Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 15

Smo zgrešili pot?

Nisem ravno preveč nagnjen k izrednemu čaščenju svetih oseb. Moderni svet in njegovo vrvenje nas včasih postavi v stanje, da se moramo, tisti ki smo verni, kar prisiliti, da vsaj malo bolj vredno dojemamo sveta okoli nas tudi v luči vere. Ena mojih precej zasidranih navad je, da vsako jutro vzamem v roke koledar, ki ga letno izdaja slovensko dušno pastirstvo v Argentini. Redno pogledam po svetniku dneva. Tako sem pred dvema dnevoma (22. junija) ugotovil, da nam je stavljen za vzor sveti Tomaž More. Jaz ga občudujem kot politologa svetovne razsežnosti. Njegova Utopija je živo nasprotje drugega velikana političnih ved, ki je celo njegov sodobnik: Nikolaj Makiaveli in njegov Vladar (Il Principe). Če za Makiavela cilj opravičuje sredstva, se More zaskrbljeno sprašuje, če je res pogoj, da je politik uspešen, da njegovo delo temelji na laži in zavajanju. Kaj se vam zdi? Kateri od obeh je kažipot argentinskim politikom? Pa ne samo argentinskim. Ozrimo se malo po svetu in iz dna duše dodajmo litanijam prošnjo: »Takih politikov, reši nas, o Gospod.«

Bomo ali ne bomo podržavili? Naši bralci vsaj delno že poznajo zadevo. Agrarno in izvozno podjetje Vicentin je v stečaju, predsednik pa ga je z dekretom posegel vanj, odstavil vodstvo in določil državnega komisarja. Ponovimo (da se bo razumelo), da dolg podjetja znaša kakih 1.300 milijonov dolarjev. Stanje je posledica nestrokovnosti, korupcije, poneverb in kraje. Vse vlade (vse!) so podjetju dajale ugodnosti in izredna, milijonska posojila. Stanje je kaotično in na zadevnem sodišču teče postopek stečaja. V takem položaju je korak izvršne oblasti (predsednika?) po mnenju mnogih ustavnih izvedencev, protiustavno. Poudarjamo pojem ustavnosti, ker je prav o tem tekla javna polemika in je spodrsnilo samemu predsedniku (univerzitetni profesor prava). Tudi finančno ni vse izgubljeno; pojavljajo se kupci.

Alberto je prav v tej zadevi izgubil velik del kredibilnosti. Kot smo že pred časom omenili, je njegova slaba navada, da vsakemu reče kar sogovornik želi slišati. Nenehno so ga obiskovali razni politiki, podjetniki in upravniki. Vsak je ob odhodu povedal svoj zaključek. Ubogi časnikarji: kar so objavili dopoldan, so morali popraviti popoldan. Najbolj zanimiv je bil primer guvernerja province Santa Fe (Omar Perotti), ki je predsednika obiskal in mu predložil alternativno rešitev. Odhajal je zmagoslavno: Alberto je sprejel njegov predlog. Še isti dan je predsednik potrdil, da bodo podjetje podržavili. In to se je vleklo nekaj dni. Predsednik je spreminjal stališče, da so celo pisali, da je en Alberto podnevi in en ponoči, kot v povesti Dr Jekyll and Mr Hyde. Posodobljena verzija bi bila Alberto in Cristina.

Potem je sodnik, ki vodi postopek stečaja podjetja (Fabián Lorenzini), odločil proti vladi, potrdil staro vodstvo in državnemu komisarju dopustil le mesto preglednika. Ves kirchnerizem je bil razburjen. Preveč jasno se je sodnik izrekel, da bi si upali podržaviti po dekretu. Ostala je le pot zadevnega zakona, ki ga mora potrdi parlament. Tukaj pa se lahko zaplete. Senat je v rokah Cristine, v poslanski zbornici pa pot ni tako lahka. Hoteli so navaliti na sodnika, kot predstavnika agrarne oligarhije. Izkazalo se je, da je sin poljškega delavca in vaške frizerke. Kot rešilne bilke so se končno oprijeli »Perottijeve alternative«, ki predvideva pol državno in pol privatno podjetje. A še je, v nedopustnem pritisku na sodno ustanovo, Graciana Peñaflor, sekretarka senata (in osebna odvetnica Cristine v vseh njenih sodnih obtožbah) zagrozila: »Če sodnik ne sprejme Perrottijevega predloga, bomo podržavili.«

Vmes je 20. junija padel državni praznik Dneva zastave. Datum je izbran, ker je na ta dan leta 1820 umrl Manuel Belgrano, avtor sinje-belega prapora in »oče domovine«. Belgrano je umrl zapuščen in v skrajni revščini, ko se je dežela nahajala sredi krutih notranjih bojev in je Buenos Aires imel istočasno tri guvernerje. Njegove zadnje besede da so bile: »Joj, domovina moja«. Za ta datum se je spontano organiziral vsesplošni protest. Kljub karanteni, mimo odredb in sanitarne nevarnosti, je tisoče državljanov, po več kot 60 mestih države, uprizorilo shode, kjer so se mešale zahteve proti podržavljenju Vicentina, za konec karantene, proti političnemu nasilju, zahteve po svobodi javnega mnenja … Morje narodnih zastav je dajalo izreden vtis. Zato so protestni shod označili kot »banderazo« (bandera=zastava). Kljub hudemu vtisu je Alberto skušal omalovažiti shode, češ, da »ti so ljudje zmedeni«. Odgovor je bil hiter: »'Ti ljudje' vedo kaj hočejo, zmeden si ti, ki ne veš kaj hočeš.«

