Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 11

Vrtiljak

Ko gledam razvoj položaja v naši ubogi Argentini, me misel popelje v lastno mladost, ali tudi v mladost mojih otrok, ko je bil vrtiljak eno najbolj priljubljenih razvedril. Bolj počasi, ali bolj hitro, odvisno je bilo od zgradbe in velikosti, se otrok prevaža, a potem se vedno, neizbežno, vrne na isto mesto. A kar je v otroštvu veselje, se lahko v družbi spremeni v dramo. Kot vrsto drugih tragedij v državi, je pandemija razgalila dejstvo, da se vedno vrtimo v istem začaranem krogu. Lahko napredujemo hitreje ali počasneje, a se vedno vrnemo na izhodiščno točko.

Ideja me je razburila, ko sem sledil razvoju nastopanja sedanje vlade, v razmerju do koronavirusa in v razmerju do opozicije. Kako daleč so ostali tisti prvi dnevi, ko so »z roko v roki« načrtovali taktiko in strategijo boja »umirjeni« predsednik Alberto, kirchneristični guverner province Buenos Aires Kicillof in opozicijski mestni vodja Larreta. Saj so danes še vedno skupaj, a razmerje med njimi se je vrnilo na stari tir nasprotja, obtoževanja in spopadanja. Kdo je kriv? Predsednik. Je za vsem tem Cristina? Niti ni jasno. Alberto je postal razdražljiv in nestrpen, ker že ne obvlada položaja. Ne prenese ugovora, ni več umirjen, vse hoče urediti z vidika državne vsemogočnosti. Iz umirjenosti je preskočil v avtoritarnost.

Ko pljuvaš v nebo. Opazovalci in strokovnjaki so še pred dnevi opozarjali, da ni pameten napad predmestnih županov na vodjo mestne vlade. Krivili so ga, kot da bi bil on vzrok pandemije. Ko je bolezen zašla v tri bedna naselja prestolnice, je Larreta postal rabelj revnih in zapuščenih. Človek se resno sprašuje po pameti in razumnosti teh predmestnih »graščakov«, ko bi se morali zavedati, da je zver že pred njihovimi vrati. Mnogi so jih opravičevali, češ da je pri večini opazno pomanjkanje izobrazbe. A isto stališče je zavzel guverner Kicillof, ki ima doktorat ekonomije, je univerzitetni profesor in znanstveni raziskovalec (?). Danes se je pandemija že pojavila v predmestju. Villa Azul (Plava vas), eno od razvpitih bednih naselij, je postala žrtev bolezni. Polovica se nahaja v občini Avellaneda, polovica v občini Quilmes, obe v rokah kirchnerističnih županov. V roku dveh dni so zaznali 145 okužb. A to se je šele začelo.

Sledilo je nekaj primerov okužb v Villa Inflamable, ki se tudi nahaja v občini Avellaneda, a v predelu Dock Sud (svojčas kraj slovensko-jugoslovanskega društva). Še ni znano število obolelih, ker je testiranje počasno. Zabeleženi so tudi primeri v Villa Itatí. Strokovnjaki pa trdijo da, če ni več primerov v drugih villah, predvsem na področju občin San Martín in La Matanza, je zato, ker nihče ne išče okuženih: ni testiranja. Največji strah je, da se bolezen pojavi v »globoki Matanzi«. Izraz »globoki« uporabljajo, ker so ti ljudje na dnu družbene lestvice: nimajo vode, ni odvodnih cevi, ni plina in v mnogih primerih ni elektrike. Nas to niti ne preseneča več, v Sloveniji razum komaj sprejme tak položaj. Morda si kaj takega predstavljajo v »globoki Afriki«. A tukaj, nekaj kilometrov od središča države?

Pred časom smo zapisali, da je pandemija razgalila položaj teh bednih naselij, o katerih niti dobro ne vemo, koliko jih je. Edini strokovni pregled in zapis je leta 2017 izvedla Macrijeva vlada (»zanimal se je samo za bogate«). Takrat so zapisali 4100 teh vasi po vsej državi, 55 v prestolnem mestu (danes jih beležijo 57), 1621 v provinci Buenos Aires (danes baje 1800). Za Matanzo trdijo, da jih je 122. In kaj je Kicillof odločil v primeru Villa Azul? Enostavno je s policijo in žandarji zaprl območje. Nihče ne more ven, nihče ne sme noter. »Iznašli so geto za revne« je kritično reagiralo vodstvo Delavske stranke (PO, Partido obrero, maoistične usmeritve). Negativno so ta način »boja proti bolezni« označile vse opozicijske skupnosti. Strokovnjaki celo trdijo, da bo to le še pospešilo okužbe. A Kicillof se je odločil za ta način. Objavil je tudi, da bo isto storil z bogatimi zaprtimi vasmi (countries) in celo s stanovanjskimi poslopji. Kje je pri tem stroka?

Različni glasovi. Pa ne samo levičarska skupnost in opozicija; tudi v vladnih vrstah se slišijo kritike na tako postopanje. Eden vidnih predstavnikov je bil ravno sekretar za integracijo na ministrstvu ta socialno skrbstvo Daniel Menéndez. Dvomi se v vladi porajajo tudi ob gospodarskih ukrepih. Najmanj kar državi prija je gospodarski kaos, v katerem nas je presenetila pandemija. In najmanj kar vlada ve je, kako državo izpeljati iz tega kaotičnega stanja.

