Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 30

Nemiren odmor

Obdobje, ki poteka med primarnimi volitvami in prvim krogom realnih volitev, naj bi bil neke vrste odmor, vsaj do začetka uradne volilne kampanje, en mesec pred nedeljo 27. oktobra. Vlada je smatrala, da je zagotovljeno mirno sožitje. Devizna kriza, ki se je sprožila takoj, ko je bila znana razlika v prid opozicijskemu kandidatu (Alberto Fernández), se je umirila tudi, ker sta vlada in opozicija prišli do nekega virtualnega dogovora. Umirjene besede Fernándeza so bile potrebne, da se takrat položaj ni še bolj zapletel.

Vendar mir ni trajal dolgo. Vse je presenetila manifestacija, poznana kot A24. V soboto, 24. avgusta namreč, se je spontano izrazil tisti del prebivalstva, ki še vedno podpira predsednika Macrija in sedanjo vlado, in hoče, da se predvolilni napor nadaljuje. Tisoče in tisoče državljanov se je zbralo na majskem trgu in po vseh večjih mestih v notranjosti države in javno izpričalo svoje politično zadržanje. Manifestacija sama, predvsem pa njena številčnost in obseg, je vzbudila pozornost tudi v krogih kirchnerizma. Kot da so se streznili in zaznali, da je sicer zmaga absolutno verjetna, a da velik del prebivalstva tudi sedaj ne bo mirno gledal novih avtoritarnih posegov in novega političnega nasilja, kot se ga spominja iz predsedniških mandatov Cristine. Po mnenju opazovalcev je to, sprožilo reakcijo.

Zopet je zagorelo. Pretekli torek, 27. avgusta, je bil nemiren dan. Znova so se zrušili argentinski boni in delnice, dolar je v hipu poskočil skoraj 2% in deželno tveganje je preseglo 2000 temeljnih točk. Novi finančni minister Hernán Lacunza, ki je komaj nastopil, je moral gasiti ogenj še preden se je dobro usedel na svoj stolček. Proti večeru je prišlo do navideznega pomirjenja, a nihče ne ve, kako se bo položaj razvijal v prihodnje. V vladi so tožili Fernándeza, da je „z dinamitom pognal v zrak dogovor‟. Pravzaprav, uradnega dogovora ni bilo, a zdrava pamet narekuje, da je nevarno povzročati neurje, ko je ladja komaj našla ravnovesje. Najbolj jasen v tem je bil vladni kandidat za podpredsednika, peronist Pichetto, ki je izjavil da „za Cristino je najboljše če vse zagori‟.

Kako je sploh prišlo do panike? Buenos Aires je ponovno obiskala delegacija Mednarodnega denarnega sklada (FMI). To pot niso prišli pregledovat računov, temveč, da bi zaznali prihodnji razvoj političnega položaja. Zato so imeli srečanja z vladnimi predstavniki, pa tudi s skupino ekonomskih svetovalcev opozicije. Z njimi je bil tudi Alberto Fernández. Njegov nastop je bil zelo oster in je Sklad obdolžil, da je skupaj z vlado kriv „socialne katastrofe‟, ki je prizadela Argentino. Obenem se je pritožil, češ da tisoče milijonov dolarjev, ki jih FMI posoja Argentini, služi le pobegu deviz iz države (kar vsaj delno drži). Baje bi opozicijski kandidat rad videl, da Sklad ne bi državi dostavil novih 5.400 milijonov dolarjev, kot je dogovorjeno, temveč jih posredoval potem, ko bi nastopila njegova vlada.

A to ni bilo vse. Kot sedaj trdijo, je s strani delegacije Sklada padel izraz „vacío de poder‟, kar bi lahko prevedli kot vakuum ali praznina oblasti. Izraz je težko prevesti v slovenščino in baje tudi v angleščini nima istega pomena kot v „argentinščini‟. Argentina ima žalostno tradicijo (neperonističnih) vlad, ki niso dokončale svoje ustavne dobe, ker niso poosebljale potrebne oblasti. Uporabljati izraz v tej državi je kot zavpiti „ogenj‟ v hiši, kjer vsak teden gori. Zlonamerno so potem kirchneristični krogi razlagali, da je delegacija Mednarodnega denarnega sklada predlagala, naj se volitve izvedejo predčasno. Delegacija je v uradni izjavi to ostro zanikala. A od tu pa do ponovne devizne krize je bil le korak.

