Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 34

Predvolilne napetosti

Ni dolgočasno v Argentini. Vsak dan prinese kaj novega in razni dejavniki nenehno poskrbijo, da ne zmanjka skrbi. Medtem, ko varnost postaja nek oddaljen in vedno manj stvaren pojem, se strankarska politika in vsakdanje življenje mešata s težavami, ki jih povzročajo razne socialne skupine, ki vedno močneje in odločneje nastopajo v javnosti.

Prejšnji teden smo že omenili ta problem. Javni protesti, ki se izražajo v blokiranju cest v središču mesta, so se sedaj razširili na avenije, ki povezujejo mesto in predmestne občine. Tudi ni le most Pueyrredón, ki vodi v južne predele; sedaj so na vrsti že okraji kot Liniers na zahodu, ali most Saavedra na severu, kar pocestni kaos pomnoži do neverjetnih zapletov za vse, ki jih dnevni opravki zanesejo na pot med mestom in okolico.

Čim slabše, tem boljše. Ob razvoju položaja na tem področju že ne moremo govoriti o spontanih nastopih ali izključno socialnih potrebah. Ministrica za Socialno skrbstvo, Carolina Stanley, je že večkrat poudarila, da te dejavnosti niso več socialne narave. „To je politika in izsiljevanje‟, poudarja, ko razlaga javne posege na socialno področje. Država vlaga milijone, da podpira ustanove oskrbovanja s potrebnimi sredstvi, da prepreči skrajno lakoto. Sicer nizke a redne podpore in razne subvencije, raznoliki delavski plani in delovanje samoupravnih zadrug je razširjeno po bednih naseljih in revnih predmestnih predelih.

Omenili smo tudi že, da je kirchneristični predsedniški kandidat Alberto Fernández prosil, naj protestniki „izpraznijo ceste‟. Tak kaos v predvolilni dobi ne koristi vladi, a še manj koristi opoziciji, ki se s hitrimi koraki bliža zmagi. Položaj sedaj odbija celo tiste, ki so še do pred kratkim gledali s simpatijo pocestne izgrede, ker so izpodkopavali ugled vlade. Teorija „čim slabše, tem boljše‟ se je uveljavila tudi ob tem vprašanju. Sedaj pa protesti uhajajo iz rok vajeti struj peronizma in prehajajo pod nadzor skrajne levice. Dogaja se namreč, da so se skupine pod kirchnerističnim nadzorom res umaknile, a pomnožilo se je delovanje tistih, ki niso zadovoljni niti s Fernándezom, niti s peronističnim enotnim nastopom. Pošast, ki jo je opozicija pomagala ustvariti in jo doslej podpirala in izkoriščala, je sedaj dozorela in ogroža celo strukturo, ki se že pripravlja na prevzem oblasti.

Da celotna akcija ni spontana, temveč sad široke strategije, dokazuje dejstvo, da izgredi preteklega torka 24. septembra niso potekali le v prestolnem mestu, temveč so prišli do izraza v dvajsetih provincah po vsej državi. Temu je treba dodati še posebne primere, kot je provinca Chubut. Ta pa res že gori, kot posledica delovanja ponovno izvoljenega guvernerja (Mariano Arcioni), ki je v navalu populizma obljubljal nebesa, provinco pa uničil in jo pripeljal pred vrata pekla, kljub znatni podpori zvezne vlade. V treh mesecih je namreč podvojil javne stroške, ni pa uredil niti plač javnih uslužbencev, predvsem učiteljstva.

Kam pes taco moli. Druga polemična točka, ki se je te dni ponovno vrnila na prva mesta javnih debat, je namen ustavne spremembe. To je ideja, ki že dolga leta kroži v raznih skupinah skrajnega kirchnerizma. Sama bivša predsednica Cristina je še za časa svojega drugega obdobja večkrat sprožila to idejo. Ni je mogla izvesti, ker v Argentini, da se skliče ustavodajna skupščina, je potrebno soglasje dveh tretjin parlamenta. To pa se je izkazalo, kljub večini v obeh zbornicah in naporu, da bi prepričali del ostalih zastopnikov, kot nekaj nemogočega. V prihodnjem mandatu, tudi če prepričljivo zmagajo, vlada ne bo imela dveh tretjin in bo težko prepričala del opozicije, da bi ji odprla vrata do sprememb.

Argentina je ustavo izglasovala leta 1853. Od tedaj je to temeljno besedilo naše države doživelo šest reform, poleg začasnega statuta vojaškega režima leta 1972. Zadnja reforma je bila leta 1994, kot posledica Olivovskega pakta med predsednikom Menemom in Alfonsinom. Ustavodajna skupščina je vnesla kar nekaj sprememb, delno pozitivnih. Med drugim je predsedniško dobo skrčila na štiri leta (do tedaj je trajala šest let) in dovolila eno ponovno izvolitev. A je tudi uvedla normo, da na predsedniških volitvah zmaga kandidat, ki prejme 45% glasov, ali pa 40% in nadkrili drugega za več kot 10%.