Nevarni koraki. Omenili smo že, da namen podržavljenja podjetja Vicentin negativno odmeva tudi pri pogajanjih o preureditvi zunanjega dolga. Upniki so že prej zahtevali, da mora vlada predstaviti program, ki naj zagotovi gospodarsko rast, ki bi bila podlaga za sposobnost odplačevanja. Tega vlada ni storila. Namen podržavljenja deficitnega podjetja pa je imel učinek alarmnega zvonca med upniki. Prav tako je porazno odjeknil namen letalske družbe LATAM, da ne bo več opravljala domačih poletov po Argentini. Ni prvo podjetje, ki odhaja, a okoliščine so tako posebne, da je primer izreden in zanimiv.

Prvotna družba je bila LAN Argentina, čilskega izvora, ki ji je odprl vrata pokojni Nestor Kirchner leta 2005. Ko pa je prišla Cristina, je LAN postala eden »narodnih sovražnikov«. Razumljivo; bila je huda konkurenca podržavljeni Aerolíneas Argentinas, ki jo je vodila La Cámpora. Odvzela ji je celo hangar, ki ga je imela na buenosaireškem mestnem letališču. Le po sodnem odloku so družbi morali vrniti zadevne prostore. Leta 2010 se je LAN spojila z brazilsko TAM in pod imenom, LATAM postala vodilna družba v latinski Ameriki. A ves čas so jo preganjali, tudi preko sindikalnih posegov. Sindikati so bili seveda v rokah Cámpore.

Splošna kriza letalskih prevoznikov je prizadela tudi LATAM. Ko je družba na ministrstvu za delo prosila za dogovor o začasnem znižanju plač (v vseh državah so to storili), se je sindikat uprl in vlada ga je podprla, kljub temu, da so to uvedli v večini podjetij. Kljub vsem naporom družba ni dosegla nobenega dogovora. Torej se je predstavila na ministrstvu za delo in na sodišču ter napovedala odhod iz države. Sindikat je menil, da je to le pritisk. Ministrstvo je potem skušalo doseči dogovor, a LATAM sklepa ni spremenila. Dokončno odhaja.

Za boljše razumevanje. Vodja zveze pilotov, kirchnerist Pablo Biró, je objavil sporočilo polno neresnic: LATAM da je, v zadnjih letih (Macrijeva doba) zaslužila več kot 400 milijonov dolarjev. Minister Meoni je to kasneje zanikal. Dejansko je družba v teh štirih letih omenjeno vsoto izgubila. Vzporedno je Aerolíneas Argentinas od podržavljenja leta 2008 pa do danes prejela subvencije v višini 5.800 milijonov dolarjev. V letu 2019 je bila vrednost Air France in KLM 5,2 milijarde USD. Z drugimi besedami, argentinski državni letalski prevoznik je prejel subvencije v znesku, ki je večji od tržne vrednosti dveh glavnih letalskih družb na svetu. Po oceni ustanove Idesa argentinska vlada letalski družbi namenja 50% več sredstev kot socialnim načrtom za nakup hrane. LATAM odhaja, ker v takih okoliščinah  ne more tekmovati. Argentina bo, po zaključku pandemije in po uspešnem (upamo!) dogovoru glede zunanjega dolga, krvavo potrebovala tuje investicije. Kdo bo pripravljen vložiti en dolar v državo, ki tako kruto ravna s privatnimi podjetji?

Znova na začetku. Zgoraj omenjamo koronavirus. Po treh mesecih smo na robu najhujšega trenutka pandemije, ne da bi vedeli, ali bo res najhujši ali bo ta prišel kasneje. Edina jasna stvar te karantene, ki ima že šest podaljškov je, da ni videti konca. Vsi vemo, da ne more trajati večno. Ne vemo pa, koliko časa bo to še trajalo.

Da mi ne vemo, je razumljivo; da vlada ne ve, je nevarno. Napoved, da bodo ponovno zaostrili pogoje, da se bomo vrnili v »prvo fazo« (pa naj jo imenujejo kakor hočejo) kaže, da tudi na tem področju kraljuje zmeda. Tri mesece so napovedovali višek pandemije, ko pa je prišel, so presenečeni in ne vedo, kaj storiti.

