Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 11

Vrtiljak

Ko gledam razvoj položaja v naši ubogi Argentini, me misel popelje v lastno mladost, ali tudi v mladost mojih otrok, ko je bil vrtiljak eno najbolj priljubljenih razvedril. Bolj počasi, ali bolj hitro, odvisno je bilo od zgradbe in velikosti, se otrok prevaža, a potem se vedno, neizbežno, vrne na isto mesto. A kar je v otroštvu veselje, se lahko v družbi spremeni v dramo. Kot vrsto drugih tragedij v državi, je pandemija razgalila dejstvo, da se vedno vrtimo v istem začaranem krogu. Lahko napredujemo hitreje ali počasneje, a se vedno vrnemo na izhodiščno točko.

Ideja me je razburila, ko sem sledil razvoju nastopanja sedanje vlade, v razmerju do koronavirusa in v razmerju do opozicije. Kako daleč so ostali tisti prvi dnevi, ko so »z roko v roki« načrtovali taktiko in strategijo boja »umirjeni« predsednik Alberto, kirchneristični guverner province Buenos Aires Kicillof in opozicijski mestni vodja Larreta. Saj so danes še vedno skupaj, a razmerje med njimi se je vrnilo na stari tir nasprotja, obtoževanja in spopadanja. Kdo je kriv? Predsednik. Je za vsem tem Cristina? Niti ni jasno. Alberto je postal razdražljiv in nestrpen, ker že ne obvlada položaja. Ne prenese ugovora, ni več umirjen, vse hoče urediti z vidika državne vsemogočnosti. Iz umirjenosti je preskočil v avtoritarnost.

Ko pljuvaš v nebo. Opazovalci in strokovnjaki so še pred dnevi opozarjali, da ni pameten napad predmestnih županov na vodjo mestne vlade. Krivili so ga, kot da bi bil on vzrok pandemije. Ko je bolezen zašla v tri bedna naselja prestolnice, je Larreta postal rabelj revnih in zapuščenih. Človek se resno sprašuje po pameti in razumnosti teh predmestnih »graščakov«, ko bi se morali zavedati, da je zver že pred njihovimi vrati. Mnogi so jih opravičevali, češ da je pri večini opazno pomanjkanje izobrazbe. A isto stališče je zavzel guverner Kicillof, ki ima doktorat ekonomije, je univerzitetni profesor in znanstveni raziskovalec (?). Danes se je pandemija že pojavila v predmestju. Villa Azul (Plava vas), eno od razvpitih bednih naselij, je postala žrtev bolezni. Polovica se nahaja v občini Avellaneda, polovica v občini Quilmes, obe v rokah kirchnerističnih županov. V roku dveh dni so zaznali 145 okužb. A to se je šele začelo.

Sledilo je nekaj primerov okužb v Villa Inflamable, ki se tudi nahaja v občini Avellaneda, a v predelu Dock Sud (svojčas kraj slovensko-jugoslovanskega društva). Še ni znano število obolelih, ker je testiranje počasno. Zabeleženi so tudi primeri v Villa Itatí. Strokovnjaki pa trdijo da, če ni več primerov v drugih villah, predvsem na področju občin San Martín in La Matanza, je zato, ker nihče ne išče okuženih: ni testiranja. Največji strah je, da se bolezen pojavi v »globoki Matanzi«. Izraz »globoki« uporabljajo, ker so ti ljudje na dnu družbene lestvice: nimajo vode, ni odvodnih cevi, ni plina in v mnogih primerih ni elektrike. Nas to niti ne preseneča več, v Sloveniji razum komaj sprejme tak položaj. Morda si kaj takega predstavljajo v »globoki Afriki«. A tukaj, nekaj kilometrov od središča države?

Pred časom smo zapisali, da je pandemija razgalila položaj teh bednih naselij, o katerih niti dobro ne vemo, koliko jih je. Edini strokovni pregled in zapis je leta 2017 izvedla Macrijeva vlada (»zanimal se je samo za bogate«). Takrat so zapisali 4100 teh vasi po vsej državi, 55 v prestolnem mestu (danes jih beležijo 57), 1621 v provinci Buenos Aires (danes baje 1800). Za Matanzo trdijo, da jih je 122. In kaj je Kicillof odločil v primeru Villa Azul? Enostavno je s policijo in žandarji zaprl območje. Nihče ne more ven, nihče ne sme noter. »Iznašli so geto za revne« je kritično reagiralo vodstvo Delavske stranke (PO, Partido obrero, maoistične usmeritve). Negativno so ta način »boja proti bolezni« označile vse opozicijske skupnosti. Strokovnjaki celo trdijo, da bo to le še pospešilo okužbe. A Kicillof se je odločil za ta način. Objavil je tudi, da bo isto storil z bogatimi zaprtimi vasmi (countries) in celo s stanovanjskimi poslopji. Kje je pri tem stroka?

Različni glasovi. Pa ne samo levičarska skupnost in opozicija; tudi v vladnih vrstah se slišijo kritike na tako postopanje. Eden vidnih predstavnikov je bil ravno sekretar za integracijo na ministrstvu ta socialno skrbstvo Daniel Menéndez. Dvomi se v vladi porajajo tudi ob gospodarskih ukrepih. Najmanj kar državi prija je gospodarski kaos, v katerem nas je presenetila pandemija. In najmanj kar vlada ve je, kako državo izpeljati iz tega kaotičnega stanja.

