Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 21

Kam plujemo?

Položaj se zapleta. Prihodnjo soboto 22., ko bo zapadel rok za vpis kandidatov, bo sicer malo bolj jasno, kako se stvari razpletajo. A končna beseda bo izrečena šele oktobra, ko se bodo državljani izrekli na voliščih. Medtem je vse ena sama velika neznanka, z bistro strategijo na obeh straneh in taktičnimi udarci, ki mnogokrat še bolj meglijo politično obzorje.

Govorimo o strategiji dveh strani. Sta res samo dve možnosti? Imata samo dve povezavi verjetnost zmage? Tako in nič drugače. Pred nekaj tedni so se v vladni palači (in tudi okoli Cristine) celo bali, da bi Federalna Alternativa lahko predstavljala vredno opcijo in odločilno posegla v volilni boj. Kot toliko drugih pojavov v Argentini, je bila ta politična zgradba res muha enodnevnica.

Zaton te peronistične variante pa ima isti razlog kot nešteto drugih projektov v tej državi: samoljubje in egocentrizem. Višek upanja je predstavljala prepričljiva zmaga Schiarettija v Cordobi. Ko je k povezavi pristopil še bivši minister Lavagna, je bila slika dopolnjena. Skupaj z njim so bili še Massa, tudi zmagoviti Urtubey in Pichetto kot strateg. Podpirala jih je vrsta peronističnih guvernerjev. Ankete so jim napovedovale uspeh. Skoraj kot enakovredni tekmec so se vrinili med Macrija in Cristino.

Lavagna in njegov zaton. Izven območja peronizma so k Federalni Alternativi pristopili še GEN Margarite Stolbizer in socialisti, ki jih vodi sedanji (sedaj poraženi) guverner province Santa Fe Lifschitz. In ker so mnogi državljani že naveličani „razpoke‟, jezni na Cristino in njeno korupcijo, pa razočarani nad Macrijem in njegovo ekonomijo, so upi Alternative nenadoma dosegli oblake. A vsa evforija ni trajala več kot dober teden.

Bistvena težava je bila v dejstvu, da so se za isti stolček potegovali skoraj vsi. Vsak je pohitel in objavil svoj namen, da kandidira za predsedniško mesto. To je sicer običajno v vseh strankah in povezavah. Težava tukaj je bila, da sta končno ostala dva, in noben ni hotel popustiti. Massa, ki se je smatral za očeta te družine, in pa Lavagna, ki je bil prepričan, da je najbolj usposobljen za vodstvo države. Massa je zahteval, da se usoda kandidatur odloči na primarnih volitvah. Lavagna pa je temu nasprotoval in zahteval, naj ga brezpogojno in soglasno proglasijo za kandidata. Ker tega Massa ni sprejel, se je minister enostavno umaknil.

Lavagna je bil gospodarski minister v dobi (2002), ko je bil Eduardo Duhalde začasni predsednik. Uspešno je izpeljal državo iz največje krize in gospodarstvo vodil še dve leti potem, ko je Nestor Kirchner že postal predsednik. Odstopil je zaradi nesoglasja v vladi. Sam ni nikdar povedal pravega razloga za umik, a mnogi časnikarji soglašajo, da je opazil začetne pojave korupcije kirchnerističnega režima. Ni hotel biti soudeležen.

Leta 2007 je Lavagna kandidiral za predsednika, a dosegel tretje mesto. Zmagala je Cristina, na drugem mestu je pristala Elisa Carrió. V politično tekmo se je vrnil šele za sedanje volitve. Baje ga je prepričal bivši predsednik Duhalde. Sedaj je predsedniški kandidat „preostale‟ Federalne Alternative, kjer je za podpredsednika Urtubey. Nima nobene možnosti za uspeh, a v vladi se bojijo, da bo Macriju pobral kar nekaj razočaranih glasov; ne pa Cristini. Seveda, v možnem drugem krogu se bodo ti volivci vrnili k sedanjemu predsedniku, zato kirchnerizem napenja vse sile, da bi zmagal že v prvem krogu.

