Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 30

Nemiren odmor

Obdobje, ki poteka med primarnimi volitvami in prvim krogom realnih volitev, naj bi bil neke vrste odmor, vsaj do začetka uradne volilne kampanje, en mesec pred nedeljo 27. oktobra. Vlada je smatrala, da je zagotovljeno mirno sožitje. Devizna kriza, ki se je sprožila takoj, ko je bila znana razlika v prid opozicijskemu kandidatu (Alberto Fernández), se je umirila tudi, ker sta vlada in opozicija prišli do nekega virtualnega dogovora. Umirjene besede Fernándeza so bile potrebne, da se takrat položaj ni še bolj zapletel.

Vendar mir ni trajal dolgo. Vse je presenetila manifestacija, poznana kot A24. V soboto, 24. avgusta namreč, se je spontano izrazil tisti del prebivalstva, ki še vedno podpira predsednika Macrija in sedanjo vlado, in hoče, da se predvolilni napor nadaljuje. Tisoče in tisoče državljanov se je zbralo na majskem trgu in po vseh večjih mestih v notranjosti države in javno izpričalo svoje politično zadržanje. Manifestacija sama, predvsem pa njena številčnost in obseg, je vzbudila pozornost tudi v krogih kirchnerizma. Kot da so se streznili in zaznali, da je sicer zmaga absolutno verjetna, a da velik del prebivalstva tudi sedaj ne bo mirno gledal novih avtoritarnih posegov in novega političnega nasilja, kot se ga spominja iz predsedniških mandatov Cristine. Po mnenju opazovalcev je to, sprožilo reakcijo.

Zopet je zagorelo. Pretekli torek, 27. avgusta, je bil nemiren dan. Znova so se zrušili argentinski boni in delnice, dolar je v hipu poskočil skoraj 2% in deželno tveganje je preseglo 2000 temeljnih točk. Novi finančni minister Hernán Lacunza, ki je komaj nastopil, je moral gasiti ogenj še preden se je dobro usedel na svoj stolček. Proti večeru je prišlo do navideznega pomirjenja, a nihče ne ve, kako se bo položaj razvijal v prihodnje. V vladi so tožili Fernándeza, da je „z dinamitom pognal v zrak dogovor‟. Pravzaprav, uradnega dogovora ni bilo, a zdrava pamet narekuje, da je nevarno povzročati neurje, ko je ladja komaj našla ravnovesje. Najbolj jasen v tem je bil vladni kandidat za podpredsednika, peronist Pichetto, ki je izjavil da „za Cristino je najboljše če vse zagori‟.

Kako je sploh prišlo do panike? Buenos Aires je ponovno obiskala delegacija Mednarodnega denarnega sklada (FMI). To pot niso prišli pregledovat računov, temveč, da bi zaznali prihodnji razvoj političnega položaja. Zato so imeli srečanja z vladnimi predstavniki, pa tudi s skupino ekonomskih svetovalcev opozicije. Z njimi je bil tudi Alberto Fernández. Njegov nastop je bil zelo oster in je Sklad obdolžil, da je skupaj z vlado kriv „socialne katastrofe‟, ki je prizadela Argentino. Obenem se je pritožil, češ da tisoče milijonov dolarjev, ki jih FMI posoja Argentini, služi le pobegu deviz iz države (kar vsaj delno drži). Baje bi opozicijski kandidat rad videl, da Sklad ne bi državi dostavil novih 5.400 milijonov dolarjev, kot je dogovorjeno, temveč jih posredoval potem, ko bi nastopila njegova vlada.

A to ni bilo vse. Kot sedaj trdijo, je s strani delegacije Sklada padel izraz „vacío de poder‟, kar bi lahko prevedli kot vakuum ali praznina oblasti. Izraz je težko prevesti v slovenščino in baje tudi v angleščini nima istega pomena kot v „argentinščini‟. Argentina ima žalostno tradicijo (neperonističnih) vlad, ki niso dokončale svoje ustavne dobe, ker niso poosebljale potrebne oblasti. Uporabljati izraz v tej državi je kot zavpiti „ogenj‟ v hiši, kjer vsak teden gori. Zlonamerno so potem kirchneristični krogi razlagali, da je delegacija Mednarodnega denarnega sklada predlagala, naj se volitve izvedejo predčasno. Delegacija je v uradni izjavi to ostro zanikala. A od tu pa do ponovne devizne krize je bil le korak.

Nemirni Alberto. Težko je razumeti te hitre spremembe, mirovne dogovore in ponovne vojne napovedi. Po pravici povedano, navaden državljan je že naveličan stalnih ponavljajočih se kriz. Ne razume jih. Še manj razume politike, ki jim je mar le oblast, trenutna korist, čeprav potem hiša gori. Pravzaprav zadeva ni nova. Francoski kralj Ludvik XV je skoval priljubljeno frazo „ Aprés moi, le déluge ‟ (Za mano, povodenj). Danes je v Argentini to v polni veljavi.

