Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 1

Različne slike

Že pišemo leto 2020. Dragim bralcem želim, da bi bilo zdravo, srečno in veselo. Bolj kot sicer po svetu, kjer ob začetku vsi pričakujejo lepše dni, so Argentinci neugnani optimisti. V sedanjem položaju celo nekateri, ki so daleč od peronizma in ga niso in ne bodo nikdar volili, v dnu srca tiho upajo, da bo Alberto uspel in nas popeljal v boljše čase.

Razlogov za taka upanja ni ravno preveč. Položaj je dokončno negativen, vlada pa ne ve, kako bi delo zastavila. Prvi korak, o katerem smo že pisali v prejšnji številki, je bila parlamentarna potrditev izrednih ukrepov. »Zakon o socialni solidarnosti in proizvodni obnovi v okviru izrednih gospodarskih razmer« je bil potrjen v rekordnem času. Opozicija je bila prisotna, čeprav je v mnogih členih volila proti. Da ni bilo preveč odpora je vlada sama umaknila polemičen člen 85, ki bi dejansko vladi poveril neomajno oblast. Sprožil bi pa lahko tudi sodni postopek pred Vrhovnim sodiščem, zaradi protiustavnosti omenjenega besedila. Tudi nekateri drugi členi niso čisto ustavni, zlasti tisti, ki poverijo vladi določanje davkov. Sam postopek potrditve je imel nekaj senčnih strani, a opozicija zadeve ni gnala v skrajnost, da je ne bi obtožili »obstrukcije«. To je v slovenščini dovoljena beseda, katero Verbinčev slovar tujk med drugim razlaga kot »način boja, zlasti parlamentarne opozicije, ki s formalnimi predlogi, dolgimi govori itd. zavlačuje ali preprečuje sprejem kakih sklepov«. Zanimivo; parlament je hitreje potrdil zakonsko besedilo, kot pa ga je potem vlada objavila.

Habemus zakon. In sedaj? Poglejmo: edino solidarno v tem zakonu je ime. Če bi tako besedilo dal potrditi Macri, bi že gorelo po vsej državi, sredi kritik o »ajuste« (gospodarska prilagoditev za stiskanje pasov) in kritik o socialnih krivicah. Ukinitev zakona o mobilnosti pokojnin je tudi dokaz, da je vlada dokončno odstopila od svojih volilnih obljub (izvzeti pa so upokojenci s političnega in sodnega področja!). Je pa razumljivo, da ne vsebuje nobenega odtenka kakega gospodarskega načrta, in da tega načrta vlada še nima. Vse je odvisno od pogajanj, ki jih bodo sedaj začeli z zunanjimi upniki. Če pogajanja uspejo, bo načrt bolj mil. Če ne uspejo, bo načrt (in gospodarsko-socialni položaj) popolnoma drugačen.

Eno je jasno: vlada si je s tem zakonom zagotovila povečano (a še vedno nezadostno) davčno nabirko. A kot pri pokojninah, je tudi tu izvzet politični sektor. Kar pa zadeva napovedi, so ekonomisti precej soglasni. Če uspe dogovor z upniki (in Mednarodnim denarnim skladom - FMI), bo padec proizvodnje manjši (1,5%) in tudi inflacija bo milejša (35 do 40%). Če dogovora ne bo, bo proizvodnja huje padla (2,5%) inflacija pa podivjala (75%). Vendar so v vladi zelo optimistični. Če ni dogovora, bodo vsi prizadeti, Argentina in upniki.

Medtem vlada pripravlja dekret o povišanju plač v privatnih podjetjih. Baje ne bo na odstotke temveč ista vsota za vse kategorije. Podobno bo pri upokojencih. Okoristili se bodo tisti, ki imajo minimalne dohodke; prizadeti bodo oni, ki so v višjih kategorijah. Torej bo znova najbolj prizadet srednji sloj. Medtem že izvajajo projekt prehrambne kartice. A z začetkom leta je zapadel Macrijev odlok, ki je ukinil Davek na dodatno vrednost (DDV), ali po špansko Impuesto al Valor Agregado (IVA) na prehrano. S tem se bodo cene na tem področju avtomatično podražile za 7 do 9%. Medtem že počasi pada Albertova priljubljenost.

Argentinska panorama. Kaj pa dolar? Po objavi zakona o »solidarnosti« smo avtomatično dobili dva dolarja: uradnega (63 pesov) in »solidarnega« (varčevalni-kartice-turizem), ki je zaradi davka 30% dražji. Ob tem pa je dobil novo moč »sivi« dolar (črni - vzporedni - »blue«), ki že dohaja turističnega (83 pesov). Potem imamo borznega, malotrgovskega in veletrgovskega. Sledijo dolarji, povezani z izvozom, kjer se od uradne vrednosti odšteje davek na izvoz. Tu je industrijski in za storitve, kjer ga izvozniku plačajo po 56,83 pesov. Imamo tudi tri različne poljedelsko/živinorejske dolarje. Kdor izvaža meso ali mlečne pridelke prejme za vsak dolar le 54,84 pesov. Za izvoz pšenice, koruze in sončnice 50,85 pesov. Najbolj so prizadeti izvozniki soje, ki prejmejo le 40,08 pesov. Kam bo šla vsa ta razlika? Bodo ta denar vestno in vredno upravljali? Tem devetim različnim dolarjem pa so sedaj dodali še enega, za internetne storitve (Netflix, Spotify, Airbnb, Amazon …). Tukaj se nabije davek 8%, in vsak dolar stane kakih 68 pesov. Deset različnih dolarjev? To je Argentina in vse je mogoče v tej deželi!

