Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 6

Zgodovina se ponavlja?

Argentina stalno zapada v neko čudno protislovje: vedno je zanimivo, ker si dogodki bliskovito sledijo drug drugemu, tako da jih s svojimi komentarji težko dohajamo. Po drugi strani pa zadeva postaja dolgočasna, ker se nenehno ponavljajo iste geste, iste napake, podobna nasprotovanja, enaka hoja po že prehojeni poti. Če le na hitro pogledamo o čem se danes govori in piše, kaj skrbi vlado in državljane, lahko vidimo, da se vedno vrtimo okoli iste vrele kaše in ne vemo, kako bi jo pojedli, ne da bi se nevarno opekli. Kaj je te dni na dnevnem redu? Skrbi nas, kako bomo plačali zunanji dolg; nemoči pa gledamo, kako izvršilna oblast posega na področje pravosodja, da bi rešila Cristino in njene pajdaše pred zasluženo kaznijo. In ker se vse to nenehno ponavlja, bi avtor ponovno soglašal z genialnim in občudovanim Borgesom, ki je svetoval, naj dnevniki izhajajo enkrat na leto.

Na istem mestu a obratno. Štirinajst let poteka od enega zanimivih dogodkov argentinske politične in gospodarske zgodovine. Bilo je po grozni krizi leta 2002. Tisto leto je gospodarsko delovanje padlo skoraj v pekel. Medtem ko je svet rastel, je domača bruto proizvodnja (PBI = Producto Bruto Interno) je nazadovala za 10,9%. A prišla sta Duhalde in Lavagna, in soja po 630 dolarjev tona na trgu v Chicago. Že naslednja tri leta se je gospodarska rast sukala okoli 9%. Iz pekla smo skočili v raj. Državo je že vodila nova vlada. A tedaj je mednarodni denarni sklad (FMI) začel pritiskati, naj Argentina malo bolj vestno izplačuje dolg zunanjim upnikom, saj je tedaj že bilo dovolj denarja (in dolarjev) v državni blagajni.

En del zgodovinarjev trdi, da se je predsednik Nestor Kirchner naveličal, da je FMI pregledoval račune, bil na tekočem o vseh podrobnostih in s povečevalnim steklom iskal morebitne napake v državnem delovanju. Odločil se je, da z enim samim plačilom povrne Skladu ves dolg in prekine stike z njim. Naj FMI ne nadzoruje več argentinskega gospodarstva. Tako je 3. januarja 2006 iz državne blagajne plačal Skladu 9.000 milijonov dolarjev in »oklical finančno neodvisnost«. Seveda, drugi del zgodovinarjev trdi, da je pokojni Nestor to storil, ker je imel v načrtu, da po poti javnih del oropa državo in si prilasti znatne vsote denarja. To bi bilo skoraj nemogoče, če bi strokovnjaki FMI vestno pregledovali državne račune. In, kot vemo in je dovolj dokazano, je svoj načrt uspešno izpeljal.

Tista kraja je tudi eden od vzrokov, zakaj se danes država nahaja, kjer se nahaja. Seveda: razlike so mnoge. Ena od teh je, da danes na trgu v Chicagu za tono soje plačajo le 321 dolarjev. Druga je, da je državni davek na izvoz soje manjši kot prej. Vmes je seveda bila vojna kirchneristične vlade s kmeti in Macrijeva vlada, ki je znižala omenjene davke. V obupnem stanju sedanjega zunanjega dolga, ki dosega 332 tisoč milijonov dolarjev, ni čudno, da je predsednik Alberto Fernández romal od Poncija do Pilata (Izrael, Vatikan, Španija, Francija, Nemčija) in moledoval za mednarodno podporo argentinskim načrtom, da odloži plačevanje in preuredi zunanji dolg. Seveda, upniki naj nam odpustijo znatni del naših dolgov. Kot da bi molili očenaš …

FMI in njegova predsednica Kristalina Giorgieva sta božansko dobrohotna. V Skladu so javno podprli argentinsko stališče, da država ni v stanju plačati svojih obveznosti. Privatne upnike so povabili, naj se pogajajo z argentinskimi strokovnjaki, naj odpustijo del glavnice in sprejmejo nov koledar odplačevanja. Je bila ta podpora zastonj? Ha ha ha; pri Skladu so dobrohotni a niso neumni. Cena za to podporo je bila, da je Argentina sprejela pogoj, da bodo strokovnjaki FMI v nadalje nadzirali argentinsko gospodarstvo. Kot leta 2006 a obratno. Bomo sedaj »oklicali finančno odvisnost«? In najbolj zanimivo: ko se je Macri v krizi obrnil na FMI si je ves peronizem pulil lase in trgal oblačila; sedaj ni nihče zinil »ne bev ne mev«. Mirno so pogoltnili grenko pijačo in sedaj nadaljujemo križev pot.

