Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 28

Potres! In sedaj?

Nihče ne more zanikati, da je Argentina, v vseh ozirih, dežela presenečenj. To so le potrdile nedeljske primarne volitve, kjer je prepričljivo zmagal kirchnerizem. Država je doživela pravi potres; nahaja se v čudnem stanju, kjer nihče dobro ne ve, kaj nas dejansko čaka in kako naj se v tem položaju vedemo. Presenečeni niso bili samo poraženci, Macri in njegova vlada. Izid je presenetil tudi zmagovalce, ki niso niti sanjali o številkah, ki jih je pokazala nedeljska noč.

Le na kratko: kirchneristična Fronta za vse je prejela kar 47,35%, vladna Skupaj za spremembo pa komaj 32,33%. Daleč zadaj so ostali Federalno soglasje (Lavagna - 8,22%), in Levičarska fronta enotnost (Del Caño 2,86%). Potem sledijo še Fronta Mi (Juan Gómez Centurión -2,36%) in Prebujenje (Espert - 2,18). Ostale štiri stranke niso presegle praga 1,5%.

Udarec je bil za vlado toliko hujši, ker so ankete do zadnjega napovedovale „tehnični remi‟; kvečjemu majhno razliko dveh do treh odstotkov v prid opoziciji. Isto so pričakovali v kirchnerizmu. V petek sta dve ustanovi javnega mnenja napovedali možnost vladne zmage, kar je povzročilo mrzlično nakupovanje argentinskih bonov in padec deželnega tveganja. Vse je kazalo, da se za vlado jasni oktobrsko obzorje. In kaj se je zgodilo?

Je gospodarstvo, bedak. Bilo je leta 1992. Ameriški predsednik George H. W. Bush (starejši) je kandidiral za svoj drugi mandat. Uspešno je bil zaključil obdobje Hladne vojne in zmagal v vojni v Perzijskem zalivu. Njegova priljubljenost je segala do rekordnih 90%. Za vse opazovalce je bilo nemogoče, da bi ga kdo premagal. Nasproti mu je stal Bill Clinton. Vodja strategije njegove kampanje je bil neznani James Carville, ki je skoval pozneje znamenito frazo „Je ekonomija, bedak‟. Poudarjal je, da treba ljudem govoriti o stvareh, ki so jim blizu, vsakdanje in jih skrbijo: služba, nezadostna plača, zdravstveni sistem (v ZDA je medicina draga), šolanje otrok (v ZDA se univerza plačuje) … Izid je bil nepričakovan: Clinton je zmagal (43% volivcev proti 37,4%) in postal naslednji predsednik.

Ne vem, če je Alberto Fernández bral Carvilla, a volilno kampanjo je usmeril po njegovih nasvetih. Gradiva mu ni manjkalo. Zadnje obdobje Macrijeve vlade je bilo porazno. V svoji zagnanosti, da izpelje načrt, ki ga je (iskreno) smatral za edino pravilnega, je povzročil kritično gospodarsko in socialno stanje. O tem sem večkrat pisal, a povzemimo še enkrat glavne točke: leta 2018 je bruto notranja proizvodnja (PBI) padla za 2,6% in za letošnje leto napovedujejo nov padec za 1,7%; prav tako so za letošnje leto so predvidevali inflacijo v višini 40% (kaj bo po zadnjem skoku dolarja je neznano); brezposelnost dosega 10,1%; revščina sega tja do 35% prebivalstva in v primeru otrok skoči do 50%. Končno je bila decembra 2018 protivrednost dolarja 38,98, pred volitvami pa 46,59. Danes se suče okoli 60%. V tem stanju ni bilo težko skovati gesla, da je „Macri ugasnil ekonomijo‟. To je ljudem celo zameglilo spomin na korupcijo in pretekle diktatorske poizkuse kirchnerizma.

Glavni vzrok vladnega poraza je bil glas srednjega sloja. To je tisti del prebivalstva, ki je Macrija vedno volil in ga je vlada smatrala za „svojega‟. Na nek način je bil najbolj prizadet zaradi posledic vladnega načrta. Seveda je kriza odmevala tudi v najnižjih slojih, a ti so nenehno uživali vladno podporo (in vedno volili proti vladi). Nihče ne more trditi, da Macri ni socialno čuteč. Doklade in razne podpore so bile celo obilnejše kot pod Cristino. Ministrica za socialno skrbstvo (Carolina Stanley) je imela tekoč dialog s socialnimi organizacijami. Celo „papežev prijatelj‟ (Juan Grabois) je nekoč priznal, da „če prosimo deset, dobimo enajst, kar ni bilo niti pod Cristino‟. Srednji sloj pa je zelo trpel zaradi povišic javnih storitev in nenehnih podražitev, medtem ko je kupna moč mesečne plače nenehno padala. V vladi resno razmišljajo o „kazenskem glasovanju‟ (voto castigo).

