Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 43

Razni nadzorniki

Komaj dva tedna manjkata, da bo Argentina nastopila novo politično dobo. Ne vem, če se dobro zavedamo, a Macri bo postal prvi neperonistični predsednik, ki bo dopolnil svoj ustavni mandat. Od same pojave peronizma v Argentini, to ni nikomur uspelo. Naj so bili vojaški udari, ljudske vstaje, ali dvorne spletke, vedno je kak zunanji dejavnik strmoglavil nosilca oblasti v državi, ki ni bil peronist. Pod težo nasilja se je moral posloviti od svoje vloge. To je bil tudi eden od sramotnih pečatov, ki ga je nosil peronizem od samega začetka. Čez dva tedna bo temu konec, kljub delovanju in rovarjenju raznih skrajnih skupin, ki so se ves čas trudile, da bi Macri odšel „že‟; čim prej, tem boljše.

Iz tega mnogi sklepajo, da počasi (zelo počasi) a vendar, postajamo normalna država. Seveda, na tej poti do vrednega demokratičnega življenja nas čaka še ogromno težav. Cesta je posejana s kamni, ob katerih se spotikamo. Včasih so pa kar skale, ki jih moramo obiti, ali pa preplezati. Ni lahko v državi, ki je zapravila svojo demokratično tradicijo (kolikor jo je imela) in zapadla populizmu. Ta je, med drugim, uničil široko podlago vzgoje, izobraževanja in predvsem delavnosti. S tem je le še obremenil narod z dodatnimi težavami.

Na razpotju. Polpretekla zgodovina nas je peljala skozi različne situacije, ki so dokazale, da peronizem ni stranka, in da po tolikih letih nima enotne ideologije. Počasi je Peron postal le izgovor, krinka, za katero se skrivajo razne ideologije, ki za dosego svojih ciljev izkoriščajo njegovo zakoreninjenost v ljudskem pojmovanju. Tako se je pod streho peronizma zatekala skrajna desnica (Guardia de hierro - Železna straža), levičarska gverilska gibanja (Montoneros), čisti gospodarski liberalizem (Menem) ali pa zopet levo usmerjena demokratična diktatura (kirchnerizem). Ta zadnji je, poleg drugih napak, zapadel še poplavi korupcije. In peronistični sindikalizem? Ta je najbolj značilen preostanek starih časov. Sindikalni vodje ostajajo na svojih mestih desetletja. So neke vrste sindikalna monarhija, z dosmrtnimi mandati in družinskimi nasledstvi. Neznansko bogatijo, medtem ko pojejo, da se „borijo proti kapitalu‟. V tem se pa res ni nič spremenilo.

Vse to bo tvarina tudi prihodnjega obdobja, ko se bo peronizem, po štirih letih, demokratično vrnil na oblast. Kaj malo ostaja od prvotnega gibanja; isti pa je pohlep po oblasti. Iste so tudi metode, ki mnogokrat slonijo na starih (in slavnih) Peronovih izrekih. Eden od teh trdi da „človek je dober, a če se ga nadzira, je boljši‟. To ima v glavi bivša predsednica, prihodnja podpredsednica, ko tke niti svoje (sedanje in prihodnje) oblasti. Strokovnjaki so že večkrat debatirali, če je možno, da se je spremenila. Glavno vprašanje je, če bo pustila, da Alberto vodi celoten razvoj. Dober poznavalec argentinskega položaja je dejal: „Kdor to trdi, ne pozna Cristine‟.

Od volilne zmage je preteklo kar nekaj časa, sestava prihodnje vlade pa je še vedno neke vrste uganka. Prihodnja podpredsednica se je dalj časa mudila na Kubi, kjer se njena hčerka nahaja „na zdravljenju‟. Po povratku pa je kmalu postalo jasno, da njena odsotnost ni imela namena, da Alberto mirno organizira svojo vlado. Kar nekaj imen je krožilo sem in tja, pa so, po njenem povratku, kmalu zatonila v pozabo. Jasno je, da ima Cristina zadnjo besedo. Da jo bo pa še naprej imela dokazujejo zadnji premiki kulis, ki bodo stale na odru delovanja prihodnje vlade.

Kdo bo nadziral. Pred tednom sem omenil, da so peronistični predstavniki v senatu jasno ločeni na dve skupini. Pomota; to je že preteklost. Carlos Caserio, ki je organiziral skupino v zastopstvu tradicionalnega peronizma guvernerjev, je že postal žrtev manevrov Cristine. V Argentini je podpredsednik po ustavi tudi predsednik senata. Uspelo ji je, da je združila vse peronistične senatorje v eno čredo, kateri bo ona skrbni pastir. Kako so se ji guvernerji vdali? Bodo trpeli ta položaj ali bo prišlo do napetosti in trenj? Ni jasno.

