Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 34

Predvolilne napetosti

Ni dolgočasno v Argentini. Vsak dan prinese kaj novega in razni dejavniki nenehno poskrbijo, da ne zmanjka skrbi. Medtem, ko varnost postaja nek oddaljen in vedno manj stvaren pojem, se strankarska politika in vsakdanje življenje mešata s težavami, ki jih povzročajo razne socialne skupine, ki vedno močneje in odločneje nastopajo v javnosti.

Prejšnji teden smo že omenili ta problem. Javni protesti, ki se izražajo v blokiranju cest v središču mesta, so se sedaj razširili na avenije, ki povezujejo mesto in predmestne občine. Tudi ni le most Pueyrredón, ki vodi v južne predele; sedaj so na vrsti že okraji kot Liniers na zahodu, ali most Saavedra na severu, kar pocestni kaos pomnoži do neverjetnih zapletov za vse, ki jih dnevni opravki zanesejo na pot med mestom in okolico.

Čim slabše, tem boljše. Ob razvoju položaja na tem področju že ne moremo govoriti o spontanih nastopih ali izključno socialnih potrebah. Ministrica za Socialno skrbstvo, Carolina Stanley, je že večkrat poudarila, da te dejavnosti niso več socialne narave. „To je politika in izsiljevanje‟, poudarja, ko razlaga javne posege na socialno področje. Država vlaga milijone, da podpira ustanove oskrbovanja s potrebnimi sredstvi, da prepreči skrajno lakoto. Sicer nizke a redne podpore in razne subvencije, raznoliki delavski plani in delovanje samoupravnih zadrug je razširjeno po bednih naseljih in revnih predmestnih predelih.

Omenili smo tudi že, da je kirchneristični predsedniški kandidat Alberto Fernández prosil, naj protestniki „izpraznijo ceste‟. Tak kaos v predvolilni dobi ne koristi vladi, a še manj koristi opoziciji, ki se s hitrimi koraki bliža zmagi. Položaj sedaj odbija celo tiste, ki so še do pred kratkim gledali s simpatijo pocestne izgrede, ker so izpodkopavali ugled vlade. Teorija „čim slabše, tem boljše‟ se je uveljavila tudi ob tem vprašanju. Sedaj pa protesti uhajajo iz rok vajeti struj peronizma in prehajajo pod nadzor skrajne levice. Dogaja se namreč, da so se skupine pod kirchnerističnim nadzorom res umaknile, a pomnožilo se je delovanje tistih, ki niso zadovoljni niti s Fernándezom, niti s peronističnim enotnim nastopom. Pošast, ki jo je opozicija pomagala ustvariti in jo doslej podpirala in izkoriščala, je sedaj dozorela in ogroža celo strukturo, ki se že pripravlja na prevzem oblasti.

Da celotna akcija ni spontana, temveč sad široke strategije, dokazuje dejstvo, da izgredi preteklega torka 24. septembra niso potekali le v prestolnem mestu, temveč so prišli do izraza v dvajsetih provincah po vsej državi. Temu je treba dodati še posebne primere, kot je provinca Chubut. Ta pa res že gori, kot posledica delovanja ponovno izvoljenega guvernerja (Mariano Arcioni), ki je v navalu populizma obljubljal nebesa, provinco pa uničil in jo pripeljal pred vrata pekla, kljub znatni podpori zvezne vlade. V treh mesecih je namreč podvojil javne stroške, ni pa uredil niti plač javnih uslužbencev, predvsem učiteljstva.

Kam pes taco moli. Druga polemična točka, ki se je te dni ponovno vrnila na prva mesta javnih debat, je namen ustavne spremembe. To je ideja, ki že dolga leta kroži v raznih skupinah skrajnega kirchnerizma. Sama bivša predsednica Cristina je še za časa svojega drugega obdobja večkrat sprožila to idejo. Ni je mogla izvesti, ker v Argentini, da se skliče ustavodajna skupščina, je potrebno soglasje dveh tretjin parlamenta. To pa se je izkazalo, kljub večini v obeh zbornicah in naporu, da bi prepričali del ostalih zastopnikov, kot nekaj nemogočega. V prihodnjem mandatu, tudi če prepričljivo zmagajo, vlada ne bo imela dveh tretjin in bo težko prepričala del opozicije, da bi ji odprla vrata do sprememb.

Argentina je ustavo izglasovala leta 1853. Od tedaj je to temeljno besedilo naše države doživelo šest reform, poleg začasnega statuta vojaškega režima leta 1972. Zadnja reforma je bila leta 1994, kot posledica Olivovskega pakta med predsednikom Menemom in Alfonsinom. Ustavodajna skupščina je vnesla kar nekaj sprememb, delno pozitivnih. Med drugim je predsedniško dobo skrčila na štiri leta (do tedaj je trajala šest let) in dovolila eno ponovno izvolitev. A je tudi uvedla normo, da na predsedniških volitvah zmaga kandidat, ki prejme 45% glasov, ali pa 40% in nadkrili drugega za več kot 10%.