Te dni je znova stopilo pred javnost vprašanje zunanjega dolga. Zapadli so vsi legalni datumi. »Tehnično« je Argentina že padla v default. 22. maja je bil zadnji rok, da bi izplačala vsoto 503 milijonov dolarjev zapadlih obresti. A ker se pogajanja nadaljujejo, upniki še niso sprožili sodnega postopka. Vsi so prepričani, da bo končno prišli do sporazuma, da bomo dolg »preuredili« in dosegli mir. A vprašanje dolga je le en dejavnik naše gospodarske tragedije. Bolj skrbi ekonomiste grozen zastoj domačega gospodarstva. Že pred pandemijo je delovanje padalo. Domača bruto proizvodnja je nenehno nazadovala. Industrija je že prej zašla v krizo. V prejšnjem članku smo objavili, da aprila Argentina ni izdelala niti enega samega avtomobila. Proizvodnja cementa, temelj gradbene dejavnosti, ki zaposluje mnogo ljudi, je padla za 50%.

Ni le opozicija tista, ki opozarja na težave gospodarstva. Pred dnevi je nadškof iz La Plate Viktor Fernández (pripada skupini »Frančiškovcev«, kot mediji imenujejo tiste, ki so blizu papeževih socialnih položajev) izjavil, da »je neizbežno, da odpremo gospodarsko delovanje, čeprav bi to prineslo dodatne okužbe. Preteklo je že precej časa in očividno bo gospodarstvo prizadeto in posledice bodo izredno resne«. Proti tej dolgi karanteni, ki je že na robu vstopa v guinnessovo knjigo rekordov, se je izjavil tudi član in bivši predsednik Vrhovnega sodišča, Ricardo Lorenzetti: »Omejitev gibanja ne more trajati v nedogled. To bi bil poseg na področje osebnih svoboščin.«

A nič ne prepriča predsednika, ki vidi v strogi karanteni najboljše zdravilo za koronavirus. Njegova nestrpnost, ki narašča iz dneva v dan, ga rada zanese, kot tudi njegove primerjave, ko hoče Argentino prikazati kot najbolj uspešno v boju proti pandemiji. Ko je napovedal podaljšanje karantene, je primerjal našo državo z ZDA, Brazilijo, Perujem in seveda Čilom. Kazal je tudi grafike in razlagal položaj kot univerzitetni profesor, na kar je zelo ponosen. A glej ga spaka! Vse številke so bile blazno zmotene. Najhujši je bil (znova) primer Čila. Alberto je trdil, da je smrtonosnost v primeru sosednje države 98,4 na vsakih 100.00 prebivalcev. Če bi bilo tako, bi Čile moral imeti 17.712 smrtnih primerov, pa jih ima samo 673. Čilski veleposlanik je v pojasnilni noti razložil, da se smrtonosnost meri kot število mrtvih na število okuženih, kar v Čilu predstavlja 1% in je eno najnižjih sorazmerij na svetu. »Mora biti več sodelovanja in manj primerjave« je še svetoval. Še sedaj ni jasno, kdo je Albertu posredoval številke, ki so bile vse zmotene. Konec pesmi zmagoslavja. Je bilo potrebno?

Se bo rešila? Seveda se bo rešila. Govorimo o bivši predsednici in sodnih postopkih, ki so naperjeni proti njej. Kar nekaj novosti je na tem področju. Najprej povejmo, da se je vladni Urad proti korupciji umaknil iz skupine tožiteljev proti sedanji podpredsednici. Poleg tega, je sodišče sklenilo, da ne more nadaljevati sodnega postopka proti njej, v tožbi glede javnih del v provinci Santa Cruz, kjer je največ dokazov o nepravilnem delovanju. Zakaj je ne morejo soditi? Ker v novih okoliščinah koronavirusa ni dovolj velikih sodnih dvoran. Ne morejo pa jo soditi po internetu, ker sodišče nima moderne računalniške opreme za tak postopek. Tožilec je predlagal, naj se sojenje nadaljuje v kaki prilagojeni gledališki dvorani. Odgovora še ni. Tudi podjetnik Lazaro Baez, ki je imel vlogo posrednika v tem delovanju korupcije, je  zahteval, naj Urad umakne tožbo proti njemu, kot v primeru Cristine. Razumljivo, niso tega sprejeli.

Zanimivo je, da se je v parlamentu pojavil zakonski osnutek, ki predvideva odpravo predhodnih (primarnih) volitev (PASO) v naslednjem volilnem krogu. To iniciativo podpira tudi vlada. Sredi pandemije jih gospodarstvo ne skrbi, a že mislijo na oktober leta 2021.