Najbolj zanimivo je, da napetost ni le med vlado in opozicijo. Še hujše trenje je v sklopu kirchnerizma. Razne nasprotujoče si skupine skušajo zavzeti čim važnejše položaje. Peronizem si je zastavil cilj, da ponovno zavzame oblast. Vsi so se zavedali, da to ne bo mogoče, če bodo nastopali ločeni kot doslej. Alberto Fernández je to jasno nakazal. Ko so ga vprašali, zakaj se je „vrnil‟, mu je ušlo da, ker „samo s Cristino ne bi zadostovalo‟. Ločeni bi bili znova poraženi. „Vsi združeni bomo zmagali‟, trdi njihova stara himna. Zato je bilo vodstvu jasno, da morajo „skriti‟ Cristino in „utišati‟ Cámporo. Ste opazili, da se skoraj ne vidi bivše predsednice? In da so bili doslej „levičarski fantje‟ izredno mirni?

A po številkah, ki so jih pokazale primarne volitve, se je položaj spremenil. Fantje (in dekleta) so že gotovi svoje zmage in nočejo več molčati. Nasprotno: zagotoviti si hočejo svoj del oblasti in ta naj bo čim večji. To pa spravlja v težak položaj predsedniškega kandidata. Strategija, ki jo je doslej dosledno izvajal Fernández je bila, da se je kazal umirjenega, neke vrste garanta ravnovesja, ki bo premostil osovraženo razpoko in za skupnim ciljem javnega blagra združil ves narod. A to postaja vsak dan težje. Opazovalci se ne sprašujejo samo, če bo v primeru (skoraj gotove) zmage resnično vladal on ali Cristina, temveč tudi, koliko teže bo v vladi imel tradicionalni peronizem, ki ga on predstavlja, in koliko La Cámpora, ki nikdar ni dokončno prebavila njegove kandidature. Za to skupino so vsi predstavniki tradicionalnega peronizma (Alberto Fernández, Sergio Massa, Guillermo Nielsen …) še vedno „izdajalci‟, ker so v določenem trenutku zapustili Nestorja in Cristino in prešli na nasprotni breg. Pravzaprav je glavno vprašanje argentinske politične prihodnosti, koliko časa bodo še „vsi združeni‟.

To se komaj začenja. V navalu realnosti je v začetku tedna Macri izjavil, da „če bomo v prihodnje opozicija, bomo podprli vse pozitivne iniciative‟. S tem je vredno sprejel možnost poraza a tudi nakazal pripravljenost za mirno sožitje in sodelovanje. To seveda Fernándezu prija, a ni dovolj za njegov mir. Težave se pojavljajo drugje. Zažigalne izjave bivših kirchnerističnih funkcionarjev njemu bolj škodijo kot koristijo. Ne samo La Cámpora; tam so tudi Guillermo Moreno, Luis D'Elía … in seveda Hebe de Bonafini. Gospa (?) je, sredi svojih običajnih surovih napadov, napovedala, da bo sedanji šef vlade prestolnega mesta Rodríguez Larreta „crknil kot majhna podgana‟. Psovka ima političen pomen. Poleg Cordobe, ki je poseben primer, je samo v prestolnem mestu zmagala vladna povezava in to zelo prepričljivo. Na oktobrskih volitvah se bo odločila tudi usoda prestolnice. Bistvene važnosti je, kdo bo zmagal tukaj, ker prestolnica v rokah prihodnje (možne) opozicije bi bila hud trn v peti kirchnerizma. Povrnili bi se v čase, ko je bil vodja mestne vlade Macri in imel nenehne težave s Cristino, tedaj predsednico države.

Zapleti (možne) prihodnje vlade pa so še drugačne narave. Prejšnji teden sem omenil protislovje, ko Fernández kritizira vladne socialne ukrepe, kot so odprava davka na dodano vrednost (IVA) na najbolj potrebne predmete prehrane, ali zvišanje praga za plačilo davka na dobiček, in seveda zamrznjenje cene goriv in podobno, ko vendar vse te ukrepe predvideva njegov vladni program. Problem se je pojavil z guvernerji posameznih provinc, ki so prikrajšanji zaradi manjše davčne nabirke. Prav ti guvernerji pa so temelj Fernándezove politične moči. Oni ga tudi podpirajo v nasprotju s Cámporo. Sedaj so v zadevi davkov že vložili tožbo pri Vrhovnem sodišču. Se jim bo možni prihodnji predsednik upal zameriti? Bo požrl predvolilne obljube? In, seveda, bodo on in guvernerji tudi ostali „združeni‟?

Tone Mizerit