Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9a

Groza in strah

Skoraj neverjetno se nam zdi, kako se je nenadoma vse spremenilo. Življenje, kot smo ga poznali in si drugačnega skoraj nismo mogli predstavljati, se je bistveno spremenilo. Pandemija koronavirusa, ali COVID-19, kot jo imenujejo znanstveniki, je postavila delovanje sveta na glavo in zdrobila v prah ošabnost in prezir sodobnega človeka. Razširjena po vsem svetu je ta moderna kuga postavila mejnik, ki bo v prihodnje pomenil globoko ločitev.

Argentina ni izvzeta iz tega položaja. V začetku nejeverna, se je hitro znašla v stvarnosti, da je svet en sam, da razdalje niso več odločilni dejavnik in da je nevarnost pred nami ter da bolezen in smrt trkata na vrata tudi pod Južnim križem. Skoraj ne morem verjeti, da je minister za zdravje Gonzalez García (vojvoda v boju za uzakonitev splava), mirno trdil, da bo bolezen k nam prišla šele v južni zimi. Danes, sreda 25. marca, imamo že 387 okuženih in 6 mrtvih. Nekateri se tolažijo, češ, kaj je to v primerjavi z Italijo ali Španijo. A nobena primerjava ni na mestu. Pri nas se šele začenja in upajmo, da so se oblasti kaj naučile ob položaju evropskih držav, kjer je vse le brezup in smrt.

Kaj nas lahko čaka. Ko je virus že pristal na bregu Srebrne reke, so se na ministrstvu za zdravje zresnili. Stvarno so pripravili tajni dokument z analizo položaja in predvideli, kaj se pri nas lahko zgodi, ko se bo virus razpasel. To poročilo je dobil v roke predsednik. Ko ga je Alberto Fernández prebral, je še isti dan podpisal dekret splošne karentene. Vsi državljani morajo ostati doma, seveda z nujno potrebnimi izjemami. Prvi rok izolacije je bil postavljen do 31. marca. Medtem bomo pa videli.

In kaj je predvidela strokovna ekipa? Na podlagi tujih izkušenj in domačin podatkov, naj bi v najboljšem primeru v Argentini dosegli število 250.000 okuženih. Od tam naprej pa, odvisno od ukrepov in okoliščin, bi število lahko preseglo dva milijona. In smrtne žrtve? Tudi tukaj je slika grozovita: med 2.000 in 60.000. Ni čudno, da je predsednik takoj odločil izolacijo. Sedaj že predvidevajo, da bomo rok karentene podaljšali tja do velike noči in naj bi se počasi začeli vračati v normalno življenje šele na velikonočni ponedeljek (12. april). Pouk v šolah pa bo verjetno moral počakati še nekaj časa.

Medtem pa smo bili priče tipični argentinski nepokorščini. Turisti, ki so izkoristili južno poletje za potovanja, so se vračali iz Evrope in sosednjih držav in s sabo prinašali bolezen. Blazno so se skušali rešiti obvezne karentene, ki jo je spričo rastočih pojavov odločila zdravstvena oblast. A nesmisel ni lastna le turistom. Preveč jih je bilo, ki so zadevo vzeli na znanje, pa hitro pozabili, kaj je odločeno. Ne bi tukaj govoril o podlosti, prej o neodgovornosti in neumnosti. Namesto, da bi mirno ostali doma, so odšli v predmestja, kjer imajo razkošne vikende, potovali na morje in celo še vedno odhajali v tujino. Ob zaključku dolgega konca tedna, ki je sovpadal z državnim »praznikom spomina«, so nepregledne vrste avtomobilov stale pred varnostnimi zaprekami. To se je potem še ponavljalo. Ure čakanja, denarne kazni, pripori in sodni postopki so se množili v upanju, da bo trda roka izučila bedake, ki se ne zavedajo nevarnosti in se ne pustijo poučiti.

Neumnost seveda ni lastna le Buenos Airesu. V notranjosti države so bila mesta in trgi, kjer je življenje potekalo skoraj normalno. Ljudje na cestah, avtomobilski promet kot vedno. Da, celo brali smo o primerih, ko je policija ob prekrških  zahtevala podkupnino - kot vedno. Drugod pa so blokirali ceste in zapirali vasi, da bi preprečili, da bi kak okuženec od drugod prinesel bolezen tudi v njihov kraj. Ni manjkalo nasilja. Na nek način smo se vrnili v Srednji vek.

