbiralnica je v Argentini pot, ki teče vzporedno z avtocesto. Po njej krožijo vozila, ki se prej ali slej priključijo glavnemu toku prometa. V političnem smislu pa je isto: obrobni glasovi se formalno prej ali slej, za določen čas in razdaljo, priključijo glasovom „avtoceste‟.

Da bomo razumeli položaj, vzroke in učinke. Vsa vladna koalicija se trese, ker ankete ne kažejo dobro. To je že nekaj časa vidno. A zadnje čase je opazno, da tudi uspeh guvernerke province Buenos Aires (María Eugenia Vidal je najbolj upoštevana in spoštovana politična osebnost v državi) ni zagotovljen. Zakaj? Massa se približuje Cristini in obstaja možnost, da vsaj v provinci Buenos Aires nastopijo skupno kirchneristi in njegov Frente Renovador. A dejstvo je, da sta vsa štiri leta vladanja Vidal in Massa v provinci zelo pozitivno sodelovala (obratno kot Massa in Macri na državni ravni).

„Mariú‟ (tako jo kličejo prijatelji) je pomislila, da je škoda zavreči prijateljsko razmerje (in možnost ponovnega guvernerskega stolčka). Zato je v tajnih pogovorih ponudila Massi sodelovanje v obliki „kolektore‟. Zadeva bi se rešila takole: Vidal bi bila kandidatinja za guvernerko pri dveh različnih povezavah. Na listi Cambiemos, kjer bi bil za predsednika Macri; in tudi na oni (Federalni peronizem?), kjer bi se za predsednika ponujal Massa. Za mesto guvernerja pa bi sešteli glasove obeh list. Njena zmaga bi bila zagotovljena.

Massa je sedaj v dvomih. V njegovi stranki se nekateri nagibajo k povratku h Cristini, a drugi nočejo o tem nič slišati. Če se vrne v kirchnerizem obstoja nevarnost, da zapravi svojo politično strukturo. Vsi vemo, da bo Cristina določala vse kandidate, od senatorjev, poslancev, provincijskih parlamentarcev pa do občinskih svetnikov. Že sedaj je jasno, da bo levji delež tam imela La Cámpora. Odločeno je že, da bo njen sin Máximo prvi kandidat za poslanca v provinci Buenos Aires. Bodo Massa in njegovi mirni na listi, ki ji načeluje on? Kaj bo ostalo od „široke srednje poti‟? Vidal pa mu ponuja, da ohrani svojo parlamentarno strukturo, in da podpre njegove župane, ki so številni predvsem v notranjosti okrožja. Bo kaj kruha iz te moke?

Mož beseda? Prej smo omenili, da je predsednik z dekretom prepovedal „kolektore‟. S tem je formalno preprečil tudi, da bi Vidal izpeljala tak načrt. Sedaj je spoznal, da bi ta poteza bila lahko tudi zanj pozitivna. Razbila bi široko fronto bivše predsednice. Peronisti so proti dekretu vložili vrsto sodnih pritožb. Prav zanimivo je sedaj videti, kako vladni možje prižigajo sveče in molijo vsem svetnikom, da bi kak sodnik proglasil neustavnost dekreta. Tako bi Vidal lahko izpeljala svoj načrt (seveda, če Massa pristane nanj), ne da bi bilo Macriju treba požreti besede in z novim dekretom ukiniti prejšnjega. Da, da, tisto o zarečenem kruhu drži.

A časa je malo. Zakon predvideva, da 12. junija zapade rok za vpis volilnih povezav, v soboto 22. junija pa predstavitev imen vseh kandidatov. To je zelo malo; a v Argentini in v sedanjem položaju je lahko cela večnost. Prav zato doslej nihče ne ve, kam se bo obrnila volilna sreča. Vsaka stranka, vsaka povezava ima svojo strategijo, ki je včasih jasna, mnogokrat pa zakrita. Vseeno vsi soglašajo, da imajo samo vlada in kirchneristi možnost prehoda v drugi krog.

Prsti so me kar sami zapeljali, da sem zgoraj zapisal „samo Macri in Cristina‟. Pa sem moral popraviti, ker bivša predsednica sedaj kandidira na drugem mestu. Za ta izredno zanimiv korak imajo opazovalci različne teorije, ki pa vsebujejo vsaka vsaj nekaj resnice. Med drugim poudarjajo, da je njen umik žrtev na oltarju enotnega nastopa peronizma. Res, kar nekaj guvernerjev se ji je približalo potem, ko se je umaknila s prvega mesta. Namen pa je, da bi skupni nastop zagotovil zmago v prvem krogu. Ustavno je namreč določeno, da zmaga v prvem krogu kandidat, ki preseže 45% oddanih glasov. Zmaga pa tudi, če preseže 40% in nadkrili za več kot 10% drugo uvrščenega. Je še kje na svetu taka zakonodaja? Povsod se zmaga s 50% + 1 glas. Da da, v Argentini smo vedno nekaj posebnega. Cristina pa se boji, da v drugem krogu ne bi uspela. Kljub anketam, ki ji napovedujejo možnost zmage, se noče izpostaviti.

V tem položaju je  odločitev Masse ključna. Macri potrebuje, da Vidal uspe s svojim načrtom „zbiralnice‟. Slovenski pregovor trdi, da „v sili še hudič muhe žre‟. In, če bi bilo potrebno, je možno, da z novim dekretom predsednik požre dano besedo in ukine prepoved.

Ledene rože. V tem vrvežu političnih napadov in umikov, zased in jurišev, je skoraj neopazno šla mimo odločitev Vrhovnega sodišča, da je zakon o ledenikih ustaven. Meni se to zdi važno. Soglašalo je vseh pet članov vrhovnega sodnega telesa. S tem se je zaključila dolga sodna pot. Zakon o ledenikih namreč prepoveduje rudarsko izkoriščanje na področjih ledenikov. Izglasovan je bil leta 2008 in že 10 novembra tistega leta (v Argentini dan tradicije - kakšna ironija), je tedanja predsednica Cristina Kirchner vložila svoj veto. Veto je bil v parlamentu zavrnjen, ker je javna reakcija zakonu dokončno odprla pot. A leta 2011 se je v vprašanju ustavnosti na sodišče zateklo kanadsko rudarsko podjetje Barrick Gold.

Zakon ima ekološko važnost. Zavaruje vodna sredstva v državi. Ista Barrick je imela v rudniku zlata v Veladero, v San Juanu, številne nesreče. Najhujša je septembra 2015 povzročila izpust med 1 in 3 milijonov litrov vode, okužene s cianidom (cianuro), kar smatrajo kot največjo rudarsko nezgodo v Argentini. Odločitev sodišča trdno zavaruje naravo, a pomeni tudi udarec za vlado, ki si je od rudarstva obetala velike investicije na ledeniških področjih. Še eden izmed obetov tujega kapitala, ki je splaval po (to pot okuženi) vodi.

Tone Mizerit