Zanimivo je, da je predsedniški kandidat Alberto Fernández jasno izjavil, da ga „nihče ne bo prepričal, da je ustavna sprememba potrebna‟. Če je tako, zakaj je v teh letih več skupin, iz osrčja kirchnerizma, pripravljalo razna besedila za novo ustavo? Pred nekaj dnevi je znova zagorela polemika, ko je Cristina Caamaño, predsednica ustanove Justicia Legítima (Legitimno pravosodje) osvetlila sodno reformo, ki jo je skušala uvesti Cristina v dobi svojega drugega mandata in je propadla zaradi nasprotne odločitve Vrhovnega sodišča. Sedanje besedilo je pripravila skupina izvedencev, ki se zavzema za ustavno reformo.

Drugo področje, ki ga tudi obravnavajo, je vprašanje medijskega nadzora. Kljub temu, da argentinska ustava jasno prepoveduje časopisno cenzuro, je tudi tukaj bivša predsednica imela svoje načrte. V isti smeri poteka sedaj sodba proti enemu izmed časnikarjev Clarina (Daniel Santoro), ki jo vodi polemični sodnik Ramos Padilla v mestu Dolores. Sodstvo in mediji je dvoje področij, ki jih je kirchnerizem vedno skušal absolutno obvladati. Ker jim je to spodletelo po poti v parlamentu izglasovanih zakonov, jim ostane samo pot ustavne reforme. Da ne gre le za prazen strah lahko navedemo, da imajo v sedežu kirchnerizma, v Instituto Patria že pripravljeno besedilo uvoda (preambula) v novo ustavo.

Oblaki so rdeči. Trenje, napetost, premiki … V kirchnerističnem taboru opazimo nenehno vrvenje, ki kaže na mrzlične manevre za obvladanje notranjega delovanja. Navidezno je bilo lahko združiti raztresene skupine peronizma v eno samo fronto. Uspeh tega dela je presenetil vlado, pa tudi same voditelje teh političnih formacij, ki so se naenkrat znašli združeni v boju, čeprav so se do tedaj spopadali med sabo. Izreden uspeh na primarnih volitvah jih je še bolj presenetil in jim potrdil, da so (končno) na prvi poti.

A tu so se nehali „medeni meseci‟ in se je začelo realno življenje tega „zakonskega združenja‟. Ko manjka še cel mesec do predsedniških volitev, se že opažajo obronki notranjih bojev, katerih cilj je oblast nad strukturo, ki bo (najbolj verjetno) decembra prevzela oblast ob krmilu te obubožane Argentine. Ni treba še posebej razlagati, da je največja razlika (in največja napetost), med formalnim peronizmom in skupino La Cámpora, ki predstavlja „čisti kirchnerizem‟. Ta skupina, ki jo vodi mladi Máximo Kirchner, je precej monolitna. Bolj raznoliko je področje formalnega peronizma, ki se izraža v posameznih veljakih (Fernández, Massa, Felipe Solá …) pa zlasti v guvernerjih in veležupanih buenosaireškega predmestja.

Bistveno vprašanje, kot smo večkrat že omenili je, kdo bo (v primeru zmage) končno držal vajeti v rokah: predsednik ali podpredsednica. Ne pozabimo, da je ta „zakon‟ nastal, ker je bila Cristina prepričana, da sama ne bi dosegla zmage. Alberto Fernández ji je pripeljal guvernerje, in vodi tudi župane. A (kot dobesedno trdi Pichetto) „sedaj ji je že žal‟ da ga je postavila za predsedniškega kandidata, ker misli, da bi tudi sama lahko zmagala. Skuša pa predvsem zagotoviti „nasledstvo‟, za katerikoli primer. Po ustavi, če ni predsednika, vodi državo podpredsednik. Sledijo pa mu nadomestni predsednik senata, nato pa predsednik poslanske zbornice. Zato hoče Cristina določiti vodjo senata (večno zvesti Parrilli? Camporist Recalde?). Poslansko zbornico bo najbolj verjetno vodil njen sin Máximo.

