Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 12

V nedogled

Kadar se nek zapleten položaj razteza, ne da bi skušali resnično rešiti vrsto nastalih problemov, je naravno, da se vse le še bolj napeto. Torej je vedno težje, da najdemo stvaren izhod. Živčnost narašča, nezadovoljstvo se širi in končno vidimo vse črno, tudi če vemo, da se bo enkrat vse razvozlalo in bomo izšli iz začaranega kroga. Huda naveličanost nas pelje v nejevoljo, ki se izraža v tihem uporu pa tudi v javnih protestih.

Ko se bližano osemdesetemu dnevu karantene in vemo, da se bo to le še nadaljevalo, se pri mnogih pojavi obup. Nejevolja pa raste, ko vidimo, da se odgovorni ne zedinijo in večkrat vprašanje zdravja postane vprašanje politike in ideologije. Kar se je začelo v sodelovanju in razumevanju, se bliža nasprotovanju, ki ni najboljša pot, da nas popelje v obljubljeno deželo zdravja in veselja.

Res je, da je Argentina, s svojimi skoraj 45 milijoni prebivalcev, doslej imela uspešen nastop, predvsem, če jo primerjamo s sosedno Brazilijo. Do tega torka, 2. junija, beležimo 18.319 okuženih in 569 mrtvih. Res pa je tudi, da smo prav ta dan dosegli rekordno število 904 novih okužb. Bližamo se tisti špici, o kateri so toliko govorili, prestavljali napovedane datume in sedaj upajo, da bo po tem tednu jakost bolezni začela upadati.

Eni in drugi. Omenili smo že nesporazume, ki se pojavljajo med vlado prestolnega mesta in province Buenos Aires. Mesto vodi opozicija, provinco nadzira  kirchnerizem. Larreta in Kicillof, ki sta v začetku sodelovala, sedaj zavzemata nasprotne položaje. V mestu se je število okužb ustalilo in upajo, da bo že začelo upadati. V provinci pa krivulja nenehno raste in se bojijo, da je umiritev še daleč. Mestni vodja hoče nekoliko sprostiti karanteno. Dovolil je že nekaj dejavnosti, da bi bilo življenje prebivalcev bolj lagodno.

A guverner province zahteva »skupen in enak nastop«, češ, če se mestno ne bo pazilo bo to poslabšalo položaj v provinci. Mesto ima tri milijone prebivalcev; predmestje dodatnih deset milijonov. Provinca ima še dodatno težavo: večina prebivalstva je nagrmadenega okoli prestolnice. Tu se nahaja večina bednih naselij, ki so ob pandemiji najbolj izpostavljena. Ostalih sedem milijonov pa je raztresenih po ozemlju, ki je primerljivo stari Jugoslaviji. Ti predeli, večinoma z malim številom okužb, ali celo brez njih, zahtevajo obnovo gospodarskih dejavnosti. Zato se poraja tudi vedno večja napetost med guvernerjem in župani. Upirajo pa se mu tudi župani predmestnih občin, ki zahtevajo, naj se dovoli delovanje industrij, ki so bistvena za normalno upravljanje. Davčna nabirka v teh več kot dveh mesecih je grozno padla, pomoč s strani države, obljubljena in opevana, pa prihaja po kapljicah. Marsikateri župan ne bo mogel plačati množici uslužbencev enostavno, ker nima denarja. V takem položaju nejevolja le še raste.

Ob tem omenimo še, da tudi predsednikov ugled, ki je v prvih tednih karantene skočil v oblake, po malem a vztrajno pada. Vrnil se je na staro mesto tistih, ki so ga volili. Kje je vzrok? Strokovnjaki kažejo na štiri dejavnike. Najprej se je zataknilo, ko je tistega petka 3. aprila tisoče in tisoče upokojencev dolge ure čakalo pred bankami, da bi prejeli svoje borne pokojnine. Drug kamen spotike je bila osvoboditev (domači pripor brez elektronskih zapestnic) večjega števila jetnikov (celo ubijalcev in posiljevalcev). Dodamo lahko še to nenehno podaljševanje karantene, ki buri živce in povzroča obup. In končno negativno vplivajo ekstremni predlogi kirchnerizma (podržavljenje podjetij in podobno).

Končno vsi opazovalci ugotavljajo, da je ponovno dobila svoje mesto in pomen toliko osovražena razpoka (grieta = razkol), ki jo je (trdijo) povzročila Cristina in je ob nastopu Alberto napovedal, da jo bo premostil, odpravil, ozdravil. To mu je uspelo ob začetku pandemije, pa je, spodrsljaj za spodrsljajem, zaplul v stare vode nenehnega nasprotovanja.

Razni vzori. Upadanje priljubljenosti predsednika pa ima še druge vzroke. Prej ali slej, odvisno od osebnega položaja vsakega državljana, se ljudje začnejo spraševati po gospodarskih posledicah tega zamrznjenja vseh dejavnosti. Veliko število podjetij, predvsem srednjih in malih, se nahaja na robu prepada. Kar nekaj jih je že zaprlo. Druga so morala seči po krutih ukrepih: odpustili so del zaposlenih. Država je sicer to prepovedala; v primeru odpusta, mora podjetje plačati dvojno odpravnino. Kljub temu je aprila izgubilo delo 91.000 uslužbencev.

