Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9

Kuge, lakote in vojne …

… reši nas, o Gospod. Globoko v spominu se mi poraja prošnja, ki sem jo prvič slišal v zgodnjih otroških letih v daljni in meni skoraj že nedosegljivi Sloveniji. Med dolenjskimi griči je prošnja odmevala v čudoviti gotski cerkvi, ki so jo začeli zidati, ko je Krištof Kolumb odkrival Ameriko. Spomin ima stvaren vzrok: koronavirus ni srednjeveška kuga, a se je razpasel po vsem svetu in le genialnost (in naprednost) farmacevtske industrije bo v kratkem času iznašla zdravila, ki bodo premagala ta moderni odsev srednjeveških grozljivosti.

Omemba koronavirusa je razumljiva na tem mestu. Če beremo dnevnike ali gledamo in poslušamo poročila v raznih vedno bolj modernih in zapletenih medijih, ne slišimo drugega kot delovanje vladnih mož in struktur v boju proti tej bolezni. Po internetu izberete branje političnih novic, pa je vse polno le odločb in napovedi, povezanimi s pandemijo. Vse ostalo, kot da ne obstoja. Iščem čisto političnih novic, pa jih najdem le »s povečevalnim steklom«, ker so skrite v povodnji panike in ukrepov, ki naj ljudem vrnejo izgubljeni ljubi mir.

Pozno a odločno. Jasno je, da je bolezen presenetila argentinsko vlado. Pred prvim primerom koronavirusa je minister za zdravstvo Ginés González García razlagal, da to ni problem Argentine, ker smo v poletju in se bolezen še dolgo ne bo pojavila. Potem je moral priznati, da se je motil. Prve reakcije oblasti so bile še boječe. Ko pa je število okuženih začelo rasti in je javnost pretresel že drugi smrtni primer, smo bili lahko priče odločnega nastopa. Vendar je vidno, da tudi vlada nima na jasnem, kako zastaviti problem, ki presega vse normalne okoliščine. Ne upa si direktno ustaviti države. Argentinska ekonomija ne bi prenesla kolapsa. A vsekakor skuša direktno ali indirektno do skrajnosti omejiti delovanje, v upanju, da bo tak poseg zajezil napredovanje bolezni. Odločbe glede transporta težijo k temu.

Najbolj prizadeto je območje metropole. Buenos Aires in okolica beležita daleč največ primerov okuženja. Odločba, da morajo v avtobusih (klasičnih in tipičnih kolektivih), vlakih in na podzemski vsi sedeti (nihče ne sme stati) kaže na namen, naj se življenje ustavi. Postavlja pa tudi stvarno vprašanje, če je to sploh izvedljivo spričo okoliščin in argentinskega značaja. Odločeno je, da prizadete osebe, ki pripadajo bolj izpostavljenim skupinam prebivalstva, ostanejo doma a vseeno prejemajo plače (država bo prispevala). Kaj pa tiste, ki ne pripadajo temu prebivalstvu, a enostavno ne morejo priti do službenega mesta, ker ni prostora v transportu? Primeri izkoriščanja, tako delavcev kot delodajalcev bodo na dnevnem redu.

Pouka v šolah ne bo do konca meseca. Bo rok dovolj dolg, ali ga bodo morali še podaljšati? Nima pa smisla ukrep, da morajo kljub temu učitelji in profesorji biti na delavnem mestu. To je nerazumljivo zlasti še sredi poplave odlokov in nasvetov, da naj se delo, učenje in stiki izvajajo preko interneta. Bolj razumljivo je, da so šolska poslopja odprta v tistih predelih, kjer otroci prejemajo tudi kosilo. V revnih naseljih je včasih ta obrok hrane edina jed, ki so jo otroci deležni. Sedaj ne bodo jedli v šoli, marveč bodo dobivali obrok hrane, ki ga bodo odnesli domov in tam pojedli.

To dejstvo pa nas povede na drugi pojav te čudovite verske prošnje: na lakoto. In ni treba potovati v daljni Chaco med domorodce plemena Wichis, da se srečamo s smrtjo, ki jo otrokom povzroči lakota. Za vsakim vogalom tretjega predmestnega pasu velikega Buenos Airesa lahko najdemo primere lahkote, ki sicer direktno ne povzroči smrti, a je posredno kriva marsikatere tragedije teh ljudi. Kruta nesmisel dežele, katere gospodarstvo sloni na pridelavi hrane, ki jo množično izvaža po svetu. Zato niso čudni gospodarski ukrepi vlade, ki je odločila dodatke družinskim dokladam in upokojencem, ki imajo minimalne prejemke. To ne bo ukinilo lakote, le za hip jo bo olajšalo. Koliko nam še manjka do socialne pravičnosti!