Medtem, ko so vse oči obrnjene v Mendozo, kjer imajo ta konec tedna provincijske volitve, se Macri vrača iz ZDA, kjer je govoril pred skupščino ZN in skušal urediti račune z Mednarodnim denarnim skladom. Doma pa organizira velikanski shod, ki naj mu vlije nekoliko upanja za oktober. Kot trdijo Argentinci: upanje je zadnje kar izgubimo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 33

Težave tu in tam

Volilna kampanja je že stekla, čeprav se trenutno še bolj malo pozna. Volilne povezave namreč še iščejo, kako bi se bolj vabljivo predstavljale javnosti in kakšna bo vsebina njihovih obljub. Ne za vlado, ne za opozicijo to ni lahka stvar. Položaj je tako zapleten, da ni veliko prostora za politične manevre. Kar pa se obljub tiče, je vlada bolj tiho in njeni predstavniki trdijo le, da „smo na pravi poti‟, a da bi potrebovali več časa. In še slišimo iz ust nekaterih, da bi bil danes položaj bistveno drugačen, če kirchnerizem ne bi na primarnih volitvah tako prepričljivo „zmagal‟, ker se je gospodarstvo pred tem že začelo gibati v pravi smeri. Sedaj, po dolarski krizi in sledečih sunkih, je seveda treba začeti vse na novo.

Pot iz močvirja. Na strani opozicije tudi ni konkretnih napovedi, kaj in kako bodo „bika zagrabili za roge‟. Alberto Fernández (AF) se zaveda, da je položaj skrajno zapleten. Morda prav zato ne govori o konkretnih ukrepih. Jasno pa je tudi, da dejansko še nima resnega in izdelanega gospodarskega programa. Tudi je še neznanka, kako bo (če končno zmaga, kar je skoraj gotovo, a se še ni zgodilo) sestavljen njegov zbor ministrov. Trdi, da ima sestavo „odločeno v višini 70%‟. Vsa vprašanja pa se sukajo okoli gospodarskega ministra. Povedal je že, da to ne bo Melconian, s katerim se v mnogih ukrepih razhaja. Dal pa je vedeti, da želi, da bi to mesto prevzel Roberto Lavagna, predsedniški kandidat povezave, ki je preostala od Federalnega peronizma. To pa je sedaj še popolna utopija.

Zakaj taka ihta in tako poudarjanje z Lavagno, ki najbolj verjetno ne bo sprejel tega mesta? Kirchneristični kandidat je večkrat zatrdil, da bo on deloval „kot Nestor‟ (Kirchner, seveda) in bo njegova vlada stopala v smeri, ki jo je začrtal pokojni začetnik te politične struje. Gotovo AF misli na prvi dve leti Nestorjevega vladanja, ko so bili njegovi ukrepi res pozitivni in je tudi sestava vlade izražala pozitivno ravnotežje in stvarnost ukrepov. Šele potem je vse začelo drseti navzdol. Takrat je tudi Lavagna odstopil kot gospodarski minister, ker je opazil začetek postopka korupcije v javnih delih, ki se ni ustavil do Macrijeve zmage.

Mislim pa, da si AF ne dela utvar. Položaj ob Nestorjevem nastopu je bil res obupen. A Lavagna je imel lažje delo: soja je takrat na mednarodnem trgu imel blazno ceno nad 600 dolarjev na tono (danes nekaj čez 300). Notranji položaj pa je bil urejen, ker je minister Remes Lenicov že opravil vse „umazano delo‟, ob grozni revščini (57%, daleč od sedanjih 35%) in blazni brezposelnosti (21,5%; medtem ko je v prvem tromesečju letošnjega leta dosegla 10,1%). Mednarodne okoliščine so bile prijazne do Argentine, ki se je uspešno izkopala iz težav. Kako hitro pozabimo, kaj vse smo že prestali!

Seveda, danes je položaj drugačen. Zadnje čase je Macriju uspelo, da je obrnil rezultat zunanjetrgovske bilance, ki je bila vsa zadnja leta (tudi pod Cristino) negativna. A to ni dovolj. Treba je razgibati domači trg, postaviti na noge proizvodnjo, obdržati deficit 0, ki ga je uvedel Macri, pa reševati socialno stanje, ki je obupno. To se ne doseže samo s »socialnim paktom« med državo, podjetniki in sindikati, ki ga napoveduje predsedniški kandidat. Kako bomo to storili? Fernández večkrat navaja (in za njim ponavlja ves kirchneristični zbor), da bomo uvedli „portugalski model‟.

Odpustimo jim, saj ne vedo kaj govorijo. Nenadoma je Portugalska postala slavna. Kako, da se je lahko izkopala iz hude krize, „ne da bi se vdala Mednarodnemu denarnemu skladu‟? Res obstajajo nekatere sličnosti med tedanjo portugalsko in sedanjo argentinsko krizo. Finančni polom leta 2008 (Lehmann Brothers) je pustil to državo brez dostopa do mednarodnih posojil. Portugalski deficit je leta 2010 dosegel 12% domače bruto proizvodnje (DBP) in naslednja leta se je položaj še poslabšal.