In kje se nahajamo? Položaj se je v teh štirinajstih letih bistveno spremenil. Če gledamo statistike gospodarstva, lahko opazimo, da je gospodarska rast medtem nihala. Leta 2007 smo še zrasli za 9%, a smo ob krizi leta 2009 padli za 5.9%. Pa znova rastli in znova padali. Pot navzdol se je dejansko začela že pod Cristino, saj smo leta 2014 padli za 2,5%. Pod Macrijem smo v istem sorazmerju rastli in padali, a leta 2018 smo se izgubili. Ne vemo več, kje je sever.

Poglejmo. Od zadnjih 20 mesecev sta samo dva pozitivna. V osemnajstih je ekonomija padla. Industrija je nazadovala v vseh zadnjih 19 mesecih. Padec dosega 15,6%. Gradnja nepretrgoma nazaduje zadnjih 17 mesecev; poldrugo leto ne dvignemo glave na tem področju. Prodaja v trgovinah, tako na drobno kot na debelo, je padla v 18. od zadnjih 19 mesecev. Padec predstavlja nazadovanje v višini 16%. Samo poljedelska in živinorejska dejavnost se rešujeta (in nas rešujeta) popolne poplave.

Nekoliko boljše stojimo glede na zunanjo trgovino. Končno je naša bilanca pozitivna. Lansko leto je bil izid v višini 16.000 milijonov dolarjev dobička; letos predvidevajo med 15 in 18 tisoč milijonov. Dejstvo je, da ne izvažamo več, temveč da uvažamo manj, ker celotno gospodarsko delovanje nazaduje. Vprašanje je kako bo, ko bomo začeli (če bomo začeli in kadar bomo začeli) rasti. To pa je odvisno od gospodarskega načrta, ki da ga minister Guzmán že ima, a je še tajnost. Se lahko igramo skrivalnice, ko okoli nas vse gori? Kaže, da je celo Mednarodni denarni sklad sprejel, da naj minister gospodarski načrt ohrani »in pectore«. Res vedo kaj delajo?

Rešiti Cristino! To je danes geslo delovanja Albertove vlade na področju sodstva. Podpredsednica ima kako desetino sodnih postopkov, ki ogrožajo njen položaj, predvsem pa njeno čast. Položaj ni enostaven: dokazov za obsodbo je dovolj, da bi v vsaki normalni državi Cristina že bila dokončno izločena iz političnega delovanja in v zaporu. Poleg tega bi bilo zaplenjeno nezakonito pridobljeno imetje. Znova se moramo ponavljati: Argentina ni normalna dežela. Sodna ustanova deluje po vetru političnih okoliščin. Kot petelin na zvoniku se obrača kakor kažejo okoliščine. To velja predvsem za visoke politične funkcionarje. Bivši predsednik Menem je bil v vseh instancah obsojen, a nikdar zaprt, ker je imel parlamentarno imuniteto. V drugem primeru je tožba zaradi nelegalne prodaje (in tihotapljenja) orožja (Ekvator in Hrvaška) zapadla, ker je pretekel zakonsko določen čas za izrek obsodbe.

A Cristina noče, da bi se sodbe zavlekle v nedogled. Hoče se rešiti tega Damoklejevega meča. Hoče, da jo sodišče proglasi za nedolžno. To pa je seveda precej zapleteno. Ne bi bila na mestu predsednikova pomilostitev, o kateri je teklo že precej črnila. Lahko bi ji morda v kakem sodnem postopku uspelo doseči nedolžnost (vse je mogoče v tej deželi). A preveč je postopkov in preveč dokazov. Treba je iskati rešitve po drugi poti. Ni torej naključje, da je pet senatork njene stranke predložilo zakonski osnutek, ki pogojuje izrek obsodb v primeru korupcije, ki bi jih predhodno obravnavali mediji. S tem omejuje delo časnikarjev, pa tudi sodnikov. Ni jasno, kako naj se to izpelje, in je tudi protiustavno. A kaže na kirchneristični napor, da rešijo »šefico«.

Druga nevarnost za resno sodbo pa je sestava sodišč. Alberto je v parlament poslal zakonski osnutek o upokojitvi diplomatov in sodnikov. Z izgovorom varčevanja odpravlja mnogo privilegijev. V sodnem sistemu je nastal pravi potres. Vsaj 150 sodnikov in tožilcev, ki so v stanju upokojitve, je že odstopilo. Da bodo novi sodniki pod okriljem (in vplivom) vlade, ni nobenega dvoma. Saj opazovalci celo trdijo, da je vladni zastopnik že stopil do enega od članov Vrhovnega sodišča, da poizve o možni »nedolžnosti« bivše predsednice.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5c

Ne bo tako lahko

Položaj se zapleta. A to ni presenečenje. Vsak, ki vestno sledi razvoju argentinskega življenja, je lahko predvideval, da se bo vlada nenehno soočala z velikimi težavami. Seveda, stanje domačega gospodarstva je neznosno. Problemi pa se ojačijo predvsem, ker vlada res še nima (ali če ga ima ga ne objavi in ne izvaja) stvarnega gospodarskega programa. Objavo gospodarskih načrtov ne zahtevajo samo zunanji upniki, čeprav je njihov pritisk najhujši. Isto zahtevo postavljajo domača podjetja, ki za svoje načrte tudi potrebujejo stvarnih podatkov in poznanje smeri, kam se bo obrnila ladja vladnega delovanja. Nihče ne bo vlagal investicij, nihče ne bo najemal delavcev, če ne ve, kakšni bodo jutri pogoji delovanja.

