Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 20

Dogodki nas prehitevajo

To pot je nepričakovano presenečenje prišlo s strani vlade. Odločitev Cristine, da bo njen predsedniški kandidat Alberto Fernández (ona pa „samo‟ podpredsednica), je povzročila pravi potres na tukajšnjem političnem odru. A sedaj jo je Macri nadkrilil. Ta torek, 11. junija, je napovedal ime politika, ki ga bo spremljal kot podpredsedniški kandidat. Začudenje je bilo toliko večje, ker je za to mesto v preteklih dneh krožilo kar nekaj imen iz radikalne stranke. V tem skrajnem položaju, ko je ofenziva kirchnerizma bila videti nevzdržna, so radikali zahtevali višjo ceno za svojo zvestobo, začenši z drugim mestom v predsedniški formuli.

A ne, to pot ne. To pot je predsednik na šahovnici izvedel potezo, ki je presenetila prijatelje in nasprotnike. Za novega tovariša si je izbral peronista. Kandidat bo Miguel Angel Pichetto, doslej senator in vodja skupine Federalnega peronizma v višjem domu argentinskega parlamenta. Macri se je izkazal za spretnega politika. „Bombo‟ je vrgel v trenutku, ko se je ustanovitelj „tretje poti‟, Sergio Massa, dogovarjal o pogojih za njegov povratek v enotno peronistično čredo. Ta povratek je buril duhove, ker so mnogi (zlasti guvernerka Vidal) računali na njegovo podporo vladni povezavi. Vodstvo kirchnerizma si je pogajanja predstavljalo kot blestečo potezo, a ta ledeni mejnik se je stopil na soncu Macrijevega koraka.

Kdo je Miguel Angel Pichetto? Pri svojih 68. letih je mož bolj znan v političnih krogih kot pa med ljudmi. Vse svoje javno življenje je preživel v parlamentarnih prostorih. Rojen v provinci Buenos Aires se je kot mlad pravnik naselil v Rio Negro, kjer se je hitro vpletel v politiko. Dvakrat (leta 2007 in 2011) je skušal postati guverner svoje province, pa mu je obakrat spodletelo. Bolj uspešen je bil kot provincijski poslanec in nato senator v državnem parlamentu. Tu je bil vodja peronistične skupine od leta 2003 pa do danes - nepretrganih 16 let. To mesto je ohranil celotno dobo kirchnerizma, a se z bivšo predsednico dokončno sprl po porazu leta 2015.

Po Macrijevi zmagi in premikih na političnem odru in v senatu, se je približal skupini federalnega peronizma in navezal dobre stike z vrsto guvernerjev. S svojega mesta vodje opozicije v senatu je izredno pozitivno sodeloval s sedanjo vlado. Kadar se je zataknilo, večkrat ni bilo jasno, če je bila težava na njegovi ali na vladni strani. Na svojem mestu je dosegel več ugodnosti za guvernerje in finančni položaj provinc. Le enega mu nasprotniki peronizma niso mogli odpustiti: da je odločno zaustavil postopek, ko naj bi senat odvzel parlamentarno nedotakljivost bivši predsednici in ji odprl vrata ječe. „Ne, dokler ne bo katera izmed obsodb dokončno pravnomočna,‟ je prekinil vsako debato. Mu bo sedaj odpuščeno?

Kirchnerizem je zasnubil Masso, ker potrebuje tistih 10% glasov, ki jih baje ta poseduje. Koliko procentov glasov pa ima Pichetto? Dejansko nima glasov. A ima velik vpliv med peronističnimi guvernerji, ki so mu tudi dolžni marsikatero uslugo. Ko se je Massa približal Cristini, smo isto smer opazili pri mnogih guvernerjih. Sedaj se ta smer obrača. In s tem računa vlada. Ne samo s Cordobo, kjer se bo Schiaretti ob možnem drugem krogu postavil na Macrijevo stran. Tudi od ostalih provinc si mnogo obeta. Cristina je v obeh predsedniških dobah kruto postopala z guvernerji. Če ni bilo stroge poslušnosti in zvestobe, ni bilo denarja. Macri pa je ves položaj obrnil in večina provinc, ki so bile hudo zadolžene, ima danes urejene račune. V mnogih so guvernerji že obnovili svoje mandate in ne potrebujejo več glasov bivše predsednice. Dalo bi se jih prepričati, da jim bolj prija predsednik z odprto denarnico kot pa „podpredsednica‟ z bičem v roki. Tukaj lahko Pichetto odigra odločilno vlogo, ko gre za vsak glas.