Gluha ušesa. Poglejmo malo še na politično polje. Tu pa je trd značaj predsednika prišel še bolj do izraza. Od samega nastopa vlade mu je določen krog sodelavcev svetoval, da naj razširi vladno zaledje. Odprtje vsaj delu peronizma bi bilo pozitivno, posebno pa še sprejem drugačnih mnenj in skupno iskanje najboljših rešitev. Vsi ti predlogi so naleteli na gluha ušesa. Na samem začetku je kazalo, da bo pritegnil v vlado tisti del peronizma, ki ga vodi Sergio Massa. Povabil ga je celo na zasedanje v Davos. A pri tem je ostalo. V vladi tudi niso imeli skoraj nobene besede radikali, ki so vendar bistveno prispevali k njegovi zmagi. Le Elisa Carrió je imela kakšen vpliv, bolj zaradi nastopa kot pa vsled politične povezanosti.

Posledice predsednikovega značaja niso bile vidne, dokler je bil položaj vsaj delno sprejemljiv. Zunanja posojila so pripomogla, da sta prvi dve leti potekli mirno. To je prišlo do izraza na dopolnilnih volitvah leta 2015, ko je vladna povezava celo ojačila sovjo prisotnost v parlamentu. A takrat se je tudi začela pot navzdol. Ni bilo več zunanjih posojil, denarna politika je bila porazna, a je predsednik vztrajal na svoji poti, kljub nasvetom v lastnem krogu. Federico Sturzenegger je vodil Centralno banko, ker ga je Macri trmasto držal na položaju. Zamenjal ga je šele po krizi sredi leta 2018, ko ga je zavoženo gospodarstvo vrglo v naročje Mednarodnega denarnega sklada. A škoda je bila že nepopravljiva, kar se je poznalo predvsem na gospodarsko-socialnem področju. Manjša in srednja podjetja, ki zaposlujejo največ delovne sile, so zapirala kar po vrsti. A odprava deficita in uspehi v kmetijstvu in zlasti pri energiji (petrolej, plin, alternativna energija), so meglili pogled na realno stanje.

Ko so se bližale volitve, se je pokazala rastoča moč opozicije. Taktični udarec Cristine, ki je za predsedniškega kandidata izbrala Alberta Fernándeza, je Macrija prisilil, da je odprl vrata peronizmu. Prepozno. Miguel Angel Pichetto je sicer pozitivno vplival na razvoj, a je figura, ki nima lastnih glasov in ni bilo časa za uspešno protiofenzivo. Medtem je v kirchnerizem prestopil še Sergio Massa. Odhod njegovih glasov je prizadel predvsem Mario Eugenio Vidal. V provinci je zmagal Kicillof kar z 52,5% proti 34,6%. Izkazalo se je, da je guvernerka imela prav, ko je predlagala predhodne volitve. Lahko bi zmagala, ker takrat še ni bilo povezave Fernández-Fernández, in Massa je bil še v Federalni povezavi. Ni jih izvedla, ker je Macri odločil drugače. Nov izraz njegovega značaja in gluhih ušes.

Računi brez krčmarja. Nova beseda je zablestela na argentinskem političnem odru: „gobernabilidad‟. Nima točnega prevoda v slovenščino. Morda bi lahko rekli „upravljivost‟ (slovar googla), ali bolje „sposobnost vladanja‟. Bistvena je zaradi zgodovine, ki je pokazala, da je v podobnih okoliščinah, ko ni mogoče obvladati položaja, vodja države preda krmilo v druge roke. To se je zgodilo z Alfonsinom (Menem je nastopil predčasno), ta usoda je prizadela De la Ruo (sledilo mu je pet predsednikov v enajstih dneh). A sedaj novi predsednik sploh še ni izvoljen. Formalne volitve bodo šele 27. oktobra. Alberto Fernández je že izjavil, da se bo trdno zavzemal, da Macri zaključi svoj mandat. Kaže se velikodušnega, a to je njegova državljanska dolžnost, ne „usluga‟ političnemu nasprotniku.

V vladi pa se pripravljajo na boj, v upanju, da še ni vse izgubljeno. Macri napoveduje nove gospodarske ukrepe. Računajo, da bo oktobra šlo na volitve vsaj 5 odstotkov več državljanov. Računajo, da bodo reakcija trga, padec vrednostnih papirjev in grozen skok (podvojitev) deželnega tveganja marsikoga prepričali, da spremeni svoj glas. Če Fernández zgubi tri odstotke in Macri pridobi druge tri, prisili drugi krog volitev, kjer bi še lahko zmagal. Matematično je pravilno, a zveni kot račun brez krčmarja.

Tone Mizerit