Nemirni Alberto. Težko je razumeti te hitre spremembe, mirovne dogovore in ponovne vojne napovedi. Po pravici povedano, navaden državljan je že naveličan stalnih ponavljajočih se kriz. Ne razume jih. Še manj razume politike, ki jim je mar le oblast, trenutna korist, čeprav potem hiša gori. Pravzaprav zadeva ni nova. Francoski kralj Ludvik XV je skoval priljubljeno frazo „ Aprés moi, le déluge ‟ (Za mano, povodenj). Danes je v Argentini to v polni veljavi.

Najbolj zanimivo je, da napetost ni le med vlado in opozicijo. Še hujše trenje je v sklopu kirchnerizma. Razne nasprotujoče si skupine skušajo zavzeti čim važnejše položaje. Peronizem si je zastavil cilj, da ponovno zavzame oblast. Vsi so se zavedali, da to ne bo mogoče, če bodo nastopali ločeni kot doslej. Alberto Fernández je to jasno nakazal. Ko so ga vprašali, zakaj se je „vrnil‟, mu je ušlo da, ker „samo s Cristino ne bi zadostovalo‟. Ločeni bi bili znova poraženi. „Vsi združeni bomo zmagali‟, trdi njihova stara himna. Zato je bilo vodstvu jasno, da morajo „skriti‟ Cristino in „utišati‟ Cámporo. Ste opazili, da se skoraj ne vidi bivše predsednice? In da so bili doslej „levičarski fantje‟ izredno mirni?

A po številkah, ki so jih pokazale primarne volitve, se je položaj spremenil. Fantje (in dekleta) so že gotovi svoje zmage in nočejo več molčati. Nasprotno: zagotoviti si hočejo svoj del oblasti in ta naj bo čim večji. To pa spravlja v težak položaj predsedniškega kandidata. Strategija, ki jo je doslej dosledno izvajal Fernández je bila, da se je kazal umirjenega, neke vrste garanta ravnovesja, ki bo premostil osovraženo razpoko in za skupnim ciljem javnega blagra združil ves narod. A to postaja vsak dan težje. Opazovalci se ne sprašujejo samo, če bo v primeru (skoraj gotove) zmage resnično vladal on ali Cristina, temveč tudi, koliko teže bo v vladi imel tradicionalni peronizem, ki ga on predstavlja, in koliko La Cámpora, ki nikdar ni dokončno prebavila njegove kandidature. Za to skupino so vsi predstavniki tradicionalnega peronizma (Alberto Fernández, Sergio Massa, Guillermo Nielsen …) še vedno „izdajalci‟, ker so v določenem trenutku zapustili Nestorja in Cristino in prešli na nasprotni breg. Pravzaprav je glavno vprašanje argentinske politične prihodnosti, koliko časa bodo še „vsi združeni‟.

To se komaj začenja. V navalu realnosti je v začetku tedna Macri izjavil, da „če bomo v prihodnje opozicija, bomo podprli vse pozitivne iniciative‟. S tem je vredno sprejel možnost poraza a tudi nakazal pripravljenost za mirno sožitje in sodelovanje. To seveda Fernándezu prija, a ni dovolj za njegov mir. Težave se pojavljajo drugje. Zažigalne izjave bivših kirchnerističnih funkcionarjev njemu bolj škodijo kot koristijo. Ne samo La Cámpora; tam so tudi Guillermo Moreno, Luis D'Elía … in seveda Hebe de Bonafini. Gospa (?) je, sredi svojih običajnih surovih napadov, napovedala, da bo sedanji šef vlade prestolnega mesta Rodríguez Larreta „crknil kot majhna podgana‟. Psovka ima političen pomen. Poleg Cordobe, ki je poseben primer, je samo v prestolnem mestu zmagala vladna povezava in to zelo prepričljivo. Na oktobrskih volitvah se bo odločila tudi usoda prestolnice. Bistvene važnosti je, kdo bo zmagal tukaj, ker prestolnica v rokah prihodnje (možne) opozicije bi bila hud trn v peti kirchnerizma. Povrnili bi se v čase, ko je bil vodja mestne vlade Macri in imel nenehne težave s Cristino, tedaj predsednico države.

Zapleti (možne) prihodnje vlade pa so še drugačne narave. Prejšnji teden sem omenil protislovje, ko Fernández kritizira vladne socialne ukrepe, kot so odprava davka na dodano vrednost (IVA) na najbolj potrebne predmete prehrane, ali zvišanje praga za plačilo davka na dobiček, in seveda zamrznjenje cene goriv in podobno, ko vendar vse te ukrepe predvideva njegov vladni program. Problem se je pojavil z guvernerji posameznih provinc, ki so prikrajšanji zaradi manjše davčne nabirke. Prav ti guvernerji pa so temelj Fernándezove politične moči. Oni ga tudi podpirajo v nasprotju s Cámporo. Sedaj so v zadevi davkov že vložili tožbo pri Vrhovnem sodišču. Se jim bo možni prihodnji predsednik upal zameriti? Bo požrl predvolilne obljube? In, seveda, bodo on in guvernerji tudi ostali „združeni‟?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 29