Srhljive skrbi. Treba je priznati, da je predsednik nastopil stvarno. Hitrim ukrepom lahko pripišemo, da je trenutno stanje pod nadzorom. A kar predsednika (in odgovorne ter javnost) skrbi je oddaljeno predmestje. Dve tretjini okuženih se nahaja v AMBA (Area Metropolitana Buenos Aires - torej prestolno mesto in okolica). A doslej kuga še ni prišla do drugega in tretjega pasu, kjer se množično nahajajo revni prebivalci. Niso to »villas miserias« - bedna naselja, ki so bolj lastna mestu in bližjemu predmestju. So naselbine, brez asfaltiranih cest, brez odvodne kanalizacije, mnogokrat celo brez vodne napeljave. Tam je nesmiselno govoriti o vestnem umivanju rok  z milom in je alkoholni gel popolna utopija. Kaj se lahko zgodi, če bo (ko bo) virus udrl v te predele. Doslej do tega ni prišlo, ker so (skoraj) vsi primeri okuženja povezani z mednarodnimi potniki. A imeli smo že prvi avtohton (domač) primer. Okuženje drugega in tretjega predmestnega pasu ni le nevarnost; kmalu bo realnost. In to bo lahko grozno.

Skrb zdravstvenih oblasti je zato trenutno osredotočena v pripravo sanitarne infrastrukture, ki naj potem sprejme množice okuženih. Priprave v bolnišnicah, priprava dodatnih prostorov predvsem v sindikalnih objektih, hotelih in športnih klubih. Vojaške prenosne bolnišnice so v pripravi. Ko že govorimo o vojski. Ta (s strani levice osovraženi) del družbe, se je sedaj izkazal za bistveni dejavnik v boju proti bolezni, predvsem na socialnem področju. Treba je dostavljati hrano in vodo v oddaljene, včasih skoraj nedostopne predele v notranjosti, ali v »globoko« predmestje. Kdo drugi kot vojska naj to stori, mirno in vestno. Kot je koronavirus prinesel mir in sodelovanje na politično področje, upajmo, da bo tudi v družbenih razmerjih omilil stike in sprožil sodelovanje. V nekaterih primerih bo lahko, v drugih bo nemogoče. Prav sedanje stanje so izkoristili levičarji, da netijo ogenj nasprotja in sovraštva. Estela de Carloto, predsednica babic Majskega trga se je zlobno spraševala, »koliko bi nas umrlo, če bi bili pod prejšnjo vlado«. Hebe de Bonafini pa je enostavno od predsednika zahtevala, da naj pomilosti »vse politične zapornike«. Sam Alberto je pred časom priznal, da teh ni v Argentini. Mi vemo, da so le politiki, ki so v zaporu zaradi korupcije.

Svet se ni ustavil. Kljub virusu in karenteni se mora življenje nadaljevati. Velika težava ob tem je, kako naj živi tisti del prebivalstva, ki je najbolj prizadet: avtonomni delavci in neformalno zaposleni, ki v tem času nimajo dohodkov. Vlada je predvidela in odločila dodatne vsote za upokojence z najnižjimi pokojninami in za družinske doklade. Izplačilo 10.000 pesov bodo prejeli  avtonomni in neformalni delavci. Finančno pomoč bodo prejela mala podjetja, ki so že napovedala, da ne bodo mogla plačati delavcem, ko vsa ekonomija stoji. Izredna denarna sredstva se namenjajo tudi predmestnim občina, ki v prej omenjenih naseljih skrbijo za prehrano.

Celotno delovanje zahteva izrednih denarnih sredstev, ki pa jih oblasti nimajo. Trenutno večina denarja prihaja iz vladne tiskarne. A v tem položaju vlado še ne skrbi, kaj bo z inflacijo. Sedaj skušajo, da bi Medameriška razvojna banka (BID) dostavila sredstva za boj proti koronavirusu. Nekaj naj bi prispeval tudi Mednarodni denarni sklad (FMI). Nadaljuje pa se skrb, kaj bo z zunanjim dolgom, katerega rok zapade v kratkem. Nekatere investicijske skupine so vlado celo že vprašale, če lahko uradno zabeležijo default (odpoved plačevanja), da o tem obvestijo finančne zavarovalnice. Vlada vztraja, da pripravlja nov načrt odplačevanja. Gospodarski minister Gutmán je zatrdil, da bo prihodnji ponedeljek upnikom predstavil celotno ponudbo, ki bo temelj nadaljnjim pogajanjem. V tem stanju, ko ves svet nori, borze padajo in dolgovi rastejo, si noben resen opazovalec ne upa napovedati, kako se bo zaplet rešil.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9

Kuge, lakote in vojne …

… reši nas, o Gospod. Globoko v spominu se mi poraja prošnja, ki sem jo prvič slišal v zgodnjih otroških letih v daljni in meni skoraj že nedosegljivi Sloveniji. Med dolenjskimi griči je prošnja odmevala v čudoviti gotski cerkvi, ki so jo začeli zidati, ko je Krištof Kolumb odkrival Ameriko. Spomin ima stvaren vzrok: koronavirus ni srednjeveška kuga, a se je razpasel po vsem svetu in le genialnost (in naprednost) farmacevtske industrije bo v kratkem času iznašla zdravila, ki bodo premagala ta moderni odsev srednjeveških grozljivosti.