Ves čas opozicija (in tudi nekateri vladni krogi) opozarja na potrebo, da bi vlada imela neke vrste svet, ki bi ga sestavljali ne samo epidemiologi, temveč tudi splošni zdravniki, ekonomisti, podjetniki, psihologi … Ta svet naj bi pripravil vseobsegajoč načrt, kako zaključiti karanteno in kako nadaljevati življenje, ki se nam obeta zelo težko in zapleteno. V prvih treh mesecih letošnjega leta (še pred pandemijo) je domača bruto proizvodnja (BPI) padla kar za 4,5%. Brezposelnost pa je dosegla 10,1%, kar pomeni, da je dva milijona brezposelnih - cela Slovenija. Kako pa je danes? In kako bo jutri?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 14

Virus, podjetja in dolgovi

Dogodi se, da kakemu državljanu ni dovolj, da posluša in gleda novice, ki jih (preveč okrnjene) prinašajo televizijski programi. Hoče vedeti kaj več; hoče pogledati v ozadje dogodkov; hoče razumeti, zakaj se stvari razvijajo v določeni smeri in kam nas peljejo. Torej začne brati vrsto dnevnikov, se poglabljati v politične analize, slediti bistrim opazovalcem, ki poročilom vedno dodajo nek lasten pogled ... A to ima tudi svojo nevarno stran: da se sredi tolikih podatkov in pogledov več ne znajde. Treba je ohraniti hladnokrvnost, ker se vsem prej omenjenim dejavnikov pridruži še politična propaganda, katere cilj je, da poučene (oziroma, še bolje, nepoučene) vodi za nos in jih zapelje v vodovje lastnega enostranskega pogleda.

To mi prihaja na misel, ko poslušam nasprotujoča mnenja glede političnega položaja in pandemije koronavirusa. Eni trdijo, da vlada goni zadevo podržavljanja agroizvoznega podjetja Vicentin in ofenzivo kirchnerizma na sodišča zato, da bi ljudje pozabili na bolezen in z njo povezane težave. Drugi pa prisegajo, da vlada zaostruje in podaljšuje karanteno zato, da se državljani ne bi zavedli političnih potez, s katerimi skušajo vpeljati neke vrste demokratično diktaturo. Meni se zdi, da so stvari bele in črne, a pomešane v neki opasni in neskončni sivini.

Sto dni - stoletje. Že stari Grki so ločili kronos in kairos. Grobo bi ju lahko razložili kot fizični, merljivi čas in psihološki, miselni čas. Trenutek je lahko sekunda, je pa lahko »cela večnost«. V prvem primeru se nahajamo en korak pred trenutkom, ko bomo dopolnili sto dni karantene. To je gotovo svetovni rekord. A za marsikoga se ta osamljenost vleče in jo v blodnjah vidi kot stoletje. To naj bi bil kairos. Dejstvo je, da vemo, kdaj se je izolacija začela, ne vemo pa, kdaj se bo končala. Sedaj je določena do 28. junija, v vladi pa že napovedujejo, da bo podaljšana do 12. julija. In potem? Kaj bo potem, nihče ne ve. Jasno je, da bodo tudi po koncu karantene omejitve trajale še dolgo, dolgo časa. A prvo vprašanje je, kdaj bo vlada sploh napovedala konec. Minister za zdravstvo province Buenos Aires, Nicolás Kreplak je izjavil, da bi bil zadovoljen, če bi karantena trajala »do septembra«.

Do te srede zjutraj, ko pišem ta članek, je Argentina zabeležila 34.159 okužb in 878 smrtnih primerov. V zadnjih 24. urah je bilo 1.347 primerov novih okužb. To je v svetovni meritvi kar vredno stanje, zlasti še če ga primerjamo s sosednjo Brazilijo ali z Bolivijo, kjer je sanitarni sistem propadel in ljudje umirajo po cestah. V vladi smatrajo, da se bo višek pandemije začel, ko bo število dnevnih okužb preseglo 2.000. Kot pa smo že nekajkrat namignili, je tudi koronavirus predmet političnih trenj. Najbolj napeto je razmerje med prestolnim mestom in provinco Buenos Aires. V mestu okužbe rastejo, a bolj počasi. V provinci, predvsem v okrožju Velikega Buenos Airesa, natrpanega z bednimi naselji, pa je porast že hitrejši. Mesto je v rokah opozicije, provinco vodi kirchnerizem. Je sploh doumljivo, da se gasilci sredi hudega požara kregajo, kdo ima daljšo cev? Da ne bi bilo neke vrste tekmovanja so odločili, da bodo objavljali skupne številke za vse buenosaireško območje (AMBA - Area Metropolitana Buenos Aires). Nastala pa je taka polemika, da so se morali vrniti na ločene objave.

Druga zanimiva točka pa je, da vlada zahteva, naj se ljudje pazijo in ostanejo doma, vladni funkcionarji, s predsednikom na čelu, pa dajejo zelo slab zgled. Alberto nastopa brez zaščitne maske (barbijo), podaja roke, se objema, prijemlje stvari iz rok občinstva … Alarm je nastopil, ko je za koronavirusom zbolel Martin Insaurralde, župan predmestne občine Lomas de Zamora (620.000 prebivalcev). Bil je v stiku z ministrom za socialno skrbstvo (Daniel Arroyo). Se je ta tudi okužil? Novica je predsednika presenetila med obiskom v provinci La Rioja. Arroyo je bil član spremstva. Takoj je odpovedal nadaljnje potovanje (provinca Catamarca, edina ki doslej nima okužb). Oddahnili so se, ko se je testiranje ministra izšlo negativno. A jih ni izučilo. Predsednik je napovedal, da bo za dan zastave odšel v Rosario (»zibelka zastave«), a je potem obisk odpovedal, ko se je po internetu in v  medijih razširila fraza »Alberto, ostani doma«. Vendar hudobni jeziki trdijo, da je potovanje odpovedal, ker so ga v Rosariu čakali protestni izgredi. Ljudje v provinci Santa Fe ostro nasprotujejo podržavljenju podjetja Vicentin. Edino, kar predsedniku še manjka, so protestni shodi in javno ljudsko nasprotovanje. Seveda, opozicija ni izvzeta. Okužbi je podlegla tudi Mariú Vidal, bivša guvernerka province Buenos Aires.