Vojna se nadaljuje. Čeprav so politične novice izginile iz prvih strani časopisja, se napetost med vlado in opozicijo, zlasti pa spor v vladi sami, nemoteno nadaljuje. Tudi mnogo tega je povezano s koronavirusom. Predvsem vprašanje, kako se bodo razvijali sodni postopki v primeru obtožb korupcije. Te dni bi se moralo začeti sojenje v tožbi pranja denarja v sklopu javnih del province Santa Cruz.  Obtoženi so, med drugimi, bivša predsednica Cristina, njen sin Máximo Kirchner, hčerka Florencia, pa gradbeni podjetnik Lázaro Báez, ki se je iz navadnega bančnega uradnika kar čez noč spremenil v milijonarskega podjetnika. Dokazov je toliko in so tako jasni, da bodo sodniki imeli nek gordijski vozel, če bodo hoteli rešiti obsodbe in kazni sedanjo podpredsednico.

Zaradi pandemije se je sojenje prestavilo za dva tedna (morda bolje, za nedoločen čas), ker je Vrhovno sodišče odločilo izredne počitnice za vsa federalna sodišča. Cristina pa je znova potovala na Kubo, kjer se »zdravi« hčerka Florencia. Njena odsotnost iz države je pač strategija, da bi ušla preventivnemu zaporu: Florencia je edina od treh članov družine, ki nima nobenega parlamentarnega kritja.

Ob vladnih zapletih omenimo še, da je kmalu po nastopu predsednik Alberto Fernández z dekretom ukinil normo, ki jo je uvedel njegov predhodnik Macri. Ta je namreč prepovedal, da bi funkcionarji na uradna mesta imenovali sorodnike. Sedaj je to spet mogoče in nešteto je primerov, ko se to dogaja. Na primer: »branilka pravic upokojencev«, Mirta Tundis, je na državnem pokojninskem področju imenovala (z visokimi plačami) kar pet sorodnikov. Višek pa je gotovo dosegel župan mesta Chivilcoy, ki je te dni prekršil lasten odlok o nedelovanju občinskega sveta zaradi koronavirusa. Sklical je svet, da je sekretarka tega občinskega telesa lahko postala njegova hčerka. Mimogrede, njegova žena je šefinja občinske vlade, kjer je koordinatorka prav tako ista njegova hčerka. Nepotizem čisto po argentinsko: prvo je družina!

Premor in upanje. Medtem, ko pandemija prizadeva svet in našo državo, ostale težave niso prešle v pozabo. Res se je gospodarska ekipa zadnje dni ukvarjala predvsem s socialnimi problemi, povezanimi z kruto boleznijo. A v ozadju je vedno Damoklejev meč zunanjih in notranjih dolgov, ki se jih Argentina ne more rešiti. Koronavirus pomeni tudi zrušenje svetovnega gospodarstva. Vse borze po svetu padajo, kot ne poznamo od velikih kriz prejšnjega stoletja. Argentina ni izvzeta. Nasprotno: je ena najbolj prizadetih držav. Cena argentinskih bonov je padla v podzemlje, deželno tveganje pa že preseglo vse rekorde in doseglo 3600 točk.

Vendar to stanje vzbuja lučko upanja vladnih ekonomistov. Pogajanja z zunanjimi upniki so prestavili na poznejši čas. Obenem upajo, da bo svetovna kriza omajala položaje bančnikov, da bodo bolj sprejemljivi za argentinske ponudbe ali zahteve. Ko se vse podira, je vsak dodatni kamenček lahko važen. Je to upanje stvarno ali so le pobožne želje? V kratkem bomo videli. Je pa še drug problem: država ima tudi ogromne domače dolgove v pesih. Te dni zapadejo notranji boni v višini 512.000 milijonov pesov. Minister predlaga presnovo celote tega dolga. To je potrebno predvsem zaradi blaznega tiskanja denarja brez podlage. Kar so rekli, da ne bodo storili, danes izvajajo s polno paro. Kako bo to odjeknilo pri inflaciji, ki se je nekoliko unesla?

Tone Mizerit