Zanimivo je, da je predsedniški kandidat Alberto Fernández jasno izjavil, da ga „nihče ne bo prepričal, da je ustavna sprememba potrebna‟. Če je tako, zakaj je v teh letih več skupin, iz osrčja kirchnerizma, pripravljalo razna besedila za novo ustavo? Pred nekaj dnevi je znova zagorela polemika, ko je Cristina Caamaño, predsednica ustanove Justicia Legítima (Legitimno pravosodje) osvetlila sodno reformo, ki jo je skušala uvesti Cristina v dobi svojega drugega mandata in je propadla zaradi nasprotne odločitve Vrhovnega sodišča. Sedanje besedilo je pripravila skupina izvedencev, ki se zavzema za ustavno reformo.

Drugo področje, ki ga tudi obravnavajo, je vprašanje medijskega nadzora. Kljub temu, da argentinska ustava jasno prepoveduje časopisno cenzuro, je tudi tukaj bivša predsednica imela svoje načrte. V isti smeri poteka sedaj sodba proti enemu izmed časnikarjev Clarina (Daniel Santoro), ki jo vodi polemični sodnik Ramos Padilla v mestu Dolores. Sodstvo in mediji je dvoje področij, ki jih je kirchnerizem vedno skušal absolutno obvladati. Ker jim je to spodletelo po poti v parlamentu izglasovanih zakonov, jim ostane samo pot ustavne reforme. Da ne gre le za prazen strah lahko navedemo, da imajo v sedežu kirchnerizma, v Instituto Patria že pripravljeno besedilo uvoda (preambula) v novo ustavo.

Oblaki so rdeči. Trenje, napetost, premiki … V kirchnerističnem taboru opazimo nenehno vrvenje, ki kaže na mrzlične manevre za obvladanje notranjega delovanja. Navidezno je bilo lahko združiti raztresene skupine peronizma v eno samo fronto. Uspeh tega dela je presenetil vlado, pa tudi same voditelje teh političnih formacij, ki so se naenkrat znašli združeni v boju, čeprav so se do tedaj spopadali med sabo. Izreden uspeh na primarnih volitvah jih je še bolj presenetil in jim potrdil, da so (končno) na prvi poti.

A tu so se nehali „medeni meseci‟ in se je začelo realno življenje tega „zakonskega združenja‟. Ko manjka še cel mesec do predsedniških volitev, se že opažajo obronki notranjih bojev, katerih cilj je oblast nad strukturo, ki bo (najbolj verjetno) decembra prevzela oblast ob krmilu te obubožane Argentine. Ni treba še posebej razlagati, da je največja razlika (in največja napetost), med formalnim peronizmom in skupino La Cámpora, ki predstavlja „čisti kirchnerizem‟. Ta skupina, ki jo vodi mladi Máximo Kirchner, je precej monolitna. Bolj raznoliko je področje formalnega peronizma, ki se izraža v posameznih veljakih (Fernández, Massa, Felipe Solá …) pa zlasti v guvernerjih in veležupanih buenosaireškega predmestja.

Bistveno vprašanje, kot smo večkrat že omenili je, kdo bo (v primeru zmage) končno držal vajeti v rokah: predsednik ali podpredsednica. Ne pozabimo, da je ta „zakon‟ nastal, ker je bila Cristina prepričana, da sama ne bi dosegla zmage. Alberto Fernández ji je pripeljal guvernerje, in vodi tudi župane. A (kot dobesedno trdi Pichetto) „sedaj ji je že žal‟ da ga je postavila za predsedniškega kandidata, ker misli, da bi tudi sama lahko zmagala. Skuša pa predvsem zagotoviti „nasledstvo‟, za katerikoli primer. Po ustavi, če ni predsednika, vodi državo podpredsednik. Sledijo pa mu nadomestni predsednik senata, nato pa predsednik poslanske zbornice. Zato hoče Cristina določiti vodjo senata (večno zvesti Parrilli? Camporist Recalde?). Poslansko zbornico bo najbolj verjetno vodil njen sin Máximo.

Medtem, ko so vse oči obrnjene v Mendozo, kjer imajo ta konec tedna provincijske volitve, se Macri vrača iz ZDA, kjer je govoril pred skupščino ZN in skušal urediti račune z Mednarodnim denarnim skladom. Doma pa organizira velikanski shod, ki naj mu vlije nekoliko upanja za oktober. Kot trdijo Argentinci: upanje je zadnje kar izgubimo.

Tone Mizerit