V senatu ima peronizem večino. V poslanski zbornici pa je zastopstvo sedanje vlade najbolj številna skupina. Macriju je pripadlo 119 poslancev, kirchnerizmu pa 109. A tudi to je že preteklost. Predsednik poslanske zbornice bo Massa, vodja poslanske skupine kirchnerizma pa mladi Máximo Kirchner. Te dni so razne ponudbe in pritiski rodili svoj sad. Nekaj posameznih poslancev, članov provincijskih strank (tudi te so večinoma peronističnega izvora), se je že pridružilo skupini prihodnje vlade. Ta naj bi sedaj štela 124 poslancev. Kirchnerizem bo tako prva manjšina in s tem predsedoval najbolj važnim komisijam. Ostal je tudi blizu položaja, da bi imel lastni quorum, to je, lastno večino (129 poslancev), kar bi mu poverilo možnost, da po mili volji potrjuje ali zavrača zakone.

Vrnimo se v senat. To je ključna zbornica argentinske demokracije. Skozi senat, med drugim, poteka imenovanje sodnikov. To bo bistvene važnosti tudi, ko se bo govorilo o sojenju bivših funkcionarjev. Cristina bo imela zadnjo besedo, ko se bo odločalo o parlamentarni imuniteti obtoženih in obsojenih. Na ta način bo kirchnerizem direktno obvladal zakonodajno oblast, indirektno pa tudi imel pravosodno. Se vračamo v leto 2015?

In kaj ostane Albertu? Na videz izvršilna oblast. A tudi ta je nekje v zraku. Pri nekaterih ministrih bo prevladal predsednik; drugod se bodo poznali prsti podpredsednice. A nekaj je treba poudariti. V argentinski vladi je važno mesto, ki ga imenujejo „Procurador del Tesoro‟; to je glavni vladni odvetnik. Ta ima nadzor nad vso pravno strukturo vlade in nadzira pravno delovanje vseh ministrstev. Njegova  moč je izredna, ker vodi tudi pravno in tehnično direkcijo države. Mesto je Cristina namenila zvestemu in zanesljivemu sodelavcu. Ta je Carlos Zanini, ki ga je pred štirimi leti postavila kot kandidata za podpredsednika, da naj bi nadziral Sciolija v primeru kirchneristične zmage. Zaninija prijatelji imenujejo El Chino (Kitajec), ker je v svoji mladosti bil aktiven v argentinskem maoističnem gibanju …

Ne bo lahko. Opazovalci se zavzeto sprašujejo, koliko časa bo trajal mir med predsednikom in podpredsednico. Mirno sožitje med obema bo potrebno za uspešno delovanje prihodnje vlade. Ne smemo pozabiti, da je prišlo do združenja peronizma in do sledeče zmage, ker je Alberto prepričal guvernerje, da se je Cristina „spremenila‟ in da bo potek vladanja miren, složen in uspešen. Vendar strokovnjaki menijo, da bo prej ali slej prišlo do nasprotij in trenj. Ena točka je važna ob tem: v vseh treh prejšnjih mandatih kirchnerizma je vlada dosegla poslušnost guvernerjev z denarnimi nagradami poslušnim, in kaznimi upornim. Kirchnerizem bo tako v senatu kot v poslanski zbornici vodil proračunsko komisijo, ki določa višino sredstev provincam. Izredne dostave fondov pa določa vlada. S tem imajo v rokah dovolj močno orodje (orožje?), da si zagotovijo poslušnost.

Kaže pa, da bo Cristina pustila predsedniku vodstvo ekonomskega delovanja. Od tega bo dejansko odvisna moč, ki jo bo imel Alberto. Če mu bo uspelo, da bo umiril socialno fronto, zavrl inflacijo in dosegel razmah gospodarske dejavnosti, bo imel v rokah močan adut. A tudi na tem področju ne bo lahko. Namen, da zavrne zadnji del posojila Mednarodnega denarnega sklada (FMI) je zanimiv. Gre za 11.000 milijonov dolarjev. Čeprav ni jasno, kdo je prvi sprožil potezo: ali Alberto, da noče več posojil, ali FMI, da ne bo več posojal, dokler se ne dogovorijo o dolgu in gospodarskem načrtu.

Tukaj pa naletimo na srčiko problema. Ne le, da gospodarski načrt ni znan; niti še ne vemo, kdo bo gospodarski minister. Znova vzhaja na obzorju Roberto Lavagna kot povezovalna oseba, ki naj koordinira celotno delovanje. A nekaj ni v redu: Lavagna ni navdušen nad tiskanjem denarja brez podlage, ki pa je bistvo načrta, ki si ga je zamislil Alberto. Res je, da naj bi to trajalo le kratke mesece. A skušnjava je velika in bo rastla tudi še po začetnih mesecih. Treba bo počakati, da spoznamo sestavo prihodnje vlade in da nam povedo, kakšna bo pot, po kateri naj bi nas izpeljali iz močvirja.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 42

Predhodne težave

Da, to ni novost. Nasprotno; običajno se dogaja v politiki, da se težave začnejo še preden se začne delo. Alberto Fernández še ni nastopil (in Macri še ni odšel), pa imata oba kar precej zapletov v svojih vladnih (prvi) in opozicijskih (drugi) načrtih. Prihodnji predsednik ima že določeno sestavo nove vlade, a še vedno igra skrivalnice. Nekatera imena so sicer znana; tako vsaj trdijo politični opazovalci. A uradnega sporočila še ni, niti sedaj, ko se je Cristina vrnila s Kube in začela odločilno posegati v priprave za delovanje prvih mesecev.

