Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 6

Zgodovina se ponavlja?

Argentina stalno zapada v neko čudno protislovje: vedno je zanimivo, ker si dogodki bliskovito sledijo drug drugemu, tako da jih s svojimi komentarji težko dohajamo. Po drugi strani pa zadeva postaja dolgočasna, ker se nenehno ponavljajo iste geste, iste napake, podobna nasprotovanja, enaka hoja po že prehojeni poti. Če le na hitro pogledamo o čem se danes govori in piše, kaj skrbi vlado in državljane, lahko vidimo, da se vedno vrtimo okoli iste vrele kaše in ne vemo, kako bi jo pojedli, ne da bi se nevarno opekli. Kaj je te dni na dnevnem redu? Skrbi nas, kako bomo plačali zunanji dolg; nemoči pa gledamo, kako izvršilna oblast posega na področje pravosodja, da bi rešila Cristino in njene pajdaše pred zasluženo kaznijo. In ker se vse to nenehno ponavlja, bi avtor ponovno soglašal z genialnim in občudovanim Borgesom, ki je svetoval, naj dnevniki izhajajo enkrat na leto.

Na istem mestu a obratno. Štirinajst let poteka od enega zanimivih dogodkov argentinske politične in gospodarske zgodovine. Bilo je po grozni krizi leta 2002. Tisto leto je gospodarsko delovanje padlo skoraj v pekel. Medtem ko je svet rastel, je domača bruto proizvodnja (PBI = Producto Bruto Interno) je nazadovala za 10,9%. A prišla sta Duhalde in Lavagna, in soja po 630 dolarjev tona na trgu v Chicago. Že naslednja tri leta se je gospodarska rast sukala okoli 9%. Iz pekla smo skočili v raj. Državo je že vodila nova vlada. A tedaj je mednarodni denarni sklad (FMI) začel pritiskati, naj Argentina malo bolj vestno izplačuje dolg zunanjim upnikom, saj je tedaj že bilo dovolj denarja (in dolarjev) v državni blagajni.

En del zgodovinarjev trdi, da se je predsednik Nestor Kirchner naveličal, da je FMI pregledoval račune, bil na tekočem o vseh podrobnostih in s povečevalnim steklom iskal morebitne napake v državnem delovanju. Odločil se je, da z enim samim plačilom povrne Skladu ves dolg in prekine stike z njim. Naj FMI ne nadzoruje več argentinskega gospodarstva. Tako je 3. januarja 2006 iz državne blagajne plačal Skladu 9.000 milijonov dolarjev in »oklical finančno neodvisnost«. Seveda, drugi del zgodovinarjev trdi, da je pokojni Nestor to storil, ker je imel v načrtu, da po poti javnih del oropa državo in si prilasti znatne vsote denarja. To bi bilo skoraj nemogoče, če bi strokovnjaki FMI vestno pregledovali državne račune. In, kot vemo in je dovolj dokazano, je svoj načrt uspešno izpeljal.

Tista kraja je tudi eden od vzrokov, zakaj se danes država nahaja, kjer se nahaja. Seveda: razlike so mnoge. Ena od teh je, da danes na trgu v Chicagu za tono soje plačajo le 321 dolarjev. Druga je, da je državni davek na izvoz soje manjši kot prej. Vmes je seveda bila vojna kirchneristične vlade s kmeti in Macrijeva vlada, ki je znižala omenjene davke. V obupnem stanju sedanjega zunanjega dolga, ki dosega 332 tisoč milijonov dolarjev, ni čudno, da je predsednik Alberto Fernández romal od Poncija do Pilata (Izrael, Vatikan, Španija, Francija, Nemčija) in moledoval za mednarodno podporo argentinskim načrtom, da odloži plačevanje in preuredi zunanji dolg. Seveda, upniki naj nam odpustijo znatni del naših dolgov. Kot da bi molili očenaš …

FMI in njegova predsednica Kristalina Giorgieva sta božansko dobrohotna. V Skladu so javno podprli argentinsko stališče, da država ni v stanju plačati svojih obveznosti. Privatne upnike so povabili, naj se pogajajo z argentinskimi strokovnjaki, naj odpustijo del glavnice in sprejmejo nov koledar odplačevanja. Je bila ta podpora zastonj? Ha ha ha; pri Skladu so dobrohotni a niso neumni. Cena za to podporo je bila, da je Argentina sprejela pogoj, da bodo strokovnjaki FMI v nadalje nadzirali argentinsko gospodarstvo. Kot leta 2006 a obratno. Bomo sedaj »oklicali finančno odvisnost«? In najbolj zanimivo: ko se je Macri v krizi obrnil na FMI si je ves peronizem pulil lase in trgal oblačila; sedaj ni nihče zinil »ne bev ne mev«. Mirno so pogoltnili grenko pijačo in sedaj nadaljujemo križev pot.

