Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9a

Groza in strah

Skoraj neverjetno se nam zdi, kako se je nenadoma vse spremenilo. Življenje, kot smo ga poznali in si drugačnega skoraj nismo mogli predstavljati, se je bistveno spremenilo. Pandemija koronavirusa, ali COVID-19, kot jo imenujejo znanstveniki, je postavila delovanje sveta na glavo in zdrobila v prah ošabnost in prezir sodobnega človeka. Razširjena po vsem svetu je ta moderna kuga postavila mejnik, ki bo v prihodnje pomenil globoko ločitev.

Argentina ni izvzeta iz tega položaja. V začetku nejeverna, se je hitro znašla v stvarnosti, da je svet en sam, da razdalje niso več odločilni dejavnik in da je nevarnost pred nami ter da bolezen in smrt trkata na vrata tudi pod Južnim križem. Skoraj ne morem verjeti, da je minister za zdravje Gonzalez García (vojvoda v boju za uzakonitev splava), mirno trdil, da bo bolezen k nam prišla šele v južni zimi. Danes, sreda 25. marca, imamo že 387 okuženih in 6 mrtvih. Nekateri se tolažijo, češ, kaj je to v primerjavi z Italijo ali Španijo. A nobena primerjava ni na mestu. Pri nas se šele začenja in upajmo, da so se oblasti kaj naučile ob položaju evropskih držav, kjer je vse le brezup in smrt.

Kaj nas lahko čaka. Ko je virus že pristal na bregu Srebrne reke, so se na ministrstvu za zdravje zresnili. Stvarno so pripravili tajni dokument z analizo položaja in predvideli, kaj se pri nas lahko zgodi, ko se bo virus razpasel. To poročilo je dobil v roke predsednik. Ko ga je Alberto Fernández prebral, je še isti dan podpisal dekret splošne karentene. Vsi državljani morajo ostati doma, seveda z nujno potrebnimi izjemami. Prvi rok izolacije je bil postavljen do 31. marca. Medtem bomo pa videli.

In kaj je predvidela strokovna ekipa? Na podlagi tujih izkušenj in domačin podatkov, naj bi v najboljšem primeru v Argentini dosegli število 250.000 okuženih. Od tam naprej pa, odvisno od ukrepov in okoliščin, bi število lahko preseglo dva milijona. In smrtne žrtve? Tudi tukaj je slika grozovita: med 2.000 in 60.000. Ni čudno, da je predsednik takoj odločil izolacijo. Sedaj že predvidevajo, da bomo rok karentene podaljšali tja do velike noči in naj bi se počasi začeli vračati v normalno življenje šele na velikonočni ponedeljek (12. april). Pouk v šolah pa bo verjetno moral počakati še nekaj časa.

Medtem pa smo bili priče tipični argentinski nepokorščini. Turisti, ki so izkoristili južno poletje za potovanja, so se vračali iz Evrope in sosednjih držav in s sabo prinašali bolezen. Blazno so se skušali rešiti obvezne karentene, ki jo je spričo rastočih pojavov odločila zdravstvena oblast. A nesmisel ni lastna le turistom. Preveč jih je bilo, ki so zadevo vzeli na znanje, pa hitro pozabili, kaj je odločeno. Ne bi tukaj govoril o podlosti, prej o neodgovornosti in neumnosti. Namesto, da bi mirno ostali doma, so odšli v predmestja, kjer imajo razkošne vikende, potovali na morje in celo še vedno odhajali v tujino. Ob zaključku dolgega konca tedna, ki je sovpadal z državnim »praznikom spomina«, so nepregledne vrste avtomobilov stale pred varnostnimi zaprekami. To se je potem še ponavljalo. Ure čakanja, denarne kazni, pripori in sodni postopki so se množili v upanju, da bo trda roka izučila bedake, ki se ne zavedajo nevarnosti in se ne pustijo poučiti.

Neumnost seveda ni lastna le Buenos Airesu. V notranjosti države so bila mesta in trgi, kjer je življenje potekalo skoraj normalno. Ljudje na cestah, avtomobilski promet kot vedno. Da, celo brali smo o primerih, ko je policija ob prekrških  zahtevala podkupnino - kot vedno. Drugod pa so blokirali ceste in zapirali vasi, da bi preprečili, da bi kak okuženec od drugod prinesel bolezen tudi v njihov kraj. Ni manjkalo nasilja. Na nek način smo se vrnili v Srednji vek.