Omemba koronavirusa je razumljiva na tem mestu. Če beremo dnevnike ali gledamo in poslušamo poročila v raznih vedno bolj modernih in zapletenih medijih, ne slišimo drugega kot delovanje vladnih mož in struktur v boju proti tej bolezni. Po internetu izberete branje političnih novic, pa je vse polno le odločb in napovedi, povezanimi s pandemijo. Vse ostalo, kot da ne obstoja. Iščem čisto političnih novic, pa jih najdem le »s povečevalnim steklom«, ker so skrite v povodnji panike in ukrepov, ki naj ljudem vrnejo izgubljeni ljubi mir.

Pozno a odločno. Jasno je, da je bolezen presenetila argentinsko vlado. Pred prvim primerom koronavirusa je minister za zdravstvo Ginés González García razlagal, da to ni problem Argentine, ker smo v poletju in se bolezen še dolgo ne bo pojavila. Potem je moral priznati, da se je motil. Prve reakcije oblasti so bile še boječe. Ko pa je število okuženih začelo rasti in je javnost pretresel že drugi smrtni primer, smo bili lahko priče odločnega nastopa. Vendar je vidno, da tudi vlada nima na jasnem, kako zastaviti problem, ki presega vse normalne okoliščine. Ne upa si direktno ustaviti države. Argentinska ekonomija ne bi prenesla kolapsa. A vsekakor skuša direktno ali indirektno do skrajnosti omejiti delovanje, v upanju, da bo tak poseg zajezil napredovanje bolezni. Odločbe glede transporta težijo k temu.

Najbolj prizadeto je območje metropole. Buenos Aires in okolica beležita daleč največ primerov okuženja. Odločba, da morajo v avtobusih (klasičnih in tipičnih kolektivih), vlakih in na podzemski vsi sedeti (nihče ne sme stati) kaže na namen, naj se življenje ustavi. Postavlja pa tudi stvarno vprašanje, če je to sploh izvedljivo spričo okoliščin in argentinskega značaja. Odločeno je, da prizadete osebe, ki pripadajo bolj izpostavljenim skupinam prebivalstva, ostanejo doma a vseeno prejemajo plače (država bo prispevala). Kaj pa tiste, ki ne pripadajo temu prebivalstvu, a enostavno ne morejo priti do službenega mesta, ker ni prostora v transportu? Primeri izkoriščanja, tako delavcev kot delodajalcev bodo na dnevnem redu.

Pouka v šolah ne bo do konca meseca. Bo rok dovolj dolg, ali ga bodo morali še podaljšati? Nima pa smisla ukrep, da morajo kljub temu učitelji in profesorji biti na delavnem mestu. To je nerazumljivo zlasti še sredi poplave odlokov in nasvetov, da naj se delo, učenje in stiki izvajajo preko interneta. Bolj razumljivo je, da so šolska poslopja odprta v tistih predelih, kjer otroci prejemajo tudi kosilo. V revnih naseljih je včasih ta obrok hrane edina jed, ki so jo otroci deležni. Sedaj ne bodo jedli v šoli, marveč bodo dobivali obrok hrane, ki ga bodo odnesli domov in tam pojedli.

To dejstvo pa nas povede na drugi pojav te čudovite verske prošnje: na lakoto. In ni treba potovati v daljni Chaco med domorodce plemena Wichis, da se srečamo s smrtjo, ki jo otrokom povzroči lakota. Za vsakim vogalom tretjega predmestnega pasu velikega Buenos Airesa lahko najdemo primere lahkote, ki sicer direktno ne povzroči smrti, a je posredno kriva marsikatere tragedije teh ljudi. Kruta nesmisel dežele, katere gospodarstvo sloni na pridelavi hrane, ki jo množično izvaža po svetu. Zato niso čudni gospodarski ukrepi vlade, ki je odločila dodatke družinskim dokladam in upokojencem, ki imajo minimalne prejemke. To ne bo ukinilo lakote, le za hip jo bo olajšalo. Koliko nam še manjka do socialne pravičnosti!