Sredi križev in težav so odkrili novega krivca. Da v provinci Buenos Aires ni dovolj bolnišnic in je problem z jetnišnicami, je kriva Maria Eugenia Vidal, prejšnja guvernerka. Zelo enostavno je pokazati, kaj vse je ona v štirih letih naredila v razdejani provinci. Še lažje pa povedati, da je pred njo osem let bil guverner peronist Scioli, sedanji veleposlanik v Braziliji; pa tudi Felipe Sola, sedanji minister za zunanje zadeve; ali pa še Eduardo Duhalde, sedanji predsednikov svetovalec. Skoraj trideset let peronistične zapuščenosti, kriva pa je guvernerka zadnjih štirih let. Tudi tukaj se vedno vračamo na isto točko. In vrtiljak se vrti naprej.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 10

Naveličanost

Mislim, da ne bom zapisal nič novega ali nepoznanega, če trdim, da smo že vsi naveličani. Napetost narašča, živci trpijo, jetra nas bolijo, pandemija pa ne popusti. A ne govorim samo o koronavirusu. V Argentini nimamo ene same bolezni; nesmiselne poteze, javna nasprotja, izkoriščanje tragedije v lastne politične cilje so na dnevnem redu in predstavljajo hujšo nevarnost kot virus, ki so ga Kitajci raztrosili po vsem svetu.

Pisec teh vrstic se je tudi že naveličal. V tem primeru gre za oštevilčenje teh člankov. »Iz življenja v Argentini« pride do bralcev po treh različnih poteh: a) tiskan (fotokopiran) izvod, ki se razdeli po mreži tednika Oznanilo; b) razposlan po elektronski pošti (iniciativa in delo prijatelja  Roka Finka); c) objavljen na spletni strani (blog). Ker so tiskani izvodi najbolj številni sem vedno, kadar zaradi praznikov ali počitnic Oznanilo ni izšlo, zadnji številki novega izvoda dodal črko, da bi v tiskanem izvodu ohranil tekoče oštevilčenje. Ker zaradi karantene Oznanila ne tiskajo, se je količina črk, dodanih številki »9«, že tako razpasla, da je zgubila smisel. Ker se karantena v Argentini nadaljuje v nedogled, in ne vemo, kdaj bo ponovno tiskan in razdeljen naš verski tednik, sem se naveličal črk in danes zapisal slavno in pričakovano številko »10«.

Moj Bog, do kdaj in kako? Prihodnji ponedeljek naj bi poteklo sedanje podaljšanje karantene. Se komu čudno zdi, da napovedujejo že nov podaljšek? Da, dodatna dva tedna v izolaciji, medtem ko bodo dalje trpeli živci in jetra. Tudi tega smo že naveličani. A skupina, ki predsedniku svetuje v sanitarnih zadevah, je priporočila dodatno dobo izolacije. Doslej se je ta politika vlade izkazala za uspešno. V primerjavi z drugimi državami (zlasti z Brazilijo) in če upoštevamo število prebivalcev, je Argentina med državami, ki ohranja nadzor nad pandemijo.

Če upoštevamo podatke do vključno tega torka 19. maja, je 8.809 okuženih in 393 mrtvih. Vsekakor vredna številka. Vendar se je zadnje dni zelo povečalo število okužb. Prav ta torek smo dosegli nov rekord 438 okuženi v 24 urah. To je predsednika prepričalo, da je treba osamitev le še podaljšati. Novi datum bo postavljen na ponedeljek 8. junija. In potem? To nenehno podaljševanje pa predstavlja izziv, v koliko in do kdaj ga bodo ljudje ubogali. Nekaj primerov sprostitve in ponovne zaostritve kaže naveličanost in pojave upora. Prav te dni je morala Cordoba storiti korak nazaj, ko so se po olajšanju karantene pojavili novi številni primeri okužb. V prestolnem mestu tudi razmišljujejo o odpravi otroških sprehodov ob koncu tedna.

Je pa res, da se okužbe osredotočajo v prestolnem mestu in okolici. Mesto in Veliki Buenos Aires dejansko vsebuje 80% vseh obolelih. Zanimivo pa je, da dve provinci doslej nista zabeležili niti enega primera. To sta Formosa na severu, in Catamarca na zahodu. Sedaj pa je dodatnih pet provinc, ki v zadnjih dveh tednih niso utrpele novih okužb. Te so Jujuy, La Pampa, San Luis, Santa Cruz in Chubut. Res imajo vsa ta okrožja manjše število prebivalcev, vendar kljub temu strokovnjaki ne najdejo stvarnega odgovora, zakaj ta razlika. A za trenutek se vrnimo v provinco Catamarca. Zapišemo, kot zanimivost za nas, da so tam letos obhajali 400-letnico prisotnosti kipa čudežne Marije iz doline (Nuestra Señora del Valle). Škof tamkajšnje Cerkve pa je naš slovenski rojak, sin slovenskih staršev, msgr. Lojze Urbanč.