A že leta 2015 se je tok obrnil. Začela se je gospodarska rast in leta 2018 je državni deficit dosegel komaj 0,5% DBP, inflacija pa je dejansko zginila. Brezposelnost je padla na evropsko raven. Enako revščina. Danes gospodarstvo deluje in proizvaja. Po petih letih „portugalskega programa‟ se je položaj uredil. Res, zakaj ne bi mi storili nekaj podobnega? Pa, seveda, brez Mednarodnega denarnega sklada, ali še bolje, proti njemu.

Nekaj je treba priznati argentinski levici (in k njej spada kirchnerizem, ne pa peronizem, in ne verjamem da Alberto Fernández). Dosleden je v svojih antipatijah. A v portugalskem primeru (socialistična vlada) govorijo, ne da bi vedeli kakšna je celotna zgodovina. Ko je Portugalska prišla do roba prepada, je leta 2011 podpisala pogodbo z rešilno „trojko‟. To so sestavljali Centralna evropska banka, Evropska komisija in (tukaj tako osovraženi) Mednarodni denarni sklad. Posojilo je znašalo 78 tisoč milijonov evrov.

A seveda to je bila le podlaga za napor, ki jih je čakal. Portugalska (socialistična) vlada je naprej narodu jasno razložila položaj, potem pa uvedla prvi del rešilnega programa: zamrznili so plače vseh državnih uslužbencev za leta 2012 do 2014; za leto 2012 so vsem ukinili dodatno plačo (aguinaldo); za tri leta so ukinili predhodne upokojitve; v letu 2013 so razširili delavni urnik od 35 na 40 tedenskih ur (seveda za iste plače); in še bi lahko naštevali. Seveda, prve posledice niso bile prijetne. Brezposelnost, ki je leta 2008 bila 7,5% je skočila na 16%; revščina je med 2013 in 2014 dosegla 27,5%; stabilnosti zaposlitev skoraj ni bilo. A zadnja leta je drugi del tega programa pokazal pravilnost ukrepov in danes je Portugalska normalna država Evropske unije. Argentinska levica, ki si polni usta s „portugalskim modelom‟, vidi le drugi del programa. Bi bila pripravljena sprejeti ukrepe prvega dela?

Napeto, tu in tam. Zadnje dni se je zaostril položaj „na cesti‟. Cesta (la calle) v Argentini ni le fizični prostor. Je zapleten (in važen) politični pojem in dejavnik. Tisti, ki „obvlada cesto‟, ima moč in prednost. V starih časih so bile to stranke. Zlasti peronizem je imel izredno „moč mobilizacije«. Počasi, predvsem v zadnjem obdobju, je ta moč prešla v roke tako imenovanih socialnih gibanj. Te skupine večinsko sestavljajo brezposelne osebe in prejemniki socialnih podpor in člani raznih „ljudskih zadrug‟. Vodijo jih spretni „ljudski‟ politiki, ki tržijo socialni mir za povišice vsot in količine teh podpor. Kot ugotavljajo sedaj, je 90% teh gibanj v rokah kirchnerizma, ostalih 10% pa nadzoruje skrajna levica.

V zadnjem času se je njihovo pocestno delovanje izredno ojačilo. A jasno se je pokazala tudi razlika med „umerjenimi‟ in „skrajnimi‟. Prvi so napolnili kongresni trg, ko je poslanska zbornica izglasovala zakon, ki predvideva „nujno prehrambno stanje‟. Istočasno pa je na aveniji 9. julija taborila skrajna levica, ki za ta teden grozi s tridnevno zasedbo. Ni treba še posebej razlagati, kako ti pojavi motijo miren razvoj prometa in življenja v mestu sploh. Čeprav ta nered, neprijeten mestnemu prebivalstvu, ne ogroža skoraj gotove kirchneristične zmage, postavlja v slabo luč njihovo vodstvo. Zato je Alberto Fernández javno zahteval (svetoval, prosil), naj gibanja „izpraznijo ceste‟.

To je bil prvi znak težav, ki čakajo (morebitnega) prihodnjega predsednika. Večji del teh gibanj nasveta ni vzel v poštev, nekateri glasovi pa so javno in jasno odgovorili, da tega ne bodo storili. Bi bile te skupine pripravljene mirno sprejeti domnevni prvi del „portugalske rešitve‟? Napetost med uradno opozicijo in raznimi levičarskimi krogi počasi a vztrajno raste. To bo postalo še bolj vidno, čim bo napredovala volilna kampanja. Ni jasno in vzbuja skrb, kako bo to razmerje potekalo, ko (če) kirchnerizem pride na vlado. Oblaki so že na obzorju.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 32

In šel je boj boj'vat brez upa zmage

Ne verjamem, da je naš genialni Prešeren kaj vedel za Argentino, čeprav je ta za časa njegovega življenja že bila neodvisna država in so se celo že kazale težave, ki se potem niso nikoli poslovile. A njegov verz v Krstu pri Savici, ki nam služi kot naslov, kaže razpoloženje v vladi, ko se začenja uradni del volilne kampanje. Volilni zakon je namreč določil soboto, 7. septembra, kot otvoritev propagandne akcije. To se kaj malo pozna, ker kampanja se razvija že vse leto, in se je le ojačila po primarnih volitvah. Le vzdušje  se je bistveno spremenilo po 11. avgustu, ko je vlada doživela tisti hudi, skoraj neprebavljivi udarec.

