Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 29

Sivi dnevi

Gotovo so rojaki že kdaj slišali ali brali frazo, ki je sicer stara, a je nenadoma znova prišla v modo. Pravi da je Argentina dežela, kjer, če greš na potovanje in se vrneš čez dva tedna, je vse drugače; če se pa vrneš čez dvajset let, je vse enako. Sociologi, politologi in celo psihologi si belijo glave, da bi prišli do stvarnih odgovorov, ki bi razložili to stanje, pa tudi sedanji položaj, a to ni lahka stvar, če je sploh mogoča. In medtem, ko v vladi presenečeni in zaskrbljeni iščejo rešilne poti, peronistična opozicija praznuje in se mirno pripravlja na realne volitve, ki bodo čez dobra dva meseca.

Macri se je znašel na razpotju. Bil je prepričan, da na primarnih volitvah sicer lahko zgubi za dve ali tri točke, a da ga v drugem krogu čaka stvarna možnost na zmago. Zato ga je zaneslo, ko so številke pokazale resnično sliko. Dvojica Fernández je dosegla 47% glasov, kar 15% več kot vlada. Če bi to bile prave volitve, bi v Argentini že imeli novega izvoljenega predsednika. Vsa težava je v tem, da PASO ničesar ne odločijo, razen da formalno potrdijo, kandidate posameznih strank in povezav, neformalno pa pokažejo voljo naroda do neke spremembe. Tako imamo danes predsednika, ki ne ve, ali naj nastopa kot predsednik in napne vse sile, da državo izpelje iz kritičnega stanja, ali naj da prednost svojstvu kandidata in se ne briga za potek ekonomije in družbe. Imamo pa tudi kandidata, ki ga volitve še čakajo, pa ga okoliščine in javnost postavljajo že na mesto izvoljenega predsednika. Vmes pa se je razdivjala kriza, ki je ni nihče pričakoval, so se je vsi bali in jo vsi trpimo.

Razne številke. Kako hitro se stvari spreminjajo. Pred tedni je peronistični kandidat Alberto Fernández napovedoval, da če zmaga, bo devalviral domačo valuto, ker ima dolar prenizko ceno. Želja se mu je prehitro izpolnila. Njegova „zmaga‟ je sprožila pravo paniko. Ves svet (doma in po svetu) je prodajal argentinske vrednostne papirje in delnice domačih podjetij ter se zatekal pod okrilje dolarja. Česar se je vlada najbolj bala, se je zgodilo nenadoma. Vsa njena strategija je bila usmerjena v en sam cilj: da se dolar ne premakne. To naj bi zagotovilo, da bodo ukrotili inflacijo in s tem pridobili naklonjenost volivcev. Po volitvah je cena ameriške valute krepko presegla 60 pesov. Fernández je želel majhno krizo, da bi vladi zmešal štrene, ne pa takih udarcev trga, ki bi državo pripeljali na rob prepada še preden bi bil formalno potrjen kot predsednik. Poleg tega je Centralna banka, da bi ukrotila ceno dolarja, na debelo prodajala valutne rezerve.

Po drugi strani se je vlada nenadoma zavedla, kako težak je socialni položaj. Odločila je vrsto ukrepov, da bi stanje olajšala. Znižanje davkov, ugodna posojila za manjša podjetja, povišice plač in podpor, zasilne enkratne bone … Razsipanje z dolarji in ti socialni izdatki pa niso spadali v dogovor, ki ga je vlada sklenila z Mednarodnim denarnim skladom. Iz FMI sicer ni bilo javnih opozoril, a vsi so se zavedali, da je vlada opustila svoje finančne smernice in se predala blaženju položaja. Seveda to ni zdravilo. Je le „aspirin‟, ki nekoliko pomaga k trenutnemu boljšemu počutju, bolezen pa se nemoteno razvija. Zmagovito opozicijo pa je tudi skrbelo, ker hoče, da bi bil devizni sklad čim večji, ko bodo nastopili. Umazano delo naj opravi sedanja vlada, da bodo oni lažje nastopili kot „rešitelji‟. Vendar ostaja vprašanje: če je položaj res tako obupen in ljudje potrebujejo pomoči, zakaj vlada tega ni storila že prej? So sedanji ukrepi res le volilne narave?