Vedno bolj močni pa so glasovi, ki opozarjajo, da je sicer res največja težava zunanji dolg, a da je ta naravna posledica neurejenega gospodarstva, ki se nenehno krči. Če ne proizvajamo tega, kar potrebujemo; če ne izvažamo dovolj, da bi naša podjetja in naše polje zadostilo normalnim potrebam, nekaj ni v redu. Težava je, da je v Argentini vedno prevladalo prepričanje, kako bogata da je naša dežela. Res je na nek način bogata. V začetnih letih prejšnjega stoletja je bila deseto gospodarstvo na svetu. Deseta med najbolj bogatimi in delavnimi. Potem pa je prišel populizem v vseh svojih variantah in danes imamo še ogromna bogastva, ki pa jih ne znamo, ali pa nočemo izkoristiti. Sla po oblasti, hitrem napredku in bogastvu je zasvojila široke kroge argentinskih politikov. Tako se danes nahajamo nekje pod sredo lestvice, a v mnogih ključnih postavkah na zadnjih mestih.

Ko ni jasnega izhoda. Vrnimo se k našim težavam. Zunanji dolg že presega svojih tristo tisoč milijonov dolarjev. Kako je do tega prišlo? V vsej polpretekli zgodovini so se vlade (vse, enega in drugega ideološkega predznaka) kaj malo zanimale, da bi uredile gospodarstvo. Vedno smo več zapravili, kot pa zaslužili. Da smo krili razliko in nadaljevali z mirnim življenjem, smo vedno bolj pogosto segali po posojilih, ki so jih na široko ponujale družbe svetovnega kapitala. Vračali smo kolikor se je dalo, kar je bilo kaj malo. Tako je dolg nenehno rastel in postopoma dosegel današnjo astronomsko višino.

Kot zanimivo podrobnost: samo enemu predsedniku je uspelo, da je zaustavil zadolževanje in vsaj minimalno znižal zunanji dolg. To je bil Arturo Illia, proti kateremu se je organizirala splošna zarota politikov in vojaštva in ga strmoglavila. Mnogo let za tem mu je zgodovina priznala vse vrline, predvsem poštenost. Celo odpovedal se je visoki predsedniški pokojnini in skromno živel do smrti. Zanimivo: ni bil »poklicni politik«, ne vojak, ne advokat. Bil je zdravnik. Ob tem bi se morali zamisliti!

Sedanja vlada skuša ustvariti vtis, da hoče resno urediti položaj. A zadeva, kolikor je zapletena, je po drugi strani enostavna. Doseči je treba, da bomo več zaslužili kot zapravili. A v sedanjem kritičnem trenutku je bistveno, da zagotovimo dohodke za vsakdanjo uporabo. Dohodki pa lahko pridejo le iz štirih virov. Prvi je, da povišamo davke, kar je nerealno v sedanjem stanju. Naš davčni pritisk je med najvišjimi na svetu. Drugi je seči po notranjem zadolževanju. To je nemogoče, ker ni samo država, tudi družba (banke, ustanove, Centralna banka) ne razpolaga z denarnimi sredstvi. Vse je ena sama revščina. Tretji vir je zunanje zadolževanje. Tudi to je skoraj nemogoče. Kdo nam bo še posojal, ko se pogajamo, kako ne bomo plačali dosedanjega dolga? In končno ostane pospešeno izdajanje bankovcev in vrednostnih papirjev (emisión monetaria), kar pa pospešuje inflacijo. V sedanjem stanju bi tako pospešena inflacija lahko postala usodna.

Minister Guzmán je že izjavil, da ni naklonjen praznemu tiskanju denarja. A ni druge poti in državna tiskarna dela s polno paro. Kljub temu se je januarska inflacija znižala: 2,3% (decembra je dosegla 3,7%). Vendar zvišanje cen prehrane je doseglo 4,7%, kar je s socialnega pogleda zelo negativno. Uradni statistični institut je tudi ugotovil, da je januarja tipična družina (oče, mati in dva otroka) potrebovala 40.373 pesov, da ni zapadla revščini. Omenimo še, da je inflacija leta 2019 dosegla 53,8%.

Kaj pa varčevanje? Drug izhod, vsekakor bolj priporočljiv je, da končno začnemo varčevati. Če ni mogoče zvišati prihodkov, znižajmo izdatke. To ve vsaka gospodinja in vsak pameten gospodar. A kaže, da doslej argentinski politiki niso prišli do tega zaključka.