Sivi dnevi

Gotovo so rojaki že kdaj slišali ali brali frazo, ki je sicer stara, a je nenadoma znova prišla v modo. Pravi da je Argentina dežela, kjer, če greš na potovanje in se vrneš čez dva tedna, je vse drugače; če se pa vrneš čez dvajset let, je vse enako. Sociologi, politologi in celo psihologi si belijo glave, da bi prišli do stvarnih odgovorov, ki bi razložili to stanje, pa tudi sedanji položaj, a to ni lahka stvar, če je sploh mogoča. In medtem, ko v vladi presenečeni in zaskrbljeni iščejo rešilne poti, peronistična opozicija praznuje in se mirno pripravlja na realne volitve, ki bodo čez dobra dva meseca.

Macri se je znašel na razpotju. Bil je prepričan, da na primarnih volitvah sicer lahko zgubi za dve ali tri točke, a da ga v drugem krogu čaka stvarna možnost na zmago. Zato ga je zaneslo, ko so številke pokazale resnično sliko. Dvojica Fernández je dosegla 47% glasov, kar 15% več kot vlada. Če bi to bile prave volitve, bi v Argentini že imeli novega izvoljenega predsednika. Vsa težava je v tem, da PASO ničesar ne odločijo, razen da formalno potrdijo, kandidate posameznih strank in povezav, neformalno pa pokažejo voljo naroda do neke spremembe. Tako imamo danes predsednika, ki ne ve, ali naj nastopa kot predsednik in napne vse sile, da državo izpelje iz kritičnega stanja, ali naj da prednost svojstvu kandidata in se ne briga za potek ekonomije in družbe. Imamo pa tudi kandidata, ki ga volitve še čakajo, pa ga okoliščine in javnost postavljajo že na mesto izvoljenega predsednika. Vmes pa se je razdivjala kriza, ki je ni nihče pričakoval, so se je vsi bali in jo vsi trpimo.

Razne številke. Kako hitro se stvari spreminjajo. Pred tedni je peronistični kandidat Alberto Fernández napovedoval, da če zmaga, bo devalviral domačo valuto, ker ima dolar prenizko ceno. Želja se mu je prehitro izpolnila. Njegova „zmaga‟ je sprožila pravo paniko. Ves svet (doma in po svetu) je prodajal argentinske vrednostne papirje in delnice domačih podjetij ter se zatekal pod okrilje dolarja. Česar se je vlada najbolj bala, se je zgodilo nenadoma. Vsa njena strategija je bila usmerjena v en sam cilj: da se dolar ne premakne. To naj bi zagotovilo, da bodo ukrotili inflacijo in s tem pridobili naklonjenost volivcev. Po volitvah je cena ameriške valute krepko presegla 60 pesov. Fernández je želel majhno krizo, da bi vladi zmešal štrene, ne pa takih udarcev trga, ki bi državo pripeljali na rob prepada še preden bi bil formalno potrjen kot predsednik. Poleg tega je Centralna banka, da bi ukrotila ceno dolarja, na debelo prodajala valutne rezerve.

Po drugi strani se je vlada nenadoma zavedla, kako težak je socialni položaj. Odločila je vrsto ukrepov, da bi stanje olajšala. Znižanje davkov, ugodna posojila za manjša podjetja, povišice plač in podpor, zasilne enkratne bone … Razsipanje z dolarji in ti socialni izdatki pa niso spadali v dogovor, ki ga je vlada sklenila z Mednarodnim denarnim skladom. Iz FMI sicer ni bilo javnih opozoril, a vsi so se zavedali, da je vlada opustila svoje finančne smernice in se predala blaženju položaja. Seveda to ni zdravilo. Je le „aspirin‟, ki nekoliko pomaga k trenutnemu boljšemu počutju, bolezen pa se nemoteno razvija. Zmagovito opozicijo pa je tudi skrbelo, ker hoče, da bi bil devizni sklad čim večji, ko bodo nastopili. Umazano delo naj opravi sedanja vlada, da bodo oni lažje nastopili kot „rešitelji‟. Vendar ostaja vprašanje: če je položaj res tako obupen in ljudje potrebujejo pomoči, zakaj vlada tega ni storila že prej? So sedanji ukrepi res le volilne narave?

