Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 32

In šel je boj boj'vat brez upa zmage

Ne verjamem, da je naš genialni Prešeren kaj vedel za Argentino, čeprav je ta za časa njegovega življenja že bila neodvisna država in so se celo že kazale težave, ki se potem niso nikoli poslovile. A njegov verz v Krstu pri Savici, ki nam služi kot naslov, kaže razpoloženje v vladi, ko se začenja uradni del volilne kampanje. Volilni zakon je namreč določil soboto, 7. septembra, kot otvoritev propagandne akcije. To se kaj malo pozna, ker kampanja se razvija že vse leto, in se je le ojačila po primarnih volitvah. Le vzdušje  se je bistveno spremenilo po 11. avgustu, ko je vlada doživela tisti hudi, skoraj neprebavljivi udarec.

Od tedaj lahko vladno skupnost (in vladno delovanje) delimo na dva dela: po eni strani so tisti, ki so se vdali v usodo in jih skrbi le, da bi vladno dobo do 10. decembra prestali brez večjih nesreč in oddali oblast čim bolj mirno. Je pa druga skupina, ki trdi, da še ni vse izgubljeno, da je še upanje, in se trudi, da bi obrnila smer volilnega delovanja. Ta skupina se je ojačila zlasti po velikem javnem shodu 24. avgusta. Podoben shod so doživeli tudi 8. septembra v Moronu, kjer je guvernerka province Buenos Aires, Maria Eugenia Vidal praznovala svoj 46. rojstni dan. Ogromna množica se je zbrala in ji izrazila svojo podporo. Seveda, nekaj so javni shodi, drugo pa je odločitev v „temni sobici‟, ko volivec odda svoj glas. Vidal ve, da je njena usoda zapečatena.

Kaj pa ankete? Po sramotnem polomu ob primarnih volitvah (večina se je zmotila v sorazmerju 15 do 20%), in sledečem molku, so se znova pojavile. Sedaj sicer napovedujejo različne številke, a vse kažejo na kirchneristično zmago že v prvem krogu. Seveda se lahko zmotijo, kot so se že tolikokrat. A vse kaže, da bi se moral dogoditi pravi čudež, da bi se volilna sreča obrnila. V vladi res ni velikega navdušenja nad kampanjo. Večino energije požira težak gospodarski in socialni položaj, ki ga komaj obvladajo. Najbolj jasno in odločno, v smislu volilne kampanje, nastopa kandidat za podpredsednika, peronist Miguel Angel Pichetto. V vrstah vladne stranke PRO je še vedno vidna posledica udarca; Elisa Carrió je trenutno utihnila, radikali pa se že pripravljajo, da koalicijo zapustijo takoj po volitvah.

Barka sredi viharja. Ta je najboljši opis vladnega stanja. Finančno področje je sicer nekoliko umirjeno. Dolar se je ustalil in državno tveganje nekoliko uneslo po rekordnem skoku ob dolarski krizi. Nekoliko več miru je tudi, ker je opozicija spoznala, da ji ne bi koristil nov požar. Ne bi sicer ogrožal njihove skoraj gotove zmage. A nekaj je prevzeti vlado v relativnem miru, drugo pa, ko vse gori in se nasprotja med skupinami le še zaostrujejo.

Minister Lacunza sedaj potuje v Washington. Tam ima zelo težak opravek: skušal bo prepričati novo vodstvo Mednarodnega denarnega sklada (FMI), da naj posreduje obljubljenih 5.400 milijonov dolarjev, ki jih vlada krvavo potrebuje. To ne bo lahko, in se zdi, da se minister tudi podaja na pot „brez upa zmage‟. Celotno megaposojilo, ki ga je sklad namenil Argentini, je temeljilo na upanju (namenu), da na predsedniških volitvah zmaga Macri. Kaže, da so se mojstri v Washingtonu šele sedaj zavedli, da dolarji v Buenos Airesu hitro pridejo v druge roke in pobegnejo iz države (ali pa je to celo njihov namen?). Argentinska država in družba imajo kaj malo koristi od tega ogromnega posojila, ki ga bo treba nekoč vrniti.

A trenutno ima vlada v rokah še drugo goreče poleno. Španski izraz „emergencia alimentaria‟ bi lahko prevedli kot „nujno prehrambno stanje‟. Nobenega dvoma ni, da je socialno stanje obupno. A res je tudi, da vlada preko ministrstva za socialno skrbstvo (ministrica Carolina Stanley) izvaja na tem področju izredno pozitivno delovanje. V vladi menijo, da ni potreben poseben dekret, da se to delovanje še ojači. A združena opozicija zahteva neko zunanjo gesto. Dekret ali zakon zahtevajo še sindikati in ga je nasvetovala tudi cerkvena hierarhija. Opozicija je že napovedala, da bo poslanska zbornica zasedala ta četrtek, da izglasuje potreben zakon. Ker ima združena opozicija v zbornici lastno večino, je vlada končno sprejela dejstvo in bodo sodelovali tudi vladni poslanci.

