Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 41

Odpustimo jim

Kot da bi imeli premalo težav doma, je te dni zapletel prehodno dobo kaotični položaj v sosednji Boliviji. Saj so že prej (in še sedaj) pocestni izgredi v Čilu motili razmerje med sedanjo in prihodnjo vlado, a bolivijska kriza je to le še poostrila. Različno gledanje na ustavni razvoj je takoj prišel do izraza in povzročil kar nekaj trenja. Prihodnji predsednik Fernández trdi, da je Moralesa strmoglavil vojaški udar. Macri trdi, kot vrsta drugih ameriških držav, da je bolivijski predsednik prvi kršil ustavna določila, in da vojska ni prevzela oblasti. Fernández je predlagal Macriju, da naj Moralesu ponudi azil v Argentini, Macri je to zavrnil, češ, njegova prisotnost bi še bolj zapletla tranzicijo. Polemika se lahko raztegne v nedogled.

Je pa izid bolivijske krize važen za zunanjo fronto prihodnje vlade. Pod vplivom bivše predsednice je Fernández zavzel tako imenovane napredne (levičarske) položaje v zunanji politiki. Zadnje čase pa opažamo nazadovanje teh „naprednih‟ sil na latinskoameriškem političnem odru. Prihodnji predsednik se boji, da bo na tem področju „naprednosti‟ ostal preveč osamljen. V Čilu ljudski upor mi uspel, da bi odstranil desničarskega predsednika. Piñera ima še vedno težave z radikaliziranimi skupinami, a njegova ponudba za spremembo ustave je vnesla mir v politično skupnost. V Braziliji Bolsonaro trenutno nima težav in je njegov položaj stabilen. Pa Urugvaj? Zadnjo novembrsko nedeljo bodo imeli drugi volilni krog in velika možnost je, da sedanji levičarski vladi (Frente Amplio) ne uspe obnoviti mandata, ki bi bil že četrti. Tako bi Fernández ostal sam, v direktni povezavi le z Venezuelo. Maduro je bil glavni družabnik zakoncev Kirchner. Je podoben položaj želja tudi prihodnjega predsednika? To bi lahko zapletlo njegovo razmerje do ZDA in predsednika Trumpa, ki je bistven dejavnik v pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom (FMI).

Kdo bo krmaril? Dnevi tečejo, sprememba na oblasti se bliža, a Fernández, kot da se igra skrivalnice s sestavo prihodnje vlade. Pravzaprav, najbolj zanima javnost in strokovnjake, kdo bo prevzel mesto gospodarskega ministra. Nekateri časnikarji menijo, da je vzrok neznanke le težnja prihodnjega predsednika po presenečenju, drugi menijo, da čaka povratka bivše predsednice, ki se ponovno nahaja na Kubi. Cristina, ki zopet obiskuje svojo „bolno‟ hčerko, bi se morala vrniti ta ponedeljek, pa je bivanje tam podaljšala do konca tega tedna.

Vsekakor, dialog med dvojico Fernández poteka dnevno, in verjetno je sestava vlade že dogovorjena. A kaže, da še niso dogovorjeni ukrepi, ki jih bo odločila prihodnja vladna ekipa. Omenili smo že „zakon gospodarske nujnosti‟, ki naj ga kongres potrdi, po vzoru podobnega besedila izza dobe Duhaldejeve začasne vlade. Zagotovljena je tudi sestava „Gospodarsko socialnega sveta‟, ki naj usmerja in povezuje delovaje na teh področjih, z namenom, da bo prehod čim bolj miren in izhod iz težkega stanja čim hitrejši. Govori se tudi, da bo prihodnji predsednik vodstvo tega sveta ponudil bivšemu Duhaldejevemu ministru. Roberto Lavagna, ki trmasto zavrača ponudbe, da bi prevzel gospodarsko ministrstvo, bi morda bil pripravljen voditi ta svet, ki bi ga sestavljali vlada, podjetniki in sindikalisti.

Žalostno pa je, da se govori o nujnih povišicah plač in sledečem zamrznjenju cen, ki da jih bo odločil ta svet. To so običajni koraki v podobnih primerih, ki pa - vemo - niso nikdar rodili obljubljenih sadov. O plačah je malo znanega, a glede cen je vsakomur jasno, da jih dodatno povišujejo, da se bodo krili pred posledicami zamrznjenja. O kaki socialni solidarnosti s strani podjetnikov in trgovcev ni govora. Pač, vsak gleda nase, vidi, kaj se okoli njega dogaja, kako propadajo podjetja in trgovine in vsi zapadejo splošnemu geslu „reši se, kdor se more‟.

Res težak položaj. Ni treba biti strokovnjak, da človek spozna v kako težkem položaju se nahaja država. Inflacija je neukrotljiva (o tem več kasneje). Industrijska proizvodnja je v septembru padla kar za 5,1% v primerjavi z lanskim septembrom. V prvih devetih mesecih tega leta pa padec predstavlja 7,8%. Gradnja, ki je tudi eden motorjev gospodarske dejavnosti, je doživela padec 8,5% v zadnjih dvanajstih mesecih, in nenehno pada že trinajst mesecev.