Vicentin, Vicentin, kako si velik (lahko se poje, po špansko, na glasbo - peronistične himne). O podjetju so naši bralci vsaj delno že poučeni. Precej podatkov je v članku prejšnjega tedna. A zgodba se nadaljuje in se bo še dolgo. Ta teden v Instituto Patria (Inštitut Domovina, politični bunker podpredsednice) pripravljajo zadevni zakonski osnutek. Besedilo bodo poslali v parlament, da naj ta potrdi podržavljenje podjetja. Prvi ga bo obravnaval senat, kjer ima Cristina zagotovljeno zmago. V poslanski zbornici pa se lahko zaplete. Tam je usoda odvisna od vprašanja, kako bodo volili peronistični poslanci provinc Santa Fe in Cordoba.

Zakaj taka ihta podpredsednice, da se podjetje podržavi? Ni jasno, ker vsa logika narekuje, da je korak nevaren in za državo negativen. Pred kratkim je Diego Serebrennik, ekonomist in strokovnjak v agrarnih poslih, v enem izmed dnevnikov objavil »17 vzrokov zakaj je to podržavljenje za Argentino škodljivo«. Podatki so tako točni in razlaga tako jasna, da ni dvoma, da ta korak nima smisla. Zakaj torej? Ni dokazov, ostaja nam ugibanje. Nekateri trdijo, da je vse le maščevanje podpredsednice, ker so lastniki v prijateljskem razmerju do Macrija. Podjetje je še prispevalo ogromne vsote za Macrijevo volilno kampanjo. Stanje tudi nudi možnost, da se sodno preganja bivšega predsednika.

A ni vse tako jasno. Res je v času Macrijevega predsednikovanja podjetje prejelo ogromna posojila. A še več je prejelo v drugi predsedniški dobi Cristine: nad 200 milijonov dolarjev. Res je nekaj snovi, da se v zvezi s tem toži bivšega predsednika. A za časa Macrija je UIF (Enota za finančne informacije) vložila na sodišču tožbo zaradi pranja denarja proti dvema visokima uradnikoma podjetja ter proti drugim 66 podjetnikom in bivšim kirchnerističnim funkcionarjem, pa je sodnik tožbo arhiviral - pretekli teden. In še bi lahko naštevali.

Pa še o zadevi, čigava je bila ideja podržavljenja, ki jo je Alberto razglasil za svojo. Ko je vodja projekta podržavljenja, senatorka in Cristinina oboževalka Anabel Fernández Sagasti, objavila vladni namen, se je javno zahvalila predsedniku, da je »prevzel našo idejo«. Državni komisar v podjetju je Gabriel Delgado je bil sekretar za poljedelstvo zadnji dve leti Cristinine vlade. Poleg tega je sedanji agrarni minister Luis Basterra priznal, da je za podržavljenje izvedel »iz časopisov«. Njega, da niso nič vprašali. Prav tako ni za poseg vedel gospodarski minister. Mislim, da je dovolj jasno kateri pes je v podjetje pomolil taco.

In naši dolgovi? Vse to poteka v času, ko se minister Guzmán naporno pogaja z upniki glede dela argentinskega zunanjega dolga. Kot smo omenili, gre za 66.000 milijonov dolarjev. Veliko teh obveznosti je podedovanih še izza časa prve kirchneristične vlade. Rok dokončno zapade 30. junija, a so ga »izredno« podaljšali - za en dan. Vsi napovedujejo, da bodo prišli do skupne točke in se bo Argentina rešila tega Damoklejevega meča. Ob tem še en podatek: afera Vicentin je negativno vplivala tudi na ta pogajanja. Cristina to dela namenoma?

Opozicija podpira vladne napore v vprašanju dolga. Ostro pa je proti podržavljenju »tega in drugih podjetij«. Kakor si je bivša predsednica prizadevala, da bi razbila enotnost opozicije, tako je z gesto podržavljenja dosegla ravno nasprotno. Razen skrajne levice, ki pa nima parlamentarne teže, so vse skupine (sedaj tudi nevladni peronizem), ostro proti temu postopku. Tako Lavagna, kot bivši predsednik Duhalde, ki naj bi bil »Albertov izredni svetovalec«, sta ponovno opozorila glede negativnih posledic takega nastopanja.

To seveda povzroča pravo besnost v kirchnerizmu. Nekateri pripravljajo ofenzivo na glavne predstavnike opozicije. Grozijo s sodnimi postopki, ki pa so brez podlage. A to jih ne zanima: cilj je zamotiti javnost s praznimi marnjami. Drugi pa zapadajo ostrim napadom na položaje tistih, ki si upajo javno nasprotovati vladi. Med te spada Oscar Parrilli, bivši funkcionar »za vsakršno uporabo« in sedanji senator. Obtožil je opozicijo, da »nimajo pameti; njihovi možgani so kot kakega vrabca«. Pač, zanimivo mnenje človeka, ki ga je bivša predsednica v telefonskem pogovoru kruto sramotila s prostaško pocestno psovko. Kdo tukaj niso hlače?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 13

Kakšen bo konec?

