Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 5b

Vsi združeni?

Argentina je res čudna dežela. Gotovo ni edina na svetu, a razni pojavi pridejo tukaj do izraza bolj kot drugje. Eden teh je dejstvo, da imajo vlade mnogokrat večje težave z lastnimi skupinami in osebnostmi, kot pa z opozicijo. Pojav je prizadeval tako peronistične vlade, kot radikale in njihove povezave, pa tudi vojaške režime. To je prišlo do izraza v polpretekli zgodovini predvsem v dobi predsednika Menema. Sedaj pa, ko vlada niti še ni preživela »medenih mesecev«, se že pojavljajo podobne težave. Tukaj obstaja tradicija, da se vlado pusti, da mirno deluje prvih sto dni. Opozicija se nekako umakne in, razen v izrednih primerih, ne napada vlade in njenih odločitev. Celo sodeluje, »za blagor naroda in domovine«. Tako sta bila v parlamentu, v izrednem zasedanju, potrjena zakon nujnega stanja in zakon o ureditvi zunanjega dolga. Glede tega se Alberto ne more pritoževati.

A v teh prvih dneh so nastale ostre polemike in nasprotovanja, ki pa so imele izvor v sami vladni povezavi. Ta nasprotja so izbruhnila na različnih področjih in ustvarjajo neprijetno vzdušje. Kaj malo pomagajo vladi, ki se nahaja v težkih okoliščinah. In kje so se pojavile težave? Ob zunanjem dolgu; na področju varnosti; ob ideološkem vprašanju »političnih pripornikov« in na socialnem polju. S tem bi skoraj lahko rekli: povsod.

Ko ni denarja. Vprašanje zunanjega dolga smo na tem mestu že večkrat obravnavali. Običajno govorimo o dolarjih, je pa znatna količina dolga, ki so si ga razne vlade »nabavile« v domači valuti; v pesih. Potem je še dolg, ki ga ima vlada s Centralno banko, ki ga malo poznamo. Še manj je znan dolg, ki smo si ga zaslužili, ko si vlade izposojajo denar pri raznih ustanovah, kot je (na prvem mestu) ANSES, državna institucija, ki upravlja denar socialnega skrbstva, predvsem pokojnin in socialnih podpor.

Te dni (ta četrtek,13. februarja) zapade dolg v višini sto tisoč milijonov pesov. Minister Guzmán je ponudil v zameno nove bone. Ponudbo je sprejelo komaj 10% upnikov. Potem so dvakrat razpisali prodajo novih, zelo ugodnih bonov, pa sploh ni bilo odziva. Torej, ta četrtek mora država plačati to ogromno vsoto, pa ni denarja. Kdo je kriv temu? V vladi se vsi ozirajo na guvernerja province Buenos Aires. Omenili smo že, da je tudi on upnikom ponudil preložitev odplačila, pa ni uspel in končno plačal celoten znesek. Torej, denar je bil, celo v dolarjih. Upniki pač ne zaupajo več ne guvernerju, ne vladi, in hočejo svoj denar. Kje ga dobiti? Ker je dolg v pesih, more vlada enostavno natiskati ta denar, a posledice so lahko usodne: višji denarni obtok povzroča inflacijo. Izplačana vsota pa se lahko usmeri v nakup dolarjev. Ameriška valuta je medtem že začela ponovno rasti, enako kot deželno tveganje.

Ob teh težavah se opazovalci sprašujejo s tipično argentinsko frazo: »Son o se hacen?« (So, ali se delajo = so bedaki, ali hočejo le, da mislimo, da so bedaki). Je guverner Kicillof svojo ponesrečeno in usodno potezo izvedel, ker se ni zavedal v kaj se podaja, ali je bil neke vrste bojkot gospodarskemu ministru, ki mu ni hotel dati denarja, ko ga je prosil za pomoč? Nekateri opazovalci vidijo v tem zapletu celo prste podpredsednice. Jasno je, da če Alberto ne uspe v svojem gospodarskem in socialnem načrtu, bo pri ljudeh izgubil ugled in kredit. Cristina bo ostala kot prva in edina, ki lahko še reši ljudstvo in ga iz puščave pripelje v obljubljeno deželo. »Večna Cristina«: to je že stara zgodba.

Da bivša predsednica bojkotira lastno vlado je razvidno tudi iz dejstva, da je med obiskom na Kubi zahtevala, naj Mednarodni denarni sklad (FMI) Argentini odpusti »znatni del« glavnice dolga. To lahko zahteva (ali ponudi) od privatnih upnikov. Sklad pa ima v svojem pravilniku določeno, da ne sme nikdar odpustiti denarja glavnice nekega posojila. Cristina tega ne ve, ali hoče, da mislimo, da tega ne ve? Prav danes, sreda, 12. februarja, pride v Buenos Aires delegacija FMI, ki naj z vladnimi predstavniki pregleda stanje vseh dolgov.