Kar je Alberto združil naj Cristina ne loči. Saj nam bralci ne bodo zamerili, da poberemo stavek iz evangelija. A ideja se krasno ujema s političnim položajem v vladi. Ne moremo spregledati, kako se stvari obračajo po želji in pod pritiskom bivše predsednice. Eden važnih uspehov, ki si jih je pripisoval Alberto, je bilo sodelovanje vlade in opozicije. To se je opažalo na ravni guvernerjev, pa tudi županov Velikega Buenos Airesa. Kar nekaj napovedi v zvezi z bojem proti pandemiji je predsednik podal, obkrožen z vodjem mestne vlade in guvernerjem province Buenos Aires. Larreta in Kicillof izhajata iz skrajno nasprotnih političnih položajev. Larreta je eden voditeljev koalicije prejšnje vlade; nekateri ga že smatrajo kot predsedniškega kandidata opozicije na prihodnjih volitvah. Kicillof izhaja iz samega osrčja Cristininih pretorijancev. Tudi o njem govorijo kot o možnem predsedniškem kandidatu. Vendar je v začetku pandemije njuno sodelovanje vzbujalo upanje, da bomo na nek način premostili slavno razpoko.

Pa je vrag vtaknil svoj rep, kot trdi star španski rek. Torej: Cristina je posegla vmes, ker ji to sodelovanje ni bilo po godu. Ne prenese vodje mestne vlade, zlasti, če se o njem govori kot o predsedniškem kandidatu. Ne more pozabiti, da je na volitvah Larreta zmagal v prvem krogu z nad 52% glasov. In predvsem noče ničesar slišati o sodelovanju. V tem  (in morda le v tem) soglaša s Peronom, ko je rekel: »Za prijatelje vse, za sovražnike niti pravice«.

Potem se je začela prava gonja proti Larreti. Nanj so navalili peronistični župani predmestja, vodje kirchnerizma, minister za zdravstvo province Buenos Aires, vladni poslanci in razni priskledniki. Obtožili so ga, da je kriv porasta okužb, predvsem v bednih naseljih po mestu. Res je, da se je pandemija razpasla predvsem v dveh predelih: villa 31 in pa villa 1-11-14. To so sicer vsi pričakovali. In tega se najbolj bojijo predmestni župani. Če virus prodre v njihova bedna naselja, se bo razbesnel pekel. Še preden pa se to začne, je treba poiskati krivca. Kdo naj bi bil kriv? Seveda Larreta, ker da je preveč zrahljal karanteno v mestu. Minister za zdravstvo province Buenos Aires, Daniel Gollán, je celo objavil zemljevid, kjer je mesto krvavo rdeče pobarvano, in izžareva bolezen v predmestje. Nekateri župani so tudi izjavili, da bodo zaprli prehode iz mesta v njihova območja. Zaman je mestna vlada objavljala statistike in dokazovala, da župani nesramno lažejo. Prevladalo je nasprotje, razširil se je prepad.

Da je bila mera polna, je za boleznijo umrla socialna voditeljica v villi 31, Ramona Medina. Pred dnevi je napadala mestno vlado, češ, da v naselju niti ni vode, da bi si umivali roke. Splošno geslo je po tem bilo: »Kriv je Larreta«. Polemična predsednica Mater Majskega trga, Hebe de Bonafini, je direktno obtožila: »Ramono je ubil Larreta«. Potem se je pokazalo, da je tisto pomanjkanje vode bilo posledica okvar v strukturi vodnega podjetja. Za predsednico tega podjetja pa je bila imenovana Malena Galmarini, žena predsednika poslanske zbornice (Sergio Massa). Razvila se je polemika, da to ni tako, da je krivo mesto ne vodna družba in obratno. Alberto je skušal posredovati, a zaman. Zmagala je Cristina.

Zapleti se množijo. Pa še drugi spori so na dnevnem redu. Radikalni vodja Alfonso Prat Gay, ki je bil finančni minister pod Macrijem, je javno opozoril na zapleten gospodarski položaj. Svaril je pred stališčem »ali življenje ali ekonomija« in svetoval srednjo pot, ker gospodarske posledice bodo grozne. Čeprav je bil njegov nastop dobronameren, je s strani predsednika naletel na oster in jezen odziv. Drugi primer obnovljene razpoke. A svarilo je bilo stvarno. Argentinsko gospodarstvo se je ustavilo. Meseca aprila, na primer, ni argentinska avtomobilska industrija proizvedla niti enega samega avtomobila. Tobačne tovarne so bile zaprte in razpaslo se je tihotapljenje cigaret iz sosednjih držav. Tekstilna industrija, ki je bila že prej v intenzivni negi, je dejansko uničena. Država je izjavila, da bo podprla podjetja in plačala del mesečnih plač.

Pa se je pojavila bistra glava kirchneristične poslanke Fernande Vallejos. Predlagala je, naj bo zaradi tega država soudeležena v lastništvu podjetij. Vlada je idejo prijela z obema rokama. A od tu do podržavljenja privatne lastnine ni veliko razlike. Korak pa spominja na podržavljenje ustanov privatnih pokojnin (AFJP), ki so jih tudi zasegli. Idejo je tedaj dal Amado Boudou, se priljubil Cristini in s tem zaslužil kandidaturo za podpredsednika.