Ni dolgo tega, še pred presenetljivim izidom primarnih volitev, ko je Fernández trdil, da podpredsednica ne bo imela „nobenega vpliva‟ pri sestavi vlade. Kakšen bo njen vpliv na tej točki in na marsikaterih drugih, pokaže že dejstvo, da so se vsa njuna srečanja doslej izvedla na sedežu njenega „bunkerja‟ na Institut Patria, ali na njenem privatnem stanovanju. Niti enkrat ni ona šla do njegovega sedeža, prej v četrti San Telmo, sedaj pa v Puerto Madero. Je on tak kavalir, ali ona s to malenkostno gesto hoče pokazati, kdo resnično gospodari?

Sprejemni izpit. Tako zveni položaj in delovanje Fernándeza v teh dneh. Kot bi polagal neke vrste sprejemni izpit, preden vstopi v resnično izvajanje oblasti. Med strokovnjaki si niso enotni, kako se je naučil snovi, na katero bo moral dajati odgovor. A govorimo resno. Prepričljivo peronistično zmago je omogočilo združenje večine raznih „plemen‟, ki sestavljajo planet tega političnega gibanja. Ni jih bilo težko združiti in pri tem ima ogromno zaslugo prav prihodnji predsednik. A takoj po zmagi so se že pokazale prve razpoke, ki postavljajo pod vprašaj uspešnost prihodnje vlade. Za uspeh je namreč bistveno združeno, enotno nastopanje, ker položaj je tako presneto zapleten, da ne dopušča otročarij in praznih prepirov. Peronizem pa je prav k temu zelo nagnjen.

Katera je na tem področju največja nevarnost? Da bi prišlo do nasprotja med temeljnimi skupinami nove vlade. Vemo, da zmagovito vojsko sestavljajo bistveno trije odredi: kirchnerizem, ki je večinski in trdno pod nadzorstvom Cristine (+sin Máximo), tradicionalna PJ (Partido Justicialista), ki jo tvorijo predvsem guvernerji notranjih provinc, ki jih je v povezavo pritegnil Alberto Fernández; in pa tako imenovani Obnoviteljski peronizem, ki ga vodi Sergio Massa, ki pa se je razklal, ko se je ta vrnil v skupno čredo, ostali del pa je podprl kot kandidata Lavagno. Alberto nima vpliva na kirchneristične vrste; guvernerji sumljivo gledajo Cristino; Massa pa skuša med enimi in drugimi potegniti čim več koristi. Razumljivo je, da to razmerje ne koristi uspešnemu vladanju, je pa neke vrste zagotovilo, da nobena od teh skupin (predvsem ne kirchnerizem, ki zapada hudim skušnjavam), ne bo vodil položaj v skrajnosti. Tako vsaj razlagajo opazovalci.

Ta pojav je peronizem skušal doslej zanikati, oziroma omalovaževati. A te dni je postalo jasno, da situacija obstoja in da lahko povzroči težave. To je vidno predvsem v senatu, kjer se niso mogli zediniti glede enotnega vodstva. Jasno sta ločeni dve skupini. Ena, ki je poslušna guvernerjem PJ in podpira Fernándeza. Načeluje ji Carlos Caserio, ki je javno priznal to razpoko. Druga je „last‟ podpredsednice Cristine (ki bo predsedovala senatu) in jo vodi Marcelo Fuentes, ki pa bo decembra zapustil senat. Ob spremembah po zadnjih volitvah, bo imela Cristina 17 senatorjev, Alberto pa podobno število. Kako bodo sodelovali pa je še vprašanje. Fernándezove trditve, da bo vse složno in harmonično, ne zvenijo preveč prepričljivo. Večina guvernerjev tradicionalne usmeritve soglaša s skupnim nastopom pod pogojem, da Fernándezu uspe omejiti avtoritarnost in samovoljo, ki ji tako rada zapade Cristina. Mu bo uspelo? In če ne; kaj potem?

Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Pretekli teden je Fernández sklical široko zasedanje, ki ga je imenoval „Federalni argentinski svet proti lakoti‟. Ustanovitev tega Sveta je bil že prej napovedal. Sklical je predstavnike prihodnje vlade, sindikatov, podjetnikov, razne znane osebnosti, sociologe … Bil je tam Nobelov nagrajenec za mir Adolfo Perez Esquivel, TV showman Tinelli, (za katerega se ne ve, kaj lahko pomaga ali svetuje), itd.

