Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 33

Težave tu in tam

Volilna kampanja je že stekla, čeprav se trenutno še bolj malo pozna. Volilne povezave namreč še iščejo, kako bi se bolj vabljivo predstavljale javnosti in kakšna bo vsebina njihovih obljub. Ne za vlado, ne za opozicijo to ni lahka stvar. Položaj je tako zapleten, da ni veliko prostora za politične manevre. Kar pa se obljub tiče, je vlada bolj tiho in njeni predstavniki trdijo le, da „smo na pravi poti‟, a da bi potrebovali več časa. In še slišimo iz ust nekaterih, da bi bil danes položaj bistveno drugačen, če kirchnerizem ne bi na primarnih volitvah tako prepričljivo „zmagal‟, ker se je gospodarstvo pred tem že začelo gibati v pravi smeri. Sedaj, po dolarski krizi in sledečih sunkih, je seveda treba začeti vse na novo.

Pot iz močvirja. Na strani opozicije tudi ni konkretnih napovedi, kaj in kako bodo „bika zagrabili za roge‟. Alberto Fernández (AF) se zaveda, da je položaj skrajno zapleten. Morda prav zato ne govori o konkretnih ukrepih. Jasno pa je tudi, da dejansko še nima resnega in izdelanega gospodarskega programa. Tudi je še neznanka, kako bo (če končno zmaga, kar je skoraj gotovo, a se še ni zgodilo) sestavljen njegov zbor ministrov. Trdi, da ima sestavo „odločeno v višini 70%‟. Vsa vprašanja pa se sukajo okoli gospodarskega ministra. Povedal je že, da to ne bo Melconian, s katerim se v mnogih ukrepih razhaja. Dal pa je vedeti, da želi, da bi to mesto prevzel Roberto Lavagna, predsedniški kandidat povezave, ki je preostala od Federalnega peronizma. To pa je sedaj še popolna utopija.

Zakaj taka ihta in tako poudarjanje z Lavagno, ki najbolj verjetno ne bo sprejel tega mesta? Kirchneristični kandidat je večkrat zatrdil, da bo on deloval „kot Nestor‟ (Kirchner, seveda) in bo njegova vlada stopala v smeri, ki jo je začrtal pokojni začetnik te politične struje. Gotovo AF misli na prvi dve leti Nestorjevega vladanja, ko so bili njegovi ukrepi res pozitivni in je tudi sestava vlade izražala pozitivno ravnotežje in stvarnost ukrepov. Šele potem je vse začelo drseti navzdol. Takrat je tudi Lavagna odstopil kot gospodarski minister, ker je opazil začetek postopka korupcije v javnih delih, ki se ni ustavil do Macrijeve zmage.

Mislim pa, da si AF ne dela utvar. Položaj ob Nestorjevem nastopu je bil res obupen. A Lavagna je imel lažje delo: soja je takrat na mednarodnem trgu imel blazno ceno nad 600 dolarjev na tono (danes nekaj čez 300). Notranji položaj pa je bil urejen, ker je minister Remes Lenicov že opravil vse „umazano delo‟, ob grozni revščini (57%, daleč od sedanjih 35%) in blazni brezposelnosti (21,5%; medtem ko je v prvem tromesečju letošnjega leta dosegla 10,1%). Mednarodne okoliščine so bile prijazne do Argentine, ki se je uspešno izkopala iz težav. Kako hitro pozabimo, kaj vse smo že prestali!

Seveda, danes je položaj drugačen. Zadnje čase je Macriju uspelo, da je obrnil rezultat zunanjetrgovske bilance, ki je bila vsa zadnja leta (tudi pod Cristino) negativna. A to ni dovolj. Treba je razgibati domači trg, postaviti na noge proizvodnjo, obdržati deficit 0, ki ga je uvedel Macri, pa reševati socialno stanje, ki je obupno. To se ne doseže samo s »socialnim paktom« med državo, podjetniki in sindikati, ki ga napoveduje predsedniški kandidat. Kako bomo to storili? Fernández večkrat navaja (in za njim ponavlja ves kirchneristični zbor), da bomo uvedli „portugalski model‟.

Odpustimo jim, saj ne vedo kaj govorijo. Nenadoma je Portugalska postala slavna. Kako, da se je lahko izkopala iz hude krize, „ne da bi se vdala Mednarodnemu denarnemu skladu‟? Res obstajajo nekatere sličnosti med tedanjo portugalsko in sedanjo argentinsko krizo. Finančni polom leta 2008 (Lehmann Brothers) je pustil to državo brez dostopa do mednarodnih posojil. Portugalski deficit je leta 2010 dosegel 12% domače bruto proizvodnje (DBP) in naslednja leta se je položaj še poslabšal.