Sedanja vlada je izrazila namen, da poseže tudi na to področje. A začela je tam, kjer najbolj boli: pri upokojencih. Zakon o nujnem stanju, imenovan tudi »solidarni«, je ukinil avtomatično posodobljenje pokojnin. V marcu bi se morale povišati za 11,5%. Predsednik je z dekretom odločil, da naj se pokojnine povišajo le za 2,3%, temu pa naj se vsem doda še 1.500 pesov. Za najnižje pokojnine je to res ugodno, ker končno predstavlja povišico 13%. A od minimalne naprej vsi izgubijo v primerjavi s prejšnjim sistemom. Kolikor raste višina prejemkov, toliko pade odstotek povišanja. »Stisnili bomo piramido prejemkov«, je že prej napovedal predsednik. Povprečno bodo upokojenci prejeli 37% manjšo povišico, kot bi jim pripadala po prejšnjem zakonu. Proti temu dekretu je bila že vložena tožba neustavnosti. Kakšen bo izid je velika neznanka. Povejmo pa, da je med volilno kampanjo Alberto obljubljal, da bo takoj po nastopu pokojnine povišal za 20%. Obljuba dela dolg?

Seveda moramo omeniti še, da pri odločitvah »solidarnega« zakona ne pridejo v poštev prednostne pokojnine (jubilaciones de privilegio). Te so najvišje, saj dosežejo 250.000 do 300.000 pesov mesečno, medtem ko je nova minimalna pokojnina, po zadnji povišici, komaj 15.892 pesov. Privilegirani so upokojenci diplomatskega področja, sodnih dejavnosti in političnega polja. Po škandalu, ki je nastal ob tem dejstvu, je predsednik obljubil, da bo zadevo uredil s posebnim zakonom. V parlament je že poslal zakonski osnutek, ki predvideva zamrznjenje povišic pokojnin diplomatom in sodnim funkcionarjem. Kaj pa politiki? Trenutno se o njih še ne govori. To ni resno, najmanj pa pravično.

Vlečejo vsi v isto smer? Spet se moramo vrniti k zunanjemu dolgu. Prav danes, sreda 19. februarja, odhaja iz Buenos Airesa delegacija Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Eni in drugi so obisk označili kot »zelo pozitiven«. Delegati Sklada so enostavno »preslišali« kritike podpredsednice, ki je na Kubi zahtevala, naj FMI odpusti tudi del glavnice posojila. Zakaj je Alberto podprl to zahtevo ni jasno. Ni se mu bilo treba izpostavljati blamaži, saj bi on tudi moral vedeti, da tega pravilnik Slada ne dovoli. Verjetno je, kot v prepirih med možem in ženo v kakem čudnem zakonu, pristal na izjavo »zaradi ljubega miru«. Nov dokaz, kdo v tej hiši nosi hlače. Ni pa ostala tiho predsednica Sklada, Bolgarka Kristalina Giorgieva, ki je jasno zavrnila zahtevo in strokovno razložila vzroke stališča ustanove.

Zadržanje Cristine sovpada s kaotičnim delovanjem buenosaireškega guvernerja. Kicillof je grozil z neplačevanjem zunanjega dolga, ki ga ima provinca, češ, da ni denarja, a je končno plačal. Te dni je, ne da bi sploh kaj omenil, plačal še dodatni obrok dolga. Zunanji upniki sedaj ne verjamejo, da provinca nima denarja. Kicillof pa ima tudi domače težave. Ni prišel do skupnega dogovora s sindikatom javnih uslužbencev. Kar po dekretu je odločil, naj vsem pripada ista vsota, in sicer 4.000 pesov marca in še dodatnih 1.000 aprila, medtem ko se pogajanja nadaljujejo. Ne bo tako lahko, kot so si kirchneristi predstavljali.

V začetku smo omenili domače težave in zadržanje podjetnikov. Tudi na sindikalnem področju ni vse mirno. Glavna delavska konfederacija (CGT) je že jasno povedala, da sindikati ne bodo sprejeli povišic v obliki enotnih vsot, kot želi vlada, temveč zahteva normalne paritetne komisije in predvsem klavzulo, ki naj zagotovi, da plače ne bodo prizadete vsled inflacije (cláusula gatillo).

In za konec: pred dnevi je Cristina obiskala provinco Santa Cruz. Tam je med drugim od vlade zahtevala, naj vendar že asfaltira provincijsko cesto 9. Zanimivo; to cesto je še za časa njene vlade »asfaltiralo« podjetje Austral Construcciones, katerega lastnik je bil Lázaro Baez, osumljen in obtožen  kot slamnati mož (testaferro) zakoncev Kirchner. Za svoje delo je prejel 525 milijonov, dela pa seveda ni nikoli dokončal. Ima Cristina tako slab spomin, ali je tako presneto nesramna, da si upa zahtevati kaj takega?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5b

Vsi združeni?

