Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 8

Nekaj se kuha

Vlada se nahaja v izredno težkem položaju. Vsem ogromnim domačim težavam, ki prizadevajo normalen razvoj družbe in življenja, se je sedaj pridružil zapleten mednarodni položaj, ko ves sveti trpi posledice pandemije koronavirusa. Res je v Argentini doslej število okuženih majhno (19 ko to pišem - v Sloveniji jih je v istem trenutku 34). A težave se kažejo predvsem v gospodarskih posledicah v svetovni ekonomiji. Padec največjih borz, cena petroleja, zaviranje proizvodnje … Vse to vpliva na pogajanja, ki jih Argentina komaj pričenja z upniki v zadevi z zunanjega dolga.

Svet se je to pot res »zrušil na nas«, kot je za časa še prejšnjega mandata opravičevala vladne težave Cristina Kirchner. Vendar je glavna težava še vedno domači položaj, ki prizadeva prebivalstvo, pa tudi vladne poizkuse, da bi delovanje usmerili na neko pozitivno pot. Večkrat smo že omenili, da zunanji upniki postavljajo kot pogoj za ureditev dolga, da jim Argentina predstavi stvaren in vreden gospodarski program. Te dni je predsednik z dekretom poveril gospodarskega ministra, da uredi vprašanje 70.000 milijonov dolarjev tega dolga, ki zapade v bližnji prihodnosti. Ta pogajanja so se neformalno že začela. Vendar gospodarska ekipa doslej še ni objavila načrta, niti pokazala upnikom, kako bo uredila domače račune in zagotovila, da bo po treh letih »odmora« in znatnega odpusta dolga, bila v stanju vrednega odplačevanja svojih obveznosti. Vse visi v zraku.

Pred novimi spopadi? Vprašamo se: načrta nočejo pokazati, ali načrta sploh ni? Stvarni opazovalci se bolj nagibajo k tej drugi varianti. Položaj je tako zavožen, da ne najdejo neke prave poti, kako urediti državne račune. Tukaj se pojavi vprašanje, kako je sploh mogoče, da se borijo za oblast, in šele potem, ko jo dosežejo, začnejo premišljevati, kaj bodo naredili. A v Argentini je vedno tako. Druga točka pa je, da je toliko notranjih mnenj in trenj v vladi sami, da je skoraj nemogoče soglašati v težkih vprašanjih, s katerimi se sooča. Predsednik pa niha enkrat na eno (svojo) stran, drugič na drugo (Cristinino). En dan se navdušuje za dialog, potem pa grozi s totalno vojno. Nekaj takega smo te dni lahko zasledili v razmerju s kmeti.

Ko je nastopil, je Alberto med drugim izjavil, da bo »polje strateški družabnik« vlade v obnovitvenem delovanju. Potem je takoj za kakih 9% zvišal davke na izvoz soje, ki jih je Macri znatno znižal v teku svojega mandata. Alberto jih je znova postavil na 30%. V Argentini se nam je ta položaj zdi skoraj normalen; a v svetu malokdo razume pojav. Davek na izvoz? Te dni je predsednik znova zvišal davčne obveznosti na izvoz soje za dodatne tri točke. S tem dejansko, če iz pristanišča odpeljejo tri ladje tega pridelka, si eno prilasti država. Kmetje delajo, država kasira. Dialog s »strateškim družabnikom« je padel v pozabo. Kljub prošnjam in zahtevam je predsednik podpisal zadevni dekret. Podpisal je vojno napoved. Čudno, še pred kratkim je ob vprašanju razmerja s kmeti izjavil: »Jaz sem se veliko naučil leta 2008. Ne moremo storiti dvakrat iste napake«. Kaže, da ni tako. Kmetje mu odgovarjajo: »Gospod predsednik, vaša plača ni odvisna od suše, ali povodenj, ali toče, ali raznih zajedavcev …«

Reakcija kmečkih organizacij je bila ostra. Res je vodstvo skušalo ohraniti mir in dialog, a baza (predvsem mali kmetje in kmečke zadruge) je zahtevala, da se napove stavka. In tako se je zgodilo. Za prve štiri dni tega tedna so ukinili prodajo poljskih pridelkov. Ni bilo manifestacij, ni bilo cestnih blokad, a stavka je jasno pokazala, da razmerje ne gre po pravi poti. Seveda je temu sledila tudi reakcija v vladi, oziroma v tistem delu vlade, ki sovraži kmete še izza časa prejšnjih spopadov in celo zahteva agrarno reformo. Omembe o »nestrpnosti« so bile na dnevnem redu. Senator Oscar Parilli je izjavil, da si šteje v čast, da so prav kmetje tisti, »ki so se nam prvi uprli«. Socialni voditelj (in baje papežev prijatelj) Juan Grabois pa je menil, da je to »izredna priložnost«, da »pometemo s temi zajedavci«.