Vojna se nadaljuje. Čeprav so politične novice izginile iz prvih strani časopisja, se napetost med vlado in opozicijo, zlasti pa spor v vladi sami, nemoteno nadaljuje. Tudi mnogo tega je povezano s koronavirusom. Predvsem vprašanje, kako se bodo razvijali sodni postopki v primeru obtožb korupcije. Te dni bi se moralo začeti sojenje v tožbi pranja denarja v sklopu javnih del province Santa Cruz.  Obtoženi so, med drugimi, bivša predsednica Cristina, njen sin Máximo Kirchner, hčerka Florencia, pa gradbeni podjetnik Lázaro Báez, ki se je iz navadnega bančnega uradnika kar čez noč spremenil v milijonarskega podjetnika. Dokazov je toliko in so tako jasni, da bodo sodniki imeli nek gordijski vozel, če bodo hoteli rešiti obsodbe in kazni sedanjo podpredsednico.

Zaradi pandemije se je sojenje prestavilo za dva tedna (morda bolje, za nedoločen čas), ker je Vrhovno sodišče odločilo izredne počitnice za vsa federalna sodišča. Cristina pa je znova potovala na Kubo, kjer se »zdravi« hčerka Florencia. Njena odsotnost iz države je pač strategija, da bi ušla preventivnemu zaporu: Florencia je edina od treh članov družine, ki nima nobenega parlamentarnega kritja.

Ob vladnih zapletih omenimo še, da je kmalu po nastopu predsednik Alberto Fernández z dekretom ukinil normo, ki jo je uvedel njegov predhodnik Macri. Ta je namreč prepovedal, da bi funkcionarji na uradna mesta imenovali sorodnike. Sedaj je to spet mogoče in nešteto je primerov, ko se to dogaja. Na primer: »branilka pravic upokojencev«, Mirta Tundis, je na državnem pokojninskem področju imenovala (z visokimi plačami) kar pet sorodnikov. Višek pa je gotovo dosegel župan mesta Chivilcoy, ki je te dni prekršil lasten odlok o nedelovanju občinskega sveta zaradi koronavirusa. Sklical je svet, da je sekretarka tega občinskega telesa lahko postala njegova hčerka. Mimogrede, njegova žena je šefinja občinske vlade, kjer je koordinatorka prav tako ista njegova hčerka. Nepotizem čisto po argentinsko: prvo je družina!

Premor in upanje. Medtem, ko pandemija prizadeva svet in našo državo, ostale težave niso prešle v pozabo. Res se je gospodarska ekipa zadnje dni ukvarjala predvsem s socialnimi problemi, povezanimi z kruto boleznijo. A v ozadju je vedno Damoklejev meč zunanjih in notranjih dolgov, ki se jih Argentina ne more rešiti. Koronavirus pomeni tudi zrušenje svetovnega gospodarstva. Vse borze po svetu padajo, kot ne poznamo od velikih kriz prejšnjega stoletja. Argentina ni izvzeta. Nasprotno: je ena najbolj prizadetih držav. Cena argentinskih bonov je padla v podzemlje, deželno tveganje pa že preseglo vse rekorde in doseglo 3600 točk.

Vendar to stanje vzbuja lučko upanja vladnih ekonomistov. Pogajanja z zunanjimi upniki so prestavili na poznejši čas. Obenem upajo, da bo svetovna kriza omajala položaje bančnikov, da bodo bolj sprejemljivi za argentinske ponudbe ali zahteve. Ko se vse podira, je vsak dodatni kamenček lahko važen. Je to upanje stvarno ali so le pobožne želje? V kratkem bomo videli. Je pa še drug problem: država ima tudi ogromne domače dolgove v pesih. Te dni zapadejo notranji boni v višini 512.000 milijonov pesov. Minister predlaga presnovo celote tega dolga. To je potrebno predvsem zaradi blaznega tiskanja denarja brez podlage. Kar so rekli, da ne bodo storili, danes izvajajo s polno paro. Kako bo to odjeknilo pri inflaciji, ki se je nekoliko unesla?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 8

Nekaj se kuha

Vlada se nahaja v izredno težkem položaju. Vsem ogromnim domačim težavam, ki prizadevajo normalen razvoj družbe in življenja, se je sedaj pridružil zapleten mednarodni položaj, ko ves sveti trpi posledice pandemije koronavirusa. Res je v Argentini doslej število okuženih majhno (19 ko to pišem - v Sloveniji jih je v istem trenutku 34). A težave se kažejo predvsem v gospodarskih posledicah v svetovni ekonomiji. Padec največjih borz, cena petroleja, zaviranje proizvodnje … Vse to vpliva na pogajanja, ki jih Argentina komaj pričenja z upniki v zadevi z zunanjega dolga.