Argentina je res čudna dežela. Gotovo ni edina na svetu, a razni pojavi pridejo tukaj do izraza bolj kot drugje. Eden teh je dejstvo, da imajo vlade mnogokrat večje težave z lastnimi skupinami in osebnostmi, kot pa z opozicijo. Pojav je prizadeval tako peronistične vlade, kot radikale in njihove povezave, pa tudi vojaške režime. To je prišlo do izraza v polpretekli zgodovini predvsem v dobi predsednika Menema. Sedaj pa, ko vlada niti še ni preživela »medenih mesecev«, se že pojavljajo podobne težave. Tukaj obstaja tradicija, da se vlado pusti, da mirno deluje prvih sto dni. Opozicija se nekako umakne in, razen v izrednih primerih, ne napada vlade in njenih odločitev. Celo sodeluje, »za blagor naroda in domovine«. Tako sta bila v parlamentu, v izrednem zasedanju, potrjena zakon nujnega stanja in zakon o ureditvi zunanjega dolga. Glede tega se Alberto ne more pritoževati.

A v teh prvih dneh so nastale ostre polemike in nasprotovanja, ki pa so imele izvor v sami vladni povezavi. Ta nasprotja so izbruhnila na različnih področjih in ustvarjajo neprijetno vzdušje. Kaj malo pomagajo vladi, ki se nahaja v težkih okoliščinah. In kje so se pojavile težave? Ob zunanjem dolgu; na področju varnosti; ob ideološkem vprašanju »političnih pripornikov« in na socialnem polju. S tem bi skoraj lahko rekli: povsod.

Ko ni denarja. Vprašanje zunanjega dolga smo na tem mestu že večkrat obravnavali. Običajno govorimo o dolarjih, je pa znatna količina dolga, ki so si ga razne vlade »nabavile« v domači valuti; v pesih. Potem je še dolg, ki ga ima vlada s Centralno banko, ki ga malo poznamo. Še manj je znan dolg, ki smo si ga zaslužili, ko si vlade izposojajo denar pri raznih ustanovah, kot je (na prvem mestu) ANSES, državna institucija, ki upravlja denar socialnega skrbstva, predvsem pokojnin in socialnih podpor.

Te dni (ta četrtek,13. februarja) zapade dolg v višini sto tisoč milijonov pesov. Minister Guzmán je ponudil v zameno nove bone. Ponudbo je sprejelo komaj 10% upnikov. Potem so dvakrat razpisali prodajo novih, zelo ugodnih bonov, pa sploh ni bilo odziva. Torej, ta četrtek mora država plačati to ogromno vsoto, pa ni denarja. Kdo je kriv temu? V vladi se vsi ozirajo na guvernerja province Buenos Aires. Omenili smo že, da je tudi on upnikom ponudil preložitev odplačila, pa ni uspel in končno plačal celoten znesek. Torej, denar je bil, celo v dolarjih. Upniki pač ne zaupajo več ne guvernerju, ne vladi, in hočejo svoj denar. Kje ga dobiti? Ker je dolg v pesih, more vlada enostavno natiskati ta denar, a posledice so lahko usodne: višji denarni obtok povzroča inflacijo. Izplačana vsota pa se lahko usmeri v nakup dolarjev. Ameriška valuta je medtem že začela ponovno rasti, enako kot deželno tveganje.

Ob teh težavah se opazovalci sprašujejo s tipično argentinsko frazo: »Son o se hacen?« (So, ali se delajo = so bedaki, ali hočejo le, da mislimo, da so bedaki). Je guverner Kicillof svojo ponesrečeno in usodno potezo izvedel, ker se ni zavedal v kaj se podaja, ali je bil neke vrste bojkot gospodarskemu ministru, ki mu ni hotel dati denarja, ko ga je prosil za pomoč? Nekateri opazovalci vidijo v tem zapletu celo prste podpredsednice. Jasno je, da če Alberto ne uspe v svojem gospodarskem in socialnem načrtu, bo pri ljudeh izgubil ugled in kredit. Cristina bo ostala kot prva in edina, ki lahko še reši ljudstvo in ga iz puščave pripelje v obljubljeno deželo. »Večna Cristina«: to je že stara zgodba.

Da bivša predsednica bojkotira lastno vlado je razvidno tudi iz dejstva, da je med obiskom na Kubi zahtevala, naj Mednarodni denarni sklad (FMI) Argentini odpusti »znatni del« glavnice dolga. To lahko zahteva (ali ponudi) od privatnih upnikov. Sklad pa ima v svojem pravilniku določeno, da ne sme nikdar odpustiti denarja glavnice nekega posojila. Cristina tega ne ve, ali hoče, da mislimo, da tega ne ve? Prav danes, sreda, 12. februarja, pride v Buenos Aires delegacija FMI, ki naj z vladnimi predstavniki pregleda stanje vseh dolgov.