Razne ideje, razni projekti krožijo na tem področju, da bi rešili enega najbolj žgočih, pa tudi sramotnih problemov, s katerimi se sooča Argentina. Ni mogoče, da država, ki ima toliko naravnih bogastev in prideluje prehrane, ki jo izvaža po vsem svetu, doma trpi revščino (za decembra računajo, da bo zasegla 39% prebivalstva), in več kot 10% trpi hudo lakoto. Ena izmed idej je uvedba posebne „kupne kartice‟, s katero bodo v supermarketih lahko kupovali, a le določeno prehrano. To bi bil eden možnih ukrepov, da se tudi prepreči izkoriščanje raznih „posrednikov‟, ki jih na področju socialne oskrbe kar mrgoli in mnogokrat bogatijo na račun najbolj potrebnih.

Izvedba tega posega naj bi bila zagotovljena po zakonu, čeprav se še ne ve točno, kako bodo to zastavili. Področje prehrane in področje zaposlenosti sta dve točki, ki jih prihodnji predsednik namerava obravnavati in poslati v parlament v obdobju izrednega zasedanja, ki ga bo sklical takoj, ko bo nastopil. Računa, da s temi zakoni ne bo težav, ker z njimi soglaša tudi sedanja vlada - prihodnja opozicija.

Je pa treba ob tem omeniti, da je tudi dosedanja vlada na področje socialnega skrbstva vlagala izredne vsote državnih fondov. Za letos številke še niso dokončne in ne dobro znane. A v letu 2018 je vlada, preko ministrstva za socialno skrbstvo, dostavila socialnim organizacijam in raznim delavskim zadrugam dva tisoč milijonov pesov. Večina tega denarja naj bi šla v tako imenovane „ljudske kuhinje‟ in podobne ustanove. Kako se je ta ogromna vsota, ki so jo upravljali voditelji „socialnih organizacij‟, resnično uporabljala, ni popolnoma jasno. In v te številke niso vključene razne podpore, doklade, socialni plani, itd. Na nek način, človek ne razume, kako se toliko denarja razblini v nič, da moramo govoriti o lakoti.

Razne težave. Govorili smo o predhodnih težavah. Nekatere so posledica zavoženega položaja, druge so politične narave, nekatere sad lastnih neumnosti. Omenili smo že razkol v senatu. Drug razkol je nastal med sedanjo in prihodnjo vlado. Tranzicija, ki naj bi potekla v medsebojnem spoštovanju in blagi volji, se je razblinila. Razne zamere osebnega značaja so pripeljale v stanje, ko med odhajajočimi in prihajajočimi ni dialoga. Funkcionarji, ki bodo nastopili, ne vedo, kaj bodo našli, ker nihče ne vpraša sedanjih, kako stvari stojijo. Tista četverica, ki naj bi vodila prehod, je nekam izginila. Eden funkcionarjev sedanje vlade je zatrdil, da „bomo pustili vse evidentirano in zapisano, potem pa naj naredijo, kar hočejo‟. Položaj je nerazumljiv, spričo potrebe sodelovanja in dobrega razumevanja.

Druga težava se je pojavila, ko je Fernández napovedal, da bo čim prej poslal v parlament osnutek zakona o splavu. Še med volilno kampanjo je trdil, da „to ni prioriteta‟, sedaj pa je snov skoraj na prvem mestu in povzroča nove razkole. Napetost ni le s katoliško Cerkvijo, temveč tudi z evangeličanskimi skupnosti, ki imajo rastoč vpliv. Je tudi v tem razlog, da papež še ne namerava obiskati Argentine? To je bil spet Fernándezov spodrsljaj.

Še dodaten zaplet pa je bilo vmešavanje prihodnjega predsednika v Urugvajski volilni položaj. Obiskal je sosednjo državo in podprl kandidata levičarske povezave. Če bo ta v nedeljo poražena, bo še ena zunanjepolitična težava. Resnično brez potrebe.

Pa še dve težavni osebi. Prva je Juan Grabois, domnevni papežev prijatelj in predstavnik(?). Zatrdil je, da v Argentini „ni prostora za nova razočaranja‟, in da „če se bomo morali postaviti proti Fernándezu, se bomo postavili‟. In mladi Pablo Moyano: obratno kot CGT, ki se je uvidevno odrekla splošnemu novoletnem bonu, on zahteva 20.000 pesov. Medtem pa podjetniki prosijo državo podpore, ker jim številke kažejo negativno.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 41

Odpustimo jim

Kot da bi imeli premalo težav doma, je te dni zapletel prehodno dobo kaotični položaj v sosednji Boliviji. Saj so že prej (in še sedaj) pocestni izgredi v Čilu motili razmerje med sedanjo in prihodnjo vlado, a bolivijska kriza je to le še poostrila. Različno gledanje na ustavni razvoj je takoj prišel do izraza in povzročil kar nekaj trenja. Prihodnji predsednik Fernández trdi, da je Moralesa strmoglavil vojaški udar. Macri trdi, kot vrsta drugih ameriških držav, da je bolivijski predsednik prvi kršil ustavna določila, in da vojska ni prevzela oblasti. Fernández je predlagal Macriju, da naj Moralesu ponudi azil v Argentini, Macri je to zavrnil, češ, njegova prisotnost bi še bolj zapletla tranzicijo. Polemika se lahko raztegne v nedogled.