Svet se je to pot res »zrušil na nas«, kot je za časa še prejšnjega mandata opravičevala vladne težave Cristina Kirchner. Vendar je glavna težava še vedno domači položaj, ki prizadeva prebivalstvo, pa tudi vladne poizkuse, da bi delovanje usmerili na neko pozitivno pot. Večkrat smo že omenili, da zunanji upniki postavljajo kot pogoj za ureditev dolga, da jim Argentina predstavi stvaren in vreden gospodarski program. Te dni je predsednik z dekretom poveril gospodarskega ministra, da uredi vprašanje 70.000 milijonov dolarjev tega dolga, ki zapade v bližnji prihodnosti. Ta pogajanja so se neformalno že začela. Vendar gospodarska ekipa doslej še ni objavila načrta, niti pokazala upnikom, kako bo uredila domače račune in zagotovila, da bo po treh letih »odmora« in znatnega odpusta dolga, bila v stanju vrednega odplačevanja svojih obveznosti. Vse visi v zraku.

Pred novimi spopadi? Vprašamo se: načrta nočejo pokazati, ali načrta sploh ni? Stvarni opazovalci se bolj nagibajo k tej drugi varianti. Položaj je tako zavožen, da ne najdejo neke prave poti, kako urediti državne račune. Tukaj se pojavi vprašanje, kako je sploh mogoče, da se borijo za oblast, in šele potem, ko jo dosežejo, začnejo premišljevati, kaj bodo naredili. A v Argentini je vedno tako. Druga točka pa je, da je toliko notranjih mnenj in trenj v vladi sami, da je skoraj nemogoče soglašati v težkih vprašanjih, s katerimi se sooča. Predsednik pa niha enkrat na eno (svojo) stran, drugič na drugo (Cristinino). En dan se navdušuje za dialog, potem pa grozi s totalno vojno. Nekaj takega smo te dni lahko zasledili v razmerju s kmeti.

Ko je nastopil, je Alberto med drugim izjavil, da bo »polje strateški družabnik« vlade v obnovitvenem delovanju. Potem je takoj za kakih 9% zvišal davke na izvoz soje, ki jih je Macri znatno znižal v teku svojega mandata. Alberto jih je znova postavil na 30%. V Argentini se nam je ta položaj zdi skoraj normalen; a v svetu malokdo razume pojav. Davek na izvoz? Te dni je predsednik znova zvišal davčne obveznosti na izvoz soje za dodatne tri točke. S tem dejansko, če iz pristanišča odpeljejo tri ladje tega pridelka, si eno prilasti država. Kmetje delajo, država kasira. Dialog s »strateškim družabnikom« je padel v pozabo. Kljub prošnjam in zahtevam je predsednik podpisal zadevni dekret. Podpisal je vojno napoved. Čudno, še pred kratkim je ob vprašanju razmerja s kmeti izjavil: »Jaz sem se veliko naučil leta 2008. Ne moremo storiti dvakrat iste napake«. Kaže, da ni tako. Kmetje mu odgovarjajo: »Gospod predsednik, vaša plača ni odvisna od suše, ali povodenj, ali toče, ali raznih zajedavcev …«

Reakcija kmečkih organizacij je bila ostra. Res je vodstvo skušalo ohraniti mir in dialog, a baza (predvsem mali kmetje in kmečke zadruge) je zahtevala, da se napove stavka. In tako se je zgodilo. Za prve štiri dni tega tedna so ukinili prodajo poljskih pridelkov. Ni bilo manifestacij, ni bilo cestnih blokad, a stavka je jasno pokazala, da razmerje ne gre po pravi poti. Seveda je temu sledila tudi reakcija v vladi, oziroma v tistem delu vlade, ki sovraži kmete še izza časa prejšnjih spopadov in celo zahteva agrarno reformo. Omembe o »nestrpnosti« so bile na dnevnem redu. Senator Oscar Parilli je izjavil, da si šteje v čast, da so prav kmetje tisti, »ki so se nam prvi uprli«. Socialni voditelj (in baje papežev prijatelj) Juan Grabois pa je menil, da je to »izredna priložnost«, da »pometemo s temi zajedavci«.

