Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 27

Na pragu začetka

Potekajo zadnje ure pred volitvami, katerih smisel in pomen je težko razložiti. Formalno to primarno glasovanje ne bo ničesar odločilo. A v političnih povezavah, ki nastopajo na volitvah, je tako vrvenje in prevladuje taka živčnost, kot bi se nahajali že pred odločilnim drugim krogom. Strokovnjaki in opazovalci soglašajo, da so te volitve važne le, ker bodo jasno pokazale, kakšno je realno stanje priljubljenosti posameznih kandidatov. Saj smo vse te mesece, tedne in dneve brali izide raznih, neštetih anket. Vendar so bile številke tako različne, da končno nihče ni več verjel, kar so objavljali. A spoznanje tega realnega stanja, ki ga bodo pokazale PASO (primarne, odprte, istočasne in obvezne) nas bo stalo 3.400 milijonov pesov (skoraj 76 milijonov dolarjev), ki bi jih lahko bolj koristno uporabili spričo neštetih in grobih pomanjkljivosti, ki tarejo argentinsko prebivalstvo.

Poleg tega, politična kampanja ni prišla v dušo ljudi. Saj smo lahko sledili zborovanjem in predvolilnim shodom, kjer so razni kandidati navdušeno predstavljali svoja stališča. A kaj je tistih par tisoč pripadnikov (mnogokrat tudi prisklednikov), spričo milijonov ljudi, ki jih volitve ne navdušijo, ker slutijo, da po njih ne bo nobene bistvene spremembe. Poleg tega je dvom ena glavnih postavk tega stanja. Ko je bil že uveljavljen anketni molk (ustanove raziskave javnega mnenja ne smejo več objavljati številk), so beležili dva milijona volivcev, ki se še niso odločili, koga bodo izbrali.

Vse je prazno. Ena važnih postavk volilne kampanje, ki se v teh urah zaključuje, je bila praznina. Saj smo že omenili pomanjkanje programskih točk. V najboljšem primeru smo slišali obljube, da bo kdo „branil plače‟ ali „obnovil gospodarsko dejavnost‟; a kako bo to storil, nismo slišali. Po drugi strani so podobno zvenele obljube, da bomo „nadaljevali pot‟, ki naj nas pripelje iz močvirja na trdna tla, pa nihče ne ve, če nas bodo res kam pripeljali, koliko časa se bo vlekla ta pot skozi puščavo do obljubljene dežele in koliko jih bo omagalo na tej poti. In tukaj ni mane, ki bi padala iz neba in nasitila 35% lačnih Argentincev. Dežela se vrti v začaranem krogu in nobena obljuba ne prepriča navadnega državljana.

Izbirati med porazno sedanjostjo z obljubo, da bodo današnje žrtve podlaga za jutrišnjo obilje, ali odločiti se za dvomljiv gospodarski razmah, ki ga obljubljajo ljudje, ki so krivi tega stanja, vodi v obup in brezbrižnost. Res je gospodarski načrt sedanje vlade na socialnem in tudi proizvodnem področju klavrno propadel. Predsednik Macri je, v nižjih slojih, eden najbolj osovraženih osebnosti. A na nasprotnem bregu nihče ne verjame, da se je bivša predsednica v čem spremenila, da prizna napake in je pripravljena nastopati drugače. Predsedniški kandidat Alberto Fernández širokoustno priznava, da so bile napake, da v mnogih točkah ne soglaša s Cristino, a ne pove, kako bo ta nesoglasja rešil, ko bo (seveda, če bo) predsednik, pa bo Cristina vodila senat, njen sin Máximo pa poslansko zbornico; poleg dejstva, da ima ona prepričljivo v rokah vajeti tega dela peronizma.

Še bolj nesmiselno zveni stališče bivšega gospodarskega ministra. Axel Kicillof je kandidat za guvernerja province Buenos Aires. Ko je bil on minister, v uradnih statistikah niso beležili odstotkov revščine, ker bi „to pomenilo stigmatizirati (vtisniti sramotno znamenje) reveže«. Sedaj pa zahteva, naj se stvarno razišče socialno stanje in oštevilči  revščino, „da jo bomo potem lahko rešili‟. Kar pa se gospodarskega programa tiče, vztraja pri svoji teoriji, da tiskanje denarja brez podlage ne povzroča inflacije in ne škodi gospodarstvu. Ni pa znal odgovoriti na predlog manekenke, ki mu je v komičnem televizijskem programu svetovala, naj odpravijo vse davke, državne stroške pa krijejo s tiskanjem denarja. Moj Bog, res se nahajamo med Scilo in Karibdo (med mečem in steno, rečejo Argentinci).