Te dni je znova stopilo pred javnost vprašanje zunanjega dolga. Zapadli so vsi legalni datumi. »Tehnično« je Argentina že padla v default. 22. maja je bil zadnji rok, da bi izplačala vsoto 503 milijonov dolarjev zapadlih obresti. A ker se pogajanja nadaljujejo, upniki še niso sprožili sodnega postopka. Vsi so prepričani, da bo končno prišli do sporazuma, da bomo dolg »preuredili« in dosegli mir. A vprašanje dolga je le en dejavnik naše gospodarske tragedije. Bolj skrbi ekonomiste grozen zastoj domačega gospodarstva. Že pred pandemijo je delovanje padalo. Domača bruto proizvodnja je nenehno nazadovala. Industrija je že prej zašla v krizo. V prejšnjem članku smo objavili, da aprila Argentina ni izdelala niti enega samega avtomobila. Proizvodnja cementa, temelj gradbene dejavnosti, ki zaposluje mnogo ljudi, je padla za 50%.

Ni le opozicija tista, ki opozarja na težave gospodarstva. Pred dnevi je nadškof iz La Plate Viktor Fernández (pripada skupini »Frančiškovcev«, kot mediji imenujejo tiste, ki so blizu papeževih socialnih položajev) izjavil, da »je neizbežno, da odpremo gospodarsko delovanje, čeprav bi to prineslo dodatne okužbe. Preteklo je že precej časa in očividno bo gospodarstvo prizadeto in posledice bodo izredno resne«. Proti tej dolgi karanteni, ki je že na robu vstopa v guinnessovo knjigo rekordov, se je izjavil tudi član in bivši predsednik Vrhovnega sodišča, Ricardo Lorenzetti: »Omejitev gibanja ne more trajati v nedogled. To bi bil poseg na področje osebnih svoboščin.«

A nič ne prepriča predsednika, ki vidi v strogi karanteni najboljše zdravilo za koronavirus. Njegova nestrpnost, ki narašča iz dneva v dan, ga rada zanese, kot tudi njegove primerjave, ko hoče Argentino prikazati kot najbolj uspešno v boju proti pandemiji. Ko je napovedal podaljšanje karantene, je primerjal našo državo z ZDA, Brazilijo, Perujem in seveda Čilom. Kazal je tudi grafike in razlagal položaj kot univerzitetni profesor, na kar je zelo ponosen. A glej ga spaka! Vse številke so bile blazno zmotene. Najhujši je bil (znova) primer Čila. Alberto je trdil, da je smrtonosnost v primeru sosednje države 98,4 na vsakih 100.00 prebivalcev. Če bi bilo tako, bi Čile moral imeti 17.712 smrtnih primerov, pa jih ima samo 673. Čilski veleposlanik je v pojasnilni noti razložil, da se smrtonosnost meri kot število mrtvih na število okuženih, kar v Čilu predstavlja 1% in je eno najnižjih sorazmerij na svetu. »Mora biti več sodelovanja in manj primerjave« je še svetoval. Še sedaj ni jasno, kdo je Albertu posredoval številke, ki so bile vse zmotene. Konec pesmi zmagoslavja. Je bilo potrebno?

Se bo rešila? Seveda se bo rešila. Govorimo o bivši predsednici in sodnih postopkih, ki so naperjeni proti njej. Kar nekaj novosti je na tem področju. Najprej povejmo, da se je vladni Urad proti korupciji umaknil iz skupine tožiteljev proti sedanji podpredsednici. Poleg tega, je sodišče sklenilo, da ne more nadaljevati sodnega postopka proti njej, v tožbi glede javnih del v provinci Santa Cruz, kjer je največ dokazov o nepravilnem delovanju. Zakaj je ne morejo soditi? Ker v novih okoliščinah koronavirusa ni dovolj velikih sodnih dvoran. Ne morejo pa jo soditi po internetu, ker sodišče nima moderne računalniške opreme za tak postopek. Tožilec je predlagal, naj se sojenje nadaljuje v kaki prilagojeni gledališki dvorani. Odgovora še ni. Tudi podjetnik Lazaro Baez, ki je imel vlogo posrednika v tem delovanju korupcije, je  zahteval, naj Urad umakne tožbo proti njemu, kot v primeru Cristine. Razumljivo, niso tega sprejeli.

Zanimivo je, da se je v parlamentu pojavil zakonski osnutek, ki predvideva odpravo predhodnih (primarnih) volitev (PASO) v naslednjem volilnem krogu. To iniciativo podpira tudi vlada. Sredi pandemije jih gospodarstvo ne skrbi, a že mislijo na oktober leta 2021.

Sredi križev in težav so odkrili novega krivca. Da v provinci Buenos Aires ni dovolj bolnišnic in je problem z jetnišnicami, je kriva Maria Eugenia Vidal, prejšnja guvernerka. Zelo enostavno je pokazati, kaj vse je ona v štirih letih naredila v razdejani provinci. Še lažje pa povedati, da je pred njo osem let bil guverner peronist Scioli, sedanji veleposlanik v Braziliji; pa tudi Felipe Sola, sedanji minister za zunanje zadeve; ali pa še Eduardo Duhalde, sedanji predsednikov svetovalec. Skoraj trideset let peronistične zapuščenosti, kriva pa je guvernerka zadnjih štirih let. Tudi tukaj se vedno vračamo na isto točko. In vrtiljak se vrti naprej.

Tone Mizerit