Znova ta blaženi »plevel« in še kaj. Starejši se gotovo še spominjajo spopada med vlado in kmeti leta 2008. Tedaj je bil davek na izvoz soje 35%, vlada pa ga je hotela še povečati. Čeprav je ta dejavnost pomenila temelj državne ekonomije, je predsednica Cristina sojo označila kot »plevel«. Vlada je takrat izgubila vojno, ko je zadevni osnutek poslala v parlament (v prepričanju, da bo potrjen in kmetje premagani). Zataknilo se je v senatu, ko je podpredsednik Cobos izenačeno glasovanje v senatu odločil proti vladi s svojim »ne pozitivnim« glasom.

Sicer tudi v kmečkih vrstah ni enakega mnenja. Mnogi smatrajo, da bi bilo treba nekoliko počakati. Nahajamo se še v prvih sto »medenih« dneh. Opozicija, ki je leta 2008 strumno podpirala kmete, se drži ob strani, ker bi nova vojna res lahko grobo prizadela že tako zapleten položaj države. Na splošno prevladuje mnenje, da bo Alberto, po teh prvih praskah, obnovil dialog s kmeti. Vendar nekaj je jasno: tisti trije odstotki davka na izvoz bodo ostali. Vlada namreč ne ve, kje bi še nabrala kak denar.

Ta potreba po denarnih sredstvih pa je predsednika zapeljala, da je močno prizadel tudi gospodarski položaj prestolnega mesta, ki je v rokah opozicije. Šef mestne vlade je Rodríguez Larreta tudi skuša obdržati mirno razmerje s predsednikom in peronizmom, obenem ko se zanima, kako bi prevzel vodstvo opozicije, če to ne uspe Macriju. Alberto je z drugim dekretom znižal vsoto denarja, ki ga mesto prejema iz federalnega sklada. Kar 35.000 milijonov pesov je znižal državni prispevek. To bo bistveno prizadelo javna dela v mestu, ki slavi kot najbolj urejeno in napredno območje v državi.

Težave na področju investicij pa prizadevajo tudi ogromna petrolejska ležišča Vaca Muerta, ki so med največjimi na svetu. Macri si je razvoj tega projekta zastavil kot enega glavnih ciljev svojega vladanja. Po spremembi vlade je vse skupaj nekam zastalo. Namen, da delovanje obnovijo, je v vladi jasen. Primanjkuje pa velikih denarnih sredstev, ki so potrebna za posebno izkoriščanje (shale). Ta projekt so omenjali tudi upnikom, kot zagotovilo uspeha za novi gospodarski program. A investicij ni in padec cene petroleja, kot posledica koronavirusa, je postavil pod vprašaj tudi to dejavnost.

Nov napad na sodstvo. Omenili smo že, da je verjetno v dogovoru med Cristino in Albertom ena glavnih točk namen, da jo reši sodnih težav. To se pripravlja in izvaja počasi. Doslej so bili iz preventivnih zaporov izpuščeni skoraj že vsi bivši funkcionarji kirchneristične vlade, obtoženi korupcije. Eden zadnjih, a najbolj vidnih, je bil Julio De Vido, pravi organizator delovanja te roparske družbe. Njegove izjave o sodstvu v primerih korupcije (in možnosti maščevanja) vzbujajo srd a obenem strah.

Namen skrajnega kirchnerizma namreč ni samo doseči oprostitev obtoženih. Zadnji cilj je »kolonizacija« sodne ustanove in po njej obvladanje družbe in življenja. To koga spominja na primer Venezuele? Zakonski osnutek, ki ga je peronizem predstavil v senatu in predvideva zvezni poseg v sodstvo v provinci Jujuy, je le preizkusni balon, kako se to lahko obnese. Oprostitev socialne voditeljice Milagro Sala je le eden izmed ciljev tega posega, katerega izid še ni znan. Omenjena ženska ima kar lepo količino masla na glavi.

V isti zadevi se že govori o vladnem namenu, da poveča število članov Vrhovnega sodišča. To bi bil zelo enostaven način, da si vlada zagotovi dosego ciljev nekaznovanosti vseh zapletenih v korupcijo. Ponovimo: sodni postopki proti bivšim funkcionarjem niso nikakršno »politično preganjanje«. Dokazov ropanja in lastitve državnega denarja je dovolj, celo preveč. V vsaki normalni državi, bi bili vsi že obsojeni in zaprti. Je treba ponovno povedati, da Argentina ni normalna država? Nekaj se kuha tudi na tem področju.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 7

Novo leto, nova vprašanja

S  prvim marcem smo v Argentini začeli novo formalno obdobje političnega leta. S tem datumom namreč začne delovati parlament v rednem zasedanju. Otvoritev je vedno svečana. Predsednik obišče kongresno palačo in na skupno zasedanje obeh zbornic naslovi svoj govor. V njem običajno pokaže na opravljeno delo, predstavi stanje države in družbe ter napove vladne načrte za leto, ki je pred nami. To je tradicija, ki je sicer do ustavne reforme leta1994 potekala na 1. maj. Ta datum je prišel v veljavo z ustavo leta 1853, ko so iz daljnih provinc poslanci in senatorji prihajali v prestolnico še na konjih ali vozovih in so bile težave bistveno drugačne kot dandanes.

