Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 7

Novo leto, nova vprašanja

S  prvim marcem smo v Argentini začeli novo formalno obdobje političnega leta. S tem datumom namreč začne delovati parlament v rednem zasedanju. Otvoritev je vedno svečana. Predsednik obišče kongresno palačo in na skupno zasedanje obeh zbornic naslovi svoj govor. V njem običajno pokaže na opravljeno delo, predstavi stanje države in družbe ter napove vladne načrte za leto, ki je pred nami. To je tradicija, ki je sicer do ustavne reforme leta1994 potekala na 1. maj. Ta datum je prišel v veljavo z ustavo leta 1853, ko so iz daljnih provinc poslanci in senatorji prihajali v prestolnico še na konjih ali vozovih in so bile težave bistveno drugačne kot dandanes.

Nastop predsednika vedno vzbudi radovednost in zanimanje. Toliko bolj v sedanjem položaju, ko mnogi dvomijo, kdo da je predsednik: Alberto ali Cristina. Formalno je brez dvoma predsednik Alberto Fernández. Stvarno je Argentina kot avtomobil z dvema volanoma in pravo vprašanje je le, kdo ima večjo moč in več oblasti. To smo jasno videli ob prihodu predsednika v kongresno palačo. Sprejela ga je podpredsednica in zanimiv je bil njen obraz, napete poteze in jezne kretnje. Naj so potem prijatelji in sovražniki vsak po svoje razlagali pogovor, naj so strokovnjaki, ki berejo besede z ustnic dokazovali, kaj da sta govorila, jasno je, da razmerje ni najboljše. Kakšno bo politično leto v senci teh dejstev je seveda veliko vprašanje.

Ko besede malo povedo. Predsednik je govoril uro in dvajset minut. Kritično je obžaloval »podedovani položaj«, ki z proizvodno krizo in zunanjimi dolgovi duši normalni razvoj države. Omenjal je zunanji dolg in nakazoval smer, po kateri bo vlada skušala rešiti težke probleme. Ni pa govoril o številkah. Ne o »političnih pripornikih« in niti enkrat ni imenoval podpredsednice. Kar zadeva mednarodne politike ni bil konkreten, kot še v mnogih drugih primerih ne. Ni omenil Venezuele, ki je ena težkih in velikih neznank, kam se bomo obrnili. Napovedal pa je dve važni in težki točki, ki bosta središče zanimanja in delovanja v tem letu: sodna reforma in uzakonitev splava. Ena in druga tema sta središče polemike, ki globoko loči politično in družbeno življenje.

Poglejmo najprej vprašanje sodstva. Nikdar v Argentini sodna ustanova ni bila popolnoma neodvisna, kot to določa ustava. Vedno je politika (posamezne vlade) imela direkten ali vsaj indirekten vpliv na sodne odločitve. Gotovo se je najbolj kritično obdobje začelo pod vlado predsednika Menema. On je za sabo pustil pravo ruševino pravice. Žalostno slaven je primer »Corachove servietke«: tedanji notranji minister Carlos Corach je kar na papirnati prtiček napisal imena kandidatov, ki jih je potem senat potrdil za sodnike (med njimi je bil tudi potem slavni in sedaj že umrli Claudio Bonadío).

Široka reforma, ki jo je napovedal predsednik, je prava neznanka. Namen, da bodo sedanjih 12 »federalnih sodišč« povezali s kazenskimi in ustanovili 30 »narodnih sodišč« je tako nejasen, da res nihče ne ve kaj bo iz tega nastalo«. To dejstvo, povezano s pokojninsko reformo sodnikov, lahko povzroči, da celotna sodna ustanova pride pod vpliv vlade, oziroma kirchnerizma. Na žalost se počasi izvaja to, kar so mnogi opazovalci omenjali in napovedovali. Dogovor med Albertom in Cristino vsebuje temeljni pogoj, da je on predsednik, a obvezan, da njo reši vseh sodnih težav, ki kot Damoklejev meč visijo nad njeno glavo. En način, da to izvede je, da na čelo sodišč postavi sodnike, ki bodo »prijazni« do bivše predsednice. Reforma, ki jo napoveduje, je verjetno najbolj varna pot do tega cilja.

Ko že govorimo o Cristini: skoraj nihče ni verjel, da bo kdaj »sedela« v ječi. Ona je v mnogih pogledih kot Menem. Ta ni prišel v ječo, ker je nenehno užival parlamentarno nedotakljivost. Večina obtožb pa nikdar ni prišla do dokončne obsodbe, druga za drugo so zapadle zaradi časovne oddaljenosti. A Cristina noče, da jo čas reši sodnih težav. Hoče, da sodišča proglasijo, da je nedolžna. V to smer vodi Albertova sodna reforma.