Je pa izid bolivijske krize važen za zunanjo fronto prihodnje vlade. Pod vplivom bivše predsednice je Fernández zavzel tako imenovane napredne (levičarske) položaje v zunanji politiki. Zadnje čase pa opažamo nazadovanje teh „naprednih‟ sil na latinskoameriškem političnem odru. Prihodnji predsednik se boji, da bo na tem področju „naprednosti‟ ostal preveč osamljen. V Čilu ljudski upor mi uspel, da bi odstranil desničarskega predsednika. Piñera ima še vedno težave z radikaliziranimi skupinami, a njegova ponudba za spremembo ustave je vnesla mir v politično skupnost. V Braziliji Bolsonaro trenutno nima težav in je njegov položaj stabilen. Pa Urugvaj? Zadnjo novembrsko nedeljo bodo imeli drugi volilni krog in velika možnost je, da sedanji levičarski vladi (Frente Amplio) ne uspe obnoviti mandata, ki bi bil že četrti. Tako bi Fernández ostal sam, v direktni povezavi le z Venezuelo. Maduro je bil glavni družabnik zakoncev Kirchner. Je podoben položaj želja tudi prihodnjega predsednika? To bi lahko zapletlo njegovo razmerje do ZDA in predsednika Trumpa, ki je bistven dejavnik v pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom (FMI).

Kdo bo krmaril? Dnevi tečejo, sprememba na oblasti se bliža, a Fernández, kot da se igra skrivalnice s sestavo prihodnje vlade. Pravzaprav, najbolj zanima javnost in strokovnjake, kdo bo prevzel mesto gospodarskega ministra. Nekateri časnikarji menijo, da je vzrok neznanke le težnja prihodnjega predsednika po presenečenju, drugi menijo, da čaka povratka bivše predsednice, ki se ponovno nahaja na Kubi. Cristina, ki zopet obiskuje svojo „bolno‟ hčerko, bi se morala vrniti ta ponedeljek, pa je bivanje tam podaljšala do konca tega tedna.

Vsekakor, dialog med dvojico Fernández poteka dnevno, in verjetno je sestava vlade že dogovorjena. A kaže, da še niso dogovorjeni ukrepi, ki jih bo odločila prihodnja vladna ekipa. Omenili smo že „zakon gospodarske nujnosti‟, ki naj ga kongres potrdi, po vzoru podobnega besedila izza dobe Duhaldejeve začasne vlade. Zagotovljena je tudi sestava „Gospodarsko socialnega sveta‟, ki naj usmerja in povezuje delovaje na teh področjih, z namenom, da bo prehod čim bolj miren in izhod iz težkega stanja čim hitrejši. Govori se tudi, da bo prihodnji predsednik vodstvo tega sveta ponudil bivšemu Duhaldejevemu ministru. Roberto Lavagna, ki trmasto zavrača ponudbe, da bi prevzel gospodarsko ministrstvo, bi morda bil pripravljen voditi ta svet, ki bi ga sestavljali vlada, podjetniki in sindikalisti.

Žalostno pa je, da se govori o nujnih povišicah plač in sledečem zamrznjenju cen, ki da jih bo odločil ta svet. To so običajni koraki v podobnih primerih, ki pa - vemo - niso nikdar rodili obljubljenih sadov. O plačah je malo znanega, a glede cen je vsakomur jasno, da jih dodatno povišujejo, da se bodo krili pred posledicami zamrznjenja. O kaki socialni solidarnosti s strani podjetnikov in trgovcev ni govora. Pač, vsak gleda nase, vidi, kaj se okoli njega dogaja, kako propadajo podjetja in trgovine in vsi zapadejo splošnemu geslu „reši se, kdor se more‟.

Res težak položaj. Ni treba biti strokovnjak, da človek spozna v kako težkem položaju se nahaja država. Inflacija je neukrotljiva (o tem več kasneje). Industrijska proizvodnja je v septembru padla kar za 5,1% v primerjavi z lanskim septembrom. V prvih devetih mesecih tega leta pa padec predstavlja 7,8%. Gradnja, ki je tudi eden motorjev gospodarske dejavnosti, je doživela padec 8,5% v zadnjih dvanajstih mesecih, in nenehno pada že trinajst mesecev.

Dolar se je sicer zadnje čase umiril (okoli 63 pesov), a deželno tveganje raste. Sukalo se je okoli 2200 temeljnih točk, a je po bolivijski krizi poskočilo na 2500. Vse to bo otežilo delo prihodnje vlade, ko bo pred upniki zastavila pogajanja glede plačevanja zunanjega dolga. Kapital je neizprosen in strahopeten. Zato Fernández s simpatijo gleda na napore vodstva Centralne banke, ki je uvedla (ponovno) klado (cepo), s katero straži preostale skromne vsote deviz, ki so še razpoložljive. Če upoštevamo, da je odprava klade predstavljala enega prvih uspehov Macrijeve vlade, moramo priznati, da je ta, na gospodarskem področju, popolnoma propadla.