Od tedaj lahko vladno skupnost (in vladno delovanje) delimo na dva dela: po eni strani so tisti, ki so se vdali v usodo in jih skrbi le, da bi vladno dobo do 10. decembra prestali brez večjih nesreč in oddali oblast čim bolj mirno. Je pa druga skupina, ki trdi, da še ni vse izgubljeno, da je še upanje, in se trudi, da bi obrnila smer volilnega delovanja. Ta skupina se je ojačila zlasti po velikem javnem shodu 24. avgusta. Podoben shod so doživeli tudi 8. septembra v Moronu, kjer je guvernerka province Buenos Aires, Maria Eugenia Vidal praznovala svoj 46. rojstni dan. Ogromna množica se je zbrala in ji izrazila svojo podporo. Seveda, nekaj so javni shodi, drugo pa je odločitev v „temni sobici‟, ko volivec odda svoj glas. Vidal ve, da je njena usoda zapečatena.

Kaj pa ankete? Po sramotnem polomu ob primarnih volitvah (večina se je zmotila v sorazmerju 15 do 20%), in sledečem molku, so se znova pojavile. Sedaj sicer napovedujejo različne številke, a vse kažejo na kirchneristično zmago že v prvem krogu. Seveda se lahko zmotijo, kot so se že tolikokrat. A vse kaže, da bi se moral dogoditi pravi čudež, da bi se volilna sreča obrnila. V vladi res ni velikega navdušenja nad kampanjo. Večino energije požira težak gospodarski in socialni položaj, ki ga komaj obvladajo. Najbolj jasno in odločno, v smislu volilne kampanje, nastopa kandidat za podpredsednika, peronist Miguel Angel Pichetto. V vrstah vladne stranke PRO je še vedno vidna posledica udarca; Elisa Carrió je trenutno utihnila, radikali pa se že pripravljajo, da koalicijo zapustijo takoj po volitvah.

Barka sredi viharja. Ta je najboljši opis vladnega stanja. Finančno področje je sicer nekoliko umirjeno. Dolar se je ustalil in državno tveganje nekoliko uneslo po rekordnem skoku ob dolarski krizi. Nekoliko več miru je tudi, ker je opozicija spoznala, da ji ne bi koristil nov požar. Ne bi sicer ogrožal njihove skoraj gotove zmage. A nekaj je prevzeti vlado v relativnem miru, drugo pa, ko vse gori in se nasprotja med skupinami le še zaostrujejo.

Minister Lacunza sedaj potuje v Washington. Tam ima zelo težak opravek: skušal bo prepričati novo vodstvo Mednarodnega denarnega sklada (FMI), da naj posreduje obljubljenih 5.400 milijonov dolarjev, ki jih vlada krvavo potrebuje. To ne bo lahko, in se zdi, da se minister tudi podaja na pot „brez upa zmage‟. Celotno megaposojilo, ki ga je sklad namenil Argentini, je temeljilo na upanju (namenu), da na predsedniških volitvah zmaga Macri. Kaže, da so se mojstri v Washingtonu šele sedaj zavedli, da dolarji v Buenos Airesu hitro pridejo v druge roke in pobegnejo iz države (ali pa je to celo njihov namen?). Argentinska država in družba imajo kaj malo koristi od tega ogromnega posojila, ki ga bo treba nekoč vrniti.

A trenutno ima vlada v rokah še drugo goreče poleno. Španski izraz „emergencia alimentaria‟ bi lahko prevedli kot „nujno prehrambno stanje‟. Nobenega dvoma ni, da je socialno stanje obupno. A res je tudi, da vlada preko ministrstva za socialno skrbstvo (ministrica Carolina Stanley) izvaja na tem področju izredno pozitivno delovanje. V vladi menijo, da ni potreben poseben dekret, da se to delovanje še ojači. A združena opozicija zahteva neko zunanjo gesto. Dekret ali zakon zahtevajo še sindikati in ga je nasvetovala tudi cerkvena hierarhija. Opozicija je že napovedala, da bo poslanska zbornica zasedala ta četrtek, da izglasuje potreben zakon. Ker ima združena opozicija v zbornici lastno večino, je vlada končno sprejela dejstvo in bodo sodelovali tudi vladni poslanci.