Drug zaplet se poraja v državni podpori tistim, ki so zaradi karantene ostali brez dela oziroma zaslužka. To so vsi, ki delajo na svojo roko, delno zaposleni, zlasti zidarji in razni obrtniki. Pisali smo že o izredni podpori 10.000,- pesov. To je po uradni valuti približno 145  dolarjev; v sorazmerju vzporednega (sivega, črnega, modrega …) dolarja, pa jih je komaj 88. S tem si ne bodo kaj dosti opomogli. Vlada je računala na 3,5 milijonov prejemnikov. Prijavilo se jih je 11 milijonov, potrdili so okoli 8 milijonov. Sedaj so napovedali drugi obrok te podpore, ko vsaj milijon še ni prejel prvega obroka. Na socialnem ministrstvu predlagajo, da bi vsoto povečali na 20.000,- pesov. A na gospodarskem ministrstvu so že rekli, da nikakor ne. Ni denarja. Zanimivo (in tragično)  je, da tiskarna z novimi bankovci niti ne dohaja sedanjih vladnih potreb. Tudi banke se že pritožujejo, da jim primanjkuje bankovcev, da bi plačevali obveznosti in polnili bankomate (cajero automático).

V takem položaju je predsednika znova zaneslo. Dogodek je sicer minimalen, skoraj brez odmeva, a veliko pove. Alberto je obiskal je severno provinco Formoso in njenega guvernerja. Gildo Insfran je ena najbolj polemičnih osebnosti argentinske politike. Kar 33 let je že na oblasti. Najprej je bil 8 let podguverner, sedaj pa je že 25 let guverner. Provinca spada med najbolj revne, saj revščina zasega 41,6% prebivalstva. Gildo je pravi srednjeveški graščak, ki pooseblja, direktno ali indirektno, vse tri oblasti: izvršilno, zakonodajno in pravosodno. S francoskim kraljem Ludvikom XIV bi mirno lahko izjavil »L'État, c'est moi« (Država, to sem jaz). Nivo korupcije pa presega vse meje. Poleg tega, kruto nastopa proti staroselcem rodu Qom (prvotno so se imenovali Tobas), ki so leta 2015 med februarjem in decembrom protestno taborili v prestolnici na aveniji 9 de Julio, ne da bi oblasti bile dostopne njihovim zahtevam. Insfran jih sistematično preganja. In tega guvernerja je Alberto označil, da je »najboljši politik in najboljši človek«, in ga stavil za zgled. Vse to mimo dejstva, da sta se sredi pandemije predsednik in guverner objemala in poljubljala - brez ustnih ščitnikov. Če vas v prestolnici policist dobi brez »nagobčnika«, morate plačati kazen. Moyano vzor sindikalista, Gildo vzor politika in človeka. Moj Bog, odpusti mu, saj ne ve kaj govori!

Še eno prestavljanje. Najprej omenimo še, ko smo že govorili o rodu Qom, da so prav te dni policisti province Chaco, z praznim izgovorom, napadli njihovo vas, vdrli v eno izmed hiš in nasilno odpeljali dva fanta in dve dekleti. Fanta so mučili, dekleta pa onečastili. Guverner Jorge Capitanich (bil je šef ministrov predsednice Cristine) se lahko izgovarja in napoveduje ukrepe proti policistom. Dejstvo je, in upam da se bo prav razumelo, da so staroselci na severu v hujšem položaju kot Afro-Američani v ZDA.

In, seveda, zadeva prestavljanja. Sedanja vlada se je tega že navadila. Kot karanteno, podaljšuje tudi rok za dosego dogovora z upniki v zadevi zunanjega dolga. Najprej, da bo rok končno zapadel 8. maja. Od takrat se »tehnično« nahajamo v defaultu. Nato se preložili datum na 22. maja. Potem na 2. junija, sedaj na 12. junija. Res je vlada precej popustila glede svojih predlogov in upniki v svojih zahtevah. Bližamo se (se bližamo?) neki skupni točki. Upniki so že dvakrat zavrnili argentinske predloge, katerih bistvo je, da do novembra 2023 država ne bo plačala nobene vsote, potem pa začnemo z novim programom plačil. Gre za 66.300 milijonov dolarjev in za vprašanje, če bomo 12. junija res prišli do sklepa, ali bo vlada, kot s pandemijo, z rešitvijo odlašala v nedogled. Medtem tečejo visoke dnevne obresti.

Ena temeljnih točk vsega tega pogajanja pa je, da upniki zahtevajo stvaren gospodarski program, kako bo vlada vodila argentinsko gospodarstvo, da bo zagotovila, po dogovorjenem »odmoru«, zadevno odplačevanje. Tega pa vlada nima. Kot še nima stvarnega načrta, kako bo obnovila gospodarsko delovanje, ko bomo premagali koronavirus in zapustili karanteno. Vse se vleče v nedogled, »kot kurja čreva«.

Tone Mizerit