Nastop predsednika vedno vzbudi radovednost in zanimanje. Toliko bolj v sedanjem položaju, ko mnogi dvomijo, kdo da je predsednik: Alberto ali Cristina. Formalno je brez dvoma predsednik Alberto Fernández. Stvarno je Argentina kot avtomobil z dvema volanoma in pravo vprašanje je le, kdo ima večjo moč in več oblasti. To smo jasno videli ob prihodu predsednika v kongresno palačo. Sprejela ga je podpredsednica in zanimiv je bil njen obraz, napete poteze in jezne kretnje. Naj so potem prijatelji in sovražniki vsak po svoje razlagali pogovor, naj so strokovnjaki, ki berejo besede z ustnic dokazovali, kaj da sta govorila, jasno je, da razmerje ni najboljše. Kakšno bo politično leto v senci teh dejstev je seveda veliko vprašanje.

Ko besede malo povedo. Predsednik je govoril uro in dvajset minut. Kritično je obžaloval »podedovani položaj«, ki z proizvodno krizo in zunanjimi dolgovi duši normalni razvoj države. Omenjal je zunanji dolg in nakazoval smer, po kateri bo vlada skušala rešiti težke probleme. Ni pa govoril o številkah. Ne o »političnih pripornikih« in niti enkrat ni imenoval podpredsednice. Kar zadeva mednarodne politike ni bil konkreten, kot še v mnogih drugih primerih ne. Ni omenil Venezuele, ki je ena težkih in velikih neznank, kam se bomo obrnili. Napovedal pa je dve važni in težki točki, ki bosta središče zanimanja in delovanja v tem letu: sodna reforma in uzakonitev splava. Ena in druga tema sta središče polemike, ki globoko loči politično in družbeno življenje.

Poglejmo najprej vprašanje sodstva. Nikdar v Argentini sodna ustanova ni bila popolnoma neodvisna, kot to določa ustava. Vedno je politika (posamezne vlade) imela direkten ali vsaj indirekten vpliv na sodne odločitve. Gotovo se je najbolj kritično obdobje začelo pod vlado predsednika Menema. On je za sabo pustil pravo ruševino pravice. Žalostno slaven je primer »Corachove servietke«: tedanji notranji minister Carlos Corach je kar na papirnati prtiček napisal imena kandidatov, ki jih je potem senat potrdil za sodnike (med njimi je bil tudi potem slavni in sedaj že umrli Claudio Bonadío).

Široka reforma, ki jo je napovedal predsednik, je prava neznanka. Namen, da bodo sedanjih 12 »federalnih sodišč« povezali s kazenskimi in ustanovili 30 »narodnih sodišč« je tako nejasen, da res nihče ne ve kaj bo iz tega nastalo«. To dejstvo, povezano s pokojninsko reformo sodnikov, lahko povzroči, da celotna sodna ustanova pride pod vpliv vlade, oziroma kirchnerizma. Na žalost se počasi izvaja to, kar so mnogi opazovalci omenjali in napovedovali. Dogovor med Albertom in Cristino vsebuje temeljni pogoj, da je on predsednik, a obvezan, da njo reši vseh sodnih težav, ki kot Damoklejev meč visijo nad njeno glavo. En način, da to izvede je, da na čelo sodišč postavi sodnike, ki bodo »prijazni« do bivše predsednice. Reforma, ki jo napoveduje, je verjetno najbolj varna pot do tega cilja.

Ko že govorimo o Cristini: skoraj nihče ni verjel, da bo kdaj »sedela« v ječi. Ona je v mnogih pogledih kot Menem. Ta ni prišel v ječo, ker je nenehno užival parlamentarno nedotakljivost. Večina obtožb pa nikdar ni prišla do dokončne obsodbe, druga za drugo so zapadle zaradi časovne oddaljenosti. A Cristina noče, da jo čas reši sodnih težav. Hoče, da sodišča proglasijo, da je nedolžna. V to smer vodi Albertova sodna reforma.