Najbolj zanimiv položaj je nastal, ko je vlada odločila, da odpravi davek na dodano vrednost (DDV=IVA) na najbolj potrebne predmete prehrane. Alberto Fernández je ostro protestiral, pa so mu pokazali, da je ta ukrep eden glavnih točk njihovega vladnega programa. Seveda, znižanje ali odprava DDV prizadene tudi province, ker nabrana vsota tega davka se razdeli v predvidenem sorazmerju. Guvernerji pa so bili (in so seveda še) bistvena podpora volilni zmagi opozicije. Fernández jih mora zagovarjati in se z njimi dobro razumeti. Sedaj nekateri celo grozijo, da bodo šli na sodišče, ker je vsaka davčna sprememba možna le po poti novega zakona. Isto velja za ceno bencina, ki jo je vlada tudi zamrznila po dekretu. V tem primeru so province še bolj besne. Položaj se zapleta.

Napetosti tu in tam. Telefonski pogovor med obema kandidatoma je vnesel nekoliko miru. Temu je sledil potem še drugi stik. Kriza v vladi je odplavila finančnega ministra (Nicolás Dujovne), ki ni soglašal s socialnimi ukrepi. Hotel je do potankosti spoštovati dogovor s FMI. Na njegovo mesto je Macri imenoval ekonomista, ki je bil dotlej gospodarski minister province Buenos Aires. Še en udarec za ubogo guvernerko Vidal: izmaknil ji je ključnega aduta. Hernán Lacunza je priznana osebnost in njegov prihod ob krmilo gospodarskega delovanja je pozitivno odjeknil tako v vladi kot v opoziciji.

Novi minister je tudi spretno pomiril viharni položaj, ko je na razgovor povabil ekonomske izvedence vseh strank. Vsi so pozitivno odgovorili, razen levičarske povezave. Fernández je na razgovor poslal zanimivega moža: Guillermo Nielsen je isti, ki je pred kratkim izjavil, da je bivši minister Kicillof ignorant. Za tem je Fernández ostro pojasnil, da Nielsen nikakor ni njegov „svetovalec‟. Ga sedaj pošilja skoraj kot prihodnjega gospodarskega ministra? Nekaj ni jasno v peronističnem taboru. Mnogi kažejo na številne razhode med obema Fernández. Mir bo, dokler ne bodo zmagali na volitvah. Pa potem? Kdo bo resnični vodja prihodnje vlade, če zmaga peronizem?

Zamenjava ministra in sledeča srečanja so pozitivno vplivala na položaj. Dolar se je umiril in celo nekoliko padel. A kriza bo sprožila nov skok inflacije, ki se je bila prej resnično nekoliko unesla. Macri je upal, da bo do volitev in do konca tekočega mandata lahko obvladal položaj. Sedaj so vsi ti načrti splavali po vodi. Kako v takem položaju ohraniti upanje, da sprevrže porazen izid primarnih volitev in doseže odločilni drugi krog? Vendar so v vladi prepričani, da še ni vse izgubljeno. Na čelu tega gibanja stoji Elisa Carrió, ki trmasto vztraja na ideji, da se je treba boriti „do zadnje diha‟ in da je zmaga mogoča. Vsi vemo, da je matematično to res, a tudi v vladnih vrstah mnogi dvomijo, da je smiselno.

Srčika problema. Mimo gospodarskih težav, finančnih zapletov in političnih korakov mnogi vidijo bistveno težavo v ustavnem položaju po volitvah. Resni opazovalci dvomijo, da bi Alberto Fernández res imel v rokah vajeti delovanja. V tem je srčika problema: kdo bo resnični gospodar odločitev. Preveč se razhajajo menja predsedniškega kandidata in podpredsednice, da bi lahko pričakovali miren razvoj dogodkov. Poznamo že napovedi posegov v sodno ustanovo; prav tako govor o ustavni spremembi. Krožijo seznami ministrov in pa razdelitev funkcij v parlamentu, če zmaga peronizem. Vse to povzroča dvom a usodi, ki čaka državo. Analize možnega volilnega izida kažejo, da ni nemogoče, da bi peronizem znova imel večino v obeh zbornicah parlamenta. Že s tega vidika je nujno, da vladna stran napne vse sile, da zniža možnost absolutizma katerekoli prihodnje vlade.

Če smo stvarni, ustavna reforma v sedanjem položaju še ni možna. Za sklic ustavodajne skupščine je potrebno soglasje dveh tretjin parlamenta. A obvladanje sodnega sistema ni nemogoče. Zanimivo je, kako že krožijo seznami sodnikov, ki naj jih po nastopu nove vlade čim prej „odstranijo‟ in drugih, ki naj jih „povišajo‟. Če sledimo tem priimkom lahko vidimo, da je večina, na en ali drug način, povezana s sodnimi postopki proti funkcionarjem prejšnje vlade, predvsem v zvezi s sojenjem bivše predsednice. Še bo zanimivo. In ne bo treba čakati dvajset let.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 28

Potres! In sedaj?

