Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5c

Ne bo tako lahko

Položaj se zapleta. A to ni presenečenje. Vsak, ki vestno sledi razvoju argentinskega življenja, je lahko predvideval, da se bo vlada nenehno soočala z velikimi težavami. Seveda, stanje domačega gospodarstva je neznosno. Problemi pa se ojačijo predvsem, ker vlada res še nima (ali če ga ima ga ne objavi in ne izvaja) stvarnega gospodarskega programa. Objavo gospodarskih načrtov ne zahtevajo samo zunanji upniki, čeprav je njihov pritisk najhujši. Isto zahtevo postavljajo domača podjetja, ki za svoje načrte tudi potrebujejo stvarnih podatkov in poznanje smeri, kam se bo obrnila ladja vladnega delovanja. Nihče ne bo vlagal investicij, nihče ne bo najemal delavcev, če ne ve, kakšni bodo jutri pogoji delovanja.

Vedno bolj močni pa so glasovi, ki opozarjajo, da je sicer res največja težava zunanji dolg, a da je ta naravna posledica neurejenega gospodarstva, ki se nenehno krči. Če ne proizvajamo tega, kar potrebujemo; če ne izvažamo dovolj, da bi naša podjetja in naše polje zadostilo normalnim potrebam, nekaj ni v redu. Težava je, da je v Argentini vedno prevladalo prepričanje, kako bogata da je naša dežela. Res je na nek način bogata. V začetnih letih prejšnjega stoletja je bila deseto gospodarstvo na svetu. Deseta med najbolj bogatimi in delavnimi. Potem pa je prišel populizem v vseh svojih variantah in danes imamo še ogromna bogastva, ki pa jih ne znamo, ali pa nočemo izkoristiti. Sla po oblasti, hitrem napredku in bogastvu je zasvojila široke kroge argentinskih politikov. Tako se danes nahajamo nekje pod sredo lestvice, a v mnogih ključnih postavkah na zadnjih mestih.

Ko ni jasnega izhoda. Vrnimo se k našim težavam. Zunanji dolg že presega svojih tristo tisoč milijonov dolarjev. Kako je do tega prišlo? V vsej polpretekli zgodovini so se vlade (vse, enega in drugega ideološkega predznaka) kaj malo zanimale, da bi uredile gospodarstvo. Vedno smo več zapravili, kot pa zaslužili. Da smo krili razliko in nadaljevali z mirnim življenjem, smo vedno bolj pogosto segali po posojilih, ki so jih na široko ponujale družbe svetovnega kapitala. Vračali smo kolikor se je dalo, kar je bilo kaj malo. Tako je dolg nenehno rastel in postopoma dosegel današnjo astronomsko višino.

Kot zanimivo podrobnost: samo enemu predsedniku je uspelo, da je zaustavil zadolževanje in vsaj minimalno znižal zunanji dolg. To je bil Arturo Illia, proti kateremu se je organizirala splošna zarota politikov in vojaštva in ga strmoglavila. Mnogo let za tem mu je zgodovina priznala vse vrline, predvsem poštenost. Celo odpovedal se je visoki predsedniški pokojnini in skromno živel do smrti. Zanimivo: ni bil »poklicni politik«, ne vojak, ne advokat. Bil je zdravnik. Ob tem bi se morali zamisliti!

Sedanja vlada skuša ustvariti vtis, da hoče resno urediti položaj. A zadeva, kolikor je zapletena, je po drugi strani enostavna. Doseči je treba, da bomo več zaslužili kot zapravili. A v sedanjem kritičnem trenutku je bistveno, da zagotovimo dohodke za vsakdanjo uporabo. Dohodki pa lahko pridejo le iz štirih virov. Prvi je, da povišamo davke, kar je nerealno v sedanjem stanju. Naš davčni pritisk je med najvišjimi na svetu. Drugi je seči po notranjem zadolževanju. To je nemogoče, ker ni samo država, tudi družba (banke, ustanove, Centralna banka) ne razpolaga z denarnimi sredstvi. Vse je ena sama revščina. Tretji vir je zunanje zadolževanje. Tudi to je skoraj nemogoče. Kdo nam bo še posojal, ko se pogajamo, kako ne bomo plačali dosedanjega dolga? In končno ostane pospešeno izdajanje bankovcev in vrednostnih papirjev (emisión monetaria), kar pa pospešuje inflacijo. V sedanjem stanju bi tako pospešena inflacija lahko postala usodna.

Minister Guzmán je že izjavil, da ni naklonjen praznemu tiskanju denarja. A ni druge poti in državna tiskarna dela s polno paro. Kljub temu se je januarska inflacija znižala: 2,3% (decembra je dosegla 3,7%). Vendar zvišanje cen prehrane je doseglo 4,7%, kar je s socialnega pogleda zelo negativno. Uradni statistični institut je tudi ugotovil, da je januarja tipična družina (oče, mati in dva otroka) potrebovala 40.373 pesov, da ni zapadla revščini. Omenimo še, da je inflacija leta 2019 dosegla 53,8%.