Kdo je radodarnejši? Vlada sumi, da hoče opozicija ta zakon in sledeče delovanje izrabljati v volilne namene. Karkoli bo odslej storil na socialnem področju, si bo kot zaslugo pripisala opozicija. Nekaj resnice je v tem, saj je ta poseg že predviden in se izvaja. Podoben dekret je namreč objavil Duhalde ob krizi leta 2002 in so ga potem podaljševali s posebnimi zakoni. Dejansko zadnji izmed njih, iz leta 2016 (zakon št. 25.3459), predvideva „nujno prehrambno stanje‟ do 31. decembra letošnjega leta. Zakaj je torej potreben nov zakon? Poleg tega, omenjeni Duhaldejev dekret in sledeči zakoni predvidevajo tako široko socialno pomoč (prehrambno, zdravstveno, stanovanjsko, razne subvencije …), da je besedilo skoraj nemogoče izboljšati. A vlada se je vdala in zahteva le, da naj opozicija v zakonu jasno določi, kje naj vzamejo denarna sredstva, za izvedbo tega izrednega podpornega posega.

Vzporedno tečejo pogajanja s sindikati, ki zahtevajo obnovljena paritetna zasedanja, ki naj določijo povišice plač v soglasju s sedanjim stanjem in pobesnelo inflacijo. Prejšnje povišice so bile določene v času, ko je gospodarski razvoj mirno stopal po poti počasne stabilizacije. Vladni poraz na primarnih volitvah je vse postavil na glavo. Vlada noče ničesar slišati o novih povišicah plač. Pač pa je sprejela zahtevo posebnega dodatnega bona, ki naj nekoliko olajša težko stanje delavstva. Govori se o dodatnih pet tisoč pesih, a še vsi čakajo bolj točnih določil. Manjša podjetja pa že opozarjajo, de nimajo denarja za to podporno gesto. Imajo rastoče težave, da sploh obratujejo. Položaj se vedno bolj zapleta.

Pogled v prihodnost. Medtem se kirchnerizem že pripravlja na vladanje. Kakšno bo to, je popolna neznanka. Nihče ne ve, kako se bo razvijalo ravnovesje oblasti, kašen bo zbor ministrov in (bistveno vprašanje), kdo bo sploh odločal smer delovanja. Vprašanje „dvojnega krmila‟ (Alberto ali Cristina) je vsak dan bolj pereče. Bivša predsednic pa je nepričakovano prenehala s svojimi nastopi in znova pohitela na Kubo, kjer se zdravi njena hčerka. Ta potovanja so tako zagonetna, da nihče ne ve, kaj pravzaprav gospa tam dela. Dejstvo je tudi da, kljub sodnim zahtevam, nikdar ni bilo jasno razloženo, kakšna je bolezen mlade Florencije in koliko časa bo trajalo zdravljenje. Splošno mnenje je bilo, da hčerka ostaja na Kubi, ker bi v Argentini že bila v zaporu.

Vprašanje je tudi, kako bo potekalo razmerje med zelo različnimi skupinami, ki tvorijo kirchneristični svet. Bistvene razlike so opazne med guvernerji, ki so temelj moči predsedniškega kandidata, in veležupani predmestja prestolnice, katerih ljubezen si lasti Cristina. Nihče ne ve, kako bo potekalo razmerje med vlado in sindikati, zlasti pa med raznimi sindikalnimi strujami, ki se ideološko zelo razhajajo.

In socialna gibanja? Ta teden smo lahko zasledili hud napad polemične predsednice skupine Mater Majskega trga (Hebe Bonafini) na socialnega vodjo in papeževega prijatelja (Juan Grabois). Predlog agrarne reforme še sedaj buri duhove. Njegovi pristaši pa so uprizorili izzivalne protestne nastope v prodajalnih središčih (shoping) v prestolnici. On je seveda zanikal, da bi imel prste vmes. Avenija 9. Julija pa je zopet oder protestnih shodov. Jasno je, da ne shodi, ne polemika ne koristijo dvojici Fernández, a tudi ne ogrožajo njihovega volilnega uspeha. So pa neke vrste alarmni zvonci o razmerju po volitvah.