Najbolj zanimiv položaj je nastal, ko je vlada odločila, da odpravi davek na dodano vrednost (DDV=IVA) na najbolj potrebne predmete prehrane. Alberto Fernández je ostro protestiral, pa so mu pokazali, da je ta ukrep eden glavnih točk njihovega vladnega programa. Seveda, znižanje ali odprava DDV prizadene tudi province, ker nabrana vsota tega davka se razdeli v predvidenem sorazmerju. Guvernerji pa so bili (in so seveda še) bistvena podpora volilni zmagi opozicije. Fernández jih mora zagovarjati in se z njimi dobro razumeti. Sedaj nekateri celo grozijo, da bodo šli na sodišče, ker je vsaka davčna sprememba možna le po poti novega zakona. Isto velja za ceno bencina, ki jo je vlada tudi zamrznila po dekretu. V tem primeru so province še bolj besne. Položaj se zapleta.

Napetosti tu in tam. Telefonski pogovor med obema kandidatoma je vnesel nekoliko miru. Temu je sledil potem še drugi stik. Kriza v vladi je odplavila finančnega ministra (Nicolás Dujovne), ki ni soglašal s socialnimi ukrepi. Hotel je do potankosti spoštovati dogovor s FMI. Na njegovo mesto je Macri imenoval ekonomista, ki je bil dotlej gospodarski minister province Buenos Aires. Še en udarec za ubogo guvernerko Vidal: izmaknil ji je ključnega aduta. Hernán Lacunza je priznana osebnost in njegov prihod ob krmilo gospodarskega delovanja je pozitivno odjeknil tako v vladi kot v opoziciji.

Novi minister je tudi spretno pomiril viharni položaj, ko je na razgovor povabil ekonomske izvedence vseh strank. Vsi so pozitivno odgovorili, razen levičarske povezave. Fernández je na razgovor poslal zanimivega moža: Guillermo Nielsen je isti, ki je pred kratkim izjavil, da je bivši minister Kicillof ignorant. Za tem je Fernández ostro pojasnil, da Nielsen nikakor ni njegov „svetovalec‟. Ga sedaj pošilja skoraj kot prihodnjega gospodarskega ministra? Nekaj ni jasno v peronističnem taboru. Mnogi kažejo na številne razhode med obema Fernández. Mir bo, dokler ne bodo zmagali na volitvah. Pa potem? Kdo bo resnični vodja prihodnje vlade, če zmaga peronizem?

Zamenjava ministra in sledeča srečanja so pozitivno vplivala na položaj. Dolar se je umiril in celo nekoliko padel. A kriza bo sprožila nov skok inflacije, ki se je bila prej resnično nekoliko unesla. Macri je upal, da bo do volitev in do konca tekočega mandata lahko obvladal položaj. Sedaj so vsi ti načrti splavali po vodi. Kako v takem položaju ohraniti upanje, da sprevrže porazen izid primarnih volitev in doseže odločilni drugi krog? Vendar so v vladi prepričani, da še ni vse izgubljeno. Na čelu tega gibanja stoji Elisa Carrió, ki trmasto vztraja na ideji, da se je treba boriti „do zadnje diha‟ in da je zmaga mogoča. Vsi vemo, da je matematično to res, a tudi v vladnih vrstah mnogi dvomijo, da je smiselno.

Srčika problema. Mimo gospodarskih težav, finančnih zapletov in političnih korakov mnogi vidijo bistveno težavo v ustavnem položaju po volitvah. Resni opazovalci dvomijo, da bi Alberto Fernández res imel v rokah vajeti delovanja. V tem je srčika problema: kdo bo resnični gospodar odločitev. Preveč se razhajajo menja predsedniškega kandidata in podpredsednice, da bi lahko pričakovali miren razvoj dogodkov. Poznamo že napovedi posegov v sodno ustanovo; prav tako govor o ustavni spremembi. Krožijo seznami ministrov in pa razdelitev funkcij v parlamentu, če zmaga peronizem. Vse to povzroča dvom a usodi, ki čaka državo. Analize možnega volilnega izida kažejo, da ni nemogoče, da bi peronizem znova imel večino v obeh zbornicah parlamenta. Že s tega vidika je nujno, da vladna stran napne vse sile, da zniža možnost absolutizma katerekoli prihodnje vlade.

Če smo stvarni, ustavna reforma v sedanjem položaju še ni možna. Za sklic ustavodajne skupščine je potrebno soglasje dveh tretjin parlamenta. A obvladanje sodnega sistema ni nemogoče. Zanimivo je, kako že krožijo seznami sodnikov, ki naj jih po nastopu nove vlade čim prej „odstranijo‟ in drugih, ki naj jih „povišajo‟. Če sledimo tem priimkom lahko vidimo, da je večina, na en ali drug način, povezana s sodnimi postopki proti funkcionarjem prejšnje vlade, predvsem v zvezi s sojenjem bivše predsednice. Še bo zanimivo. In ne bo treba čakati dvajset let.

Tone Mizerit