»Politični zaporniki«. To je druga polemika, ki loči vodovje zmagovite »Fronte za vse«. Lahko jim je bilo zmagati, ko vsi vemo, da je združeni peronizem večinski in globoko zakoreninjen med ljudstvom. A dobro vemo tudi, da so »združeni« do zmage (kot poje njihova himna), potem pa hoče vsak potegniti plen na svojo stran. Tako je tudi sedaj. Ni enakega mnenja, ni enakih pogledov in nihče noče popustiti v svojih položajih.

Vprašanje ni enostavno. Zadeva »političnih pripornikov« je bilo eno izmed temeljnih gesel med volilno kampanjo. Eden izmed dokazov, češ, da je Macrijeva vlada »diktatura«, je bila ravno obtožba, koliko da je teh pripornikov. Nihče v peronističnem taboru takrat ni pojasnil razlike med »političnim pripornikom« in »politikom, ki je v zaporu« ker je med svojim vladnim obdobjem zapadel korupciji in si na debelo lastil javna sredstva. Nekateri izmed tožiteljev (Elisa Carrió, Margarita Stolbizer …) so celo menili, da je premalo aretacij, zlasti pa, da so sodni postopki prepočasni. Do sporazuma z bivšo predsednico je bil tudi Alberto Fernández podobnega mnenja, čeprav je potem to zanikal.

Položaj se je spremenil. Sedaj vlada Alberto. Večina bivših funkcionarjev, ki so bili v zaporu, je sedaj že na svobodi. Celo več odlokov preventivnega zapora, ki so viseli nad glavo bivše predsednice, je bili že ukinjenih. A sodni postopki se nadaljujejo in tisti, ki so bili že obsojeni v prvi instanci, sedijo v zaporu, kot določajo zakoni. To pa povzroča notranjo napetost v vladni koaliciji. Množijo se zahteve, da naj vlada kaj stori na tem področju.

Tukaj pa se je predsednik znašel v precepu. Kot v vsakem demokratičnem sistemu, je sodna oblast neodvisna. Zato je Alberto, kot dober advokat, razložil, da so »politični priporniki« tisti, ki so aretirani zaradi političnega prepričanja in na voljo izvršilne oblasti. »Moti me - je dejal - da govorijo, da imam politične pripornike, ker jih nimam.« Menil pa je, da je bilo mnogo sodnih odlokov in aretacij izrečenih »samovoljno« (detenciones arbitrarias), a da je treba to urediti po sodni poti.

Kljub predsednikovemu mnenju in enaki izjavi šefa kabineta ministrov (Santiago Cafiero) ter drugih visokih funkcionarjev, se je sprožilo pravo tekmovanje, kdo bo še zavzel stališče v tej zadevi in kako skrajno bo posamezno mnenje. Lahko bi rekli, da je polovica na enem, polovica pa na drugem bregu. Tudi ta vladni razkol ni dobro priporočilo, ko iz sveta gledajo na Argentino in odločajo, kaj bodo naredili ob vprašanju zunanjega dolga. Dodajmo le še, da doslej ni argentinskega odgovora na splošno zahtevo, naj ser vendar objavi gospodarski načrt, ki da ga ima vlada. Ta načrt naj sproži gospodarsko rast, ki bo lahko zagotovila, da bomo potem plačali naše dolgove.

Varnost in nevarnost. Tretja polemika v samem osrčju vlade pa se osredotoči ob vprašanju varnosti. Poleg revščine ter inflacije, je pomanjkanje varnosti tretja glavna skrb prebivalstva. Macrijeva vlada se je zelo trudila, da bi na tem področju napravila red in zagotovil boljše pogoje. Uspešna je bila predvsem na področju boja proti preprodaji mamil. Nova ministrica za varnost, Sabina Frederic, je med prvimi ukrepi ukinila državno tajništvo za boj proti prekupčevanju mamil. Nato pa je prišla v polemiko (in spopad) s kolegom province Buenos Aires. Sergio Berni, ki je bil državni podminister za časa predsednice Cristine, je sedaj minister v provinci, baje po nasvetu bivše predsednice. Antološki so že njegovi spopadi s Sabino, ki o snovi svojega posla res malo ve.

Zadnje afera je potekala okoli vprašanja zveznih sil, ki nastopajo v provinci Buenos Aires, predvsem žandarmerija. Berni hoče poveljevati tudi njim. Trdi, da če ni skupnega nastopa, je prisotnost teh oddelkov bolj škodljiva kot koristna. Zahteval je torej od ministrice, naj jih enostavno umakne. Spor je prišel tako daleč, da sta o njem odločila Alberto in Kicillof. Žandarmerija ostane a pod skupno koordinacijo.

Bo s tem konec prepirov? Bo življenje bolj varno v provinci, kjer kar mrgoli kriminala? Mimogrede: uradne številke povedo, da je bilo v lanskem letu v Argentini ukradenih 36.833 avtomobilov. Od teh kar 24.501 v provinci Buenos Aires. Koliko je bilo ubojev, ropov, vdorov in drugih izrazov pomanjkanja varnosti, še nimamo številk. Vsi pa vemo, da ko zjutraj gremo od doma, ne vemo, če se bomo zvečer vrnili.