Nihče ne more zanikati, da je Argentina, v vseh ozirih, dežela presenečenj. To so le potrdile nedeljske primarne volitve, kjer je prepričljivo zmagal kirchnerizem. Država je doživela pravi potres; nahaja se v čudnem stanju, kjer nihče dobro ne ve, kaj nas dejansko čaka in kako naj se v tem položaju vedemo. Presenečeni niso bili samo poraženci, Macri in njegova vlada. Izid je presenetil tudi zmagovalce, ki niso niti sanjali o številkah, ki jih je pokazala nedeljska noč.

Le na kratko: kirchneristična Fronta za vse je prejela kar 47,35%, vladna Skupaj za spremembo pa komaj 32,33%. Daleč zadaj so ostali Federalno soglasje (Lavagna - 8,22%), in Levičarska fronta enotnost (Del Caño 2,86%). Potem sledijo še Fronta Mi (Juan Gómez Centurión -2,36%) in Prebujenje (Espert - 2,18). Ostale štiri stranke niso presegle praga 1,5%.

Udarec je bil za vlado toliko hujši, ker so ankete do zadnjega napovedovale „tehnični remi‟; kvečjemu majhno razliko dveh do treh odstotkov v prid opoziciji. Isto so pričakovali v kirchnerizmu. V petek sta dve ustanovi javnega mnenja napovedali možnost vladne zmage, kar je povzročilo mrzlično nakupovanje argentinskih bonov in padec deželnega tveganja. Vse je kazalo, da se za vlado jasni oktobrsko obzorje. In kaj se je zgodilo?

Je gospodarstvo, bedak. Bilo je leta 1992. Ameriški predsednik George H. W. Bush (starejši) je kandidiral za svoj drugi mandat. Uspešno je bil zaključil obdobje Hladne vojne in zmagal v vojni v Perzijskem zalivu. Njegova priljubljenost je segala do rekordnih 90%. Za vse opazovalce je bilo nemogoče, da bi ga kdo premagal. Nasproti mu je stal Bill Clinton. Vodja strategije njegove kampanje je bil neznani James Carville, ki je skoval pozneje znamenito frazo „Je ekonomija, bedak‟. Poudarjal je, da treba ljudem govoriti o stvareh, ki so jim blizu, vsakdanje in jih skrbijo: služba, nezadostna plača, zdravstveni sistem (v ZDA je medicina draga), šolanje otrok (v ZDA se univerza plačuje) … Izid je bil nepričakovan: Clinton je zmagal (43% volivcev proti 37,4%) in postal naslednji predsednik.

Ne vem, če je Alberto Fernández bral Carvilla, a volilno kampanjo je usmeril po njegovih nasvetih. Gradiva mu ni manjkalo. Zadnje obdobje Macrijeve vlade je bilo porazno. V svoji zagnanosti, da izpelje načrt, ki ga je (iskreno) smatral za edino pravilnega, je povzročil kritično gospodarsko in socialno stanje. O tem sem večkrat pisal, a povzemimo še enkrat glavne točke: leta 2018 je bruto notranja proizvodnja (PBI) padla za 2,6% in za letošnje leto napovedujejo nov padec za 1,7%; prav tako so za letošnje leto so predvidevali inflacijo v višini 40% (kaj bo po zadnjem skoku dolarja je neznano); brezposelnost dosega 10,1%; revščina sega tja do 35% prebivalstva in v primeru otrok skoči do 50%. Končno je bila decembra 2018 protivrednost dolarja 38,98, pred volitvami pa 46,59. Danes se suče okoli 60%. V tem stanju ni bilo težko skovati gesla, da je „Macri ugasnil ekonomijo‟. To je ljudem celo zameglilo spomin na korupcijo in pretekle diktatorske poizkuse kirchnerizma.

Glavni vzrok vladnega poraza je bil glas srednjega sloja. To je tisti del prebivalstva, ki je Macrija vedno volil in ga je vlada smatrala za „svojega‟. Na nek način je bil najbolj prizadet zaradi posledic vladnega načrta. Seveda je kriza odmevala tudi v najnižjih slojih, a ti so nenehno uživali vladno podporo (in vedno volili proti vladi). Nihče ne more trditi, da Macri ni socialno čuteč. Doklade in razne podpore so bile celo obilnejše kot pod Cristino. Ministrica za socialno skrbstvo (Carolina Stanley) je imela tekoč dialog s socialnimi organizacijami. Celo „papežev prijatelj‟ (Juan Grabois) je nekoč priznal, da „če prosimo deset, dobimo enajst, kar ni bilo niti pod Cristino‟. Srednji sloj pa je zelo trpel zaradi povišic javnih storitev in nenehnih podražitev, medtem ko je kupna moč mesečne plače nenehno padala. V vladi resno razmišljajo o „kazenskem glasovanju‟ (voto castigo).