Omenimo pa še, da je v senatu predložen osnutek, naj vlada intervenira sodno ustanovo province Jujuy. To bi pomenilo da, za čas posega, zvezni komisar lahko zamenja sodnike, posega v organizacijo sodišč in odloča o poteku sodb. Preveč jasno je, da bi bil edini cilj tega posega doseči svobodo polemične in skrajne socialne voditeljice Milagro Sala. Ni jasno, kam se bo v tej zadevi obrnil Alberto in kakšen bo končni izid.

Kaj pa splav? Pred dvema letoma je tedanji predsednik Macri sprožil parlamentarno debato o tem vprašanju. To je storil kljub temu, da je potem izjavil, da je odločno proti. Zatrjujejo, da je upal, da mu bo ta korak prinesel kako volilno korist. Seveda se je uštel. Vprašanje pa je globoko razklalo družbo, ki se je opredelila med »zelene rute« (pristaši splava) in »sinje rute« (nasprotniki). Javni shodi so uokvirili debato, ki se je iz parlamenta razlila na ulico. Usoda zakonskega osnutka pa je šla svojo pot. Splav je bil prepričljivo potrjen v poslanski zbornici, a zavrnjen v senatu.

Lansko je bilo volilno leto in nobena stranka se ni hotela vplesti v novo debato okoli te točke. Poslanci in senatorji so bili zaposleni s kampanjo in parlament skoraj ni deloval. To je v Argentini že običaj. Sedaj je Alberto napovedal, da bo v obravnavo poslal nov osnutek. Debata se je že začela. Do izraza znova prihajajo ogromni razhodi med pristaši in nasprotniki. V polemiko je posegla tudi Cerkev. Med drugim je msgr. Victor Fernández, nadškof iz mesta La Plata, (prestolnica province Buenos Aires) na twiterju (Twitter - slovensko Čivkač) objavil ostro oznako o predsedniku: »Boli me, da se najprej navaja besede papeža Frančiška, potem pa se govori o hinavstvu, ko se nanaša na tiste, ki branijo življenje od spočetja.« Nadškof je sicer potem ta čivk zbrisal, a njegove besede so močno odmevale v medijih.

Kako opazovalci označujejo razvoj tega zakonskega osnutka v parlamentu?  Ni dvoma, da bo v poslanski zbornici potrjen še bolj jasno kot pred dvema letoma. Senat pa je še neznanka in nikakor ni jasno, kam se bodo obrnili predstavniki provinc. Predvsem severne province, ki so zgodovinsko bolj tradicionalistične, bodo odločilne v tej borbi.

Bankovec je prispodoba. Bralci se lahko upravičeno sprašujejo, zakaj je odprava bankovca za pet pesov tako važna, da o njen pišemo v teh vrsticah. Zdi se mi, da je na nek način prispodoba, ki kaže na nesmiselno upravljanje in žalostno usodo argentinskega razvoja. Ob koncu lanskega leta je denarna oblast (Centralna banka) odločila, naj se 31. januarja zaključi obdobje  veljavnosti omenjenega bankovca. Nadomesti naj ga kovanec za isto vrednost. To bi moral biti normalen postopek - a smo v Argentini. Kovancev skoraj še ni bilo na trgu in trgovine imajo velike težave z drobižem. Trgovska zbornica je zato utemeljeno prosila, naj monetarna oblast podaljša veljavnost bankovca za šest mesecev. Centralna banka je temu ugodila, a samo za en mesec, do 28. februarja. Niso je brigale dodatne prošnje, ne utemeljevanje, ne dokazovanje. Kot vedno, kadar o kaki zadevi odločajo take ali drugačne vlade: »Mi smo edini ki vemo, edini ki odločamo«. Pri tem je ostalo.

Sedaj povsod primanjkuje tistih blaženih pet pesov. Vendar se to pomanjkanje niti preveč ne pozna. Zakaj? Trgovci so enostavno prilagodili cene tako, da so jih »zaokrožili«, seveda navzgor. Prizadeti odjemalci, »uboga gmajna«, ki nenehno trpijo porast cen, bodo sedaj opeharjeni še za dodatnih, sicer skoraj že ničvrednih, pet pesov.

A to ni vse. Zgodovina tega bankovca je na nek način, tudi prispodoba države. Na denarnem trgu se je (s podobo osvoboditelja, generala San Martina in prizorom njegovega srečanja s čilenskim O'Higginsom) pojavil leta 1992. Takrat smo za pet pesov lahko kupili 5,2 kilograma kruha, ali pa 9 kilogramov sladkorja. Danes z novim kovancem iste vrednosti lahko dobimo le 50 gramov kruha ali pa 110 gramov sladkorja. Tako v Argentini mine slava sveta …

Tone Mizerit