Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 31

Stvarni a pozni ukrepi

Dnevi argentinske politike potekajo sredi nenehnih sprememb in presenečenj. Kar ne bi nikdar pričakovali od sedanje vlade, je danes že ustaljeno delovanje. Razni funkcionarji po eni strani, predstavniki opozicije pa po drugi, gledajo na razvoj dogodkov z enim očesom na ceni dolarja, z drugim pa na obnašanje vrednostnih papirjev. Po nedeljskih ukrepih je napetost nekoliko popustila. A, kot v napetem romanu, nikdar ne vemo, kaj nas čaka za vogalom.

Petek je bil obupen. Ni bilo načina, da bi ustavili rast dolarja v sorazmerju s pesom, medtem ko je deželno tveganje, ki se je še pred kratkim mirno sukalo okoli 1600 temeljnih točk, presegalo nevarnih 2500 točk. Macri je vedel, da je treba nekaj ukreniti. Po tajnih pogovorih z Albertom Fernándezom, ki sta jih obe strani odločno zanikali, je sprejel načrt, ki mu ga je nudil sedanji gospodarski minister Hernán Lacunza. Zadeva je enostavna: vlada se je odločila, da napravi red na deviznem trgu. Nekaj ministrovih dekretov je omejilo prodajo dolarja fizičnim osebam na 10.000 dolarjev mesečno; enako za prenose v inozemstvo. Podjetja in banke lahko kupijo devize in jih prenesejo v inozemstvo le z dovoljenjem Centralne banke. Izvozniki morajo devize zamenjati za domač denar v roku petih dni potem, ko prejmejo plačilo. Nekoliko daljši rok je za poljedelske izvoze. Ne bo pa omejitve, da privatniki dvignejo dolarje, ki jih imajo vložene v bankah. Da se ustavi nenehna krvavitev deviznega fonda so sklenili tudi „prestaviti‟ na poznejši čas plačevanje kratkoročnega zunanjega dolga, s čemer se zagotovi razpoložljivost dolarjev za domači trg.

Znova ista pesem. Preplah je bil izreden. Seveda je ves svet (zlasti opozicija) govoril o „novi kladi‟ (nuevo cepo) in o „ogradi‟ (corralito), oboje žalostnega spomina za navadnega državljana. Dolge vrste so se pojavile v bankah in ljudje so nevrotično dvigali devizne fonde, ki so jih imeli vložene in jih (po tipičnem argentinske izrazu) prenašali v „žimnice‟. Le delno je paniko pomirilo zagotovilo vlade, da imajo banke dovolj deviz, da vsem zagotovijo povračilo vloženih vsot. Primerjava z letom 2001, ali s kirchneristično „klado‟ ni imela nikakršne resne podlage. A strah ima velike oči.

Kdo je pripravil ta načrt? Novi minister Lacunza. Sedaj ga vsa javnost primerja s prejšnjim. Celo v vladnih krogih je bilo slišati, da „ta minister je stvaren, Dujovne pa je samo obljubljal nemogoče stvari‟. Na vsak način, položaj se je vsaj trenutno pomiril. Kljub navalu na banke in splošnemu strahu, je dolar znatno padel in se umiril v protivrednosti tam okoli 58 pesov. Res pa je, da se je znova s silo pojavil tako imenovani „dolar blue‟, na črnem ali sivem trgu. Se razume. A to je tudi že stara pesem, ki jo bomo v Argentini peli še dolga desetletja - če se bo ta pesem kdaj nehala.

Eden izmed ukrepov pa je nekako ostal v zraku. Predsednik je odločil prestavitev odplačevanja kratkoročnega dolga kar po dekretu. A v načrtu je temeljita presnova dolga, tako z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), kot z drugimi upniki. Za to pa je potrebno, da postopek potrdi parlament s posebnim zakonom. Vlada je sicer imela namen, naj to opravi novi predsednik, ki bo nastopil 10. decembra (če bo šlo vse po sreči in Macri zaključi ustavni mandat). A kirchnerizem je vztrajal, da naj to storijo pred volitvami. To je bil neke vrste pogoj za miren prehod med obema vladnima dobama. Lacunza je že pripravil osnutek besedila tega zakona in ga poslal v preučitev in potrditev sedanji opoziciji. Sledile so debate in pogajanja, a niso prišli do skupne točke. Pa so iz štaba Fernándeza namignili, naj Macri tudi to opravi po poti DNU (Decreto de Necesidad y Urgencia = Dekret potrebe in nujnosti), oni pa ga v parlamentu ne bodo zavrnili. Razlog je enostaven: vse „umazano‟ delo naj opravi sedanja vlada, potem pa bodo oni prišli kot odrešeniki in vso krivdo metali na „prejšnjo vlado‟. Kot vsi, kot vedno. Na tej točki so pogajanja.

