Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 14

Virus, podjetja in dolgovi

Dogodi se, da kakemu državljanu ni dovolj, da posluša in gleda novice, ki jih (preveč okrnjene) prinašajo televizijski programi. Hoče vedeti kaj več; hoče pogledati v ozadje dogodkov; hoče razumeti, zakaj se stvari razvijajo v določeni smeri in kam nas peljejo. Torej začne brati vrsto dnevnikov, se poglabljati v politične analize, slediti bistrim opazovalcem, ki poročilom vedno dodajo nek lasten pogled ... A to ima tudi svojo nevarno stran: da se sredi tolikih podatkov in pogledov več ne znajde. Treba je ohraniti hladnokrvnost, ker se vsem prej omenjenim dejavnikov pridruži še politična propaganda, katere cilj je, da poučene (oziroma, še bolje, nepoučene) vodi za nos in jih zapelje v vodovje lastnega enostranskega pogleda.

To mi prihaja na misel, ko poslušam nasprotujoča mnenja glede političnega položaja in pandemije koronavirusa. Eni trdijo, da vlada goni zadevo podržavljanja agroizvoznega podjetja Vicentin in ofenzivo kirchnerizma na sodišča zato, da bi ljudje pozabili na bolezen in z njo povezane težave. Drugi pa prisegajo, da vlada zaostruje in podaljšuje karanteno zato, da se državljani ne bi zavedli političnih potez, s katerimi skušajo vpeljati neke vrste demokratično diktaturo. Meni se zdi, da so stvari bele in črne, a pomešane v neki opasni in neskončni sivini.

Sto dni - stoletje. Že stari Grki so ločili kronos in kairos. Grobo bi ju lahko razložili kot fizični, merljivi čas in psihološki, miselni čas. Trenutek je lahko sekunda, je pa lahko »cela večnost«. V prvem primeru se nahajamo en korak pred trenutkom, ko bomo dopolnili sto dni karantene. To je gotovo svetovni rekord. A za marsikoga se ta osamljenost vleče in jo v blodnjah vidi kot stoletje. To naj bi bil kairos. Dejstvo je, da vemo, kdaj se je izolacija začela, ne vemo pa, kdaj se bo končala. Sedaj je določena do 28. junija, v vladi pa že napovedujejo, da bo podaljšana do 12. julija. In potem? Kaj bo potem, nihče ne ve. Jasno je, da bodo tudi po koncu karantene omejitve trajale še dolgo, dolgo časa. A prvo vprašanje je, kdaj bo vlada sploh napovedala konec. Minister za zdravstvo province Buenos Aires, Nicolás Kreplak je izjavil, da bi bil zadovoljen, če bi karantena trajala »do septembra«.

Do te srede zjutraj, ko pišem ta članek, je Argentina zabeležila 34.159 okužb in 878 smrtnih primerov. V zadnjih 24. urah je bilo 1.347 primerov novih okužb. To je v svetovni meritvi kar vredno stanje, zlasti še če ga primerjamo s sosednjo Brazilijo ali z Bolivijo, kjer je sanitarni sistem propadel in ljudje umirajo po cestah. V vladi smatrajo, da se bo višek pandemije začel, ko bo število dnevnih okužb preseglo 2.000. Kot pa smo že nekajkrat namignili, je tudi koronavirus predmet političnih trenj. Najbolj napeto je razmerje med prestolnim mestom in provinco Buenos Aires. V mestu okužbe rastejo, a bolj počasi. V provinci, predvsem v okrožju Velikega Buenos Airesa, natrpanega z bednimi naselji, pa je porast že hitrejši. Mesto je v rokah opozicije, provinco vodi kirchnerizem. Je sploh doumljivo, da se gasilci sredi hudega požara kregajo, kdo ima daljšo cev? Da ne bi bilo neke vrste tekmovanja so odločili, da bodo objavljali skupne številke za vse buenosaireško območje (AMBA - Area Metropolitana Buenos Aires). Nastala pa je taka polemika, da so se morali vrniti na ločene objave.

Druga zanimiva točka pa je, da vlada zahteva, naj se ljudje pazijo in ostanejo doma, vladni funkcionarji, s predsednikom na čelu, pa dajejo zelo slab zgled. Alberto nastopa brez zaščitne maske (barbijo), podaja roke, se objema, prijemlje stvari iz rok občinstva … Alarm je nastopil, ko je za koronavirusom zbolel Martin Insaurralde, župan predmestne občine Lomas de Zamora (620.000 prebivalcev). Bil je v stiku z ministrom za socialno skrbstvo (Daniel Arroyo). Se je ta tudi okužil? Novica je predsednika presenetila med obiskom v provinci La Rioja. Arroyo je bil član spremstva. Takoj je odpovedal nadaljnje potovanje (provinca Catamarca, edina ki doslej nima okužb). Oddahnili so se, ko se je testiranje ministra izšlo negativno. A jih ni izučilo. Predsednik je napovedal, da bo za dan zastave odšel v Rosario (»zibelka zastave«), a je potem obisk odpovedal, ko se je po internetu in v  medijih razširila fraza »Alberto, ostani doma«. Vendar hudobni jeziki trdijo, da je potovanje odpovedal, ker so ga v Rosariu čakali protestni izgredi. Ljudje v provinci Santa Fe ostro nasprotujejo podržavljenju podjetja Vicentin. Edino, kar predsedniku še manjka, so protestni shodi in javno ljudsko nasprotovanje. Seveda, opozicija ni izvzeta. Okužbi je podlegla tudi Mariú Vidal, bivša guvernerka province Buenos Aires.