Te dni so tudi objavili povišanje pokojnin. Spomnimo, da je Macri z zakonom določil sistem posodobljenja. Alberto je to z dekretom ukinil. Junijska povišica bo sedaj znašala 6,12%. Po Macrijevih računih bi povišica dosegla 10,9%. To je že drug primer spornega povišanja, ki je snov za obravnavo pri Vrhovnem sodišču. Vlada govori, kako da »brani naše dedke in babice«, a stvarnost kaže drugo. Da, da, tudi tega smo že naveličani.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9h

Uboga republika

Neverjetno se snovi dnevnih dogodkov hitro pojavljajo, zavzemajo prva mesta v časopisju in na zaslonih, pa takoj izginejo in se v kratkem času znova pojavljajo. So muhe enodnevnice, ki nam ne dovolijo, da bi se zavedali kaj je važno in kaj obstransko. Tako tudi ta tedenski pregled zapade nevarnosti, da osvetljuje dogodke, ki so drugotnega pomena, ker jih dnevni blišč postavi v prvo vrsto, ko bi dejansko morali ostati v ozadju.

A vprašanje zunanjega dolga je bistvene važnosti v sedanjem kritičnem trenutku, pa bo še bolj važno, ko se bo vrnil (če se bo vrnil) mir na zdravstveno področje. Vendar ga vlada včasih izpostavlja, včasih pa prikriva. Razlog za to nihanje pa je enostaven: vlada ne ve, kaj bi storila, kako bi rešila ta problem. Ko je 8. maja zapadel rok, da zunanji upniki potrdijo ali zavržejo vladno ponudbo za preureditev dolga 68.000 milijonov dolarjev, jo je sprejelo komaj 15%. Čeprav bi Argentina potrebovala, da bi načrt sprejelo 75% upnikov, je pričakovala, da jih bo vsaj 40% soglašalo. Odziv je pomenil hud udarec za vladne načrte, ker bo to grozno razliko težko premostiti. Naslednji rok zapade v sredo 22. maja. Premalo časa, da bi se vprašanje rešilo na pameten in stvaren način.

Čas beži. Vlada je od vsega začetka pogajanja nastopala nerodno, neprofesionalno. V takih primerih je treba nekoliko diplomacije. Argentina pa se je postavila na stališče, da ni nobenega drugega izhoda, kot ta, ki ga ponuja vlada. Minister Guzmán dejansko s tremi glavnimi skupinami kapitala (BlackRock, PIMCO in Fidelity) ni imel nobenega stika. Ni »tipal« po kakem možnem izhodu, bil je nedostopen za vsak poizkus resnega dialoga. Ti upniki, tako imenovani »volkovi Wall Streeta«, so skušali dobiti stike s kakim drugim sogovornikom. Pisalo se je celo o direktni povezavi s predsednikom. Vendar je Alberto Fernández vztrajal: »Edini potrjeni sogovornik je Guzmán«. Pri tem je ostalo in pri tem se je skrhal vsak poizkus zbližanja.

Sedaj se položaj ni bistveno spremenil. Predsednik izjavlja, da vlada pričakuje na predlog upnikov. Ti pa menijo, da mora vlada predložiti novo ponudbo. Guzmán ostaja osrednja točka, okoli katere se vrti argentinska strategija. Vsi so mnenja, da država ne mara zapasti v še en default (neplačevanje dolga), a vsi se zavedajo da, če Argentina ne bo popustila, upniki ne bodo sprejeli iste ponudbe. Kakšne bi bile posledice v trem primeru? Vrata zunanjega kredita bi se dokončno zaprla. Ko bo država najbolj potrebovala investicij (doma jih ni) teh ne bo. Že sedaj mednarodna podjetja, ki imajo svoje podružnice med nami, ne pošiljajo dodatnih sredstev in ne predvidevajo novih naložb. Še več, množijo se podjetja, ki selijo svoje tovarne predvsem v Brazilijo. Vse to poteka, ko je brezposelnost visoka in bo še večja, ko bo konec pandemije.

In kakšno je trenutno domače stanje? Skoraj dva meseca sta potekla in šele sedaj je vlada dovolila delno odprtje gospodarskega delovanja. Pod posebnimi pogoji je začelo obratovati kakih 600 podjetij. A medtem je vse gospodarstvo stalo in vsak dan se veča število podjetij, ki napovedujejo, da bodo enostavno zaprla. Če so pred pandemijo računali, da bo letos gospodarstvo nazadovalo za več kot 2%, sedaj napovedujejo, da po proizvodnja padla za 8%. Kakšne bodo socialne posledice tega, je danes težko napovedati. Že sedaj vlada usmerja ogromna sredstva na področje socialne podpore. Pisali smo že o dokladi v višini 10.000 pesov vsem, ki so prizadeti zaradi karantene. To vsoto naj bi, po prvotnih računih, prejelo tri milijone in pol oseb. Potem se je to število povišalo na osem milijonov. Sedaj že napovedujejo, da bo to »plačo« dobilo 11 milijonov državljanov. Prvotni enkratni podpori so sedaj dodali še dodatno za mesec maj. Vse to prihaja iz državne blagajne, ki se polni skoraj izključno s tiskanjem denarja.