In kje se nahajamo? Položaj se je v teh štirinajstih letih bistveno spremenil. Če gledamo statistike gospodarstva, lahko opazimo, da je gospodarska rast medtem nihala. Leta 2007 smo še zrasli za 9%, a smo ob krizi leta 2009 padli za 5.9%. Pa znova rastli in znova padali. Pot navzdol se je dejansko začela že pod Cristino, saj smo leta 2014 padli za 2,5%. Pod Macrijem smo v istem sorazmerju rastli in padali, a leta 2018 smo se izgubili. Ne vemo več, kje je sever.

Poglejmo. Od zadnjih 20 mesecev sta samo dva pozitivna. V osemnajstih je ekonomija padla. Industrija je nazadovala v vseh zadnjih 19 mesecih. Padec dosega 15,6%. Gradnja nepretrgoma nazaduje zadnjih 17 mesecev; poldrugo leto ne dvignemo glave na tem področju. Prodaja v trgovinah, tako na drobno kot na debelo, je padla v 18. od zadnjih 19 mesecev. Padec predstavlja nazadovanje v višini 16%. Samo poljedelska in živinorejska dejavnost se rešujeta (in nas rešujeta) popolne poplave.

Nekoliko boljše stojimo glede na zunanjo trgovino. Končno je naša bilanca pozitivna. Lansko leto je bil izid v višini 16.000 milijonov dolarjev dobička; letos predvidevajo med 15 in 18 tisoč milijonov. Dejstvo je, da ne izvažamo več, temveč da uvažamo manj, ker celotno gospodarsko delovanje nazaduje. Vprašanje je kako bo, ko bomo začeli (če bomo začeli in kadar bomo začeli) rasti. To pa je odvisno od gospodarskega načrta, ki da ga minister Guzmán že ima, a je še tajnost. Se lahko igramo skrivalnice, ko okoli nas vse gori? Kaže, da je celo Mednarodni denarni sklad sprejel, da naj minister gospodarski načrt ohrani »in pectore«. Res vedo kaj delajo?

Rešiti Cristino! To je danes geslo delovanja Albertove vlade na področju sodstva. Podpredsednica ima kako desetino sodnih postopkov, ki ogrožajo njen položaj, predvsem pa njeno čast. Položaj ni enostaven: dokazov za obsodbo je dovolj, da bi v vsaki normalni državi Cristina že bila dokončno izločena iz političnega delovanja in v zaporu. Poleg tega bi bilo zaplenjeno nezakonito pridobljeno imetje. Znova se moramo ponavljati: Argentina ni normalna dežela. Sodna ustanova deluje po vetru političnih okoliščin. Kot petelin na zvoniku se obrača kakor kažejo okoliščine. To velja predvsem za visoke politične funkcionarje. Bivši predsednik Menem je bil v vseh instancah obsojen, a nikdar zaprt, ker je imel parlamentarno imuniteto. V drugem primeru je tožba zaradi nelegalne prodaje (in tihotapljenja) orožja (Ekvator in Hrvaška) zapadla, ker je pretekel zakonsko določen čas za izrek obsodbe.

A Cristina noče, da bi se sodbe zavlekle v nedogled. Hoče se rešiti tega Damoklejevega meča. Hoče, da jo sodišče proglasi za nedolžno. To pa je seveda precej zapleteno. Ne bi bila na mestu predsednikova pomilostitev, o kateri je teklo že precej črnila. Lahko bi ji morda v kakem sodnem postopku uspelo doseči nedolžnost (vse je mogoče v tej deželi). A preveč je postopkov in preveč dokazov. Treba je iskati rešitve po drugi poti. Ni torej naključje, da je pet senatork njene stranke predložilo zakonski osnutek, ki pogojuje izrek obsodb v primeru korupcije, ki bi jih predhodno obravnavali mediji. S tem omejuje delo časnikarjev, pa tudi sodnikov. Ni jasno, kako naj se to izpelje, in je tudi protiustavno. A kaže na kirchneristični napor, da rešijo »šefico«.

Druga nevarnost za resno sodbo pa je sestava sodišč. Alberto je v parlament poslal zakonski osnutek o upokojitvi diplomatov in sodnikov. Z izgovorom varčevanja odpravlja mnogo privilegijev. V sodnem sistemu je nastal pravi potres. Vsaj 150 sodnikov in tožilcev, ki so v stanju upokojitve, je že odstopilo. Da bodo novi sodniki pod okriljem (in vplivom) vlade, ni nobenega dvoma. Saj opazovalci celo trdijo, da je vladni zastopnik že stopil do enega od članov Vrhovnega sodišča, da poizve o možni »nedolžnosti« bivše predsednice.

Tone Mizerit