Medtem pa lahko sledimo razvijajo posebnim razvojem predvsem v notranjosti države. Prednjači (kot vedno), provinca Buenos Aires. Guverner Kicillof se je izkazal za kaj malo politično veščega. Pripravil je poseben zakon o nujnem položaju, ki je dejansko novi davčni zakon. Povišal je vse pristojbine, v nekaterih primerih (kmetijski davek) do 75%. A se ni dokončno dogovoril o tem z opozicijo. Zakonsko besedilo je poslal v senat, kjer pa nima lastne večine. Opozicija se ni predstavila in zakona niso mogli potrditi. Pobesnel je. Zopet »obstrukcija«. Potem je hotel pokazati svojo moč in brez napovedi (kar ponoči in ne da bi obvestil opozicijo) poslal besedilo v poslansko zbornico, kjer ima peronizem večino. A tudi tukaj ni prodrl; manjkala sta mu dva poslanca iz njegovih lastnih vrst. Župani so mu pokazali svojo moč. Sedaj trdi, da je pripravljen na pogajanja. Ga bo izučilo?

V Mendozi pa so potrdili nov rudarski zakon, ki dovoljuje uporabo raznih kemikalij. Med njimi so cianid (cinuro) in žveplova kislina (ácido sulfúrico). S tem bi bilo ogroženo vodovje, ki je temelj mendoške ekonomije in življenja sploh. Ljudska reakcija je bila tako izredna, da je dosegla, da so zakon ukinili. Zmagala je zdrava pamet nad ekonomijo.

Predsedniki in kultura. Eden izmed ciljev, ki si jih je zastavil (in javno napovedal) predsednik Alberto Fernández, a ki ga bo zelo težko dosegel, je odpraviti, oziroma premostiti globoko razpoko (grieta), ki prizadeva argentinski narod. Gre za prepad, ki loči kirchneriste in njihove nasprotnike. Razpoko je povzročila predvsem Cristina Kirchner, ko se je odločila da »hočemo vse« (vamos por todo): absolutna oblast za vsako ceno.

Alberto je pameten mož, a včasih ga zanese. Upa, da bodo izredne geste pomagale pri graditvi spravnega mostu (nekako kot predsednik Pahor v Sloveniji). Ena teh gest je bila napoved, da bodo ustanovili muzej, posvečen pisatelju Borgesu. Jorge Luis Borges spada v sam vrhunec argentinske kulture in slovi po vsem svetu. Trdijo celo, da ni prijel Nobelove nagrade le, ker je ideološko preveč liberalen. A zgodovina Borgesa in peronizma je svojevrstna. Pisatelj je bil vedno proti Peronu in je to jasno, glasno in satirično izpovedoval. Zato mu je za časa prve Peronove vlade oblast odpovedala službo v Narodni knjižnici in ga imenovala za »inšpektorja za zajce in perutnino«. Borges je pobegnil in se vrnil šele po Peronovem padcu leta 1955. Vendar Alberto nima sreče. Del gradiva za ta muzej je bil, po obtožbi Borgesove vdove (Maria Kodama), ukraden. Idejo muzeja so nato zavrgli.

Te dni pa je Alberto napovedal, da bodo obnovili projekt »Knjige v roke otrokom«, ki naj pospeši branje med mladino. Vsekakor hvalevredno! Med otvoritvenim nagovorom je predsednik bral Borgesovo poezijo. Tu pa ga je zaneslo. Izjavil je, kako »sijajni so Borgesovi romani«, a da je bil tudi »izreden pesnik«. Kot vemo, Borges ni spisal nobenega romana.

To pa nas spomni, kako mnogokrat politiki govorijo »ker je zrak zastonj« (ne da bi bili dovolj podkovani). Pa saj ni samo Alberto. Prejšnji predsednik Macri je (še kot vodja mesta Buenos Aires) prav tako opeval »Borgesove romane«. Podobnih spodrsljajev še drugih politikov ne manjka. Prvo nagrado v tej politično/kulturni tekmi pa odnese nekdanji predsednik Menem, ki je v nekem intervjuju s tujim časnikarjem izjavil, da rad bere filozofska dela, predvsem »grške avtorje«. Ko ga je časnikar vprašal, kateri avtor mu je najbolj všeč, je izjavil da »Sokrat«. Kot vemo, Sokrat ni nikdar napisal nobene knjige.

Tone Mizerit