Sistem je propadel. Prav to sredo se bo delno obnovilo delovanje zakonodajne oblasti. Po raznih bolj ali manj uspešnih poizkusih, bo začela zasedati poslanska zbornica. Manjša skupina poslancev bo prisotna v parlamentu, ostali bodo sodelovali »virtualno«, preko internetnih povezav. Za njimi bo obnovljeno delovanje tudi v senatu. A napovedujejo, da bo tukaj prisotna le podpredsednica Cristina Kirchner; vsi ostali bodo sodelovali preko medmrežja. Poslanci bodo obravnavali poseben zakon o varovanju zdravstvenega osebja. Senatorji bodo pregledali izredno število predsednikovih dekretov, ki potrebujejo dodatno potrdilo parlamenta. S tem bodo skušali obnoviti republikanski sistem, ki je ves čas karantene spal zimsko spanje. Mimo koronavirusa, je delovanje demokratičnih ustanov v Argentini stalno v neki senci, ki poraja dvome. Demokracija je postala prazna beseda, neke vrste lupina, ki razen volitev ne vsebuje ničesar. Koronavirus je razgalil tudi ta del javnega življenja.

A enako, kot je pandemija pokazala na kaotično stanje domov za ostarele, ali na poraz jetniškega sistema, je sedaj razvidno, da je tudi sodna oblast v intenzivni negi. Bolezen pravosodnega delovanja je tako globoka, da se strokovnjaki resno vprašujejo, če sodna pravica  v Argentini sploh še obstoja. Ko je vlada odredila karanteno, je vrhovno sodišče odločilo, da naj se tudi sodni sistem prilagodi temu. Zaprli so vsa sodišča in ohranili le »dežurno« službo. Nato so skušali uvesti delovanje preko interneta. Sedaj, ko je izolacija bolj ohlapna, so želeli to le še pospešiti. Nemogoče. Sodni sistem v Argentini komaj pozna računalništvo. Sodno delovanje je v večini še samo na papirju. Računalniki, kolikor jih poznajo ali imajo, so zastareli. Ne prenesejo količine informacij, ki se nagrmadijo ob vsakem postopku. Odvetniki morajo za vsak podatek pohiteti na sodišče in poiskati zadevne papirje. Ko so z vrhovnega sodišča svetovali počasno obnovo sodnega delovanja, se je izkazalo, da je to nemogoče. Odvetniki celo niso bili vključeni na seznam tistih, ki so izvzeti iz karantene.

To pa ima še drugo, zanimivo plat. Pred nastopom sedanje vlade so, sicer postopoma a vztrajno, napredovali sodni postopki zaradi korupcije v dobi kirchnerizma. Nato so se precej upočasnili. Po pojavu koronavirusa pa so domala zastali. Sedaj skušajo, naj se sodbe nadaljujejo. A, kot v vsem ostalem sistemu, niso skoraj ničesar digitalizirali. Poleg tega je dejansko nemogoče, da bi nadaljevali s postopki. Dva primera. Sodba proti bivši predsednici, zaradi podelitve izvedbe javnih del v provinci Santa Cruz izključno podjetjem Lazarja Baeza je bila že v teku. A od 190 prič, so jih doslej izprašali komaj 6. Že skoraj leto dni v postopku ni nobenega napredka. Nekaj podobnega se dogaja z drugo sodbo, kjer je tudi obtožen Lazaro Baez. Gre za pranje 60 milijonov dolarjev. Ker je zaradi koronavirusa omejeno število oseb, ki se lahko nahajajo v sodnih dvoranah, so ugotovili, da ni nobenega sodnega prostora, kjer bi lahko nadaljevali s tem postopkom. V takem ritmu ne bivša predsednica ne njeni pajdaši ne bodo nikdar obsojeni.

Čudni spodrsljaji. Zanimivo je zadržanje predsednika, ki jaha na ugodnih številkah ljudske priljubljenosti. Morda prav ta zavest povzroči, da ga rado zanese. V prepričanju, da ima Argentina manjše število okužb in mrtvih, je najprej primerjal naš položaj s sosednjim Čilom. Nerodnost je moral potem popraviti v telefonskem pogovoru s čilskim predsednikom. Ko je napovedal zadnje podaljšanje karantene, pa je primerjavo navezal na Švedsko. Koliko smrtnih žrtev da bi imeli, če bi uporabljali švedsko metodo. Na umirjen a odločen odgovor švedskega veleposlaništva se je odzval z izjavami občudovanja švedske države. Še na zunanji fronti: Argentina je skoraj izstopila iz Mercosurja. Tudi tukaj je moral uprizoriti neroden umik.

Pa na področju domačih priporov kriminalcev? Najprej je postopek navdušeno podprl. Nato mu je ostro nasprotoval. Sedaj, ko je vrhovno sodišče province Buenos Aires te postopke prepovedalo, meni, da je to pač zadeva sodišč.