Se Massa tudi utaplja? Njegova zvezda res izgublja blišč. A kaže, da ga to preveč ne skrbi. Preživel je že mnoge viharje, pa se je vedno znova dvignil, kot mitološki ptič Feniks. Svojo pot je začel kot vladni funkcionar, predvsem na področju socialnega skrbstva. V politiki so znane njegove zmage v občini Tigre (leta 2011 s skoraj 74%). A višek politične kariere je dosegel leta 2013, ko je načeloval svoji listi na nadomestnih parlamentarnih volitvah v provinci Buenos Aires in za 10% nadkrili kirchneristične kandidate. Ta njegova zmaga je pomenila konec sanj in načrtov o „večni Cristini‟. Se spomnite? „Cristina eterna.‟ Namen je bil doseči parlamentarno večino dveh tretjin in z ustavno reformo omogočiti (kot Evo Morales v Boliviji) neomejena predsedniška obdobja. Odtlej ga je Cristina sovražila - do pred tednom dni.

Za tem je njegova priljubljenost upadla. A kljub temu je na predsedniških volitvah leta 2015 prispel tretji v prvem krogu s kar 21.39%. Ni zadostovalo za prestop v drugi krog. Še slabše je bilo leta 2017. Na nadomestnih parlamentarnih volitvah je njegova „srednja pot‟ dosegla komaj 11,21% a vseeno je presegel milijon glasov. Letos je, v bolestni mrzlici, da mora biti predsedniški kandidat, razbil opcijo Federalne Alternative in se končno vrnil v stari kirchneristični hlev, kjer je ena čreda in ena pastirica.

Mnogi opazovalci menijo, da je s tem korakom izvedel svoj politični samomor. Ni jasno ne dokončno. Dejansko se je vrnil z namenom, da na primarnih volitvah tekmuje s Cristino (pravzaprav, kandidat je Alberto Fernández, a vsi vemo kdo suka niti), čeprav se je zavedal, da bi ga povozila. Hotel je pokazati tisti milijon glasov in ga drago prodati. V dogovoru soglasja je bila sklenjena primarna tekma, a potem se je zapletlo. Kirchnerizem je požrl dano besedo (kolikokrat je Massa to storil?), a pristal, da bo prvi kandidat na poslanski listi v provinci Buenos Aires. Kaj bo z občino Tigre in župansko kandidaturo njegove žene, še ni jasno. Tisti milijon glasov je zelo poceni prodal. Massa je tudi izgubil svojo parlamentarno težo. Večina članov njegove skupine v poslanski zbornici se je enostavno priključila kirchnerizmu. Kaže, da se tudi on utaplja.

Kako stojijo stvari? Preteklo nedeljo so bile volitve v štirih provincah. Gildo Insfran bo že sedmič guverner v Formosi. Alberto Rodríguez Saá je zmagal v San Luisu. Presenečenje so doživeli v Santa Fe, kjer je združeni peronizem izrinil socialiste, ki so vladali provinco dvanajst let. Guverner bo Perotti. Na Ognjeni zemlji pa je kirchnerist Gustavo Melella (bivši salezijanski duhovnik) premagal tudi kirchneristko Rosano Bertone.

Vlada ima sedaj dvojno skrb. Prva je, da Cristina (oprostite, Alberto Fernández) ne bi zmagala v prvem krogu. Ta možnost izhaja iz svojevrstnih pogojev argentinske ustave. Povsod po svetu zmaga v prvem krogu tisti kandidat, ki preseže 50% oddanih glasov. A v Argentini ne. Dovolj je, da preseže 45%. Pa tudi če preseže (čeprav za en glas) samo 40% in nadkrili drugega za več kot 10% - tombola! Tudi zmaga. Zahvalimo se Menemu, ki je to izumil, pa Alfonsinu, ki je na to pristal. Da prepreči ta položaj, bo sedaj podpredsedniški kandidat Pichetto potoval po vsej državi in nabiral raztresene peronistične glasove, da prepreči poraz v prvem krogu in obudi upanje zmage v drugem.

Druga skrb pa je provinca Buenos Aires. Macriju je gotovo že žal, da ni ugodil želji Marie Eugenie Vidal. Volili bi lahko predno je Massa preskočil h Cristini. Sedaj se bo tisti njegov milijon poznal in grobo ogroža zmago guvernerke. Tudi tukaj deluje Pichetto, a ne smemo pričakovati čudežev. In v tem primeru tudi Lavagna vleče vladne glasove, čeprav še ni odločen njihov kandidat za guvernerja.  

Tukaj zaključimo. Za prihodnji teden bodo ostale razne točke, kot je kirchneristični namen sprememb v sodstvu; vprašanje pomilostitve vseh obtoženih korupcije; in načrti za ustavno spremembo. Kar je bila utopija, ki jo je preprečil Massa, kaže, da jo bo sedaj prav on pomagal uresničiti. Seveda, prej morajo zmagati, kar pa je še vedno, kljub vsemu, dvomljivo.

Tone Mizerit