Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5a

Težka vsakdanjost

V nedogled bi se lahko vlekla polemika o vprašanju, kateri je največji, ali najtežji izmed nešteto problemov, ki jih ima Argentina. Preden bi se sploh spustili v debato, bi morali najprej ločiti posamezna področja: gospodarskega, vzgojnega, socialnega, kulturnega, moralnega … Pravzaprav bi težko našli kakšno polje, kjer, če govorimo po svetopisemsko, ni več ljuljke kot pšenice. A če se osredotočimo na ekonomijo, ni nobenega dvoma, da je zunanji (in tudi notranji) dolg največji zaplet, s katerim se mora soočiti vsaka vlada.

Kljub strokovnim nasprotovanjem in raznim zgodovinskim primerom, še vedno prevladuje mnenje, da »samo peronizem lahko vlada Argentino«. A tudi peronistične vlade niso nikakršno zagotovilo, da se bodo stvari vsaj nekoliko uredile. Ob sedanjem primeru lahko vidimo, da sámo dejstvo peronizma nič ne pomaga in ničesar ne uredi. V Argentini manjka stroke, sposobnosti, realizma. To smo lahko ugotovili pri Macrijevi vladi (kljub da »imamo najboljšo ekipo zadnjih 50 let«), in zaskrbljeno ugotavljamo pri Albertu. Macri si je kot cilj postavil znižanje inflacije; Alberto pa bistveno govori o reševanju revnega prebivalstva in obnovi gospodarstva. Macri se niti ni zavedal, da vsa štiri leta ni imel stvarnega gospodarskega načrta; Alberto pa ne kaže nobene nuje, da bi začrtal pot, po kateri naj rešimo težave, ki tarejo argentinsko prebivalstvo.

Kamen spotike. Vrnimo se k mnenju, da je največja težava naše države zunanji dolg. In v tem so si vse vlade podobne: ena se je bolj zadolževala, druga morda manj. Ko preživljamo leta suhih krav trpimo in vzdihujemo; ko pridejo leta debelih krav, ne mislimo na prihodnost in zapravljamo na pravih potrošniških veselicah. Višji srednji sloj potuje po svetu in kupuje predvsem česar ne potrebuje. »Deme dos« (dajte mi dva), je bilo geslo tistega obdobja. Celo stoletje že se ne moremo rešiti prepričanja, da smo bogata država, torej, da si lahko privoščimo kar se nam zljubi. Potem pa se začudeno sprašujemo, zakaj smo ena od držav, ki je najbolj padla na lestvici svetovnega gospodarstva.

Ena zadnjih priložnosti je bila ob začetku tega stoletja. Po ogromni krizi leta 2001 je zavladal kirchnerizem. Kljub zavoženemu položaju je gospodarstvo še delovalo. Dosegli smo samooskrbo na energetskem področju; izvažali smo plin in petrolej; sojo smo prodajali po 630 dolarjev tono … Kljub zavoženemu stanju je na koncu rova gorela lučka upanja. Štiri leta Nestorja in osem let Cristine je bilo dovolj, da smo stanje postavili na glavo. To se je poznalo zlasti na energetskem področju. Drago smo uvažali plin (bil je eden glavnih virov korupcije), električni sistem se je podiral, uničili smo izvoz mesa, soja nas je reševala (36% davka na izvoz) a njena cena je nenehno padala. Danes je nekaj čez 300 dolarjev tona. Devizni sklad, ki je dosegel zavidljivo višino, je začel kopneti. Cristina se je poslovila s prazno blagajno in slabotno proizvodno strukturo.

Macri je skušal uvesti nekaj reda. Pozitiven je bil na energetskem področju: znova imamo dovolj domačega goriva, znova izvažamo plin, obnovili smo mesno področje in izvoz, poljedelstvo si je opomoglo. Cestna struktura se je začela obnavljati. A cena za vsak korak je bila velika: ker ni izpeljal skoraj nobene od potrebnih sprememb državne strukture, smo še naprej zapadali staremu grehu, da smo zapravljali več kot pa smo proizvajali. Razliko smo krili z zunanjimi posojili, kar je dolg  pognalo med oblake. Alberto ima enostaven izgovor: vsega je kriv Macri. Nihče ga pa ne opomni, da za nami niso le štiri leta macrizma, temveč celo stoletje zapravljenih priložnosti, populizma, peronizma in napihovanja prazne in drage državne strukture. Enostavno dejstvo, da zapravimo več kot zaslužimo, je tisti kamen, ob katerem se nenehno spotikamo. Osel gre samo enkrat na led, mi hodimo vsak dan …

Vprašanje sposobnosti. To sicer ni samo argentinska težava, a se je v deželi pod Južnim križem izredno razbohotila. Vodilna mesta zasedajo vedno manj sposobne osebe. Če je bilo to opazno tudi pri Macriju, čeprav so zelo pazili na to vprašanje, je v primeru sedanje vlade pravi festival nesmisla. Državna gospodarska ekipa je sicer še kar podkovana, a razna druga mesta, predvsem politične narave, nudijo nenehno priložnost omahovanja in spotikanja.