Te dni je znova izredno porastel vzporedni (blue ali sivi) dolar. Dosegel je blazno ceno 127 pesov. Predsednik je javno izrazil začudenje in izjavil, da to »nima nobene logike«. Celo gospodarski minister Guzmán je opozarjal, da pospešeno tiskanje denarja negativno vpliva na finančne položaje in menjalno področje. Cena vzporednega dolarja je res odvisna od ponudbe in povpraševanja. Trg postavlja ceno, ki je sicer pretirana, a prav v tem položaju »logična«. Mnogi opazovalci menijo, da bi bilo bolje, če bi predsednik malo več mislil in manj govoril.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9g

Nekaj smrdi

Ko ima človek v dobi karantene kar preveč časa in brska po raznih elektronskih mrežah, med njimi po facebooku, najde marsikaj zanimivega. Te dni sem videl (in posnel) risbo dveh prijateljev, ki se pogovarjata. Prvi reče: »Argentinci smo izredni; neka zmes Borgesa in Maradone«. Prijatelj mu odgovori: »Težava je v tem, da imamo noge kot Borges, možgane pa kot Maradona.« Lahko bi dodal še šalo iz ust papeža Frančiška: »Argentinec stori samomor tako, da spleza na svoj ego in od tam strmoglavi v globočino.« Zakaj ta začetek? Ker na nek način razloži zakaj ta dežela, tako blagoslovljena z vsemi naravnimi darovi, ne najde izhoda iz težav, ki se dan za dnem porajajo na njeni poti.

Sedanje stanje, ki ga še dodatno teži pojav svetovne pandemije, je posledica slabih vlad, ki niso znale, ali niso hotele izvajati stvarnih in resnih politik, ali pa so jih usmerjale le v svojo korist. Korupcija je tako zakoreninjena v državi in v družbi, da skoraj ne povzroča več tistega ogorčenja, ki bi streznil volivce in jih usmeril na boljšo pot.  Tako sokrive množice izbirajo vedno iste, slabe voditelje. Druga varianta voditeljev pa je tista, ki prime v roke krmilo te ladje, pa se nesposobna poda na morje, kjer ga čakajo kruti viharji. To je postopoma državo pripeljalo do stanja, iz katerega ni »… rešne poti«, da se vrnemo k Prešernu.

Besede, besede, besede. Tak je bil pred leti naslov enega izmed zaglavij naše kulturne revije Meddobje. Besede so važne, kadar so iskrene, kadar opišejo resnično stanje in pripomorejo, da razumemo položaj. Večkrat sem v teh člankih uporabil besedo »populizem«, ker se tudi mnogokrat pojavlja v argentinskih medijih. Dobil sem že odzive bralcev, ki jim ta beseda ni po volji. Začel sem dvomiti, če jo pravilno uporabljam. Pogledal sem v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer »populizem« razloži kot »politika, ki skuša ugajati čim širšim družbenim slojem, navadno z dajanjem všečnih obljub in trditev« Pove še, da je populizem lahko desničarski, levičarski, nacionalni, socialni …, in vse skupaj poveže z demagogijo. Mi bi temu pridali, poleg obljub in trditev, tudi konkretna dejanja splošnega podkupovanja, ko narodu zastonj nudiš minimalna sredstva za bedno preživetje, ničesar pa ne storiš, da bi skušal v korenini izboljšati njihov položaj s tem, da ustvariš pogoje za resnično izboljšanje stanja, in jih, začenši z vzgojo, aktivno vključil v skupni napor.

Mislim, da gornje vrste predstavljajo vredno radiografijo argentinske družbe. V tem okviru smo prekoračili poldrugi mesec karantene in vlada se nahaja na razpotju, kam in kako. Saj je bilo res uspešno sanitarno nastopanje, ki je zelo omejilo število okužb (ne »okuženj«, kot sem narobe beležil doslej - hvala, lektorica Tjaša) in tudi število mrtvih. A popolna paraliza družbe se ne more neskončno vzdržati v času. Za ta konec tedna vlada pripravlja napoved, ki bo podaljšala izolacijo, a pričela izvzemati številna proizvodna področja, ki že ogrožajo vsakdanje življenje in dobrobit državljanov.

Le en primer, ki je za nekatere banalen, za druge pa skoraj življenjske važnosti. Začelo je primanjkovati cigaret. Tovarne stojijo, zaloga je pošla; tako smo priče pravem »iskanju zaklada« po kioskih in trafikah, medtem ko cigarete tihotapijo iz sosednjih držav. Seveda, bolj tragičen je položaj zidarjev, pleskarjev, pocestnih prodajalcev in raznih drugih samostojnih poklicev, ki že več kot šest tednov ne morejo na cesto in jim niti cent ne pade v žep. Državna dostava živil, ljudske kuhinje in izredne doklade ne zadostujejo, obenem pa predstavljajo miloščino, ki spodkopava samozavest in ponos delavcev in obrtnikov. Prošnje za izredno podporo ($10.000), ki jo je vlada namenila za take primere, je pogazila vladne statistike. Računali so na 3,5 milijone podpor; predstavilo se je 11 milijonov kandidatov, podporo je prejelo skoraj 8 milijonov. Tisti, ki so jim prošnje zavrnili, so vložili pritožbe in mnogi bodo dodatno vključeni. A vse je premalo. Temu dodajmo duševno stisko izolacije in bomo razumeli, zakaj je predsednikova priljubljenost, ki je prve čase pandemije vztrajno rastla, začela padati.