Vlada nima sreče. Večkrat smo že pisali, da vlada vse upe gospodarskega izboljšanja stavi na ukrotitev inflacije, za to pa je potrebno, da se dolar umiri. Argentinske krize se vedno začnejo, ko cena dolarja nevarno poskoči. Inflacija je kot vročina v človeškem organizmu. A ni bolezen sama po sebi, je le simptom, znak, da v organizmu nekaj ni v redu. Resnično je, da sedanja vlada skuša utrditi organizem, da bo odporen za razne bolezni. A medtem ponori, kadar ne obvlada dolarja, ker je prepričana, da ta povzroča inflacijo. Zato tako strogo nadzira devizni trg. Doslej ji je uspelo, da je porast cen znatno omejila. To ji je povrnilo upanje na volilno zmago, ker predvsem srednji sloj v tem vidi luč na koncu rova.

Od tod ves skrajno nevaren napor kirchnerizma, da bi sprožil krizo in zbil iz rok vlade to orožje. Alberto Fernández je že nekajkrat poizkusil zmešati vladne štrene. Zatrdil je celo, da bo njegova vlada devalvirala domačo valuto in podražila dolar. To naj bi povzročilo prodajo državnih bonov (Leliq) in dirko za dolarjem. Kriza bi dokončno pokopala vladne upe na zmago. Ni mu uspelo, trg mu ni verjel. Pa je severnoameriški predsednik Donald Trump poostril trgovsko borbo proti Kitajski, ta pa je devalvirala yen. Vse valute po svetu so padle in v Argentini je dolar poskočil. Vladi je sicer uspelo zaustaviti nevarnost. Do primarnih volitev upajo, da ne bo večjih težav, a pred oktobrskimi se lahko še marsikaj obrne. Ni miru in ni jasnosti na vladnem obzorju, vedno polnem temnih oblakov.

Čudna dežela. Težko bi našli državo, kjer bi vlada, po štirih letih delovanja, ko je izvedla enega najbolj ostrih gospodarskih programov, povečala revščino in brezposelnost ter  grobo prizadela produktivni sistem, sploh še lahko upala na zmago. Podobno se dogaja s kirchnerizmom, kjer Cristina, z dokazano korupcijo, kaosom v javnih delih in prav tako neuspešno vlado in z visokimi statistikami revščine (ki jo je nesramno prikrivala, saj so trdili, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji), tudi stvarno upa na volilni uspeh. Temu dodajmo še, da najbolj upoštevana osebnost v državi, in edina, ki ima več pozitivnih kot negativnih mnenj (guvernerka province Buenos Aires Maria Eugenia Vidal), še daleč nima zagotovljene zmage, ker v anketah prednjači nezanesljivi bivši minister Kicillof.

Poleg tega, od devet predsedniških kandidatov, ki nastopajo na primarnih volitvah, jih je kar pet (več kot polovica), ki nima zagotovljeno, da bodo dosegli potrebnih 1,5%, da se lahko udeležilo splošnih volitev. Samo štirje so stvarni (Macri, Fernández, Lavagna in levičarski Del Caño). Ostali so le dekorativne figure: Juan Gómez Centurión (stranka NOS); Manuela Castañeira (levičarska Nuevo MAS); Alejandro Biondini (skoraj nacistični Frente Patriota); José Antonio Romero Feris (Partido Autonomista Nacional); in končno Raúl Albarracín (Movimiento de Acción Vecinal), ki je nastopil že leta 2015 in prejel celih 0,18% glasov. Ima vse to kak smisel?

Bitka se nadaljuje. Vsak skuša zagotoviti lastna območja in osvojiti čim večji del doslej neodločenih. Macri upa na Córdobo, ki je drugo največje volilno okrožje in mu je leta 2015 podelilo zmago. V prestolnici (tri milijone prebivalcev) ima zagotovljen uspeh. Tu je bil osem let eden najbolj pozitivnih vodij mestne vlade. Alberto Fernández pa se naslanja na provinco Santa Fe in pa na tradicionalno peronistično Buenos Aires, kjer se bo tudi oktobra odločila zmaga. A vse je še v oblakih, ki ne napovedujejo nič dobrega.

Tone Mizerit