Srhljive skrbi. Treba je priznati, da je predsednik nastopil stvarno. Hitrim ukrepom lahko pripišemo, da je trenutno stanje pod nadzorom. A kar predsednika (in odgovorne ter javnost) skrbi je oddaljeno predmestje. Dve tretjini okuženih se nahaja v AMBA (Area Metropolitana Buenos Aires - torej prestolno mesto in okolica). A doslej kuga še ni prišla do drugega in tretjega pasu, kjer se množično nahajajo revni prebivalci. Niso to »villas miserias« - bedna naselja, ki so bolj lastna mestu in bližjemu predmestju. So naselbine, brez asfaltiranih cest, brez odvodne kanalizacije, mnogokrat celo brez vodne napeljave. Tam je nesmiselno govoriti o vestnem umivanju rok  z milom in je alkoholni gel popolna utopija. Kaj se lahko zgodi, če bo (ko bo) virus udrl v te predele. Doslej do tega ni prišlo, ker so (skoraj) vsi primeri okuženja povezani z mednarodnimi potniki. A imeli smo že prvi avtohton (domač) primer. Okuženje drugega in tretjega predmestnega pasu ni le nevarnost; kmalu bo realnost. In to bo lahko grozno.

Skrb zdravstvenih oblasti je zato trenutno osredotočena v pripravo sanitarne infrastrukture, ki naj potem sprejme množice okuženih. Priprave v bolnišnicah, priprava dodatnih prostorov predvsem v sindikalnih objektih, hotelih in športnih klubih. Vojaške prenosne bolnišnice so v pripravi. Ko že govorimo o vojski. Ta (s strani levice osovraženi) del družbe, se je sedaj izkazal za bistveni dejavnik v boju proti bolezni, predvsem na socialnem področju. Treba je dostavljati hrano in vodo v oddaljene, včasih skoraj nedostopne predele v notranjosti, ali v »globoko« predmestje. Kdo drugi kot vojska naj to stori, mirno in vestno. Kot je koronavirus prinesel mir in sodelovanje na politično področje, upajmo, da bo tudi v družbenih razmerjih omilil stike in sprožil sodelovanje. V nekaterih primerih bo lahko, v drugih bo nemogoče. Prav sedanje stanje so izkoristili levičarji, da netijo ogenj nasprotja in sovraštva. Estela de Carloto, predsednica babic Majskega trga se je zlobno spraševala, »koliko bi nas umrlo, če bi bili pod prejšnjo vlado«. Hebe de Bonafini pa je enostavno od predsednika zahtevala, da naj pomilosti »vse politične zapornike«. Sam Alberto je pred časom priznal, da teh ni v Argentini. Mi vemo, da so le politiki, ki so v zaporu zaradi korupcije.

Svet se ni ustavil. Kljub virusu in karenteni se mora življenje nadaljevati. Velika težava ob tem je, kako naj živi tisti del prebivalstva, ki je najbolj prizadet: avtonomni delavci in neformalno zaposleni, ki v tem času nimajo dohodkov. Vlada je predvidela in odločila dodatne vsote za upokojence z najnižjimi pokojninami in za družinske doklade. Izplačilo 10.000 pesov bodo prejeli  avtonomni in neformalni delavci. Finančno pomoč bodo prejela mala podjetja, ki so že napovedala, da ne bodo mogla plačati delavcem, ko vsa ekonomija stoji. Izredna denarna sredstva se namenjajo tudi predmestnim občina, ki v prej omenjenih naseljih skrbijo za prehrano.

Celotno delovanje zahteva izrednih denarnih sredstev, ki pa jih oblasti nimajo. Trenutno večina denarja prihaja iz vladne tiskarne. A v tem položaju vlado še ne skrbi, kaj bo z inflacijo. Sedaj skušajo, da bi Medameriška razvojna banka (BID) dostavila sredstva za boj proti koronavirusu. Nekaj naj bi prispeval tudi Mednarodni denarni sklad (FMI). Nadaljuje pa se skrb, kaj bo z zunanjim dolgom, katerega rok zapade v kratkem. Nekatere investicijske skupine so vlado celo že vprašale, če lahko uradno zabeležijo default (odpoved plačevanja), da o tem obvestijo finančne zavarovalnice. Vlada vztraja, da pripravlja nov načrt odplačevanja. Gospodarski minister Gutmán je zatrdil, da bo prihodnji ponedeljek upnikom predstavil celotno ponudbo, ki bo temelj nadaljnjim pogajanjem. V tem stanju, ko ves svet nori, borze padajo in dolgovi rastejo, si noben resen opazovalec ne upa napovedati, kako se bo zaplet rešil.

Tone Mizerit