Tri težave. V torek 5. maja sta se predsednik in podpredsednica znova sestala. Pogovarjala sta se dolge tri ure. Služba za stike z javnostjo je suhoparno sporočila, da sta obravnavala »karanteno, zunanji dolg in izpuščanje zapornikov«. To so tiste tri žgoče točke, ki danes belijo lase vladnim možem. O pandemiji smo že pisali. Druga boleča točka pa je gotovo množično dovoljenje domačega pripora raznih kriminalcev. To smo omenili že v zadnjem članku. Zadeva se je medtem le še poostrila. Najbolj nevarno je, da so se v najvišjih plasteh oblasti začeli igrati nevarno igro »gospoda kapucinarja«. Kdo je našel kapco? »Jaz ne,« trdi predsednik, ki je že pozabil, da je soglašal z domačimi zapori. »Jaz ne«, trdi vodja poslanske zbornice, ki je res nasprotoval od vsega začetka. »Mi ne,« trdijo sodniki, ki so dejansko spustili na svobodo skoraj 3.000 nevarnih jetnikov, med katerimi je večje število morilcev, posiljevalcev in prekupčevalcev mamil. Sodniki trdijo, da je položaj v jetnišnicah, zlasti prezasedenost zapornih zavodov in pomanjkanje sanitarne infrastrukture vprašanje izvršilne oblasti, in oni le ukrepajo v obrambi pravic jetnikov ob nevarnosti koronavirusa.

Zadeva seveda ni tako enostavna. Kot je te dni izjavil minister za varnost province Buenos Aires, Sergio Berni, »nihče ne ve koga so izpustili, ne kje se vsi ti nahajajo«. Argentina sicer ni edina država ki trpi na prezasedenosti zaporov. Dejstvo je, da v vsaki normalni državi oblast izvaja elektronski nadzor nad »izpuščenimi«. Že nekaj časa po vse svetu uporabljajo »elektronske zapestnice«, ki jih običajno kaznjencem pripnejo na gležnju. Argentina ni normalna država in nima zadosti teh zapestnic za vreden nadzor. Dejansko skoraj nobeden od izpuščenih vsled pandemije ni nadziran. Ni čudno, da jih je že lepo število nazaj v zaporu, ker so jih zasačili pri ponovnih krajah in drugih zločinih in jih znova aretirali.

Pojav ima politično ozadje, ki se odraža tudi v notranjih trenjih v vladi sami. Druga vrsta funkcionarjev (sekretarji, podsekretarji, direktorji) so iz skupine La Cámpora, fanatični Critinisti in pripadniki levice. Že dolgo je njihov cilj izpustiti na svobodo vse »politične zapornike« in čim večje število navadnih kriminalcev. Predhodno dejstvo tega pojava najdemo 25. maja 1973, ko je tedaj novi predsednik Hector Cámpora z dekretom osvobodil vse politične zapornike. A jetnišnica v Villa Devoto se je dejansko izpraznila, ker so skozi odprta vrata pobegnili tudi vsi tam zaprti kriminalci. Naslednje dejanje te zgodbe se je odigralo za časa druge predsedniške dobe Cristine Kirchner. V jetnišnicah so organizirali »Vatayón militante«, neke vrste udarni bataljon kirchnerizma z neverjetnimi svoboščinami, pod okriljem jetniških oblasti. Skušajo sedaj izvesti nekaj podobnega? Provincijsko vrhovno sodišče je že prepovedalo nove oprostitve.

In zunanji dolg? O tem smo govorili v članku objavljenem 22. aprila. Argentinska ponudba, ki smo jo tam opisali, je doživela množičen odklon zunanjih upnikov. Kaj malo možnosti je, da bi to stališče spremenili. Prvi rok, ki ga je postavila vlada, zapade tega 8. maja. Pogajanja se lahko raztegnejo do 22. t. m., ko bi morala Argentina plačati obrok 503 milijone dolarjev. V zadnjem primeru lahko to vsoto plača (razpolaga z denarjem), in rok raztegne do 28. junija. A tam de zadeva ustavi in, če se medtem ne dogovorimo, bomo zapadli v default, kar bi bilo v sedanjem položaju tragično. Javnost upa da vlada ve, do kje se lahko nategne vrv.

Ne manj kot zunanja fronta, vlado skrbi notranji položaj. Doslej so bile socialne organizacije mirne. Ti »sindikati brezposelnih in zapostavljenih« se dejansko niso pojavili na cestah od nastopa sedanje vlade. Ni bilo protestov, ni bilo izgredov, ni bilo blokad. Sedaj kaže, da se dosedanji mir krha. Ena najbolj močnih organizacij, pod imenom »Polo obrero« (Delavski pol, oziroma tečaj) je že zagrozil, da bo obnovil proteste. »Če je lakota ne bo karantene« je naslovil svoje izzivalno geslo na vlado.

Druga važna osebnost na tem področju je Juan Grabois, domnevni prijatelj papeža Frančiška. Ob njegovih izjavah se vedno kaj potrese v vladi. Ostro je nastopil že, ko se je razvedela novica o korupciji ob nakupovanju hrane za javne kuhinje. Sedaj je znova prevzel vlogo kritika, ko je izjavil, da »poznano frazo, da kradejo a delajo; sedaj pa vidimo, da kradejo a ne delajo«. Nekaj smrdi v Argentini.

Tone Mizerit