Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 9g

Nekaj smrdi

Ko ima človek v dobi karantene kar preveč časa in brska po raznih elektronskih mrežah, med njimi po facebooku, najde marsikaj zanimivega. Te dni sem videl (in posnel) risbo dveh prijateljev, ki se pogovarjata. Prvi reče: »Argentinci smo izredni; neka zmes Borgesa in Maradone«. Prijatelj mu odgovori: »Težava je v tem, da imamo noge kot Borges, možgane pa kot Maradona.« Lahko bi dodal še šalo iz ust papeža Frančiška: »Argentinec stori samomor tako, da spleza na svoj ego in od tam strmoglavi v globočino.« Zakaj ta začetek? Ker na nek način razloži zakaj ta dežela, tako blagoslovljena z vsemi naravnimi darovi, ne najde izhoda iz težav, ki se dan za dnem porajajo na njeni poti.

Sedanje stanje, ki ga še dodatno teži pojav svetovne pandemije, je posledica slabih vlad, ki niso znale, ali niso hotele izvajati stvarnih in resnih politik, ali pa so jih usmerjale le v svojo korist. Korupcija je tako zakoreninjena v državi in v družbi, da skoraj ne povzroča več tistega ogorčenja, ki bi streznil volivce in jih usmeril na boljšo pot.  Tako sokrive množice izbirajo vedno iste, slabe voditelje. Druga varianta voditeljev pa je tista, ki prime v roke krmilo te ladje, pa se nesposobna poda na morje, kjer ga čakajo kruti viharji. To je postopoma državo pripeljalo do stanja, iz katerega ni »… rešne poti«, da se vrnemo k Prešernu.

Besede, besede, besede. Tak je bil pred leti naslov enega izmed zaglavij naše kulturne revije Meddobje. Besede so važne, kadar so iskrene, kadar opišejo resnično stanje in pripomorejo, da razumemo položaj. Večkrat sem v teh člankih uporabil besedo »populizem«, ker se tudi mnogokrat pojavlja v argentinskih medijih. Dobil sem že odzive bralcev, ki jim ta beseda ni po volji. Začel sem dvomiti, če jo pravilno uporabljam. Pogledal sem v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer »populizem« razloži kot »politika, ki skuša ugajati čim širšim družbenim slojem, navadno z dajanjem všečnih obljub in trditev« Pove še, da je populizem lahko desničarski, levičarski, nacionalni, socialni …, in vse skupaj poveže z demagogijo. Mi bi temu pridali, poleg obljub in trditev, tudi konkretna dejanja splošnega podkupovanja, ko narodu zastonj nudiš minimalna sredstva za bedno preživetje, ničesar pa ne storiš, da bi skušal v korenini izboljšati njihov položaj s tem, da ustvariš pogoje za resnično izboljšanje stanja, in jih, začenši z vzgojo, aktivno vključil v skupni napor.

Mislim, da gornje vrste predstavljajo vredno radiografijo argentinske družbe. V tem okviru smo prekoračili poldrugi mesec karantene in vlada se nahaja na razpotju, kam in kako. Saj je bilo res uspešno sanitarno nastopanje, ki je zelo omejilo število okužb (ne »okuženj«, kot sem narobe beležil doslej - hvala, lektorica Tjaša) in tudi število mrtvih. A popolna paraliza družbe se ne more neskončno vzdržati v času. Za ta konec tedna vlada pripravlja napoved, ki bo podaljšala izolacijo, a pričela izvzemati številna proizvodna področja, ki že ogrožajo vsakdanje življenje in dobrobit državljanov.

Le en primer, ki je za nekatere banalen, za druge pa skoraj življenjske važnosti. Začelo je primanjkovati cigaret. Tovarne stojijo, zaloga je pošla; tako smo priče pravem »iskanju zaklada« po kioskih in trafikah, medtem ko cigarete tihotapijo iz sosednjih držav. Seveda, bolj tragičen je položaj zidarjev, pleskarjev, pocestnih prodajalcev in raznih drugih samostojnih poklicev, ki že več kot šest tednov ne morejo na cesto in jim niti cent ne pade v žep. Državna dostava živil, ljudske kuhinje in izredne doklade ne zadostujejo, obenem pa predstavljajo miloščino, ki spodkopava samozavest in ponos delavcev in obrtnikov. Prošnje za izredno podporo ($10.000), ki jo je vlada namenila za take primere, je pogazila vladne statistike. Računali so na 3,5 milijone podpor; predstavilo se je 11 milijonov kandidatov, podporo je prejelo skoraj 8 milijonov. Tisti, ki so jim prošnje zavrnili, so vložili pritožbe in mnogi bodo dodatno vključeni. A vse je premalo. Temu dodajmo duševno stisko izolacije in bomo razumeli, zakaj je predsednikova priljubljenost, ki je prve čase pandemije vztrajno rastla, začela padati.