In zunanji dolg? O kakšnih številkah govorimo v bližnji prihodnosti? Med novembrom in decembrom bo morala država plačati 1.800 milijonov dolarjev. Potem pa še 9.200 tisoč milijonov v prvih petih mesecih prihodnjega leta. Skupaj 11.000 milijonov, kar bi uničilo sklad prosto razpoložljivih deviz. V tem položaju bo nujna pomoč, ki jo lahko nudi FMI. Dostavil naj bi ostanek posojila, ki je bilo dogovorjeno z Macrijem. A poleg zunanjega dolga, je nujno, da rešimo vprašanje „notranjega dolga‟, ali socialnega dolga, ko 35% ljudi (50% otrok) trpi revščino.

Inflacija in „strojček‟. Argentinci so genialni, ko poimenujejo stvari in pojave. V ekonomiji je nenehno prisotna beseda „strojček‟, ki predstavlja stroj za tiskanje denarja. In tako ekonomiste delijo med tiste, ki se „bojijo strojčka‟, in tiste, ki se ga „ne bojijo‟. Gre za denarni obtok in kako na inflacijo vpliva tiskanje nevrednega denarja.

Inflacija je, po splošnem mnenju, eden glavnih razlogov nenehnih argentinskih kriz. Te dni je ekonomist Roberto Cachanosky (sicer skrajno liberalne usmeritve) izračunal, da je od leta 1935, ko je bila ustanovljena Centralna banka, pa do danes, inflacija dosegla blazno številko 256,7 tisoč bilijonov procentov. Da, da, osemnajstmestna številka. Te dni je tudi Mercedes Marcó del Pont, bivša predsednica Centralne banke pod Kirchnerji, predlagala, naj „desdolariziramo‟ ekonomijo. Predvsem, da naj cene javnih storitev (in tudi goriva?) ne bi bile navezane na dolar. Razliko naj krije država. Kako? S „strojčkom‟.

Pred leti sem se na srednješolskem tečaju, v okviru predmeta Svetovni nazori z dijaki petega letnika pogovarjal o argentinski politiki. Predlagal sem jim tudi sledečo miselno vajo: če zberemo vse bankovce v pesih, ki jih imamo v državi, jih nagrmadimo na Majskem trgu (v realnem svetu bi potrebovali kaj večji prostor), polijemo z bencinom in sežgemo, bo država zato bolj revna? Skupaj smo ugotovili da, razen stroška za ponovno tiskanje bankovce (papir, črnilo, tiskanje), se gospodarski položaj države v ničemer ne bi spremenil. Bogastvo neke države se ne meri v bankovcih, marveč v naravni blaginji, proizvodnji, zmožnosti, da ustvarja in prideluje. Vsi zeleni pašniki, vse mogočno vodovje, vsa zakopana rudnina, vključno petrolej in plin pa nič ne pomenijo, če jih delovna roka človeka ne usmeri v blagodejno izkoriščanje v prid vsemu narodu.

A vrnimo se na sežgane bankovce. Če tiskamo denar, ki ne predstavlja realnega bogastva (to je, brez zaslombe), je ta denar ničvreden. Tiskanje ničvrednega denarja povzroča inflacijo, ki je glavna bolezen, rak rana argentinskega gospodarstva. V nekem televizijskem programu je komaj znana zvezdnica vprašala bivšega gospodarskega ministra Kicillofa (sedaj izvoljen za guvernerja province Buenos Aires), da če tiskanje denarja ne povzroča inflacije (tako trdi on in večina kirchnerističnih ekonomistov), zakaj ne odpravijo vseh davkov in plačujejo državne stroške s tem denarjem. Seveda ji ni znal odgovoriti in je besedo obrnil drugam. Sedaj je bivša gospodarska ministrica Felisa Micelli (obsojena na tri leta zapora, ker ni mogla razložiti izvora 30.000 dolarjev, ki so jih našli v vrečki v WC njenega urada) trdi, da je treba tiskati denar in z njim napolniti »žepe ljudi« za zvišanje potrošnje. To bi obnovilo gospodarstvo, ki že leta nazaduje. Razni Fernandezovi ekonomisti soglašajo, da je treba povečati denarno emisijo, seveda »za krajšo dobo«. Jasno je, bratje, da jim moramo odpustiti, saj »ne vedo kaj bodo delali«.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 40

Prvi  koraki

Prihodnji predsednik, Alberto Fernández, igra skrivalnice. Sicer napoveduje kaj in kako se bo razvijala naša prihodnost, a v njegovih besedah ni ničesar konkretnega. Vendar že opozarja, da bo delo zapleteno. „Čakajo nas težki časi‟ ponavlja. Razumljivo: kaj malo bo lahko spremenil v kratkem času, ljudje pa pričakujejo da bo hitro izpolnil, kar je obljubljal med volilno kampanjo. „10. decembra ni magičen datum‟ svari, ker se zaveda, da položaj še daleč ni rožnat. A pripravlja presenečenja. Razne napovedi, ki jih bo obrazložil ob nastopu, hrani skoraj kot pod spovedno molčečnostjo. Glede sestave vlade in ministrskih položajev tudi še ničesar ne vemo. Lahko sicer ugibamo, a to je prazna igra, ki nič ne pomaga.

