Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 43

Razni nadzorniki

Komaj dva tedna manjkata, da bo Argentina nastopila novo politično dobo. Ne vem, če se dobro zavedamo, a Macri bo postal prvi neperonistični predsednik, ki bo dopolnil svoj ustavni mandat. Od same pojave peronizma v Argentini, to ni nikomur uspelo. Naj so bili vojaški udari, ljudske vstaje, ali dvorne spletke, vedno je kak zunanji dejavnik strmoglavil nosilca oblasti v državi, ki ni bil peronist. Pod težo nasilja se je moral posloviti od svoje vloge. To je bil tudi eden od sramotnih pečatov, ki ga je nosil peronizem od samega začetka. Čez dva tedna bo temu konec, kljub delovanju in rovarjenju raznih skrajnih skupin, ki so se ves čas trudile, da bi Macri odšel „že‟; čim prej, tem boljše.

Iz tega mnogi sklepajo, da počasi (zelo počasi) a vendar, postajamo normalna država. Seveda, na tej poti do vrednega demokratičnega življenja nas čaka še ogromno težav. Cesta je posejana s kamni, ob katerih se spotikamo. Včasih so pa kar skale, ki jih moramo obiti, ali pa preplezati. Ni lahko v državi, ki je zapravila svojo demokratično tradicijo (kolikor jo je imela) in zapadla populizmu. Ta je, med drugim, uničil široko podlago vzgoje, izobraževanja in predvsem delavnosti. S tem je le še obremenil narod z dodatnimi težavami.

Na razpotju. Polpretekla zgodovina nas je peljala skozi različne situacije, ki so dokazale, da peronizem ni stranka, in da po tolikih letih nima enotne ideologije. Počasi je Peron postal le izgovor, krinka, za katero se skrivajo razne ideologije, ki za dosego svojih ciljev izkoriščajo njegovo zakoreninjenost v ljudskem pojmovanju. Tako se je pod streho peronizma zatekala skrajna desnica (Guardia de hierro - Železna straža), levičarska gverilska gibanja (Montoneros), čisti gospodarski liberalizem (Menem) ali pa zopet levo usmerjena demokratična diktatura (kirchnerizem). Ta zadnji je, poleg drugih napak, zapadel še poplavi korupcije. In peronistični sindikalizem? Ta je najbolj značilen preostanek starih časov. Sindikalni vodje ostajajo na svojih mestih desetletja. So neke vrste sindikalna monarhija, z dosmrtnimi mandati in družinskimi nasledstvi. Neznansko bogatijo, medtem ko pojejo, da se „borijo proti kapitalu‟. V tem se pa res ni nič spremenilo.

Vse to bo tvarina tudi prihodnjega obdobja, ko se bo peronizem, po štirih letih, demokratično vrnil na oblast. Kaj malo ostaja od prvotnega gibanja; isti pa je pohlep po oblasti. Iste so tudi metode, ki mnogokrat slonijo na starih (in slavnih) Peronovih izrekih. Eden od teh trdi da „človek je dober, a če se ga nadzira, je boljši‟. To ima v glavi bivša predsednica, prihodnja podpredsednica, ko tke niti svoje (sedanje in prihodnje) oblasti. Strokovnjaki so že večkrat debatirali, če je možno, da se je spremenila. Glavno vprašanje je, če bo pustila, da Alberto vodi celoten razvoj. Dober poznavalec argentinskega položaja je dejal: „Kdor to trdi, ne pozna Cristine‟.

Od volilne zmage je preteklo kar nekaj časa, sestava prihodnje vlade pa je še vedno neke vrste uganka. Prihodnja podpredsednica se je dalj časa mudila na Kubi, kjer se njena hčerka nahaja „na zdravljenju‟. Po povratku pa je kmalu postalo jasno, da njena odsotnost ni imela namena, da Alberto mirno organizira svojo vlado. Kar nekaj imen je krožilo sem in tja, pa so, po njenem povratku, kmalu zatonila v pozabo. Jasno je, da ima Cristina zadnjo besedo. Da jo bo pa še naprej imela dokazujejo zadnji premiki kulis, ki bodo stale na odru delovanja prihodnje vlade.

Kdo bo nadziral. Pred tednom sem omenil, da so peronistični predstavniki v senatu jasno ločeni na dve skupini. Pomota; to je že preteklost. Carlos Caserio, ki je organiziral skupino v zastopstvu tradicionalnega peronizma guvernerjev, je že postal žrtev manevrov Cristine. V Argentini je podpredsednik po ustavi tudi predsednik senata. Uspelo ji je, da je združila vse peronistične senatorje v eno čredo, kateri bo ona skrbni pastir. Kako so se ji guvernerji vdali? Bodo trpeli ta položaj ali bo prišlo do napetosti in trenj? Ni jasno.