Kar pa zadeva socialnega vprašanj, ki je tudi žgoče, bom pisal kdaj drugič.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5a

Težka vsakdanjost

V nedogled bi se lahko vlekla polemika o vprašanju, kateri je največji, ali najtežji izmed nešteto problemov, ki jih ima Argentina. Preden bi se sploh spustili v debato, bi morali najprej ločiti posamezna področja: gospodarskega, vzgojnega, socialnega, kulturnega, moralnega … Pravzaprav bi težko našli kakšno polje, kjer, če govorimo po svetopisemsko, ni več ljuljke kot pšenice. A če se osredotočimo na ekonomijo, ni nobenega dvoma, da je zunanji (in tudi notranji) dolg največji zaplet, s katerim se mora soočiti vsaka vlada.

Kljub strokovnim nasprotovanjem in raznim zgodovinskim primerom, še vedno prevladuje mnenje, da »samo peronizem lahko vlada Argentino«. A tudi peronistične vlade niso nikakršno zagotovilo, da se bodo stvari vsaj nekoliko uredile. Ob sedanjem primeru lahko vidimo, da sámo dejstvo peronizma nič ne pomaga in ničesar ne uredi. V Argentini manjka stroke, sposobnosti, realizma. To smo lahko ugotovili pri Macrijevi vladi (kljub da »imamo najboljšo ekipo zadnjih 50 let«), in zaskrbljeno ugotavljamo pri Albertu. Macri si je kot cilj postavil znižanje inflacije; Alberto pa bistveno govori o reševanju revnega prebivalstva in obnovi gospodarstva. Macri se niti ni zavedal, da vsa štiri leta ni imel stvarnega gospodarskega načrta; Alberto pa ne kaže nobene nuje, da bi začrtal pot, po kateri naj rešimo težave, ki tarejo argentinsko prebivalstvo.

Kamen spotike. Vrnimo se k mnenju, da je največja težava naše države zunanji dolg. In v tem so si vse vlade podobne: ena se je bolj zadolževala, druga morda manj. Ko preživljamo leta suhih krav trpimo in vzdihujemo; ko pridejo leta debelih krav, ne mislimo na prihodnost in zapravljamo na pravih potrošniških veselicah. Višji srednji sloj potuje po svetu in kupuje predvsem česar ne potrebuje. »Deme dos« (dajte mi dva), je bilo geslo tistega obdobja. Celo stoletje že se ne moremo rešiti prepričanja, da smo bogata država, torej, da si lahko privoščimo kar se nam zljubi. Potem pa se začudeno sprašujemo, zakaj smo ena od držav, ki je najbolj padla na lestvici svetovnega gospodarstva.

Ena zadnjih priložnosti je bila ob začetku tega stoletja. Po ogromni krizi leta 2001 je zavladal kirchnerizem. Kljub zavoženemu položaju je gospodarstvo še delovalo. Dosegli smo samooskrbo na energetskem področju; izvažali smo plin in petrolej; sojo smo prodajali po 630 dolarjev tono … Kljub zavoženemu stanju je na koncu rova gorela lučka upanja. Štiri leta Nestorja in osem let Cristine je bilo dovolj, da smo stanje postavili na glavo. To se je poznalo zlasti na energetskem področju. Drago smo uvažali plin (bil je eden glavnih virov korupcije), električni sistem se je podiral, uničili smo izvoz mesa, soja nas je reševala (36% davka na izvoz) a njena cena je nenehno padala. Danes je nekaj čez 300 dolarjev tona. Devizni sklad, ki je dosegel zavidljivo višino, je začel kopneti. Cristina se je poslovila s prazno blagajno in slabotno proizvodno strukturo.

Macri je skušal uvesti nekaj reda. Pozitiven je bil na energetskem področju: znova imamo dovolj domačega goriva, znova izvažamo plin, obnovili smo mesno področje in izvoz, poljedelstvo si je opomoglo. Cestna struktura se je začela obnavljati. A cena za vsak korak je bila velika: ker ni izpeljal skoraj nobene od potrebnih sprememb državne strukture, smo še naprej zapadali staremu grehu, da smo zapravljali več kot pa smo proizvajali. Razliko smo krili z zunanjimi posojili, kar je dolg  pognalo med oblake. Alberto ima enostaven izgovor: vsega je kriv Macri. Nihče ga pa ne opomni, da za nami niso le štiri leta macrizma, temveč celo stoletje zapravljenih priložnosti, populizma, peronizma in napihovanja prazne in drage državne strukture. Enostavno dejstvo, da zapravimo več kot zaslužimo, je tisti kamen, ob katerem se nenehno spotikamo. Osel gre samo enkrat na led, mi hodimo vsak dan …

Vprašanje sposobnosti. To sicer ni samo argentinska težava, a se je v deželi pod Južnim križem izredno razbohotila. Vodilna mesta zasedajo vedno manj sposobne osebe. Če je bilo to opazno tudi pri Macriju, čeprav so zelo pazili na to vprašanje, je v primeru sedanje vlade pravi festival nesmisla. Državna gospodarska ekipa je sicer še kar podkovana, a razna druga mesta, predvsem politične narave, nudijo nenehno priložnost omahovanja in spotikanja.