Verjetno ima karantena močan vpliv na razpoloženje posameznika. O tem debatirajo psihologi in gotovo bomo v kratkem prisostvovali izidu številnih študijev in knjig, ki bodo objavljale podobne ali nasprotujoče zaključke. Nisem psiholog a opažam, da me po 83. dneh domačega zapora včasih prevzame dvom, prime obup, da zapadam depresiji. Pa sem skušal slediti tem občutkom in (nestrokovno) ugotoviti, če je v ozadju morda še kak drug vzrok. Eureka! Prišel sem do zaključka, da bolj kot karantena, name vplivajo novice, povezane z argentinskim vsakdanom. To me je še hujše potrlo. Pandemije bo enkrat konec; dosegamo višek in kmalu bo bolje. Cepilo je že na poti in čez čas bo koronavirus le še neljub teman spomin. Argentina pa bo ostala in nenehno mnogim morila veselje in upanje na lepše dni, na dobo, ko bo življenje normalno in bodo sklepi in zaključki sad logičnih ukrepov in želje po skupnem blagru.

Iskreno moram priznati, da me v takem stanju naskoči skušnjava, da bi opustil to tedensko pisanje, ugasnil radio in televizor, odpovedal naročnino spletnih dnevnikov in prenehal z branjem zastonjskih strani. Življenje se že nagiba in opazen je zaton, verjetno še daleč, a neizbežen. Zakaj bi si torej grenil ta čas pokoja in veselja (jubilación = júbilo)? Pa moram priznati, da je sla po poznanju izida močnejša. Kot pri tistih detektivskih romanih, ko trpiš ob nezgodah junaka, se treseš ob nevarnostih, ki ga obdajajo, pa hočeš na vsak način vedeti, kakšen bo konec. Uboga Argentina, ki jo imamo tako radi, pa nas tako muči!

Suverenost pa taka! Medtem, ko se vlada pogaja v upanju, da bo preuredila zunanji dolg; v času, ko se pandemija bliža višku in smo ravno prekoračili število tisoč dnevnih okužb, je na obzorju zablestela nova beseda: prehrambna suverenost. S tem izgovorom je predsednik napovedal, da bo država »razlastila« velepodjetje Vicentin. Spada v kategorijo, ki jo tu imenujejo cerealera (cereal=žito), katere bistveno opravilo je, da kmetom odkupuje razna žita (predvsem sojo) in jih izvaža. Seveda, Vicentin ima, poleg tega, lastna polja, ogromne nasade, proizvodnjo olja in sadni sokov, vinograde in vinske kleti ... Je eno največjih tovrstnih podjetij, ki je zadnje čase zašlo v težave in nosi ogromen dolg, ki ga nekateri postavljajo tja na 1.300 milijonov dolarjev. Največji upnik je Narodna banka s kakimi 80% celote. Mimogrede, ogromno posojil je podjetje prejelo za dobo Macrija.

Kako je tovrstno podjetje sploh moglo zaiti v take težave? Ni podobnega primera v zgodovini argentinskih izvoznikov. Vse kaže na neurejeno upravo, kjer računi niso jasni in se stvarno govori o »goljufivem stečaju«. Dejstvo je, da je že decembra podjetje na sodišču predlagalo stečaj upnikov in od tedaj teče sodni postopek. Poseg vlade v položaj, ki je v rokah sodišča, je »nevaren, nelegalen in neustaven« so izjavili v opoziciji. Podjetje pa je na sodišču obtožilo vlado in predsednika. Vlada je medtem že imenovala državnega komisarja, ki naj do končne rešitve postopka vodi podjetje.

Nas pa bolj kot finančno stanje ali vprašanje, če je kdo in koliko je kradel, zanima politično ozadje tega dogodka. Smer razmišljanja je nakazal sam predsednik, ko je izjavil da »intervencija v Vicentin je bila moja odločitev, ne Cristine Kirchner«. Torej, odločila je Cristina Kirchner. Na čelo ofenzive, z nalogo, da izvede ta projekt, je bila imenovana Anabel Fernández Sagasti, 36-letna senatorka za provinco Mendozo. Znana je kot fanatična privrženka podpredsednice in ena izmed članov njene »pretorijske straže«. Poleg tega, dan pred napovedjo razlastitve je ta poseg na nekem internetnem portalu napovedal Amado Boudou, bivši podpredsednik. On je obsojen na pet let in šest mesecev zapora, a je zaradi pandemije v domačem priporu. Česa je kriv? Goljufive kupčije tiskarne bankovcev Ciccone calcográfica, ki jo je potem podržavila Cristina, da je »zagotovila monetarno suverenost«.