Alberto Fernández napoveduje širok »družbeni pakt« med vlado, sindikati in podjetniki. Ta dogovor naj bi bil temelj njegovemu vladanju v prvem delu mandata. Kakšni naj bi bili pogoji tega pakta, tudi še ni znano. Mnogo se govori, a nihče ničesar ne potrdi. Saj se tudi vztrajno navaja, da bo prihodnji gospodarski minister Roberto Lavagna. Ta pa je celo prenehal napadati vlado in usmeril svoje kritike na kirchneristično skupino La Cámpora. Kar nekaj opazovalcev opozarja, da se bo notranji konflikt začel že v noči volilne zmage.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 31

Stvarni a pozni ukrepi

Dnevi argentinske politike potekajo sredi nenehnih sprememb in presenečenj. Kar ne bi nikdar pričakovali od sedanje vlade, je danes že ustaljeno delovanje. Razni funkcionarji po eni strani, predstavniki opozicije pa po drugi, gledajo na razvoj dogodkov z enim očesom na ceni dolarja, z drugim pa na obnašanje vrednostnih papirjev. Po nedeljskih ukrepih je napetost nekoliko popustila. A, kot v napetem romanu, nikdar ne vemo, kaj nas čaka za vogalom.

Petek je bil obupen. Ni bilo načina, da bi ustavili rast dolarja v sorazmerju s pesom, medtem ko je deželno tveganje, ki se je še pred kratkim mirno sukalo okoli 1600 temeljnih točk, presegalo nevarnih 2500 točk. Macri je vedel, da je treba nekaj ukreniti. Po tajnih pogovorih z Albertom Fernándezom, ki sta jih obe strani odločno zanikali, je sprejel načrt, ki mu ga je nudil sedanji gospodarski minister Hernán Lacunza. Zadeva je enostavna: vlada se je odločila, da napravi red na deviznem trgu. Nekaj ministrovih dekretov je omejilo prodajo dolarja fizičnim osebam na 10.000 dolarjev mesečno; enako za prenose v inozemstvo. Podjetja in banke lahko kupijo devize in jih prenesejo v inozemstvo le z dovoljenjem Centralne banke. Izvozniki morajo devize zamenjati za domač denar v roku petih dni potem, ko prejmejo plačilo. Nekoliko daljši rok je za poljedelske izvoze. Ne bo pa omejitve, da privatniki dvignejo dolarje, ki jih imajo vložene v bankah. Da se ustavi nenehna krvavitev deviznega fonda so sklenili tudi „prestaviti‟ na poznejši čas plačevanje kratkoročnega zunanjega dolga, s čemer se zagotovi razpoložljivost dolarjev za domači trg.

Znova ista pesem. Preplah je bil izreden. Seveda je ves svet (zlasti opozicija) govoril o „novi kladi‟ (nuevo cepo) in o „ogradi‟ (corralito), oboje žalostnega spomina za navadnega državljana. Dolge vrste so se pojavile v bankah in ljudje so nevrotično dvigali devizne fonde, ki so jih imeli vložene in jih (po tipičnem argentinske izrazu) prenašali v „žimnice‟. Le delno je paniko pomirilo zagotovilo vlade, da imajo banke dovolj deviz, da vsem zagotovijo povračilo vloženih vsot. Primerjava z letom 2001, ali s kirchneristično „klado‟ ni imela nikakršne resne podlage. A strah ima velike oči.

Kdo je pripravil ta načrt? Novi minister Lacunza. Sedaj ga vsa javnost primerja s prejšnjim. Celo v vladnih krogih je bilo slišati, da „ta minister je stvaren, Dujovne pa je samo obljubljal nemogoče stvari‟. Na vsak način, položaj se je vsaj trenutno pomiril. Kljub navalu na banke in splošnemu strahu, je dolar znatno padel in se umiril v protivrednosti tam okoli 58 pesov. Res pa je, da se je znova s silo pojavil tako imenovani „dolar blue‟, na črnem ali sivem trgu. Se razume. A to je tudi že stara pesem, ki jo bomo v Argentini peli še dolga desetletja - če se bo ta pesem kdaj nehala.

Eden izmed ukrepov pa je nekako ostal v zraku. Predsednik je odločil prestavitev odplačevanja kratkoročnega dolga kar po dekretu. A v načrtu je temeljita presnova dolga, tako z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), kot z drugimi upniki. Za to pa je potrebno, da postopek potrdi parlament s posebnim zakonom. Vlada je sicer imela namen, naj to opravi novi predsednik, ki bo nastopil 10. decembra (če bo šlo vse po sreči in Macri zaključi ustavni mandat). A kirchnerizem je vztrajal, da naj to storijo pred volitvami. To je bil neke vrste pogoj za miren prehod med obema vladnima dobama. Lacunza je že pripravil osnutek besedila tega zakona in ga poslal v preučitev in potrditev sedanji opoziciji. Sledile so debate in pogajanja, a niso prišli do skupne točke. Pa so iz štaba Fernándeza namignili, naj Macri tudi to opravi po poti DNU (Decreto de Necesidad y Urgencia = Dekret potrebe in nujnosti), oni pa ga v parlamentu ne bodo zavrnili. Razlog je enostaven: vse „umazano‟ delo naj opravi sedanja vlada, potem pa bodo oni prišli kot odrešeniki in vso krivdo metali na „prejšnjo vlado‟. Kot vsi, kot vedno. Na tej točki so pogajanja.