Omenimo pa še, da je v senatu predložen osnutek, naj vlada intervenira sodno ustanovo province Jujuy. To bi pomenilo da, za čas posega, zvezni komisar lahko zamenja sodnike, posega v organizacijo sodišč in odloča o poteku sodb. Preveč jasno je, da bi bil edini cilj tega posega doseči svobodo polemične in skrajne socialne voditeljice Milagro Sala. Ni jasno, kam se bo v tej zadevi obrnil Alberto in kakšen bo končni izid.

Kaj pa splav? Pred dvema letoma je tedanji predsednik Macri sprožil parlamentarno debato o tem vprašanju. To je storil kljub temu, da je potem izjavil, da je odločno proti. Zatrjujejo, da je upal, da mu bo ta korak prinesel kako volilno korist. Seveda se je uštel. Vprašanje pa je globoko razklalo družbo, ki se je opredelila med »zelene rute« (pristaši splava) in »sinje rute« (nasprotniki). Javni shodi so uokvirili debato, ki se je iz parlamenta razlila na ulico. Usoda zakonskega osnutka pa je šla svojo pot. Splav je bil prepričljivo potrjen v poslanski zbornici, a zavrnjen v senatu.

Lansko je bilo volilno leto in nobena stranka se ni hotela vplesti v novo debato okoli te točke. Poslanci in senatorji so bili zaposleni s kampanjo in parlament skoraj ni deloval. To je v Argentini že običaj. Sedaj je Alberto napovedal, da bo v obravnavo poslal nov osnutek. Debata se je že začela. Do izraza znova prihajajo ogromni razhodi med pristaši in nasprotniki. V polemiko je posegla tudi Cerkev. Med drugim je msgr. Victor Fernández, nadškof iz mesta La Plata, (prestolnica province Buenos Aires) na twiterju (Twitter - slovensko Čivkač) objavil ostro oznako o predsedniku: »Boli me, da se najprej navaja besede papeža Frančiška, potem pa se govori o hinavstvu, ko se nanaša na tiste, ki branijo življenje od spočetja.« Nadškof je sicer potem ta čivk zbrisal, a njegove besede so močno odmevale v medijih.

Kako opazovalci označujejo razvoj tega zakonskega osnutka v parlamentu?  Ni dvoma, da bo v poslanski zbornici potrjen še bolj jasno kot pred dvema letoma. Senat pa je še neznanka in nikakor ni jasno, kam se bodo obrnili predstavniki provinc. Predvsem severne province, ki so zgodovinsko bolj tradicionalistične, bodo odločilne v tej borbi.

Bankovec je prispodoba. Bralci se lahko upravičeno sprašujejo, zakaj je odprava bankovca za pet pesov tako važna, da o njen pišemo v teh vrsticah. Zdi se mi, da je na nek način prispodoba, ki kaže na nesmiselno upravljanje in žalostno usodo argentinskega razvoja. Ob koncu lanskega leta je denarna oblast (Centralna banka) odločila, naj se 31. januarja zaključi obdobje  veljavnosti omenjenega bankovca. Nadomesti naj ga kovanec za isto vrednost. To bi moral biti normalen postopek - a smo v Argentini. Kovancev skoraj še ni bilo na trgu in trgovine imajo velike težave z drobižem. Trgovska zbornica je zato utemeljeno prosila, naj monetarna oblast podaljša veljavnost bankovca za šest mesecev. Centralna banka je temu ugodila, a samo za en mesec, do 28. februarja. Niso je brigale dodatne prošnje, ne utemeljevanje, ne dokazovanje. Kot vedno, kadar o kaki zadevi odločajo take ali drugačne vlade: »Mi smo edini ki vemo, edini ki odločamo«. Pri tem je ostalo.

Sedaj povsod primanjkuje tistih blaženih pet pesov. Vendar se to pomanjkanje niti preveč ne pozna. Zakaj? Trgovci so enostavno prilagodili cene tako, da so jih »zaokrožili«, seveda navzgor. Prizadeti odjemalci, »uboga gmajna«, ki nenehno trpijo porast cen, bodo sedaj opeharjeni še za dodatnih, sicer skoraj že ničvrednih, pet pesov.

A to ni vse. Zgodovina tega bankovca je na nek način, tudi prispodoba države. Na denarnem trgu se je (s podobo osvoboditelja, generala San Martina in prizorom njegovega srečanja s čilenskim O'Higginsom) pojavil leta 1992. Takrat smo za pet pesov lahko kupili 5,2 kilograma kruha, ali pa 9 kilogramov sladkorja. Danes z novim kovancem iste vrednosti lahko dobimo le 50 gramov kruha ali pa 110 gramov sladkorja. Tako v Argentini mine slava sveta …

Tone Mizerit