V senatu ima peronizem večino. V poslanski zbornici pa je zastopstvo sedanje vlade najbolj številna skupina. Macriju je pripadlo 119 poslancev, kirchnerizmu pa 109. A tudi to je že preteklost. Predsednik poslanske zbornice bo Massa, vodja poslanske skupine kirchnerizma pa mladi Máximo Kirchner. Te dni so razne ponudbe in pritiski rodili svoj sad. Nekaj posameznih poslancev, članov provincijskih strank (tudi te so večinoma peronističnega izvora), se je že pridružilo skupini prihodnje vlade. Ta naj bi sedaj štela 124 poslancev. Kirchnerizem bo tako prva manjšina in s tem predsedoval najbolj važnim komisijam. Ostal je tudi blizu položaja, da bi imel lastni quorum, to je, lastno večino (129 poslancev), kar bi mu poverilo možnost, da po mili volji potrjuje ali zavrača zakone.

Vrnimo se v senat. To je ključna zbornica argentinske demokracije. Skozi senat, med drugim, poteka imenovanje sodnikov. To bo bistvene važnosti tudi, ko se bo govorilo o sojenju bivših funkcionarjev. Cristina bo imela zadnjo besedo, ko se bo odločalo o parlamentarni imuniteti obtoženih in obsojenih. Na ta način bo kirchnerizem direktno obvladal zakonodajno oblast, indirektno pa tudi imel pravosodno. Se vračamo v leto 2015?

In kaj ostane Albertu? Na videz izvršilna oblast. A tudi ta je nekje v zraku. Pri nekaterih ministrih bo prevladal predsednik; drugod se bodo poznali prsti podpredsednice. A nekaj je treba poudariti. V argentinski vladi je važno mesto, ki ga imenujejo „Procurador del Tesoro‟; to je glavni vladni odvetnik. Ta ima nadzor nad vso pravno strukturo vlade in nadzira pravno delovanje vseh ministrstev. Njegova  moč je izredna, ker vodi tudi pravno in tehnično direkcijo države. Mesto je Cristina namenila zvestemu in zanesljivemu sodelavcu. Ta je Carlos Zanini, ki ga je pred štirimi leti postavila kot kandidata za podpredsednika, da naj bi nadziral Sciolija v primeru kirchneristične zmage. Zaninija prijatelji imenujejo El Chino (Kitajec), ker je v svoji mladosti bil aktiven v argentinskem maoističnem gibanju …

Ne bo lahko. Opazovalci se zavzeto sprašujejo, koliko časa bo trajal mir med predsednikom in podpredsednico. Mirno sožitje med obema bo potrebno za uspešno delovanje prihodnje vlade. Ne smemo pozabiti, da je prišlo do združenja peronizma in do sledeče zmage, ker je Alberto prepričal guvernerje, da se je Cristina „spremenila‟ in da bo potek vladanja miren, složen in uspešen. Vendar strokovnjaki menijo, da bo prej ali slej prišlo do nasprotij in trenj. Ena točka je važna ob tem: v vseh treh prejšnjih mandatih kirchnerizma je vlada dosegla poslušnost guvernerjev z denarnimi nagradami poslušnim, in kaznimi upornim. Kirchnerizem bo tako v senatu kot v poslanski zbornici vodil proračunsko komisijo, ki določa višino sredstev provincam. Izredne dostave fondov pa določa vlada. S tem imajo v rokah dovolj močno orodje (orožje?), da si zagotovijo poslušnost.

Kaže pa, da bo Cristina pustila predsedniku vodstvo ekonomskega delovanja. Od tega bo dejansko odvisna moč, ki jo bo imel Alberto. Če mu bo uspelo, da bo umiril socialno fronto, zavrl inflacijo in dosegel razmah gospodarske dejavnosti, bo imel v rokah močan adut. A tudi na tem področju ne bo lahko. Namen, da zavrne zadnji del posojila Mednarodnega denarnega sklada (FMI) je zanimiv. Gre za 11.000 milijonov dolarjev. Čeprav ni jasno, kdo je prvi sprožil potezo: ali Alberto, da noče več posojil, ali FMI, da ne bo več posojal, dokler se ne dogovorijo o dolgu in gospodarskem načrtu.

Tukaj pa naletimo na srčiko problema. Ne le, da gospodarski načrt ni znan; niti še ne vemo, kdo bo gospodarski minister. Znova vzhaja na obzorju Roberto Lavagna kot povezovalna oseba, ki naj koordinira celotno delovanje. A nekaj ni v redu: Lavagna ni navdušen nad tiskanjem denarja brez podlage, ki pa je bistvo načrta, ki si ga je zamislil Alberto. Res je, da naj bi to trajalo le kratke mesece. A skušnjava je velika in bo rastla tudi še po začetnih mesecih. Treba bo počakati, da spoznamo sestavo prihodnje vlade in da nam povedo, kakšna bo pot, po kateri naj bi nas izpeljali iz močvirja.

Tone Mizerit