Poglejmo primer province Buenos Aires. Je največja in najbolj bogata izmed upravnih enot. A na čelu stoji guverner, poklicni ekonomist, ki ga je eden izmed predsednikovih ožjih svetovalcev označil kot »ekonomskega bedaka«. In zakaj je Axel Kicillof guverner? Kar je bila to kaprica gospe Cristine. Kot je bila kaprica sedanje podpredsednice, da je ministrica za varnost antropologinja (Sabrina Frederic), ki nima nikakršne izkušnje na tem področju, ali pa da je novi vodja premogovnega rudnika v Rio Turbio Aníbal Fernández, bivši župan, večkrat minister, šef kabineta vlade gospe Cristine in obtožen grobih primerov korupcije. Lahko bi naštevali v nedogled. Vzbuja skrb, kaj vse lahko storijo nesposobni (nepošteni) funkcionarji.

Provinca Buenos Aires bi morala 26. februarja odplačati 250 milijonov dolarjev dolga, ki ga je med zunanjimi upniki leta 2011 razpisal tedanji guverner (peronist) Scioli. Kicillof je za ta dog krivil prejšnjo vlado, tudi še potem, ko so mu pojasnili, da bivša guvernerka Vidal nima pri tem nobene krivde. Izjavil je, da dolga ne more plačati (»Ni denarja«), čeprav so bivši funkcionarji trdili, da denar je. Ponudil je upnikom, da dolg plača v maju, pa ni dosegel potrebnih 75% soglasja. Zavlačeval je in odlagal rok odločitve, končno pa plačal vse. A med upniki je vzbudil dvom, kako država upravlja vprašanje zunanjega dolga.

Kicillofov spodrsljaj je sovpadal s predsednikovim obiskom v Evropi, ko je tamkajšnje voditelje prosil za podporo ob preureditvi državnega zunanjega dolga. Celo minister Guzmán se je v Rimu sestal s predsednico Mednarodnega denarnega sklada (FMI) Kristalino Giorgievo, da pospešita pogajanja. Guvernerjevo nestrokovno ravnanje je negativno odjeknilo med upniki. Vlada je medtem skušala refinancirati državni bon AF, v višini 1.637 milijonov dolarjev. Samo 10% upnikov je sprejelo ponudbo. Kdaj nas bo izučilo?

Bodo kdaj kaznovani? V Argentini je že dolgo časa v modi beseda »impunidad«. Razni slovarji jo prevedejo kot »nekaznovanje«. V slovenščini beseda nima iste moči, iste teže, verjetno, ker je korupcija manj vidna in številke znatno manjše. Tukaj pa je odločilne važnosti in mnogi smatrajo, da država ne bo normalno delovala, dokler ne bodo kaznovani vsi, ki so prekršili zakon na ta ali oni način, predvsem na področju korupcije.

Ta torek, 4. februarja, je javnost pretresla novica, da je umrl eden sicer polemičnih a najbolj doslednih sodnikov argentinskega pravosodja. Claudio Bonadío je vodil večino obtožb korupcije proti bivši predsednici in njenim funkcionarjem. A tega ni storil samo v dobi Macrijeve vlade, kot mnogi drugi sodniki. Obtožbe je sprejel in jih vodil kot preiskovalni sodnik že pod njeno vlado. Večina obtožb, ki jih je predstavila Elisa Carrió, ali pa Margarita Stolbizer, je sprejel in raziskoval vestno in dosledno. To mu je zagotovilo globoko sovraštvo Cristine in njenih pajdašev. V svoji avtobiografski knjigi »Sinceramente« (Iskreno), ga je sedanja podpredsednica imenovala »sicario« (angleško: hitman; slovensko: plačani morilec).

Bonadío je bil tisti, ki je odločil njen pripor in od senata zahteval odpravo parlamentarne nedotakljivosti. Decembra, ko je verjetno že vedel za izid bolezni, je dokončal zbiranje obtožilnega gradiva dodatnih štirih sodnih postopkov proti Cristini in odločil izvedbo sodbe. Kaj bo sedaj z temi tožbami, kaj z gradivom, ki ga je vestni sodnik zbral proti njen in nad 40 njenim »sodelavcem«, je še vprašanje. Argentinski sodni sistem je kot Pandorina skrinjica, za katero nikdar ne vemo, kaj bomo našli, ko jo bomo odprli. Pokojni sodnik pa nam bo ostal kot lik pokončnosti in vestnosti, ki ga v sedanjih dneh tako krvavo potrebujemo.

Tone Mizerit