Dolar se je sicer zadnje čase umiril (okoli 63 pesov), a deželno tveganje raste. Sukalo se je okoli 2200 temeljnih točk, a je po bolivijski krizi poskočilo na 2500. Vse to bo otežilo delo prihodnje vlade, ko bo pred upniki zastavila pogajanja glede plačevanja zunanjega dolga. Kapital je neizprosen in strahopeten. Zato Fernández s simpatijo gleda na napore vodstva Centralne banke, ki je uvedla (ponovno) klado (cepo), s katero straži preostale skromne vsote deviz, ki so še razpoložljive. Če upoštevamo, da je odprava klade predstavljala enega prvih uspehov Macrijeve vlade, moramo priznati, da je ta, na gospodarskem področju, popolnoma propadla.

In zunanji dolg? O kakšnih številkah govorimo v bližnji prihodnosti? Med novembrom in decembrom bo morala država plačati 1.800 milijonov dolarjev. Potem pa še 9.200 tisoč milijonov v prvih petih mesecih prihodnjega leta. Skupaj 11.000 milijonov, kar bi uničilo sklad prosto razpoložljivih deviz. V tem položaju bo nujna pomoč, ki jo lahko nudi FMI. Dostavil naj bi ostanek posojila, ki je bilo dogovorjeno z Macrijem. A poleg zunanjega dolga, je nujno, da rešimo vprašanje „notranjega dolga‟, ali socialnega dolga, ko 35% ljudi (50% otrok) trpi revščino.

Inflacija in „strojček‟. Argentinci so genialni, ko poimenujejo stvari in pojave. V ekonomiji je nenehno prisotna beseda „strojček‟, ki predstavlja stroj za tiskanje denarja. In tako ekonomiste delijo med tiste, ki se „bojijo strojčka‟, in tiste, ki se ga „ne bojijo‟. Gre za denarni obtok in kako na inflacijo vpliva tiskanje nevrednega denarja.

Inflacija je, po splošnem mnenju, eden glavnih razlogov nenehnih argentinskih kriz. Te dni je ekonomist Roberto Cachanosky (sicer skrajno liberalne usmeritve) izračunal, da je od leta 1935, ko je bila ustanovljena Centralna banka, pa do danes, inflacija dosegla blazno številko 256,7 tisoč bilijonov procentov. Da, da, osemnajstmestna številka. Te dni je tudi Mercedes Marcó del Pont, bivša predsednica Centralne banke pod Kirchnerji, predlagala, naj „desdolariziramo‟ ekonomijo. Predvsem, da naj cene javnih storitev (in tudi goriva?) ne bi bile navezane na dolar. Razliko naj krije država. Kako? S „strojčkom‟.

Pred leti sem se na srednješolskem tečaju, v okviru predmeta Svetovni nazori z dijaki petega letnika pogovarjal o argentinski politiki. Predlagal sem jim tudi sledečo miselno vajo: če zberemo vse bankovce v pesih, ki jih imamo v državi, jih nagrmadimo na Majskem trgu (v realnem svetu bi potrebovali kaj večji prostor), polijemo z bencinom in sežgemo, bo država zato bolj revna? Skupaj smo ugotovili da, razen stroška za ponovno tiskanje bankovce (papir, črnilo, tiskanje), se gospodarski položaj države v ničemer ne bi spremenil. Bogastvo neke države se ne meri v bankovcih, marveč v naravni blaginji, proizvodnji, zmožnosti, da ustvarja in prideluje. Vsi zeleni pašniki, vse mogočno vodovje, vsa zakopana rudnina, vključno petrolej in plin pa nič ne pomenijo, če jih delovna roka človeka ne usmeri v blagodejno izkoriščanje v prid vsemu narodu.

A vrnimo se na sežgane bankovce. Če tiskamo denar, ki ne predstavlja realnega bogastva (to je, brez zaslombe), je ta denar ničvreden. Tiskanje ničvrednega denarja povzroča inflacijo, ki je glavna bolezen, rak rana argentinskega gospodarstva. V nekem televizijskem programu je komaj znana zvezdnica vprašala bivšega gospodarskega ministra Kicillofa (sedaj izvoljen za guvernerja province Buenos Aires), da če tiskanje denarja ne povzroča inflacije (tako trdi on in večina kirchnerističnih ekonomistov), zakaj ne odpravijo vseh davkov in plačujejo državne stroške s tem denarjem. Seveda ji ni znal odgovoriti in je besedo obrnil drugam. Sedaj je bivša gospodarska ministrica Felisa Micelli (obsojena na tri leta zapora, ker ni mogla razložiti izvora 30.000 dolarjev, ki so jih našli v vrečki v WC njenega urada) trdi, da je treba tiskati denar in z njim napolniti »žepe ljudi« za zvišanje potrošnje. To bi obnovilo gospodarstvo, ki že leta nazaduje. Razni Fernandezovi ekonomisti soglašajo, da je treba povečati denarno emisijo, seveda »za krajšo dobo«. Jasno je, bratje, da jim moramo odpustiti, saj »ne vedo kaj bodo delali«.

Tone Mizerit