Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 40

Prvi  koraki

Prihodnji predsednik, Alberto Fernández, igra skrivalnice. Sicer napoveduje kaj in kako se bo razvijala naša prihodnost, a v njegovih besedah ni ničesar konkretnega. Vendar že opozarja, da bo delo zapleteno. „Čakajo nas težki časi‟ ponavlja. Razumljivo: kaj malo bo lahko spremenil v kratkem času, ljudje pa pričakujejo da bo hitro izpolnil, kar je obljubljal med volilno kampanjo. „10. decembra ni magičen datum‟ svari, ker se zaveda, da položaj še daleč ni rožnat. A pripravlja presenečenja. Razne napovedi, ki jih bo obrazložil ob nastopu, hrani skoraj kot pod spovedno molčečnostjo. Glede sestave vlade in ministrskih položajev tudi še ničesar ne vemo. Lahko sicer ugibamo, a to je prazna igra, ki nič ne pomaga.

Naš prostor na svetu. Nekoliko lahko vidimo o prihodnosti na zunanjem področju. Fernández bo zapustil „desničarske‟ povezave, ki jih je tako zavzeto zgradil Macri, in se bo skušal obračati bolj „neuvrščeno‟. Zato je prvo potovanje usmeril v Mehiko, ki je bolj prijazna do Venezuele, a ima pozitivne stike tudi z Združenimi državami. Ne bo izstopil iz skupine, ki je ostro naperjena proti Maduru (grupo Lima), a obenem ne bo na čelu te ofenzive. Hoče zgraditi mirno obzorje na mednarodni fronti, ker bo imel dovolj skrbi in težav doma.

Obisk v Mehiki je bil pozitiven. Vsekakor tudi potreben, da je novi predsednik pokazal, da ga svet upošteva in mu je prijazen. Saj ga je pred tem celo poklical severnoameriški predsednik Trump, mu čestital in obljubil pomoč. A mednarodno obzorje ni lahko. Sosednja Brazilija, ki je največji trgovski družabnik Argentine, se je znašla v rokah desnice. In Bolsonaro mirno pove kar misli. Njegove izjave glede zmage kirchnerizma v Argentini niso ravno diplomatske. Zadnje dni je sicer nekoliko umiril svoje napade, a razmerje je skrajno napeto. Argentina (in prihodnja vlada) pa nujno potrebujejo brazilski trg. V Mehiki je sicer López Obrador obljubil podporo in možnost trgovskih izmenjav, a gospodarstvo se ne preusmeri v nekaj mesecih. Kako bo Fernández razvezal ta vozel sredi rastoče krize?

Bolsonarovi napadi pa so navezani tudi na delovanje trgovske povezave Mercosur. Grozi celo, da bo Argentino pustil ob robu in enostransko dosegel mednarodne pogodbe. V spodnjem kotu Južne Amerike se marsikaj spreminja. Prihodnji predsednik tudi ni bil najbolj takten, ko je takoj po volilni zmagi zahteval, naj v Braziliji izpustijo na svobodo bivšega predsednika (Lula da Silva). Bolsonaro pa je menil, da je „Argentina slabo izvolila‟. A dogaja se, da argentinski politični premiki ne sovpadajo s položajem pri sosedih. Čile je v rokah desnice (Piñero ima sicer hude težave). V Urugvaju je na volitvah prva pristala levičarska Široka fronta (Frente Amplio) a v drugem krogu se ji ne obeta zmaga. Paragvaj tudi ne bo pomagal, saj parlament celo pripravlja zakone, ki naj nudijo posebne ugodnosti za argentinske lastnike dolarjev, ki ne zaupajo domačemu sistemu in hočejo investirati zunaj. Bo Fernández lahko ustvaril zaupanje, da se ogromna količina deviz, ki jih imajo Argentinci v žimnicah, vrne v bančni sistem? S tem bi lahko rešili velik del naših težav.

Začelo se je. Opozorili smo že, da se je na samem praznovanju zmage, in potem v Tucumanu pokazalo, da v prihodnji vladi ni enotnosti. A razpoka ni le med Cámporo in guvernerji. Ideološke in taktične razlike se kažejo ob vsakem koraku. Sindikalna skupnost je sicer že objavila, da v začetku ne bo zahtevala „nemogočih povišic‟. A vodja železničarskega sindikata Ruben Sobrero je te dni dejal, da ga je Alberto Fernández „že razočaral‟. Navedel je, koliko je padla kupna moč delavskih plač spričo devalvacij in rastočih cen in se zgražal, da ob tem prihodnji predsednik molči.

Tudi sicer se v delavskih skupnostih vrstijo težave, ker niso vsi prepričani, da bi kar na hitro odstopili od svojih zahtev. Vmes je prišel napad sedanje vlade, ki se zgraža, da so sindikati še do pred kratkim od nje zahtevali izredne povišice in dodatne bone, do nove vlade pa kažejo „izredno razumevanje‟, češ, ne moremo preveč zahtevati v sedanjem položaju. To se bo s časom le še poostrilo.