»Politični zaporniki«. To je druga polemika, ki loči vodovje zmagovite »Fronte za vse«. Lahko jim je bilo zmagati, ko vsi vemo, da je združeni peronizem večinski in globoko zakoreninjen med ljudstvom. A dobro vemo tudi, da so »združeni« do zmage (kot poje njihova himna), potem pa hoče vsak potegniti plen na svojo stran. Tako je tudi sedaj. Ni enakega mnenja, ni enakih pogledov in nihče noče popustiti v svojih položajih.

Vprašanje ni enostavno. Zadeva »političnih pripornikov« je bilo eno izmed temeljnih gesel med volilno kampanjo. Eden izmed dokazov, češ, da je Macrijeva vlada »diktatura«, je bila ravno obtožba, koliko da je teh pripornikov. Nihče v peronističnem taboru takrat ni pojasnil razlike med »političnim pripornikom« in »politikom, ki je v zaporu« ker je med svojim vladnim obdobjem zapadel korupciji in si na debelo lastil javna sredstva. Nekateri izmed tožiteljev (Elisa Carrió, Margarita Stolbizer …) so celo menili, da je premalo aretacij, zlasti pa, da so sodni postopki prepočasni. Do sporazuma z bivšo predsednico je bil tudi Alberto Fernández podobnega mnenja, čeprav je potem to zanikal.

Položaj se je spremenil. Sedaj vlada Alberto. Večina bivših funkcionarjev, ki so bili v zaporu, je sedaj že na svobodi. Celo več odlokov preventivnega zapora, ki so viseli nad glavo bivše predsednice, je bili že ukinjenih. A sodni postopki se nadaljujejo in tisti, ki so bili že obsojeni v prvi instanci, sedijo v zaporu, kot določajo zakoni. To pa povzroča notranjo napetost v vladni koaliciji. Množijo se zahteve, da naj vlada kaj stori na tem področju.

Tukaj pa se je predsednik znašel v precepu. Kot v vsakem demokratičnem sistemu, je sodna oblast neodvisna. Zato je Alberto, kot dober advokat, razložil, da so »politični priporniki« tisti, ki so aretirani zaradi političnega prepričanja in na voljo izvršilne oblasti. »Moti me - je dejal - da govorijo, da imam politične pripornike, ker jih nimam.« Menil pa je, da je bilo mnogo sodnih odlokov in aretacij izrečenih »samovoljno« (detenciones arbitrarias), a da je treba to urediti po sodni poti.

Kljub predsednikovemu mnenju in enaki izjavi šefa kabineta ministrov (Santiago Cafiero) ter drugih visokih funkcionarjev, se je sprožilo pravo tekmovanje, kdo bo še zavzel stališče v tej zadevi in kako skrajno bo posamezno mnenje. Lahko bi rekli, da je polovica na enem, polovica pa na drugem bregu. Tudi ta vladni razkol ni dobro priporočilo, ko iz sveta gledajo na Argentino in odločajo, kaj bodo naredili ob vprašanju zunanjega dolga. Dodajmo le še, da doslej ni argentinskega odgovora na splošno zahtevo, naj ser vendar objavi gospodarski načrt, ki da ga ima vlada. Ta načrt naj sproži gospodarsko rast, ki bo lahko zagotovila, da bomo potem plačali naše dolgove.

Varnost in nevarnost. Tretja polemika v samem osrčju vlade pa se osredotoči ob vprašanju varnosti. Poleg revščine ter inflacije, je pomanjkanje varnosti tretja glavna skrb prebivalstva. Macrijeva vlada se je zelo trudila, da bi na tem področju napravila red in zagotovil boljše pogoje. Uspešna je bila predvsem na področju boja proti preprodaji mamil. Nova ministrica za varnost, Sabina Frederic, je med prvimi ukrepi ukinila državno tajništvo za boj proti prekupčevanju mamil. Nato pa je prišla v polemiko (in spopad) s kolegom province Buenos Aires. Sergio Berni, ki je bil državni podminister za časa predsednice Cristine, je sedaj minister v provinci, baje po nasvetu bivše predsednice. Antološki so že njegovi spopadi s Sabino, ki o snovi svojega posla res malo ve.

Zadnje afera je potekala okoli vprašanja zveznih sil, ki nastopajo v provinci Buenos Aires, predvsem žandarmerija. Berni hoče poveljevati tudi njim. Trdi, da če ni skupnega nastopa, je prisotnost teh oddelkov bolj škodljiva kot koristna. Zahteval je torej od ministrice, naj jih enostavno umakne. Spor je prišel tako daleč, da sta o njem odločila Alberto in Kicillof. Žandarmerija ostane a pod skupno koordinacijo.

Bo s tem konec prepirov? Bo življenje bolj varno v provinci, kjer kar mrgoli kriminala? Mimogrede: uradne številke povedo, da je bilo v lanskem letu v Argentini ukradenih 36.833 avtomobilov. Od teh kar 24.501 v provinci Buenos Aires. Koliko je bilo ubojev, ropov, vdorov in drugih izrazov pomanjkanja varnosti, še nimamo številk. Vsi pa vemo, da ko zjutraj gremo od doma, ne vemo, če se bomo zvečer vrnili.

Kar pa zadeva socialnega vprašanj, ki je tudi žgoče, bom pisal kdaj drugič.

Tone Mizerit