Gluha ušesa. Poglejmo malo še na politično polje. Tu pa je trd značaj predsednika prišel še bolj do izraza. Od samega nastopa vlade mu je določen krog sodelavcev svetoval, da naj razširi vladno zaledje. Odprtje vsaj delu peronizma bi bilo pozitivno, posebno pa še sprejem drugačnih mnenj in skupno iskanje najboljših rešitev. Vsi ti predlogi so naleteli na gluha ušesa. Na samem začetku je kazalo, da bo pritegnil v vlado tisti del peronizma, ki ga vodi Sergio Massa. Povabil ga je celo na zasedanje v Davos. A pri tem je ostalo. V vladi tudi niso imeli skoraj nobene besede radikali, ki so vendar bistveno prispevali k njegovi zmagi. Le Elisa Carrió je imela kakšen vpliv, bolj zaradi nastopa kot pa vsled politične povezanosti.

Posledice predsednikovega značaja niso bile vidne, dokler je bil položaj vsaj delno sprejemljiv. Zunanja posojila so pripomogla, da sta prvi dve leti potekli mirno. To je prišlo do izraza na dopolnilnih volitvah leta 2015, ko je vladna povezava celo ojačila sovjo prisotnost v parlamentu. A takrat se je tudi začela pot navzdol. Ni bilo več zunanjih posojil, denarna politika je bila porazna, a je predsednik vztrajal na svoji poti, kljub nasvetom v lastnem krogu. Federico Sturzenegger je vodil Centralno banko, ker ga je Macri trmasto držal na položaju. Zamenjal ga je šele po krizi sredi leta 2018, ko ga je zavoženo gospodarstvo vrglo v naročje Mednarodnega denarnega sklada. A škoda je bila že nepopravljiva, kar se je poznalo predvsem na gospodarsko-socialnem področju. Manjša in srednja podjetja, ki zaposlujejo največ delovne sile, so zapirala kar po vrsti. A odprava deficita in uspehi v kmetijstvu in zlasti pri energiji (petrolej, plin, alternativna energija), so meglili pogled na realno stanje.

Ko so se bližale volitve, se je pokazala rastoča moč opozicije. Taktični udarec Cristine, ki je za predsedniškega kandidata izbrala Alberta Fernándeza, je Macrija prisilil, da je odprl vrata peronizmu. Prepozno. Miguel Angel Pichetto je sicer pozitivno vplival na razvoj, a je figura, ki nima lastnih glasov in ni bilo časa za uspešno protiofenzivo. Medtem je v kirchnerizem prestopil še Sergio Massa. Odhod njegovih glasov je prizadel predvsem Mario Eugenio Vidal. V provinci je zmagal Kicillof kar z 52,5% proti 34,6%. Izkazalo se je, da je guvernerka imela prav, ko je predlagala predhodne volitve. Lahko bi zmagala, ker takrat še ni bilo povezave Fernández-Fernández, in Massa je bil še v Federalni povezavi. Ni jih izvedla, ker je Macri odločil drugače. Nov izraz njegovega značaja in gluhih ušes.

Računi brez krčmarja. Nova beseda je zablestela na argentinskem političnem odru: „gobernabilidad‟. Nima točnega prevoda v slovenščino. Morda bi lahko rekli „upravljivost‟ (slovar googla), ali bolje „sposobnost vladanja‟. Bistvena je zaradi zgodovine, ki je pokazala, da je v podobnih okoliščinah, ko ni mogoče obvladati položaja, vodja države preda krmilo v druge roke. To se je zgodilo z Alfonsinom (Menem je nastopil predčasno), ta usoda je prizadela De la Ruo (sledilo mu je pet predsednikov v enajstih dneh). A sedaj novi predsednik sploh še ni izvoljen. Formalne volitve bodo šele 27. oktobra. Alberto Fernández je že izjavil, da se bo trdno zavzemal, da Macri zaključi svoj mandat. Kaže se velikodušnega, a to je njegova državljanska dolžnost, ne „usluga‟ političnemu nasprotniku.