Tri težave. V torek 5. maja sta se predsednik in podpredsednica znova sestala. Pogovarjala sta se dolge tri ure. Služba za stike z javnostjo je suhoparno sporočila, da sta obravnavala »karanteno, zunanji dolg in izpuščanje zapornikov«. To so tiste tri žgoče točke, ki danes belijo lase vladnim možem. O pandemiji smo že pisali. Druga boleča točka pa je gotovo množično dovoljenje domačega pripora raznih kriminalcev. To smo omenili že v zadnjem članku. Zadeva se je medtem le še poostrila. Najbolj nevarno je, da so se v najvišjih plasteh oblasti začeli igrati nevarno igro »gospoda kapucinarja«. Kdo je našel kapco? »Jaz ne,« trdi predsednik, ki je že pozabil, da je soglašal z domačimi zapori. »Jaz ne«, trdi vodja poslanske zbornice, ki je res nasprotoval od vsega začetka. »Mi ne,« trdijo sodniki, ki so dejansko spustili na svobodo skoraj 3.000 nevarnih jetnikov, med katerimi je večje število morilcev, posiljevalcev in prekupčevalcev mamil. Sodniki trdijo, da je položaj v jetnišnicah, zlasti prezasedenost zapornih zavodov in pomanjkanje sanitarne infrastrukture vprašanje izvršilne oblasti, in oni le ukrepajo v obrambi pravic jetnikov ob nevarnosti koronavirusa.

Zadeva seveda ni tako enostavna. Kot je te dni izjavil minister za varnost province Buenos Aires, Sergio Berni, »nihče ne ve koga so izpustili, ne kje se vsi ti nahajajo«. Argentina sicer ni edina država ki trpi na prezasedenosti zaporov. Dejstvo je, da v vsaki normalni državi oblast izvaja elektronski nadzor nad »izpuščenimi«. Že nekaj časa po vse svetu uporabljajo »elektronske zapestnice«, ki jih običajno kaznjencem pripnejo na gležnju. Argentina ni normalna država in nima zadosti teh zapestnic za vreden nadzor. Dejansko skoraj nobeden od izpuščenih vsled pandemije ni nadziran. Ni čudno, da jih je že lepo število nazaj v zaporu, ker so jih zasačili pri ponovnih krajah in drugih zločinih in jih znova aretirali.

Pojav ima politično ozadje, ki se odraža tudi v notranjih trenjih v vladi sami. Druga vrsta funkcionarjev (sekretarji, podsekretarji, direktorji) so iz skupine La Cámpora, fanatični Critinisti in pripadniki levice. Že dolgo je njihov cilj izpustiti na svobodo vse »politične zapornike« in čim večje število navadnih kriminalcev. Predhodno dejstvo tega pojava najdemo 25. maja 1973, ko je tedaj novi predsednik Hector Cámpora z dekretom osvobodil vse politične zapornike. A jetnišnica v Villa Devoto se je dejansko izpraznila, ker so skozi odprta vrata pobegnili tudi vsi tam zaprti kriminalci. Naslednje dejanje te zgodbe se je odigralo za časa druge predsedniške dobe Cristine Kirchner. V jetnišnicah so organizirali »Vatayón militante«, neke vrste udarni bataljon kirchnerizma z neverjetnimi svoboščinami, pod okriljem jetniških oblasti. Skušajo sedaj izvesti nekaj podobnega? Provincijsko vrhovno sodišče je že prepovedalo nove oprostitve.

In zunanji dolg? O tem smo govorili v članku objavljenem 22. aprila. Argentinska ponudba, ki smo jo tam opisali, je doživela množičen odklon zunanjih upnikov. Kaj malo možnosti je, da bi to stališče spremenili. Prvi rok, ki ga je postavila vlada, zapade tega 8. maja. Pogajanja se lahko raztegnejo do 22. t. m., ko bi morala Argentina plačati obrok 503 milijone dolarjev. V zadnjem primeru lahko to vsoto plača (razpolaga z denarjem), in rok raztegne do 28. junija. A tam de zadeva ustavi in, če se medtem ne dogovorimo, bomo zapadli v default, kar bi bilo v sedanjem položaju tragično. Javnost upa da vlada ve, do kje se lahko nategne vrv.

Ne manj kot zunanja fronta, vlado skrbi notranji položaj. Doslej so bile socialne organizacije mirne. Ti »sindikati brezposelnih in zapostavljenih« se dejansko niso pojavili na cestah od nastopa sedanje vlade. Ni bilo protestov, ni bilo izgredov, ni bilo blokad. Sedaj kaže, da se dosedanji mir krha. Ena najbolj močnih organizacij, pod imenom »Polo obrero« (Delavski pol, oziroma tečaj) je že zagrozil, da bo obnovil proteste. »Če je lakota ne bo karantene« je naslovil svoje izzivalno geslo na vlado.

Druga važna osebnost na tem področju je Juan Grabois, domnevni prijatelj papeža Frančiška. Ob njegovih izjavah se vedno kaj potrese v vladi. Ostro je nastopil že, ko se je razvedela novica o korupciji ob nakupovanju hrane za javne kuhinje. Sedaj je znova prevzel vlogo kritika, ko je izjavil, da »poznano frazo, da kradejo a delajo; sedaj pa vidimo, da kradejo a ne delajo«. Nekaj smrdi v Argentini.

Tone Mizerit