A že leta 2015 se je tok obrnil. Začela se je gospodarska rast in leta 2018 je državni deficit dosegel komaj 0,5% DBP, inflacija pa je dejansko zginila. Brezposelnost je padla na evropsko raven. Enako revščina. Danes gospodarstvo deluje in proizvaja. Po petih letih „portugalskega programa‟ se je položaj uredil. Res, zakaj ne bi mi storili nekaj podobnega? Pa, seveda, brez Mednarodnega denarnega sklada, ali še bolje, proti njemu.

Nekaj je treba priznati argentinski levici (in k njej spada kirchnerizem, ne pa peronizem, in ne verjamem da Alberto Fernández). Dosleden je v svojih antipatijah. A v portugalskem primeru (socialistična vlada) govorijo, ne da bi vedeli kakšna je celotna zgodovina. Ko je Portugalska prišla do roba prepada, je leta 2011 podpisala pogodbo z rešilno „trojko‟. To so sestavljali Centralna evropska banka, Evropska komisija in (tukaj tako osovraženi) Mednarodni denarni sklad. Posojilo je znašalo 78 tisoč milijonov evrov.

A seveda to je bila le podlaga za napor, ki jih je čakal. Portugalska (socialistična) vlada je naprej narodu jasno razložila položaj, potem pa uvedla prvi del rešilnega programa: zamrznili so plače vseh državnih uslužbencev za leta 2012 do 2014; za leto 2012 so vsem ukinili dodatno plačo (aguinaldo); za tri leta so ukinili predhodne upokojitve; v letu 2013 so razširili delavni urnik od 35 na 40 tedenskih ur (seveda za iste plače); in še bi lahko naštevali. Seveda, prve posledice niso bile prijetne. Brezposelnost, ki je leta 2008 bila 7,5% je skočila na 16%; revščina je med 2013 in 2014 dosegla 27,5%; stabilnosti zaposlitev skoraj ni bilo. A zadnja leta je drugi del tega programa pokazal pravilnost ukrepov in danes je Portugalska normalna država Evropske unije. Argentinska levica, ki si polni usta s „portugalskim modelom‟, vidi le drugi del programa. Bi bila pripravljena sprejeti ukrepe prvega dela?

Napeto, tu in tam. Zadnje dni se je zaostril položaj „na cesti‟. Cesta (la calle) v Argentini ni le fizični prostor. Je zapleten (in važen) politični pojem in dejavnik. Tisti, ki „obvlada cesto‟, ima moč in prednost. V starih časih so bile to stranke. Zlasti peronizem je imel izredno „moč mobilizacije«. Počasi, predvsem v zadnjem obdobju, je ta moč prešla v roke tako imenovanih socialnih gibanj. Te skupine večinsko sestavljajo brezposelne osebe in prejemniki socialnih podpor in člani raznih „ljudskih zadrug‟. Vodijo jih spretni „ljudski‟ politiki, ki tržijo socialni mir za povišice vsot in količine teh podpor. Kot ugotavljajo sedaj, je 90% teh gibanj v rokah kirchnerizma, ostalih 10% pa nadzoruje skrajna levica.

V zadnjem času se je njihovo pocestno delovanje izredno ojačilo. A jasno se je pokazala tudi razlika med „umerjenimi‟ in „skrajnimi‟. Prvi so napolnili kongresni trg, ko je poslanska zbornica izglasovala zakon, ki predvideva „nujno prehrambno stanje‟. Istočasno pa je na aveniji 9. julija taborila skrajna levica, ki za ta teden grozi s tridnevno zasedbo. Ni treba še posebej razlagati, kako ti pojavi motijo miren razvoj prometa in življenja v mestu sploh. Čeprav ta nered, neprijeten mestnemu prebivalstvu, ne ogroža skoraj gotove kirchneristične zmage, postavlja v slabo luč njihovo vodstvo. Zato je Alberto Fernández javno zahteval (svetoval, prosil), naj gibanja „izpraznijo ceste‟.

To je bil prvi znak težav, ki čakajo (morebitnega) prihodnjega predsednika. Večji del teh gibanj nasveta ni vzel v poštev, nekateri glasovi pa so javno in jasno odgovorili, da tega ne bodo storili. Bi bile te skupine pripravljene mirno sprejeti domnevni prvi del „portugalske rešitve‟? Napetost med uradno opozicijo in raznimi levičarskimi krogi počasi a vztrajno raste. To bo postalo še bolj vidno, čim bo napredovala volilna kampanja. Ni jasno in vzbuja skrb, kako bo to razmerje potekalo, ko (če) kirchnerizem pride na vlado. Oblaki so že na obzorju.

Tone Mizerit