Kdo je radodarnejši? Vlada sumi, da hoče opozicija ta zakon in sledeče delovanje izrabljati v volilne namene. Karkoli bo odslej storil na socialnem področju, si bo kot zaslugo pripisala opozicija. Nekaj resnice je v tem, saj je ta poseg že predviden in se izvaja. Podoben dekret je namreč objavil Duhalde ob krizi leta 2002 in so ga potem podaljševali s posebnimi zakoni. Dejansko zadnji izmed njih, iz leta 2016 (zakon št. 25.3459), predvideva „nujno prehrambno stanje‟ do 31. decembra letošnjega leta. Zakaj je torej potreben nov zakon? Poleg tega, omenjeni Duhaldejev dekret in sledeči zakoni predvidevajo tako široko socialno pomoč (prehrambno, zdravstveno, stanovanjsko, razne subvencije …), da je besedilo skoraj nemogoče izboljšati. A vlada se je vdala in zahteva le, da naj opozicija v zakonu jasno določi, kje naj vzamejo denarna sredstva, za izvedbo tega izrednega podpornega posega.

Vzporedno tečejo pogajanja s sindikati, ki zahtevajo obnovljena paritetna zasedanja, ki naj določijo povišice plač v soglasju s sedanjim stanjem in pobesnelo inflacijo. Prejšnje povišice so bile določene v času, ko je gospodarski razvoj mirno stopal po poti počasne stabilizacije. Vladni poraz na primarnih volitvah je vse postavil na glavo. Vlada noče ničesar slišati o novih povišicah plač. Pač pa je sprejela zahtevo posebnega dodatnega bona, ki naj nekoliko olajša težko stanje delavstva. Govori se o dodatnih pet tisoč pesih, a še vsi čakajo bolj točnih določil. Manjša podjetja pa že opozarjajo, de nimajo denarja za to podporno gesto. Imajo rastoče težave, da sploh obratujejo. Položaj se vedno bolj zapleta.

Pogled v prihodnost. Medtem se kirchnerizem že pripravlja na vladanje. Kakšno bo to, je popolna neznanka. Nihče ne ve, kako se bo razvijalo ravnovesje oblasti, kašen bo zbor ministrov in (bistveno vprašanje), kdo bo sploh odločal smer delovanja. Vprašanje „dvojnega krmila‟ (Alberto ali Cristina) je vsak dan bolj pereče. Bivša predsednic pa je nepričakovano prenehala s svojimi nastopi in znova pohitela na Kubo, kjer se zdravi njena hčerka. Ta potovanja so tako zagonetna, da nihče ne ve, kaj pravzaprav gospa tam dela. Dejstvo je tudi da, kljub sodnim zahtevam, nikdar ni bilo jasno razloženo, kakšna je bolezen mlade Florencije in koliko časa bo trajalo zdravljenje. Splošno mnenje je bilo, da hčerka ostaja na Kubi, ker bi v Argentini že bila v zaporu.

Vprašanje je tudi, kako bo potekalo razmerje med zelo različnimi skupinami, ki tvorijo kirchneristični svet. Bistvene razlike so opazne med guvernerji, ki so temelj moči predsedniškega kandidata, in veležupani predmestja prestolnice, katerih ljubezen si lasti Cristina. Nihče ne ve, kako bo potekalo razmerje med vlado in sindikati, zlasti pa med raznimi sindikalnimi strujami, ki se ideološko zelo razhajajo.

In socialna gibanja? Ta teden smo lahko zasledili hud napad polemične predsednice skupine Mater Majskega trga (Hebe Bonafini) na socialnega vodjo in papeževega prijatelja (Juan Grabois). Predlog agrarne reforme še sedaj buri duhove. Njegovi pristaši pa so uprizorili izzivalne protestne nastope v prodajalnih središčih (shoping) v prestolnici. On je seveda zanikal, da bi imel prste vmes. Avenija 9. Julija pa je zopet oder protestnih shodov. Jasno je, da ne shodi, ne polemika ne koristijo dvojici Fernández, a tudi ne ogrožajo njihovega volilnega uspeha. So pa neke vrste alarmni zvonci o razmerju po volitvah.

Alberto Fernández napoveduje širok »družbeni pakt« med vlado, sindikati in podjetniki. Ta dogovor naj bi bil temelj njegovemu vladanju v prvem delu mandata. Kakšni naj bi bili pogoji tega pakta, tudi še ni znano. Mnogo se govori, a nihče ničesar ne potrdi. Saj se tudi vztrajno navaja, da bo prihodnji gospodarski minister Roberto Lavagna. Ta pa je celo prenehal napadati vlado in usmeril svoje kritike na kirchneristično skupino La Cámpora. Kar nekaj opazovalcev opozarja, da se bo notranji konflikt začel že v noči volilne zmage.

Tone Mizerit