Razlastitev podjetja Vicentin, ki ga je vlada označila kot »reševalni ukrep«, je naletela na kritiko celotne opozicije, zaskrbljenost podjetniških krogov in navdušeno odobravanje vsega levega dela peronizma. A za glasovanje zadevnega zakona v parlamentu je podporo obljubil tudi nevladni peronizem. Vendar, zanimivo, tudi v vladnih krogih so se slišali negativni glasovi. Bivši državni sekretar za notranjo trgovino, zloglasni Guillermo Moreno, je nasprotoval temu koraku, češ, da ima samo sodišče pravico imenovati državnega komisarja, ne pa vlada. Ta korak da lahko prinese sodne zaplete, ki bi potem negativno vplivali na vladno stališče.

Logika pa taka! Pred dnevi je predsednik organiziral srečanje z glavnimi argentinskimi podjetniki. Pogovarjal se je z njimi o sedanjem položaju in jih spodbujal, naj se po odpravi karantene posvetijo vestnemu delu za gospodarsko obnovo in jih prosil, naj v podjetja vložijo potrebne in dobrodošle investicije. Kateri je pravi Alberto? Tisti ki boža in spodbuja, ali tisti, ki z gorjačo navali na podjetja? Izgovor, da je s tem rešil delovna mesta več kot 4.000 zaposlenih nima logike. Vicentin ne bi propadel, ker sta dve skupini že navezali stike in pogajanja za odkup večine subsidiarnih podjetij. Z razlastitvijo pa država prevzame tudi ogromen dolg, ki je v veliki meri v tuji valuti, ko se istočasno pogaja z tujimi upniki češ, da lastnega dolga ne more plačati. Dolgovi podjetja so privatne narave in jih bo morala plačati - seveda z našim denarjem.

Prav tako se je Alberto pred dnevi pogovarjal z bivšim gospodarskim ministrom za časa prve vlade Nestorja Kirchnerja. Roberto Lavagna naj bi vodil Gospodarsko socialni svet, ki ga predsednik pripravlja in v katerega polaga mnogo upov. Lavagna pa je sedaj med najbolj ostrimi nasprotniki vladne razlastitve. Spomnil je na podržavljenje petrolejske družbe YPF. »Pred leti se je govorilo o energetski suverenosti in stvari se niso dobro razvile: nizka investicija, potreba uvoza, upad petrolejskih ležišč in končno ekonomsko-socialna stagnacija.« In je še dodal: »Včeraj se je govorilo o prehrambni suverenosti. Upajmo, da so se od prejšnje izkušnje kaj naučili. Ni dovolj le država in njeni prijatelji, da stvari dobro izpadejo.«

Vsekakor, namen vlade je, da razlaščeno podjetje pridruži (podari?) podjetju YPF Agro, ki je poljedelski del državne petrolejske družbe. S tem bo država nadzirala kar 30% poljedelskega odkupovanja in izvažanja. Tako vlada močno posega na najbolj uspešno gospodarsko področje. Argentinska proizvodnja žita se je početverila v zadnjih 30 letih. S 40 milijonov ton je prešla na 150 milijonov ton. Zato Argentina še lahko deluje in - plačuje.

Kakšna pa je usoda javnih denarjev v rokah pokvarjenih vlad smo lahko znova ugotovili te dni. V provinci Santa Cruz je guvernerka Alicia Kirchner, sestra pokojnega Nestorja, objavila zadnji račun zloglasnega »sklada Santa Cruz«. To je bilo 630 milijonov dolarjev, ki jih je leta 1992, kot soudeležbo petrolejskega izkoriščanja, prejela provinca. Ta denar je tedanji guverner Nestor naložil v tuje banke, baje celo na lastno ime. O tem se je pisalo, govorilo, potem da so ta sklad vrnili in uporabili. A dejansko računov nikdar nismo videli. Danes od tega ostaja samo še 9.706 dolarjev. Kaj se je zgodilo z ostalim denarjem pa ni znano.

Iskrenost pa taka! V obdobju volilne kampanje je sedanja podpredsednica po vsej državi predstavljala svojo avtobiografsko knjigo »Sinceramente« (Iskreno). Zakaj je to danes zanimivo? Ker je  na vrhu ofenziva kirchnerizma na Macrija, češ, da je zadolžil državo zato, da so njegovi prijatelji pokupili tiste dolarje in jih naložili v inozemstvu. Dokazano je, da je večji del tistih posojil šel v odplačevanje starih dolgov (tudi izza časa kirchnerizma). In ostalo?

Da bi dokazali svojo tezo so kirchneristi nekje staknili seznam tistih, ki so v preteklih letih kupili dolarje. Ta seznam vodi Centralna banka, a je po zakonu tajen. O vprašanju kje in kako so ga dobili sedaj poteka posebna raziskava. Objavil pa ga je na svojem portalu Horacio Verbitsky, zloglasni kirchneristični časnikar. Kaže, da ni vestno pregledal seznama, sicer ga gotovo ne bi objavil. Zakaj? Več kot Macrijevi prijatelji so v tistem obdobju dolarje pokupili prijatelji bivše predsednice. Pa še ena zanimivost: na seznamu ni gospe Cristine! In vendar, kot z vsemi potankostmi prizna v knjigi, je ona tudi kupila dolarje, ker ni »zaupala Macrijevi gospodarski politiki«. Koliko jih je kupila? Ona trdi da točno 4.664.000 dolarjev, kar je vsota, ki jo je sodišče našlo v bančnih sefih njene hčerke. Vprašanje: kdo in zakaj jo je zbrisal s seznama? In še: zakaj je na mestu, kjer bi po datumu morala biti ona, navedeno, da »ni identifikacije«, ter zapisana vsota 8.781.362 dolarjev? Iskrenost pa taka!