Poglejmo primer province Buenos Aires. Je največja in najbolj bogata izmed upravnih enot. A na čelu stoji guverner, poklicni ekonomist, ki ga je eden izmed predsednikovih ožjih svetovalcev označil kot »ekonomskega bedaka«. In zakaj je Axel Kicillof guverner? Kar je bila to kaprica gospe Cristine. Kot je bila kaprica sedanje podpredsednice, da je ministrica za varnost antropologinja (Sabrina Frederic), ki nima nikakršne izkušnje na tem področju, ali pa da je novi vodja premogovnega rudnika v Rio Turbio Aníbal Fernández, bivši župan, večkrat minister, šef kabineta vlade gospe Cristine in obtožen grobih primerov korupcije. Lahko bi naštevali v nedogled. Vzbuja skrb, kaj vse lahko storijo nesposobni (nepošteni) funkcionarji.

Provinca Buenos Aires bi morala 26. februarja odplačati 250 milijonov dolarjev dolga, ki ga je med zunanjimi upniki leta 2011 razpisal tedanji guverner (peronist) Scioli. Kicillof je za ta dog krivil prejšnjo vlado, tudi še potem, ko so mu pojasnili, da bivša guvernerka Vidal nima pri tem nobene krivde. Izjavil je, da dolga ne more plačati (»Ni denarja«), čeprav so bivši funkcionarji trdili, da denar je. Ponudil je upnikom, da dolg plača v maju, pa ni dosegel potrebnih 75% soglasja. Zavlačeval je in odlagal rok odločitve, končno pa plačal vse. A med upniki je vzbudil dvom, kako država upravlja vprašanje zunanjega dolga.

Kicillofov spodrsljaj je sovpadal s predsednikovim obiskom v Evropi, ko je tamkajšnje voditelje prosil za podporo ob preureditvi državnega zunanjega dolga. Celo minister Guzmán se je v Rimu sestal s predsednico Mednarodnega denarnega sklada (FMI) Kristalino Giorgievo, da pospešita pogajanja. Guvernerjevo nestrokovno ravnanje je negativno odjeknilo med upniki. Vlada je medtem skušala refinancirati državni bon AF, v višini 1.637 milijonov dolarjev. Samo 10% upnikov je sprejelo ponudbo. Kdaj nas bo izučilo?

Bodo kdaj kaznovani? V Argentini je že dolgo časa v modi beseda »impunidad«. Razni slovarji jo prevedejo kot »nekaznovanje«. V slovenščini beseda nima iste moči, iste teže, verjetno, ker je korupcija manj vidna in številke znatno manjše. Tukaj pa je odločilne važnosti in mnogi smatrajo, da država ne bo normalno delovala, dokler ne bodo kaznovani vsi, ki so prekršili zakon na ta ali oni način, predvsem na področju korupcije.

Ta torek, 4. februarja, je javnost pretresla novica, da je umrl eden sicer polemičnih a najbolj doslednih sodnikov argentinskega pravosodja. Claudio Bonadío je vodil večino obtožb korupcije proti bivši predsednici in njenim funkcionarjem. A tega ni storil samo v dobi Macrijeve vlade, kot mnogi drugi sodniki. Obtožbe je sprejel in jih vodil kot preiskovalni sodnik že pod njeno vlado. Večina obtožb, ki jih je predstavila Elisa Carrió, ali pa Margarita Stolbizer, je sprejel in raziskoval vestno in dosledno. To mu je zagotovilo globoko sovraštvo Cristine in njenih pajdašev. V svoji avtobiografski knjigi »Sinceramente« (Iskreno), ga je sedanja podpredsednica imenovala »sicario« (angleško: hitman; slovensko: plačani morilec).

Bonadío je bil tisti, ki je odločil njen pripor in od senata zahteval odpravo parlamentarne nedotakljivosti. Decembra, ko je verjetno že vedel za izid bolezni, je dokončal zbiranje obtožilnega gradiva dodatnih štirih sodnih postopkov proti Cristini in odločil izvedbo sodbe. Kaj bo sedaj z temi tožbami, kaj z gradivom, ki ga je vestni sodnik zbral proti njen in nad 40 njenim »sodelavcem«, je še vprašanje. Argentinski sodni sistem je kot Pandorina skrinjica, za katero nikdar ne vemo, kaj bomo našli, ko jo bomo odprli. Pokojni sodnik pa nam bo ostal kot lik pokončnosti in vestnosti, ki ga v sedanjih dneh tako krvavo potrebujemo.

Tone Mizerit