Vicentin, Vicentin, kako si velik (lahko se poje, po špansko, na glasbo - peronistične himne). O podjetju so naši bralci vsaj delno že poučeni. Precej podatkov je v članku prejšnjega tedna. A zgodba se nadaljuje in se bo še dolgo. Ta teden v Instituto Patria (Inštitut Domovina, politični bunker podpredsednice) pripravljajo zadevni zakonski osnutek. Besedilo bodo poslali v parlament, da naj ta potrdi podržavljenje podjetja. Prvi ga bo obravnaval senat, kjer ima Cristina zagotovljeno zmago. V poslanski zbornici pa se lahko zaplete. Tam je usoda odvisna od vprašanja, kako bodo volili peronistični poslanci provinc Santa Fe in Cordoba.

Zakaj taka ihta podpredsednice, da se podjetje podržavi? Ni jasno, ker vsa logika narekuje, da je korak nevaren in za državo negativen. Pred kratkim je Diego Serebrennik, ekonomist in strokovnjak v agrarnih poslih, v enem izmed dnevnikov objavil »17 vzrokov zakaj je to podržavljenje za Argentino škodljivo«. Podatki so tako točni in razlaga tako jasna, da ni dvoma, da ta korak nima smisla. Zakaj torej? Ni dokazov, ostaja nam ugibanje. Nekateri trdijo, da je vse le maščevanje podpredsednice, ker so lastniki v prijateljskem razmerju do Macrija. Podjetje je še prispevalo ogromne vsote za Macrijevo volilno kampanjo. Stanje tudi nudi možnost, da se sodno preganja bivšega predsednika.

A ni vse tako jasno. Res je v času Macrijevega predsednikovanja podjetje prejelo ogromna posojila. A še več je prejelo v drugi predsedniški dobi Cristine: nad 200 milijonov dolarjev. Res je nekaj snovi, da se v zvezi s tem toži bivšega predsednika. A za časa Macrija je UIF (Enota za finančne informacije) vložila na sodišču tožbo zaradi pranja denarja proti dvema visokima uradnikoma podjetja ter proti drugim 66 podjetnikom in bivšim kirchnerističnim funkcionarjem, pa je sodnik tožbo arhiviral - pretekli teden. In še bi lahko naštevali.

Pa še o zadevi, čigava je bila ideja podržavljenja, ki jo je Alberto razglasil za svojo. Ko je vodja projekta podržavljenja, senatorka in Cristinina oboževalka Anabel Fernández Sagasti, objavila vladni namen, se je javno zahvalila predsedniku, da je »prevzel našo idejo«. Državni komisar v podjetju je Gabriel Delgado je bil sekretar za poljedelstvo zadnji dve leti Cristinine vlade. Poleg tega je sedanji agrarni minister Luis Basterra priznal, da je za podržavljenje izvedel »iz časopisov«. Njega, da niso nič vprašali. Prav tako ni za poseg vedel gospodarski minister. Mislim, da je dovolj jasno kateri pes je v podjetje pomolil taco.

In naši dolgovi? Vse to poteka v času, ko se minister Guzmán naporno pogaja z upniki glede dela argentinskega zunanjega dolga. Kot smo omenili, gre za 66.000 milijonov dolarjev. Veliko teh obveznosti je podedovanih še izza časa prve kirchneristične vlade. Rok dokončno zapade 30. junija, a so ga »izredno« podaljšali - za en dan. Vsi napovedujejo, da bodo prišli do skupne točke in se bo Argentina rešila tega Damoklejevega meča. Ob tem še en podatek: afera Vicentin je negativno vplivala tudi na ta pogajanja. Cristina to dela namenoma?

Opozicija podpira vladne napore v vprašanju dolga. Ostro pa je proti podržavljenju »tega in drugih podjetij«. Kakor si je bivša predsednica prizadevala, da bi razbila enotnost opozicije, tako je z gesto podržavljenja dosegla ravno nasprotno. Razen skrajne levice, ki pa nima parlamentarne teže, so vse skupine (sedaj tudi nevladni peronizem), ostro proti temu postopku. Tako Lavagna, kot bivši predsednik Duhalde, ki naj bi bil »Albertov izredni svetovalec«, sta ponovno opozorila glede negativnih posledic takega nastopanja.

To seveda povzroča pravo besnost v kirchnerizmu. Nekateri pripravljajo ofenzivo na glavne predstavnike opozicije. Grozijo s sodnimi postopki, ki pa so brez podlage. A to jih ne zanima: cilj je zamotiti javnost s praznimi marnjami. Drugi pa zapadajo ostrim napadom na položaje tistih, ki si upajo javno nasprotovati vladi. Med te spada Oscar Parrilli, bivši funkcionar »za vsakršno uporabo« in sedanji senator. Obtožil je opozicijo, da »nimajo pameti; njihovi možgani so kot kakega vrabca«. Pač, zanimivo mnenje človeka, ki ga je bivša predsednica v telefonskem pogovoru kruto sramotila s prostaško pocestno psovko. Kdo tukaj niso hlače?

Tone Mizerit