V vladi pa se pripravljajo na boj, v upanju, da še ni vse izgubljeno. Macri napoveduje nove gospodarske ukrepe. Računajo, da bo oktobra šlo na volitve vsaj 5 odstotkov več državljanov. Računajo, da bodo reakcija trga, padec vrednostnih papirjev in grozen skok (podvojitev) deželnega tveganja marsikoga prepričali, da spremeni svoj glas. Če Fernández zgubi tri odstotke in Macri pridobi druge tri, prisili drugi krog volitev, kjer bi še lahko zmagal. Matematično je pravilno, a zveni kot račun brez krčmarja.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 27

Na pragu začetka

Potekajo zadnje ure pred volitvami, katerih smisel in pomen je težko razložiti. Formalno to primarno glasovanje ne bo ničesar odločilo. A v političnih povezavah, ki nastopajo na volitvah, je tako vrvenje in prevladuje taka živčnost, kot bi se nahajali že pred odločilnim drugim krogom. Strokovnjaki in opazovalci soglašajo, da so te volitve važne le, ker bodo jasno pokazale, kakšno je realno stanje priljubljenosti posameznih kandidatov. Saj smo vse te mesece, tedne in dneve brali izide raznih, neštetih anket. Vendar so bile številke tako različne, da končno nihče ni več verjel, kar so objavljali. A spoznanje tega realnega stanja, ki ga bodo pokazale PASO (primarne, odprte, istočasne in obvezne) nas bo stalo 3.400 milijonov pesov (skoraj 76 milijonov dolarjev), ki bi jih lahko bolj koristno uporabili spričo neštetih in grobih pomanjkljivosti, ki tarejo argentinsko prebivalstvo.

Poleg tega, politična kampanja ni prišla v dušo ljudi. Saj smo lahko sledili zborovanjem in predvolilnim shodom, kjer so razni kandidati navdušeno predstavljali svoja stališča. A kaj je tistih par tisoč pripadnikov (mnogokrat tudi prisklednikov), spričo milijonov ljudi, ki jih volitve ne navdušijo, ker slutijo, da po njih ne bo nobene bistvene spremembe. Poleg tega je dvom ena glavnih postavk tega stanja. Ko je bil že uveljavljen anketni molk (ustanove raziskave javnega mnenja ne smejo več objavljati številk), so beležili dva milijona volivcev, ki se še niso odločili, koga bodo izbrali.

Vse je prazno. Ena važnih postavk volilne kampanje, ki se v teh urah zaključuje, je bila praznina. Saj smo že omenili pomanjkanje programskih točk. V najboljšem primeru smo slišali obljube, da bo kdo „branil plače‟ ali „obnovil gospodarsko dejavnost‟; a kako bo to storil, nismo slišali. Po drugi strani so podobno zvenele obljube, da bomo „nadaljevali pot‟, ki naj nas pripelje iz močvirja na trdna tla, pa nihče ne ve, če nas bodo res kam pripeljali, koliko časa se bo vlekla ta pot skozi puščavo do obljubljene dežele in koliko jih bo omagalo na tej poti. In tukaj ni mane, ki bi padala iz neba in nasitila 35% lačnih Argentincev. Dežela se vrti v začaranem krogu in nobena obljuba ne prepriča navadnega državljana.

Izbirati med porazno sedanjostjo z obljubo, da bodo današnje žrtve podlaga za jutrišnjo obilje, ali odločiti se za dvomljiv gospodarski razmah, ki ga obljubljajo ljudje, ki so krivi tega stanja, vodi v obup in brezbrižnost. Res je gospodarski načrt sedanje vlade na socialnem in tudi proizvodnem področju klavrno propadel. Predsednik Macri je, v nižjih slojih, eden najbolj osovraženih osebnosti. A na nasprotnem bregu nihče ne verjame, da se je bivša predsednica v čem spremenila, da prizna napake in je pripravljena nastopati drugače. Predsedniški kandidat Alberto Fernández širokoustno priznava, da so bile napake, da v mnogih točkah ne soglaša s Cristino, a ne pove, kako bo ta nesoglasja rešil, ko bo (seveda, če bo) predsednik, pa bo Cristina vodila senat, njen sin Máximo pa poslansko zbornico; poleg dejstva, da ima ona prepričljivo v rokah vajeti tega dela peronizma.

Še bolj nesmiselno zveni stališče bivšega gospodarskega ministra. Axel Kicillof je kandidat za guvernerja province Buenos Aires. Ko je bil on minister, v uradnih statistikah niso beležili odstotkov revščine, ker bi „to pomenilo stigmatizirati (vtisniti sramotno znamenje) reveže«. Sedaj pa zahteva, naj se stvarno razišče socialno stanje in oštevilči  revščino, „da jo bomo potem lahko rešili‟. Kar pa se gospodarskega programa tiče, vztraja pri svoji teoriji, da tiskanje denarja brez podlage ne povzroča inflacije in ne škodi gospodarstvu. Ni pa znal odgovoriti na predlog manekenke, ki mu je v komičnem televizijskem programu svetovala, naj odpravijo vse davke, državne stroške pa krijejo s tiskanjem denarja. Moj Bog, res se nahajamo med Scilo in Karibdo (med mečem in steno, rečejo Argentinci).