Neukrotljiva inflacija. Ne smemo pozabiti, da so prav primarne volitve 11. avgusta temeljito spremenile politični, gospodarski in socialni položaj v državi. Macrijev načrt (dejansko pravega ekonomskega načrta sedanja vlada ni nikdar imela) je bil, da počasno upadanje inflacije zagotovi pogoje za gospodarsko obnovo (reaktivacijo), ki naj postavi na noge skrajno prizadet proizvodni aparat, ki je bil (in je še) v neke vrste intenzivni negi. Nikdar ne bomo vedeli, če bi mu ta namen uspel v primeru volilne sreče. Vemo pač, da je hud poraz na primarnih volitvah celoten položaj postavil na glavo in je odločitev nadzora deviznega trga zadal smrtni udarec Macrijevim idejam, ki so izšle iz liberalne ekonomske struje.

Po zmagi so vsi generali, po porazu vsi iščejo krivca. Danes imajo vsi uspešen recept. A priznajmo, da so že ob samem nastopu vlade (december 2015) nekateri ekonomisti (Carlos Melconian, dve leti predsednik Centralne banke) svetovali, da bi takoj uvedli protikrizne ukrepe in odpravili državni deficit. Bilo bi zelo boleče, a preprečili bi nenehno trpljenje in sedanjo katastrofo. Sedaj o tem govori tudi Nobelov nagrajenec Paul Krugman, ki se kritično izraža celo o vlogi, ki jo je v vsej tej tragediji igral Mednarodni denarni sklad. Krugman obenem trdi, da Argentinske vlade vedno zamujajo z ukrepi, saj je tudi sedanja sprememba prišla pozno. Navaja, da je namreč pretekli teden v samo dveh dneh država „izgubila‟ kar 3.000 milijonov dolarjev, ki so ušli neznano kam. Medtem strokovnjaki napovedujejo, da bo avgustovska inflacija dosegla 4,3% in računajo, da bo za celo leto 2019 končno skočila do 55%. A najhujše je, da bo, zaradi rastočega zastoja industrije in storitev, domača bruto proizvodnja padla kar za 2,5%. Grozno!

Če pa kdo misli, da bo pod morebitno prihodnjo vlado predsednika Alberta Fernándeza kakšno hitro izboljšanje, se presneto moti. Sam kirchneristični predsedniški kandidat je opozoril, da bo inflacijo znižal na enomestno število (torej pod 10% letno) komaj v četrtem letu svojega vladanja. Bo uspel vsaj v tem? Njegov gospodarski načrt temelji na petih točkah: trgovski in davčni presežek, povečanje deviznega sklada, znižanje zunanjega dolga, kompetitivna protivrednost dolarja in (že omenjeno) znižanje inflacije. Kako pa bo to konkretno uvedel, oziroma dosegel, mislim, da niti sam ne ve.

Težavna prihodnost. Zanimivo je opazovati, kako se ljudje hitro navdušijo in mislijo, da je z neko volilno zmago že vse urejeno. Fernández napoveduje gospodarski sunek, ki naj bi trajal šest mesecev. Medtem bo sicer povišal plače in pokojnine, a istočasno bo treba stiskati pasove. Za to začasno težko obdobje že kuje dogovor s sindikati, ki bodo medtem imeli potrpljenje z vladnimi ukrepi, in s podjetniki in kmeti, ki naj prispevajo svoje. Prav kar se tiče kmetov jim je zagotovil, da bodo imeli vso podporo vlade. Seveda, naj trenutno še ne pričakujejo, da bi hitro odpravili davke na izvoz.

Vprašanje pa je, kako bo to izpeljal in kako bodo posestniki in izvozniki reagirali v okviru notranjih trenj. Začelo se je namreč govoriti in se je tudi že pojavil konkreten predlog (papežev prijatelj Juan Grabois) o potrebi in namenu agrarne reforme. Vlada da bo „razlastila‟ 50.000 zemljišč in jih razdelila med „male proizvajalce‟. Nihče ne bi smel imeti v posesti več kot 5.000 hektarjev. Kako bo ta načrt vplival na razmerje med prihodnjo vlado (katerakoli že bo) in poljedelci, ki so trenutno temelj argentinskega gospodarstva, ni jasno. Kot tudi ni jasno, kako bo potekala dinamika razmerja in ravnovesje sil znotraj koalicije, ki se je zbrala samo in edinole zato, da na volitvah premaga Macrija in zagotovi povratek peronizma na oblast. Zelo šibki temelji za tako mogočno zgradbo. Zelo veliko neznank z tako zapletene račune.

Tone Mizerit