Ne ljubezen, druži jih bojazen. To idejo je zapisal genialni pisatelj Jorge Luis Borges in lepo opisuje današnje stanje v argentinski politiki. Po zadnjih premikih večina opazovalcev meni, da bomo imeli drugi krog. Namen kirchnerizma, da bi zmagal že v prvem krogu (zato so tako pritiskali na Masso), se počasi krha. To pa nas ponovno privede do nesrečnega pojava razpoke. Besedo je prvikrat omenil časnikar Jorge Lanata. Pojav pa je povzročila Cristina, ko je vsakogar, ki ni soglašal z njo, označila za sovražnika in narodnega izdajalca. Vam zveni?

Odtlej je skoraj nemogoče dojemati argentinsko politiko brez dodatka strahu in sovražnosti. Spor se je globoko zarezal v tukajšnjo družbo. Sodelavci, sosedje, prijatelji in celo sorodniki so zašli v nesoglasje, spor, in prepir, kar ni bilo običajno za argentinsko dušo. Ta strah in to sovraštvo pogojujeta večino glasov na volitvah. Saj bivša predsednica nima toliko podpore; resno jih računajo kakih 30% celotnega volilnega telesa. Pa Macri? Tudi tam nekje. Vse ostalo se odloča v strahu pred  nevarnostjo, „da zaidemo na pot Venezuele‟, ali grožnjo, da nas bo zasužnjil liberalizem, ker „Macri vlada za bogate‟ in nas je „prodal tujemu kapitalu‟.

Tako daleč segata ta bojazen in to sovraštvo, da obe strani iščeta za svoje povezave novo ime, ker prejšnje že samo po sebi vzbuja odpor. Ne Frente para la Victoria, ne Unidad Ciudadana ne prepričata več kirchnerističnega tabora. Na vladni strani pa so trdno namenjeni, da ime Cambiemos bolj odbija kot privlači. Tukaj pa se pisec znova znajde v precepu. Danes, sreda 12. junija ob polnoči zapade rok za vpis povezav. V teku dneva bodo skupine morale potrditi skupne (ali ločene) nastope in jim določiti imena. Bralci teh vrstic jih bodo torej poznali preden bodo imeli v rokah „Iz življenja …‟. Pač, usoda.

Edini, ki ima določeno ime in jasno sestavo, je bivši gospodarski minister Lavagna. Njegova povezava se imenuje „Consenso 19‟. Konsenz sedaj nekateri hudomušno razlagajo kot „soglasje‟, da bo on predsedniški kandidat brez predhodnih volitev. Podpira ga majhen del Federalne Alternative, GEN Margarite Stolbizer in Socialistična stranka, ki ima svoje zaledje v provinci Santa Fe. S tem, da ni hotel na primarne volitve, je razbil mnogo obetajočo Federalno Alternativo. Mnogi mu tega ne odpustijo.

In Massa? Tudi v tem primeru bodo rojaki izvedeli za razplet, preden bodo brali ta članek. Usoda. Da, da, dogodki nas prehitevajo. A nekaj je jasno. S svojim ljubimkanjem tu in tam, in s svojo neodločnostjo, je zapravil velik del političnega kapitala. Zamudil je lepe priložnosti in v tem trenutku ni jasno, kaj bo dosegel. Hotel je, v okviru kirchnerizma, na primarne volitve proti Albertu in Cristini. Nesmisel. Potem je želel prvo mesto no seznamu kandidatov za poslance v provinci Buenos Aires. Morda, a težko. Biša predsednic je to mesto namenila svojemu sinu Máximu. Predvsem pa je zahteval „občino Tigre‟. Kaj to pomeni?

Massa je opravljal razne javne funkcije. Ko mu je Cristina ponudila mesto šefa kabineta svoje vlade, je bil župan občine Tigre. Potem se je oddaljil od kirchnerizma in s svojo stranko (Frente Renovador) zadal odločilen poraz želji bivše predsednice po ustavni reformi. Na občini pa je pustil naslednika (Julio Zamora), ki je nenadoma preskočil v kirchnerizem. Doslej ga ni mogel odstraniti. Sedaj od bivše predsednice zahteva, naj Zamoro prepriča, da se umakne. Na tem mestu namreč hoče svojo ženo Maleno Galmarini. Medtem pa je prelomil kup danih besed. Opazovalci menijo, da tudi če v tem uspe, je kot vodja neke stranke zamudil vlak zgodovine.

Tone Mizerit