Znova ta blaženi »plevel« in še kaj. Starejši se gotovo še spominjajo spopada med vlado in kmeti leta 2008. Tedaj je bil davek na izvoz soje 35%, vlada pa ga je hotela še povečati. Čeprav je ta dejavnost pomenila temelj državne ekonomije, je predsednica Cristina sojo označila kot »plevel«. Vlada je takrat izgubila vojno, ko je zadevni osnutek poslala v parlament (v prepričanju, da bo potrjen in kmetje premagani). Zataknilo se je v senatu, ko je podpredsednik Cobos izenačeno glasovanje v senatu odločil proti vladi s svojim »ne pozitivnim« glasom.

Sicer tudi v kmečkih vrstah ni enakega mnenja. Mnogi smatrajo, da bi bilo treba nekoliko počakati. Nahajamo se še v prvih sto »medenih« dneh. Opozicija, ki je leta 2008 strumno podpirala kmete, se drži ob strani, ker bi nova vojna res lahko grobo prizadela že tako zapleten položaj države. Na splošno prevladuje mnenje, da bo Alberto, po teh prvih praskah, obnovil dialog s kmeti. Vendar nekaj je jasno: tisti trije odstotki davka na izvoz bodo ostali. Vlada namreč ne ve, kje bi še nabrala kak denar.

Ta potreba po denarnih sredstvih pa je predsednika zapeljala, da je močno prizadel tudi gospodarski položaj prestolnega mesta, ki je v rokah opozicije. Šef mestne vlade je Rodríguez Larreta tudi skuša obdržati mirno razmerje s predsednikom in peronizmom, obenem ko se zanima, kako bi prevzel vodstvo opozicije, če to ne uspe Macriju. Alberto je z drugim dekretom znižal vsoto denarja, ki ga mesto prejema iz federalnega sklada. Kar 35.000 milijonov pesov je znižal državni prispevek. To bo bistveno prizadelo javna dela v mestu, ki slavi kot najbolj urejeno in napredno območje v državi.

Težave na področju investicij pa prizadevajo tudi ogromna petrolejska ležišča Vaca Muerta, ki so med največjimi na svetu. Macri si je razvoj tega projekta zastavil kot enega glavnih ciljev svojega vladanja. Po spremembi vlade je vse skupaj nekam zastalo. Namen, da delovanje obnovijo, je v vladi jasen. Primanjkuje pa velikih denarnih sredstev, ki so potrebna za posebno izkoriščanje (shale). Ta projekt so omenjali tudi upnikom, kot zagotovilo uspeha za novi gospodarski program. A investicij ni in padec cene petroleja, kot posledica koronavirusa, je postavil pod vprašaj tudi to dejavnost.

Nov napad na sodstvo. Omenili smo že, da je verjetno v dogovoru med Cristino in Albertom ena glavnih točk namen, da jo reši sodnih težav. To se pripravlja in izvaja počasi. Doslej so bili iz preventivnih zaporov izpuščeni skoraj že vsi bivši funkcionarji kirchneristične vlade, obtoženi korupcije. Eden zadnjih, a najbolj vidnih, je bil Julio De Vido, pravi organizator delovanja te roparske družbe. Njegove izjave o sodstvu v primerih korupcije (in možnosti maščevanja) vzbujajo srd a obenem strah.

Namen skrajnega kirchnerizma namreč ni samo doseči oprostitev obtoženih. Zadnji cilj je »kolonizacija« sodne ustanove in po njej obvladanje družbe in življenja. To koga spominja na primer Venezuele? Zakonski osnutek, ki ga je peronizem predstavil v senatu in predvideva zvezni poseg v sodstvo v provinci Jujuy, je le preizkusni balon, kako se to lahko obnese. Oprostitev socialne voditeljice Milagro Sala je le eden izmed ciljev tega posega, katerega izid še ni znan. Omenjena ženska ima kar lepo količino masla na glavi.

V isti zadevi se že govori o vladnem namenu, da poveča število članov Vrhovnega sodišča. To bi bil zelo enostaven način, da si vlada zagotovi dosego ciljev nekaznovanosti vseh zapletenih v korupcijo. Ponovimo: sodni postopki proti bivšim funkcionarjem niso nikakršno »politično preganjanje«. Dokazov ropanja in lastitve državnega denarja je dovolj, celo preveč. V vsaki normalni državi, bi bili vsi že obsojeni in zaprti. Je treba ponovno povedati, da Argentina ni normalna država? Nekaj se kuha tudi na tem področju.

Tone Mizerit