Neukrotljiva inflacija. Ne smemo pozabiti, da so prav primarne volitve 11. avgusta temeljito spremenile politični, gospodarski in socialni položaj v državi. Macrijev načrt (dejansko pravega ekonomskega načrta sedanja vlada ni nikdar imela) je bil, da počasno upadanje inflacije zagotovi pogoje za gospodarsko obnovo (reaktivacijo), ki naj postavi na noge skrajno prizadet proizvodni aparat, ki je bil (in je še) v neke vrste intenzivni negi. Nikdar ne bomo vedeli, če bi mu ta namen uspel v primeru volilne sreče. Vemo pač, da je hud poraz na primarnih volitvah celoten položaj postavil na glavo in je odločitev nadzora deviznega trga zadal smrtni udarec Macrijevim idejam, ki so izšle iz liberalne ekonomske struje.

Po zmagi so vsi generali, po porazu vsi iščejo krivca. Danes imajo vsi uspešen recept. A priznajmo, da so že ob samem nastopu vlade (december 2015) nekateri ekonomisti (Carlos Melconian, dve leti predsednik Centralne banke) svetovali, da bi takoj uvedli protikrizne ukrepe in odpravili državni deficit. Bilo bi zelo boleče, a preprečili bi nenehno trpljenje in sedanjo katastrofo. Sedaj o tem govori tudi Nobelov nagrajenec Paul Krugman, ki se kritično izraža celo o vlogi, ki jo je v vsej tej tragediji igral Mednarodni denarni sklad. Krugman obenem trdi, da Argentinske vlade vedno zamujajo z ukrepi, saj je tudi sedanja sprememba prišla pozno. Navaja, da je namreč pretekli teden v samo dveh dneh država „izgubila‟ kar 3.000 milijonov dolarjev, ki so ušli neznano kam. Medtem strokovnjaki napovedujejo, da bo avgustovska inflacija dosegla 4,3% in računajo, da bo za celo leto 2019 končno skočila do 55%. A najhujše je, da bo, zaradi rastočega zastoja industrije in storitev, domača bruto proizvodnja padla kar za 2,5%. Grozno!

Če pa kdo misli, da bo pod morebitno prihodnjo vlado predsednika Alberta Fernándeza kakšno hitro izboljšanje, se presneto moti. Sam kirchneristični predsedniški kandidat je opozoril, da bo inflacijo znižal na enomestno število (torej pod 10% letno) komaj v četrtem letu svojega vladanja. Bo uspel vsaj v tem? Njegov gospodarski načrt temelji na petih točkah: trgovski in davčni presežek, povečanje deviznega sklada, znižanje zunanjega dolga, kompetitivna protivrednost dolarja in (že omenjeno) znižanje inflacije. Kako pa bo to konkretno uvedel, oziroma dosegel, mislim, da niti sam ne ve.

Težavna prihodnost. Zanimivo je opazovati, kako se ljudje hitro navdušijo in mislijo, da je z neko volilno zmago že vse urejeno. Fernández napoveduje gospodarski sunek, ki naj bi trajal šest mesecev. Medtem bo sicer povišal plače in pokojnine, a istočasno bo treba stiskati pasove. Za to začasno težko obdobje že kuje dogovor s sindikati, ki bodo medtem imeli potrpljenje z vladnimi ukrepi, in s podjetniki in kmeti, ki naj prispevajo svoje. Prav kar se tiče kmetov jim je zagotovil, da bodo imeli vso podporo vlade. Seveda, naj trenutno še ne pričakujejo, da bi hitro odpravili davke na izvoz.

Vprašanje pa je, kako bo to izpeljal in kako bodo posestniki in izvozniki reagirali v okviru notranjih trenj. Začelo se je namreč govoriti in se je tudi že pojavil konkreten predlog (papežev prijatelj Juan Grabois) o potrebi in namenu agrarne reforme. Vlada da bo „razlastila‟ 50.000 zemljišč in jih razdelila med „male proizvajalce‟. Nihče ne bi smel imeti v posesti več kot 5.000 hektarjev. Kako bo ta načrt vplival na razmerje med prihodnjo vlado (katerakoli že bo) in poljedelci, ki so trenutno temelj argentinskega gospodarstva, ni jasno. Kot tudi ni jasno, kako bo potekala dinamika razmerja in ravnovesje sil znotraj koalicije, ki se je zbrala samo in edinole zato, da na volitvah premaga Macrija in zagotovi povratek peronizma na oblast. Zelo šibki temelji za tako mogočno zgradbo. Zelo veliko neznank z tako zapletene račune.

Tone Mizerit