Vlada nima sreče. Večkrat smo že pisali, da vlada vse upe gospodarskega izboljšanja stavi na ukrotitev inflacije, za to pa je potrebno, da se dolar umiri. Argentinske krize se vedno začnejo, ko cena dolarja nevarno poskoči. Inflacija je kot vročina v človeškem organizmu. A ni bolezen sama po sebi, je le simptom, znak, da v organizmu nekaj ni v redu. Resnično je, da sedanja vlada skuša utrditi organizem, da bo odporen za razne bolezni. A medtem ponori, kadar ne obvlada dolarja, ker je prepričana, da ta povzroča inflacijo. Zato tako strogo nadzira devizni trg. Doslej ji je uspelo, da je porast cen znatno omejila. To ji je povrnilo upanje na volilno zmago, ker predvsem srednji sloj v tem vidi luč na koncu rova.

Od tod ves skrajno nevaren napor kirchnerizma, da bi sprožil krizo in zbil iz rok vlade to orožje. Alberto Fernández je že nekajkrat poizkusil zmešati vladne štrene. Zatrdil je celo, da bo njegova vlada devalvirala domačo valuto in podražila dolar. To naj bi povzročilo prodajo državnih bonov (Leliq) in dirko za dolarjem. Kriza bi dokončno pokopala vladne upe na zmago. Ni mu uspelo, trg mu ni verjel. Pa je severnoameriški predsednik Donald Trump poostril trgovsko borbo proti Kitajski, ta pa je devalvirala yen. Vse valute po svetu so padle in v Argentini je dolar poskočil. Vladi je sicer uspelo zaustaviti nevarnost. Do primarnih volitev upajo, da ne bo večjih težav, a pred oktobrskimi se lahko še marsikaj obrne. Ni miru in ni jasnosti na vladnem obzorju, vedno polnem temnih oblakov.

Čudna dežela. Težko bi našli državo, kjer bi vlada, po štirih letih delovanja, ko je izvedla enega najbolj ostrih gospodarskih programov, povečala revščino in brezposelnost ter  grobo prizadela produktivni sistem, sploh še lahko upala na zmago. Podobno se dogaja s kirchnerizmom, kjer Cristina, z dokazano korupcijo, kaosom v javnih delih in prav tako neuspešno vlado in z visokimi statistikami revščine (ki jo je nesramno prikrivala, saj so trdili, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji), tudi stvarno upa na volilni uspeh. Temu dodajmo še, da najbolj upoštevana osebnost v državi, in edina, ki ima več pozitivnih kot negativnih mnenj (guvernerka province Buenos Aires Maria Eugenia Vidal), še daleč nima zagotovljene zmage, ker v anketah prednjači nezanesljivi bivši minister Kicillof.

Poleg tega, od devet predsedniških kandidatov, ki nastopajo na primarnih volitvah, jih je kar pet (več kot polovica), ki nima zagotovljeno, da bodo dosegli potrebnih 1,5%, da se lahko udeležilo splošnih volitev. Samo štirje so stvarni (Macri, Fernández, Lavagna in levičarski Del Caño). Ostali so le dekorativne figure: Juan Gómez Centurión (stranka NOS); Manuela Castañeira (levičarska Nuevo MAS); Alejandro Biondini (skoraj nacistični Frente Patriota); José Antonio Romero Feris (Partido Autonomista Nacional); in končno Raúl Albarracín (Movimiento de Acción Vecinal), ki je nastopil že leta 2015 in prejel celih 0,18% glasov. Ima vse to kak smisel?

Bitka se nadaljuje. Vsak skuša zagotoviti lastna območja in osvojiti čim večji del doslej neodločenih. Macri upa na Córdobo, ki je drugo največje volilno okrožje in mu je leta 2015 podelilo zmago. V prestolnici (tri milijone prebivalcev) ima zagotovljen uspeh. Tu je bil osem let eden najbolj pozitivnih vodij mestne vlade. Alberto Fernández pa se naslanja na provinco Santa Fe in pa na tradicionalno peronistično Buenos Aires, kjer se bo tudi oktobra odločila zmaga. A vse je še v oblakih, ki ne napovedujejo nič dobrega.

Tone Mizerit