Naš prostor na svetu. Nekoliko lahko vidimo o prihodnosti na zunanjem področju. Fernández bo zapustil „desničarske‟ povezave, ki jih je tako zavzeto zgradil Macri, in se bo skušal obračati bolj „neuvrščeno‟. Zato je prvo potovanje usmeril v Mehiko, ki je bolj prijazna do Venezuele, a ima pozitivne stike tudi z Združenimi državami. Ne bo izstopil iz skupine, ki je ostro naperjena proti Maduru (grupo Lima), a obenem ne bo na čelu te ofenzive. Hoče zgraditi mirno obzorje na mednarodni fronti, ker bo imel dovolj skrbi in težav doma.

Obisk v Mehiki je bil pozitiven. Vsekakor tudi potreben, da je novi predsednik pokazal, da ga svet upošteva in mu je prijazen. Saj ga je pred tem celo poklical severnoameriški predsednik Trump, mu čestital in obljubil pomoč. A mednarodno obzorje ni lahko. Sosednja Brazilija, ki je največji trgovski družabnik Argentine, se je znašla v rokah desnice. In Bolsonaro mirno pove kar misli. Njegove izjave glede zmage kirchnerizma v Argentini niso ravno diplomatske. Zadnje dni je sicer nekoliko umiril svoje napade, a razmerje je skrajno napeto. Argentina (in prihodnja vlada) pa nujno potrebujejo brazilski trg. V Mehiki je sicer López Obrador obljubil podporo in možnost trgovskih izmenjav, a gospodarstvo se ne preusmeri v nekaj mesecih. Kako bo Fernández razvezal ta vozel sredi rastoče krize?

Bolsonarovi napadi pa so navezani tudi na delovanje trgovske povezave Mercosur. Grozi celo, da bo Argentino pustil ob robu in enostransko dosegel mednarodne pogodbe. V spodnjem kotu Južne Amerike se marsikaj spreminja. Prihodnji predsednik tudi ni bil najbolj takten, ko je takoj po volilni zmagi zahteval, naj v Braziliji izpustijo na svobodo bivšega predsednika (Lula da Silva). Bolsonaro pa je menil, da je „Argentina slabo izvolila‟. A dogaja se, da argentinski politični premiki ne sovpadajo s položajem pri sosedih. Čile je v rokah desnice (Piñero ima sicer hude težave). V Urugvaju je na volitvah prva pristala levičarska Široka fronta (Frente Amplio) a v drugem krogu se ji ne obeta zmaga. Paragvaj tudi ne bo pomagal, saj parlament celo pripravlja zakone, ki naj nudijo posebne ugodnosti za argentinske lastnike dolarjev, ki ne zaupajo domačemu sistemu in hočejo investirati zunaj. Bo Fernández lahko ustvaril zaupanje, da se ogromna količina deviz, ki jih imajo Argentinci v žimnicah, vrne v bančni sistem? S tem bi lahko rešili velik del naših težav.

Začelo se je. Opozorili smo že, da se je na samem praznovanju zmage, in potem v Tucumanu pokazalo, da v prihodnji vladi ni enotnosti. A razpoka ni le med Cámporo in guvernerji. Ideološke in taktične razlike se kažejo ob vsakem koraku. Sindikalna skupnost je sicer že objavila, da v začetku ne bo zahtevala „nemogočih povišic‟. A vodja železničarskega sindikata Ruben Sobrero je te dni dejal, da ga je Alberto Fernández „že razočaral‟. Navedel je, koliko je padla kupna moč delavskih plač spričo devalvacij in rastočih cen in se zgražal, da ob tem prihodnji predsednik molči.

Tudi sicer se v delavskih skupnostih vrstijo težave, ker niso vsi prepričani, da bi kar na hitro odstopili od svojih zahtev. Vmes je prišel napad sedanje vlade, ki se zgraža, da so sindikati še do pred kratkim od nje zahtevali izredne povišice in dodatne bone, do nove vlade pa kažejo „izredno razumevanje‟, češ, ne moremo preveč zahtevati v sedanjem položaju. To se bo s časom le še poostrilo.