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 12

V nedogled

Kadar se nek zapleten položaj razteza, ne da bi skušali resnično rešiti vrsto nastalih problemov, je naravno, da se vse le še bolj napeto. Torej je vedno težje, da najdemo stvaren izhod. Živčnost narašča, nezadovoljstvo se širi in končno vidimo vse črno, tudi če vemo, da se bo enkrat vse razvozlalo in bomo izšli iz začaranega kroga. Huda naveličanost nas pelje v nejevoljo, ki se izraža v tihem uporu pa tudi v javnih protestih.

Ko se bližano osemdesetemu dnevu karantene in vemo, da se bo to le še nadaljevalo, se pri mnogih pojavi obup. Nejevolja pa raste, ko vidimo, da se odgovorni ne zedinijo in večkrat vprašanje zdravja postane vprašanje politike in ideologije. Kar se je začelo v sodelovanju in razumevanju, se bliža nasprotovanju, ki ni najboljša pot, da nas popelje v obljubljeno deželo zdravja in veselja.

Res je, da je Argentina, s svojimi skoraj 45 milijoni prebivalcev, doslej imela uspešen nastop, predvsem, če jo primerjamo s sosedno Brazilijo. Do tega torka, 2. junija, beležimo 18.319 okuženih in 569 mrtvih. Res pa je tudi, da smo prav ta dan dosegli rekordno število 904 novih okužb. Bližamo se tisti špici, o kateri so toliko govorili, prestavljali napovedane datume in sedaj upajo, da bo po tem tednu jakost bolezni začela upadati.

Eni in drugi. Omenili smo že nesporazume, ki se pojavljajo med vlado prestolnega mesta in province Buenos Aires. Mesto vodi opozicija, provinco nadzira  kirchnerizem. Larreta in Kicillof, ki sta v začetku sodelovala, sedaj zavzemata nasprotne položaje. V mestu se je število okužb ustalilo in upajo, da bo že začelo upadati. V provinci pa krivulja nenehno raste in se bojijo, da je umiritev še daleč. Mestni vodja hoče nekoliko sprostiti karanteno. Dovolil je že nekaj dejavnosti, da bi bilo življenje prebivalcev bolj lagodno.

A guverner province zahteva »skupen in enak nastop«, češ, če se mestno ne bo pazilo bo to poslabšalo položaj v provinci. Mesto ima tri milijone prebivalcev; predmestje dodatnih deset milijonov. Provinca ima še dodatno težavo: večina prebivalstva je nagrmadenega okoli prestolnice. Tu se nahaja večina bednih naselij, ki so ob pandemiji najbolj izpostavljena. Ostalih sedem milijonov pa je raztresenih po ozemlju, ki je primerljivo stari Jugoslaviji. Ti predeli, večinoma z malim številom okužb, ali celo brez njih, zahtevajo obnovo gospodarskih dejavnosti. Zato se poraja tudi vedno večja napetost med guvernerjem in župani. Upirajo pa se mu tudi župani predmestnih občin, ki zahtevajo, naj se dovoli delovanje industrij, ki so bistvena za normalno upravljanje. Davčna nabirka v teh več kot dveh mesecih je grozno padla, pomoč s strani države, obljubljena in opevana, pa prihaja po kapljicah. Marsikateri župan ne bo mogel plačati množici uslužbencev enostavno, ker nima denarja. V takem položaju nejevolja le še raste.

Ob tem omenimo še, da tudi predsednikov ugled, ki je v prvih tednih karantene skočil v oblake, po malem a vztrajno pada. Vrnil se je na staro mesto tistih, ki so ga volili. Kje je vzrok? Strokovnjaki kažejo na štiri dejavnike. Najprej se je zataknilo, ko je tistega petka 3. aprila tisoče in tisoče upokojencev dolge ure čakalo pred bankami, da bi prejeli svoje borne pokojnine. Drug kamen spotike je bila osvoboditev (domači pripor brez elektronskih zapestnic) večjega števila jetnikov (celo ubijalcev in posiljevalcev). Dodamo lahko še to nenehno podaljševanje karantene, ki buri živce in povzroča obup. In končno negativno vplivajo ekstremni predlogi kirchnerizma (podržavljenje podjetij in podobno).

Končno vsi opazovalci ugotavljajo, da je ponovno dobila svoje mesto in pomen toliko osovražena razpoka (grieta = razkol), ki jo je (trdijo) povzročila Cristina in je ob nastopu Alberto napovedal, da jo bo premostil, odpravil, ozdravil. To mu je uspelo ob začetku pandemije, pa je, spodrsljaj za spodrsljajem, zaplul v stare vode nenehnega nasprotovanja.

Razni vzori. Upadanje priljubljenosti predsednika pa ima še druge vzroke. Prej ali slej, odvisno od osebnega položaja vsakega državljana, se ljudje začnejo spraševati po gospodarskih posledicah tega zamrznjenja vseh dejavnosti. Veliko število podjetij, predvsem srednjih in malih, se nahaja na robu prepada. Kar nekaj jih je že zaprlo. Druga so morala seči po krutih ukrepih: odpustili so del zaposlenih. Država je sicer to prepovedala; v primeru odpusta, mora podjetje plačati dvojno odpravnino. Kljub temu je aprila izgubilo delo 91.000 uslužbencev.