Sploh so na sindikalni fronti rastoče napetosti. Ideja, da bi zgradili enotno delavsko skupnost se vedno bolj oddaljuje. Vemo, da večina sindikatov, vključenih v Glavno delavsko konfederacijo (CGT), pripada klasičnemu peronizmu, ki je bolj na desni kot na levi. Sindikalne skupine, ki so združene v CTA (Kongres argentinskih delavcev) pa izhajajo iz levice. Prav te dni so se na Kubi sestali predstavniki te skupnosti in še delegati ATE (sindikat državnih uslužbencev) z venezuelskim predsednikom Madurom. Govorili so o skupnem nastopanju in Maduro jim je obljubil, da bo Venezuela investirala v Argentini. Tudi je izjavil, da bi se rad „čim prej‟ srečal z novim argentinskim predsednikom. Že srečanje samo kaže, da je enotna delavska organizacija popolna utopija.

Bolj konkretno pa Fernández preučuje položaj v novem parlamentu, ki bo tudi nastopil 10. decembra. V senatu ima peronizem večino. V poslanski zbornici pa je najbolj številna skupina sedanje vlade (120 članov), sledi pa ji peronizem, ki jih ima 110 poslancev. Potem so še razne druge skupine, provincijske stranke, federalni odtenki peronizma, uporni radikali, itd. V krogih prihodnje vlade računajo in iščejo, kako bi dosegli, da bi si z raznimi zavezniki in vedno prisotnimi „priskledniki‟ zagotovili večino. Gre jim bistveno za potrditev predvidenega zakona o „gospodarski nujnosti‟ (Emergencia económica) po vzoru besedila, ki ga je izpeljal Duhalde po krizi leta 2002. Kakor že, Fernándeza skrbi, da bi potrebni zakoni šli skozi obe zbornici parlamenta brez večjih težav. Predlagana „desdolarizacija‟ pa je le ideja, doslej brez prave podlage. Vedno bolj jasno mu je, da je lahko obljubljati, a težje te obljube izpolniti. Jasen primer je vprašanje upokojencev.

Usoda ubogojencev. Ne, ne, ni tipkovna napaka. Izumil sem novo besedo, ker prejšnja ni odgovarjala stvarnosti. Izraz upokojenec prihaja iz besede pokoj (po špansko »jubilado« - júbilo = veselje). Večkrat rečemo celo „zasluženi pokoj‟. Gotovo so si ga zaslužili, saj so garali vse življenje kot črna živina. A običajno (in ne le v Argentini), jih „ekonomska‟ usoda porine na rob življenja. Nizki prejemki, visoki stroški, povezani predvsem z zdravjem, nehvaležnost družbe in včasih celo nehvaležnost družine. Res so „ubogi‟; in torej „ubogojenci‟. Alberto Fernández jim je obljubil: „Povišali bomo upokojencem s tem, kar bomo prihranili, ko bomo odpravili 'leliq'.‟ To so osovraženi državni boni, ki jih je uvedla Centralna banka, da bi ustavila naval na dolarske sklade. Obresti teh bonov so dosegale blazno višino, celo do 80% letno.

Upokojenci so bili stalno prizadeti. Začelo se je že s Peronom, sledilo pri vseh vojaških vladah. Država se je financirala s posojili, ki jih je jemala pri pokojninskih skladih. Ko je bil predsednik De la Rua je López Murphy celo znižal pokojnine za 13%. Menem je uvedel privatne pokojninske ustanove („privatiziral‟ je pokojnine), ki so v nekaj letih nakopičile precejšne vsote denarja. Kirchnerizem je te ustanove podržavil in z njimi znova financiral svoje razsipanje (idejo za to je dal Boudou in bil nagrajen z mestom podpredsednika). Kot predsednica je Cristina vložila svoj veto na zakon, ki je višino pokojnih določil na mobilnih 82% aktivne plače. Macri pa je mnogim izboljšal položaj s „zgodovinskim popravilom‟ (reparación histórica).

A po volilnem uspehu leta 2015 je Macri spremenil pokojninski zakon. S tem je država začasno prihranila nekaj denarja. Izglasovanje tega zakona je povzročilo prve hude izgrede pred parlamentom. To je bil začetek upadanja Macrijeve vlade. A ta zakon je navezal pokojninske povišice v razmerju 70% inflacije in 30% povišanja delavskih plač. Macri je računal, da bo inflacija padala delavske plače pa rasle. Uštel se je in upokojenci so se, vendar enkrat, okoristili. Po šestih mesecih se jim prejemki povišajo v sorazmerju inflacije.

Alberto Fernández pripravlja „socialno soglasje‟, ki naj omeji povišice plač in cen. Vse pa bo slonelo na znižanju državnih stroškov. Ne more pa omejiti povišanja pokojnin, ki je določeno po zakonu. S tem bi bili upokojenci v boljšem položaju kot delavci. Te povišice bo morala kriti država, denarja pa ni. Naj Fernández spremeni zakon? Tega se nihče ne bo upal. A ker so proti temu zakonu vložili tožbo „neustavnosti‟, ki je že v rokah Vrhovnega sodišča, je verjetno, da bo sodišče zakon razveljavilo. Prihodnja vlada bi to prikazala kot „uspeh‟, a resnica je, da bodo upokojenci ostali „ubogojenci‟.

Tone Mizerit