Sploh so na sindikalni fronti rastoče napetosti. Ideja, da bi zgradili enotno delavsko skupnost se vedno bolj oddaljuje. Vemo, da večina sindikatov, vključenih v Glavno delavsko konfederacijo (CGT), pripada klasičnemu peronizmu, ki je bolj na desni kot na levi. Sindikalne skupine, ki so združene v CTA (Kongres argentinskih delavcev) pa izhajajo iz levice. Prav te dni so se na Kubi sestali predstavniki te skupnosti in še delegati ATE (sindikat državnih uslužbencev) z venezuelskim predsednikom Madurom. Govorili so o skupnem nastopanju in Maduro jim je obljubil, da bo Venezuela investirala v Argentini. Tudi je izjavil, da bi se rad „čim prej‟ srečal z novim argentinskim predsednikom. Že srečanje samo kaže, da je enotna delavska organizacija popolna utopija.

Bolj konkretno pa Fernández preučuje položaj v novem parlamentu, ki bo tudi nastopil 10. decembra. V senatu ima peronizem večino. V poslanski zbornici pa je najbolj številna skupina sedanje vlade (120 članov), sledi pa ji peronizem, ki jih ima 110 poslancev. Potem so še razne druge skupine, provincijske stranke, federalni odtenki peronizma, uporni radikali, itd. V krogih prihodnje vlade računajo in iščejo, kako bi dosegli, da bi si z raznimi zavezniki in vedno prisotnimi „priskledniki‟ zagotovili večino. Gre jim bistveno za potrditev predvidenega zakona o „gospodarski nujnosti‟ (Emergencia económica) po vzoru besedila, ki ga je izpeljal Duhalde po krizi leta 2002. Kakor že, Fernándeza skrbi, da bi potrebni zakoni šli skozi obe zbornici parlamenta brez večjih težav. Predlagana „desdolarizacija‟ pa je le ideja, doslej brez prave podlage. Vedno bolj jasno mu je, da je lahko obljubljati, a težje te obljube izpolniti. Jasen primer je vprašanje upokojencev.

Usoda ubogojencev. Ne, ne, ni tipkovna napaka. Izumil sem novo besedo, ker prejšnja ni odgovarjala stvarnosti. Izraz upokojenec prihaja iz besede pokoj (po špansko »jubilado« - júbilo = veselje). Večkrat rečemo celo „zasluženi pokoj‟. Gotovo so si ga zaslužili, saj so garali vse življenje kot črna živina. A običajno (in ne le v Argentini), jih „ekonomska‟ usoda porine na rob življenja. Nizki prejemki, visoki stroški, povezani predvsem z zdravjem, nehvaležnost družbe in včasih celo nehvaležnost družine. Res so „ubogi‟; in torej „ubogojenci‟. Alberto Fernández jim je obljubil: „Povišali bomo upokojencem s tem, kar bomo prihranili, ko bomo odpravili 'leliq'.‟ To so osovraženi državni boni, ki jih je uvedla Centralna banka, da bi ustavila naval na dolarske sklade. Obresti teh bonov so dosegale blazno višino, celo do 80% letno.

Upokojenci so bili stalno prizadeti. Začelo se je že s Peronom, sledilo pri vseh vojaških vladah. Država se je financirala s posojili, ki jih je jemala pri pokojninskih skladih. Ko je bil predsednik De la Rua je López Murphy celo znižal pokojnine za 13%. Menem je uvedel privatne pokojninske ustanove („privatiziral‟ je pokojnine), ki so v nekaj letih nakopičile precejšne vsote denarja. Kirchnerizem je te ustanove podržavil in z njimi znova financiral svoje razsipanje (idejo za to je dal Boudou in bil nagrajen z mestom podpredsednika). Kot predsednica je Cristina vložila svoj veto na zakon, ki je višino pokojnih določil na mobilnih 82% aktivne plače. Macri pa je mnogim izboljšal položaj s „zgodovinskim popravilom‟ (reparación histórica).

A po volilnem uspehu leta 2015 je Macri spremenil pokojninski zakon. S tem je država začasno prihranila nekaj denarja. Izglasovanje tega zakona je povzročilo prve hude izgrede pred parlamentom. To je bil začetek upadanja Macrijeve vlade. A ta zakon je navezal pokojninske povišice v razmerju 70% inflacije in 30% povišanja delavskih plač. Macri je računal, da bo inflacija padala delavske plače pa rasle. Uštel se je in upokojenci so se, vendar enkrat, okoristili. Po šestih mesecih se jim prejemki povišajo v sorazmerju inflacije.

Alberto Fernández pripravlja „socialno soglasje‟, ki naj omeji povišice plač in cen. Vse pa bo slonelo na znižanju državnih stroškov. Ne more pa omejiti povišanja pokojnin, ki je določeno po zakonu. S tem bi bili upokojenci v boljšem položaju kot delavci. Te povišice bo morala kriti država, denarja pa ni. Naj Fernández spremeni zakon? Tega se nihče ne bo upal. A ker so proti temu zakonu vložili tožbo „neustavnosti‟, ki je že v rokah Vrhovnega sodišča, je verjetno, da bo sodišče zakon razveljavilo. Prihodnja vlada bi to prikazala kot „uspeh‟, a resnica je, da bodo upokojenci ostali „ubogojenci‟.

Tone Mizerit