Drug zaplet se poraja v državni podpori tistim, ki so zaradi karantene ostali brez dela oziroma zaslužka. To so vsi, ki delajo na svojo roko, delno zaposleni, zlasti zidarji in razni obrtniki. Pisali smo že o izredni podpori 10.000,- pesov. To je po uradni valuti približno 145  dolarjev; v sorazmerju vzporednega (sivega, črnega, modrega …) dolarja, pa jih je komaj 88. S tem si ne bodo kaj dosti opomogli. Vlada je računala na 3,5 milijonov prejemnikov. Prijavilo se jih je 11 milijonov, potrdili so okoli 8 milijonov. Sedaj so napovedali drugi obrok te podpore, ko vsaj milijon še ni prejel prvega obroka. Na socialnem ministrstvu predlagajo, da bi vsoto povečali na 20.000,- pesov. A na gospodarskem ministrstvu so že rekli, da nikakor ne. Ni denarja. Zanimivo (in tragično)  je, da tiskarna z novimi bankovci niti ne dohaja sedanjih vladnih potreb. Tudi banke se že pritožujejo, da jim primanjkuje bankovcev, da bi plačevali obveznosti in polnili bankomate (cajero automático).

V takem položaju je predsednika znova zaneslo. Dogodek je sicer minimalen, skoraj brez odmeva, a veliko pove. Alberto je obiskal je severno provinco Formoso in njenega guvernerja. Gildo Insfran je ena najbolj polemičnih osebnosti argentinske politike. Kar 33 let je že na oblasti. Najprej je bil 8 let podguverner, sedaj pa je že 25 let guverner. Provinca spada med najbolj revne, saj revščina zasega 41,6% prebivalstva. Gildo je pravi srednjeveški graščak, ki pooseblja, direktno ali indirektno, vse tri oblasti: izvršilno, zakonodajno in pravosodno. S francoskim kraljem Ludvikom XIV bi mirno lahko izjavil »L'État, c'est moi« (Država, to sem jaz). Nivo korupcije pa presega vse meje. Poleg tega, kruto nastopa proti staroselcem rodu Qom (prvotno so se imenovali Tobas), ki so leta 2015 med februarjem in decembrom protestno taborili v prestolnici na aveniji 9 de Julio, ne da bi oblasti bile dostopne njihovim zahtevam. Insfran jih sistematično preganja. In tega guvernerja je Alberto označil, da je »najboljši politik in najboljši človek«, in ga stavil za zgled. Vse to mimo dejstva, da sta se sredi pandemije predsednik in guverner objemala in poljubljala - brez ustnih ščitnikov. Če vas v prestolnici policist dobi brez »nagobčnika«, morate plačati kazen. Moyano vzor sindikalista, Gildo vzor politika in človeka. Moj Bog, odpusti mu, saj ne ve kaj govori!

Še eno prestavljanje. Najprej omenimo še, ko smo že govorili o rodu Qom, da so prav te dni policisti province Chaco, z praznim izgovorom, napadli njihovo vas, vdrli v eno izmed hiš in nasilno odpeljali dva fanta in dve dekleti. Fanta so mučili, dekleta pa onečastili. Guverner Jorge Capitanich (bil je šef ministrov predsednice Cristine) se lahko izgovarja in napoveduje ukrepe proti policistom. Dejstvo je, in upam da se bo prav razumelo, da so staroselci na severu v hujšem položaju kot Afro-Američani v ZDA.

In, seveda, zadeva prestavljanja. Sedanja vlada se je tega že navadila. Kot karanteno, podaljšuje tudi rok za dosego dogovora z upniki v zadevi zunanjega dolga. Najprej, da bo rok končno zapadel 8. maja. Od takrat se »tehnično« nahajamo v defaultu. Nato se preložili datum na 22. maja. Potem na 2. junija, sedaj na 12. junija. Res je vlada precej popustila glede svojih predlogov in upniki v svojih zahtevah. Bližamo se (se bližamo?) neki skupni točki. Upniki so že dvakrat zavrnili argentinske predloge, katerih bistvo je, da do novembra 2023 država ne bo plačala nobene vsote, potem pa začnemo z novim programom plačil. Gre za 66.300 milijonov dolarjev in za vprašanje, če bomo 12. junija res prišli do sklepa, ali bo vlada, kot s pandemijo, z rešitvijo odlašala v nedogled. Medtem tečejo visoke dnevne obresti.

Ena temeljnih točk vsega tega pogajanja pa je, da upniki zahtevajo stvaren gospodarski program, kako bo vlada vodila argentinsko gospodarstvo, da bo zagotovila, po dogovorjenem »odmoru«, zadevno odplačevanje. Tega pa vlada nima. Kot še nima stvarnega načrta, kako bo obnovila gospodarsko delovanje, ko bomo premagali koronavirus in zapustili karanteno. Vse se vleče v nedogled, »kot kurja čreva«.

Tone Mizerit