Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 42

Predhodne težave

Da, to ni novost. Nasprotno; običajno se dogaja v politiki, da se težave začnejo še preden se začne delo. Alberto Fernández še ni nastopil (in Macri še ni odšel), pa imata oba kar precej zapletov v svojih vladnih (prvi) in opozicijskih (drugi) načrtih. Prihodnji predsednik ima že določeno sestavo nove vlade, a še vedno igra skrivalnice. Nekatera imena so sicer znana; tako vsaj trdijo politični opazovalci. A uradnega sporočila še ni, niti sedaj, ko se je Cristina vrnila s Kube in začela odločilno posegati v priprave za delovanje prvih mesecev.

Ni dolgo tega, še pred presenetljivim izidom primarnih volitev, ko je Fernández trdil, da podpredsednica ne bo imela „nobenega vpliva‟ pri sestavi vlade. Kakšen bo njen vpliv na tej točki in na marsikaterih drugih, pokaže že dejstvo, da so se vsa njuna srečanja doslej izvedla na sedežu njenega „bunkerja‟ na Institut Patria, ali na njenem privatnem stanovanju. Niti enkrat ni ona šla do njegovega sedeža, prej v četrti San Telmo, sedaj pa v Puerto Madero. Je on tak kavalir, ali ona s to malenkostno gesto hoče pokazati, kdo resnično gospodari?

Sprejemni izpit. Tako zveni položaj in delovanje Fernándeza v teh dneh. Kot bi polagal neke vrste sprejemni izpit, preden vstopi v resnično izvajanje oblasti. Med strokovnjaki si niso enotni, kako se je naučil snovi, na katero bo moral dajati odgovor. A govorimo resno. Prepričljivo peronistično zmago je omogočilo združenje večine raznih „plemen‟, ki sestavljajo planet tega političnega gibanja. Ni jih bilo težko združiti in pri tem ima ogromno zaslugo prav prihodnji predsednik. A takoj po zmagi so se že pokazale prve razpoke, ki postavljajo pod vprašaj uspešnost prihodnje vlade. Za uspeh je namreč bistveno združeno, enotno nastopanje, ker položaj je tako presneto zapleten, da ne dopušča otročarij in praznih prepirov. Peronizem pa je prav k temu zelo nagnjen.

Katera je na tem področju največja nevarnost? Da bi prišlo do nasprotja med temeljnimi skupinami nove vlade. Vemo, da zmagovito vojsko sestavljajo bistveno trije odredi: kirchnerizem, ki je večinski in trdno pod nadzorstvom Cristine (+sin Máximo), tradicionalna PJ (Partido Justicialista), ki jo tvorijo predvsem guvernerji notranjih provinc, ki jih je v povezavo pritegnil Alberto Fernández; in pa tako imenovani Obnoviteljski peronizem, ki ga vodi Sergio Massa, ki pa se je razklal, ko se je ta vrnil v skupno čredo, ostali del pa je podprl kot kandidata Lavagno. Alberto nima vpliva na kirchneristične vrste; guvernerji sumljivo gledajo Cristino; Massa pa skuša med enimi in drugimi potegniti čim več koristi. Razumljivo je, da to razmerje ne koristi uspešnemu vladanju, je pa neke vrste zagotovilo, da nobena od teh skupin (predvsem ne kirchnerizem, ki zapada hudim skušnjavam), ne bo vodil položaj v skrajnosti. Tako vsaj razlagajo opazovalci.

Ta pojav je peronizem skušal doslej zanikati, oziroma omalovaževati. A te dni je postalo jasno, da situacija obstoja in da lahko povzroči težave. To je vidno predvsem v senatu, kjer se niso mogli zediniti glede enotnega vodstva. Jasno sta ločeni dve skupini. Ena, ki je poslušna guvernerjem PJ in podpira Fernándeza. Načeluje ji Carlos Caserio, ki je javno priznal to razpoko. Druga je „last‟ podpredsednice Cristine (ki bo predsedovala senatu) in jo vodi Marcelo Fuentes, ki pa bo decembra zapustil senat. Ob spremembah po zadnjih volitvah, bo imela Cristina 17 senatorjev, Alberto pa podobno število. Kako bodo sodelovali pa je še vprašanje. Fernándezove trditve, da bo vse složno in harmonično, ne zvenijo preveč prepričljivo. Večina guvernerjev tradicionalne usmeritve soglaša s skupnim nastopom pod pogojem, da Fernándezu uspe omejiti avtoritarnost in samovoljo, ki ji tako rada zapade Cristina. Mu bo uspelo? In če ne; kaj potem?

Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Pretekli teden je Fernández sklical široko zasedanje, ki ga je imenoval „Federalni argentinski svet proti lakoti‟. Ustanovitev tega Sveta je bil že prej napovedal. Sklical je predstavnike prihodnje vlade, sindikatov, podjetnikov, razne znane osebnosti, sociologe … Bil je tam Nobelov nagrajenec za mir Adolfo Perez Esquivel, TV showman Tinelli, (za katerega se ne ve, kaj lahko pomaga ali svetuje), itd.

Razne ideje, razni projekti krožijo na tem področju, da bi rešili enega najbolj žgočih, pa tudi sramotnih problemov, s katerimi se sooča Argentina. Ni mogoče, da država, ki ima toliko naravnih bogastev in prideluje prehrane, ki jo izvaža po vsem svetu, doma trpi revščino (za decembra računajo, da bo zasegla 39% prebivalstva), in več kot 10% trpi hudo lakoto. Ena izmed idej je uvedba posebne „kupne kartice‟, s katero bodo v supermarketih lahko kupovali, a le določeno prehrano. To bi bil eden možnih ukrepov, da se tudi prepreči izkoriščanje raznih „posrednikov‟, ki jih na področju socialne oskrbe kar mrgoli in mnogokrat bogatijo na račun najbolj potrebnih.

Izvedba tega posega naj bi bila zagotovljena po zakonu, čeprav se še ne ve točno, kako bodo to zastavili. Področje prehrane in področje zaposlenosti sta dve točki, ki jih prihodnji predsednik namerava obravnavati in poslati v parlament v obdobju izrednega zasedanja, ki ga bo sklical takoj, ko bo nastopil. Računa, da s temi zakoni ne bo težav, ker z njimi soglaša tudi sedanja vlada - prihodnja opozicija.

Je pa treba ob tem omeniti, da je tudi dosedanja vlada na področje socialnega skrbstva vlagala izredne vsote državnih fondov. Za letos številke še niso dokončne in ne dobro znane. A v letu 2018 je vlada, preko ministrstva za socialno skrbstvo, dostavila socialnim organizacijam in raznim delavskim zadrugam dva tisoč milijonov pesov. Večina tega denarja naj bi šla v tako imenovane „ljudske kuhinje‟ in podobne ustanove. Kako se je ta ogromna vsota, ki so jo upravljali voditelji „socialnih organizacij‟, resnično uporabljala, ni popolnoma jasno. In v te številke niso vključene razne podpore, doklade, socialni plani, itd. Na nek način, človek ne razume, kako se toliko denarja razblini v nič, da moramo govoriti o lakoti.

Razne težave. Govorili smo o predhodnih težavah. Nekatere so posledica zavoženega položaja, druge so politične narave, nekatere sad lastnih neumnosti. Omenili smo že razkol v senatu. Drug razkol je nastal med sedanjo in prihodnjo vlado. Tranzicija, ki naj bi potekla v medsebojnem spoštovanju in blagi volji, se je razblinila. Razne zamere osebnega značaja so pripeljale v stanje, ko med odhajajočimi in prihajajočimi ni dialoga. Funkcionarji, ki bodo nastopili, ne vedo, kaj bodo našli, ker nihče ne vpraša sedanjih, kako stvari stojijo. Tista četverica, ki naj bi vodila prehod, je nekam izginila. Eden funkcionarjev sedanje vlade je zatrdil, da „bomo pustili vse evidentirano in zapisano, potem pa naj naredijo, kar hočejo‟. Položaj je nerazumljiv, spričo potrebe sodelovanja in dobrega razumevanja.

Druga težava se je pojavila, ko je Fernández napovedal, da bo čim prej poslal v parlament osnutek zakona o splavu. Še med volilno kampanjo je trdil, da „to ni prioriteta‟, sedaj pa je snov skoraj na prvem mestu in povzroča nove razkole. Napetost ni le s katoliško Cerkvijo, temveč tudi z evangeličanskimi skupnosti, ki imajo rastoč vpliv. Je tudi v tem razlog, da papež še ne namerava obiskati Argentine? To je bil spet Fernándezov spodrsljaj.

Še dodaten zaplet pa je bilo vmešavanje prihodnjega predsednika v Urugvajski volilni položaj. Obiskal je sosednjo državo in podprl kandidata levičarske povezave. Če bo ta v nedeljo poražena, bo še ena zunanjepolitična težava. Resnično brez potrebe.

Pa še dve težavni osebi. Prva je Juan Grabois, domnevni papežev prijatelj in predstavnik(?). Zatrdil je, da v Argentini „ni prostora za nova razočaranja‟, in da „če se bomo morali postaviti proti Fernándezu, se bomo postavili‟. In mladi Pablo Moyano: obratno kot CGT, ki se je uvidevno odrekla splošnemu novoletnem bonu, on zahteva 20.000 pesov. Medtem pa podjetniki prosijo državo podpore, ker jim številke kažejo negativno.

Tone Mizerit