Kaj pa varčevanje? Drug izhod, vsekakor bolj priporočljiv je, da končno začnemo varčevati. Če ni mogoče zvišati prihodkov, znižajmo izdatke. To ve vsaka gospodinja in vsak pameten gospodar. A kaže, da doslej argentinski politiki niso prišli do tega zaključka.

Sedanja vlada je izrazila namen, da poseže tudi na to področje. A začela je tam, kjer najbolj boli: pri upokojencih. Zakon o nujnem stanju, imenovan tudi »solidarni«, je ukinil avtomatično posodobljenje pokojnin. V marcu bi se morale povišati za 11,5%. Predsednik je z dekretom odločil, da naj se pokojnine povišajo le za 2,3%, temu pa naj se vsem doda še 1.500 pesov. Za najnižje pokojnine je to res ugodno, ker končno predstavlja povišico 13%. A od minimalne naprej vsi izgubijo v primerjavi s prejšnjim sistemom. Kolikor raste višina prejemkov, toliko pade odstotek povišanja. »Stisnili bomo piramido prejemkov«, je že prej napovedal predsednik. Povprečno bodo upokojenci prejeli 37% manjšo povišico, kot bi jim pripadala po prejšnjem zakonu. Proti temu dekretu je bila že vložena tožba neustavnosti. Kakšen bo izid je velika neznanka. Povejmo pa, da je med volilno kampanjo Alberto obljubljal, da bo takoj po nastopu pokojnine povišal za 20%. Obljuba dela dolg?

Seveda moramo omeniti še, da pri odločitvah »solidarnega« zakona ne pridejo v poštev prednostne pokojnine (jubilaciones de privilegio). Te so najvišje, saj dosežejo 250.000 do 300.000 pesov mesečno, medtem ko je nova minimalna pokojnina, po zadnji povišici, komaj 15.892 pesov. Privilegirani so upokojenci diplomatskega področja, sodnih dejavnosti in političnega polja. Po škandalu, ki je nastal ob tem dejstvu, je predsednik obljubil, da bo zadevo uredil s posebnim zakonom. V parlament je že poslal zakonski osnutek, ki predvideva zamrznjenje povišic pokojnin diplomatom in sodnim funkcionarjem. Kaj pa politiki? Trenutno se o njih še ne govori. To ni resno, najmanj pa pravično.

Vlečejo vsi v isto smer? Spet se moramo vrniti k zunanjemu dolgu. Prav danes, sreda 19. februarja, odhaja iz Buenos Airesa delegacija Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Eni in drugi so obisk označili kot »zelo pozitiven«. Delegati Sklada so enostavno »preslišali« kritike podpredsednice, ki je na Kubi zahtevala, naj FMI odpusti tudi del glavnice posojila. Zakaj je Alberto podprl to zahtevo ni jasno. Ni se mu bilo treba izpostavljati blamaži, saj bi on tudi moral vedeti, da tega pravilnik Slada ne dovoli. Verjetno je, kot v prepirih med možem in ženo v kakem čudnem zakonu, pristal na izjavo »zaradi ljubega miru«. Nov dokaz, kdo v tej hiši nosi hlače. Ni pa ostala tiho predsednica Sklada, Bolgarka Kristalina Giorgieva, ki je jasno zavrnila zahtevo in strokovno razložila vzroke stališča ustanove.

Zadržanje Cristine sovpada s kaotičnim delovanjem buenosaireškega guvernerja. Kicillof je grozil z neplačevanjem zunanjega dolga, ki ga ima provinca, češ, da ni denarja, a je končno plačal. Te dni je, ne da bi sploh kaj omenil, plačal še dodatni obrok dolga. Zunanji upniki sedaj ne verjamejo, da provinca nima denarja. Kicillof pa ima tudi domače težave. Ni prišel do skupnega dogovora s sindikatom javnih uslužbencev. Kar po dekretu je odločil, naj vsem pripada ista vsota, in sicer 4.000 pesov marca in še dodatnih 1.000 aprila, medtem ko se pogajanja nadaljujejo. Ne bo tako lahko, kot so si kirchneristi predstavljali.

V začetku smo omenili domače težave in zadržanje podjetnikov. Tudi na sindikalnem področju ni vse mirno. Glavna delavska konfederacija (CGT) je že jasno povedala, da sindikati ne bodo sprejeli povišic v obliki enotnih vsot, kot želi vlada, temveč zahteva normalne paritetne komisije in predvsem klavzulo, ki naj zagotovi, da plače ne bodo prizadete vsled inflacije (cláusula gatillo).

In za konec: pred dnevi je Cristina obiskala provinco Santa Cruz. Tam je med drugim od vlade zahtevala, naj vendar že asfaltira provincijsko cesto 9. Zanimivo; to cesto je še za časa njene vlade »asfaltiralo« podjetje Austral Construcciones, katerega lastnik je bil Lázaro Baez, osumljen in obtožen  kot slamnati mož (testaferro) zakoncev Kirchner. Za svoje delo je prejel 525 milijonov, dela pa seveda ni nikoli dokončal. Ima Cristina tako slab spomin, ali je tako presneto nesramna, da si upa zahtevati kaj takega?

Tone Mizerit